Pod ameriškim dežnikom

Kakšne vrste politično telo je Komite ZDA za Nato?

Komite je bil ustanovljen leta 1996. Danes ima 16 članov, po osem demokratov in osem republikancev. Zamisel je nastala junija 1996, ko so republikanski politiki prišli do spoznanja, da bi bilo koristno oblikovati telo, ki bi obravnavalo širitev Nata. Združevalo pa naj bi ljudi, ki jih zanimajo vprašanja v zvezi s širitvijo. To so različni publicisti, politični analitiki, ne preveč izpostavljeni, a vseeno vplivni politiki, univerzitetni profesorji. Odločili smo se, da bo oblika našega dela sestajanje na različnih konferencah, neuradnih srečanjih in družabnih dogodkih, kot so različna kosila ali večerje z vplivnimi politiki v ZDA, državah članicah Nata ali kandidatkah za sprejetje. Ti pogovori so se po mojem izkazali za zelo koristne, zanimive in informativne za oblikovanje mnenja o posamezni državi kandidatki za vstop v Nato. Naše delo je v celoti prostovoljno, lahko bi rekla, da smo neke vrste lobisti.

Bodo na srečanju prihodnje leto v Pragi sprejete nove članice ali ne?

Menim, da bo ključno vprašanje glede širitve, ali sprejeti kako novo članico ali na srečanju v Pragi ostati brez sprejetja novih članic, torej brez širitve sploh. Po mojem je Slovenija, če širitev in sprejetje novih članic v Nato bosta, zelo zanesljiva kandidatka za novo članico. Kar zadeva stališče ZDA do tega vprašanja je bil državni sekretar Collin Powell zelo jasen: širitev bo!

EU se pripravlja tudi na oblikovanje enot za hitro posredovanje, ki naj bi za zdaj štele 60.000 vojakov. Kako na to odločitev gledate v ZDA?

Skupne sile EU za hitro posredovanje so dejansko sredi priprav za oblikovanje. Nekateri oblikovanje teh sil zelo zagovarjajo. Na primer gospod Solana, ki je bil pred tem tudi generalni sekretar Nata. Osebno gledam na EU kot na ekonomsko zavezništvo. Menim, da se lahko vse razsežnosti varnostno-obrambnega zavezništva razvijajo znotraj Nata. Glede odnosa ZDA do Evrope lahko ZDA v resnici rečejo: "Mi se tu ne bomo več vmešavali in se bomo umaknili." Evropa lahko razmišlja enako in to zahteva od ZDA. V prepričanju, da bodo Evropejci varnostno-obrambne zadeve zmogli urejati sami. To je povsem legitimno.

Gledano strateško bodo v vsakem morebitnem spopadu, ki si ga lahko predstavljam, možni nasprotniki Nata in EU isti. Vsekakor bo pomembna ali celo odločujoča boljša tehnološka opremljenost in usposobljenost vojaških enot. To pa se po mojem trdnem prepričanju veliko laže doseže znotraj Nata. Poseben problem bi bilo v takih razmerah podvajanje stroškov, tehnologije in ljudi za države članice EU, ki so tudi članice Nata. To bi bil resnično velik pritisk na gospodarstvo in proračune držav članic EU. Seveda pa se zavedam, da si nekatere države v EU in Evropi želijo, da ZDA odidejo. Nekateri ljudje v ZDA si želijo isto. Če gledamo realno, osebno za to ne vidim prave podlage.

Nedavno je obrambni minister ZDA Donald Rumsfeld v govoru o raketnem ščitu izrazil namero o umiku ameriških vojaških enot z Balkana. Koliko je ta namera realna?

V tem govoru je gospod Rumsfeld pojasnjeval, da je celotna nacionalna politika ZDA zelo prepletena z več različnimi elementi. Eno so razmere na Balkanu, drugo je raketni ščit. Obstajajo tudi skupne točke. Kot je dejal predsednik Bush, je treba celovito pregledati in preveriti celotno nacionalnovarnostno politiko ZDA. Ena od možnih posledic je tudi umik ameriških enot z Balkana. Vsekakor pa to ni edina možnost in še manj že dokončna odločitev. O tem se bomo še pogovarjali.

Ruski predsednik Putin je večkrat poudaril, da za Rusijo ni sprejemljivo, da vstopijo v Nato njene neposredne sosede, še manj nekdanje republike SZ.

Poznam te izjave predsednika Putina. Ne vem pa kaj, če sploh kaj, lahko stori. Temeljno vprašanje Rusije po mojem ni morebitni vstop nekaterih sosednjih suverenih držav v Nato, ampak kako stabilizirati gospodarske razmere v tej državi, kako zagotoviti normalno delovanje vojske.

Menite, da bosta predsednika Bush in Putin na srečanju v Sloveniji govorila tudi o širitvi Nata? V napovedih tema ni omenjena, vendar si vrh težko predstavljamo brez pogovora o njej.

Se strinjam, tudi meni se to zdi nemogoče! Predsednik Bush je bil glede tega zelo jasen: širitev bo, in to brez nepotrebnih konfrontacij ali nejasnosti. Samo srečanje v Sloveniji bo zagotovo fascinantno in zgodovinsko. Ker poznam predsednika Busha, vem, da se ne bo izogibal neposrednim pogovorom. On pove stvari zelo jasno in neposredno. Ne pričakujem "velikih" sporočil ali komunikejev, ampak zelo pomembne dogovore in odločitve zgodovinskega pomena.

V zvezi s članstvom v Natu so za kandidatke pomembni tudi stroški.

Mislim, da so ti stroški nekaj povsem normalnega in poštenega. Te zahteve in spremembe so upravičene. Pri tem ne govorimo o absolutnih številkah v dolarjih, ampak o številkah v odstotkih bruto domačega proizvoda posamezne države. Kolikor vem, za Slovenijo odstotek za obrambno-varnostne namene ni pretirano visok.

Katera merila bodo pomembna pri odločitvi za širitev Nata?

Po mojem gre za kombinacijo odločitev, ki bo upoštevala varnostno-obrambno usposobljenost kandidatke, gospodarsko stabilnost, razvoj demokracije ter stabilnost vlade in političnih razmer v državi. Nestabilnost političnih razmer in vlad v nekaterih državah kandidatkah je lahko resen problem. Nato ni namenjen stabiliziranju razmer v posamezni državi članici. Še manj v državi kandidatki. Za sprejetje take države preprosto ni zainteresiran. Nato ni varuška, ki bo vzgajala vlade in politike v kateri koli državi.

Po drugi strani mislim, da je za Nato najslabša možnost, če v Prago kot bodočo članico ne bo povabil nobene države. Prepričana sem, da se "dežnik" mora razširiti, in to čim prej bo mogoče. Pragi pa bo po mojem najverjetneje sledil krajši premor do naslednje širitve. Prepričana sem, da bo to obdobje daljše, kot je bilo obdobje med Madridom in Prago.

V administraciji predsednika Busha prevladuje prepričanje, da se o nacionalnovarnostni politiki ZDA ni mogoče kaj dosti pogovarjati z Rusijo, prav tako ne o sistemu raketnega ščita. Je ta vtis pravilen?

Načeloma je pravilen. Zavedati pa se je treba, da ZDA niso agresorska država in zato se jih nikomur ni treba bati. Pomembno je, kot je dejal predsednik Bush, biti sposoben zavarovati sebe. Če to vključuje evropske ali druge države, je to tudi v redu, kajti to je v interesu ZDA. To je za nas ena razsežnost varnostne politike. Prav tako pomembna zadeva je zaščita pred terorizmom. Za ZDA je nesprejemljiva kakršnakoli oblika posamičnega ali skupinskega terorizma. Težava je v tem, da je dandanes, upoštevaje sodobno tehnologijo, zelo težko nadzorovati namene teroristov. Raketni ščit je tako le ena izmed oblik zaščite pred terorizmom, v tem primeru pred državnim terorizmom. Menim, da se lahko ZDA in Rusija sporazumeta glede raketnega ščita, saj gre za skupni interes. To pa sta mir in stabilnost v svetu.

Kar zadeva Rusijo, mislim, da je temeljni problem predsednika Putina, kako preprečiti čedalje večjo gospodarsko in tehnološko zaostajanje te države. Osebno vidim največji problem Rusije v izredni razširjenosti korupcije, ki je preniknila v vse pore življenja, pa tudi v politiko in državno upravo. No, Rusija ima velike potenciale in verjamem, da se bo rešila tudi iz teh težav.

Pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v ZDA je bilo zaznati vtis, da se bo, če bo izvoljen Bush ml., administracija v Washingtonu usmerila predvsem v notranje zadeve, zunanjo politiko pa bo pustila bolj ob strani. Zadnji meseci teh napovedi ne potrjujejo. Od kod ta razlika?

To je bila predvsem politična propaganda demokratov. Preprosto so hoteli napraviti iz Busha ne preveč pametnega človeka. V resnici se je v zadnjih nekaj desetletjih v zunanji politiki ZDA veliko več naredilo v času republikanske administracije kot v času demokratov. To so preprosto dokazljiva dejstva. Demokrati imajo vrsto pripomb na Bushevo politiko v celoti, zlasti pa na zunanjo politiko. Vendar sem prepričana, da je za kakršno koli resno kritiko prezgodaj.

Omenili ste, da so bili najpomembnejši zunanjepolitični sporazumi podpisani v času republikanske oblasti. Mislite na sporazum SALT, podpisan s takratno SZ, v Nixonovem času?

Da, in na nekatere sporazume kasneje. No, ne bilo korektno, če bi rekla, da so bili ti sporazumi s takratno SZ zgolj plod sposobnosti in dela republikanskih politikov. To so bili politični in diplomatski dosežki ZDA.