Ko Primor'c v vojsko gre

Vedno več je mladih Slovencev, ki zavračajo vojaško suknjo in se raje odločajo za civilno služenje vojaške dolžnosti. V generalštabu Slovenske vojske sicer ne vedo, zakaj natančno je tako, menijo pa, da je pacifizem le trenutna modna muha, ki ta hip vlada tudi v tujini. Mladi fantje menda menijo, da bi bilo najpametneje ustanoviti poklicno vojsko, namesto da se država drži sedanjih načel in "mladim državljanom krade čas in mladost". A v sončnih primorskih krajih se zdi, da je miselnost, kar zadeva vojaški rok in naborništvo, popolnoma drugačna.

Nabori, ki jih pripravljajo vaščani od Sežane do Postojne, so prizori neverjetnega slavja, kakršne bi s težavo pripisali še tako pomembnemu nacionalnemu prazniku. Sedemnajstletni oziroma osemnajstletni fantje, še kakšno leto mlajša dekleta, bučna glasba z bandiero rosso na čelu, domače vino in druge opojne substance - vse to je samo delček tistega, kar je v zadnjih majskih dneh popestrilo mirno življenje v zaspanih primorskih vasicah. Mladi Primorci so namreč posvojili izraz "vizita" in ga predstavili v svoji, vojaško in naborniško interpretirani razlagi. Vizita je za večino nekakšen zrelostni izpit, ki pokaže in dokaže, ali je mlad fant dovolj star in predvsem dovolj zdrav, da služi domovini ali ne. Primorci so upravičeno ponosni, da jim je uspelo v desetletjih različnih vladavin ohraniti starodavni običaj. Čeprav se je prvotni namen vizite v zadnjem času zelo spremenil, je dogajanje vseeno pestro in zanimivo, za pripravljavce spektakla pa tudi naporno. Priskrbeti je treba vozove, na katere postavijo smreke, in na tisoče cvetov, ki jih v obliki ornamentov ali simbolov pripnejo na prevozna sredstva. Poseben pomen se pripisuje furmanom in konjem, ti morajo biti še posebej skrbno okrašeni. In navsezadnje je treba poskrbeti za vino, najbolje domače, ki ga nikakor ne sme zmanjkati, pije pa se lahko le iz lončka oziroma iz zajemalke ... Menda zato tekne še bolj, kot bi sicer ...

Pravi moški

Ilirska Bistrica je bila minulo soboto vsa v znamenju mladosti in bodočih vojakov. Veselju ni bilo videti ne konca ne kraja. Pisane vozove in razigrane mladce je bilo opaziti že na daleč. Središče Ilirske Bistrice je bilo zaprto za vse, razen za pešce, traktoriste in tiste, ki so se pripeljali s konjsko vprego. Konji, nevajeni papirnatega naglavnega okrasja, so se obnašali precej zmedeno. Kolona se je pomikala po polžje, vendar to ni nikogar pretirano motilo, saj so bili naborniki prava paša za oči. Z umetnimi - a vseeno umetelno izdelanimi - rožami se niso okitili samo traktorji, konji in prikolični vozovi, pač pa tudi fantje in dekleta, naključni mimoidoči, celo dojenčki v otroških vozičkih so dobili bele, modre in rdeče cvetove iz krepa. "Ja, nasmejčkaj se tetici, nasmejčkaj se, Tilen, kajti ko boš zrasel in boš velik, boš tudi ti vojaček, kajne?" se je prikupno pošalila mlada mamica z nekajmesečnim dojenčkom v naročju. "Veste, vizita pri nas niti najmanj ne pomeni nečesa vojaškega. Saj to še ne pomeni, da morajo zdaj vsi tile mladi takoj prihodnje leto v vojsko, potem ko pridejo nazaj domov, pa takoj poroka, pa otroci, pa tako naprej. Gre bolj za ljudski običaj, ki ga pripravljamo že od nekdaj. To je tako, kot bi priredili vaški sejem ali kaj podobnega. Nogometni derbi, recimo. V glavnem, zame osebno nima nobene zveze z vojaščino, razen tega, da mislim, da mora vsak pravi moški pošteno odslužiti svojo vojaško dolžnost, kar pa je dandanes pravi prdec ..." Po njenem mnenju je treba naborniške običaje skrbno negovati, saj počasi izumirajo. "Veseli me, da mladi danes razumejo, kaj pomeni ta tradicija za naše kraje, in da jim je mar za vse skupaj. Zdi se mi, da so bili v zadnjih letih nabori nekoliko manj bogati, letos pa se je spet razživelo." Pa še kako se je razživelo. Kraški punkerji in metalci sicer niso bili navdušeni nad naborniško uniformo, ki obsega lepo zlikane hlače in belo majico ali srajco, so pa na drugačen način poskrbeli za živahno razpoloženje. Obvezna oprema na naborniškem vozu je poleg veselih, rdeče obarvanih obrazov zajemala še gasilni aparat, sireno, sod takšne ali drugačne alkoholne pijače, raženj s čevapčiči in nepogrešljiv glasbeni stolp iz dnevne sobe staršev ...

Na naborih se čutita neverjetno sožitje in pristno zbližanje med starimi in mladimi rodovi. Le da je pri mladih vse usmerjeno v zabavo, starejše pa dajejo občutki nostalgije. "To so najlepši običaji v naših krajih!" mi je z iskricami v očeh pojasnil starejši možakar Ivan in vzneseno počohal po grivi konja, ki je vlekel voz z velikim napisom Slovenija, tvoji smo sinovi. "Naborniki so naš ponos, naša nada, če že nimamo dneva mladosti, pa lahko imamo vsaj mlade nabornike!" je dodala njegova sopotnica gospa Marija. Povedala je, da se je za vizito pripravljala že štirinajst dni. Okraševala je voz, delala cvetlice, papir je bilo treba natančno zviti in trdno pripeti na prikolico, poleg tega je skrbela tudi za sladkarije. "Še z nekaj ženskami z vasi smo pekle pecivo, kekse, ruladice." Nad dogajanjem je navdušena tudi sama, še posebej pa jo veseli, da tradicijo brez kakršnega koli odpora sprejemajo mladi rodovi. Čeprav se med veselimi Primorci tu in tam najde tudi kakšen, ki ga vojaška suknja ne mika preveč ... "No, jaz pa si ne želim iti v vojsko. Pretirane naklonjenosti do vojaške suknje pač ne čutim. In če malce pomislim ... A sploh obstaja kakšna možnost, da nas bo kdo kdaj napadel? Dvomim. Mislim, da Slovenija ni tako bogata dežela, da bi si jo hotel kdo prilastiti, poleg tega se mi zdi, da se zadeve v tem delu Evrope umirjajo, tako da vojske res ne potrebujemo. Okej, potrebujemo profesionalno vojsko, ampak to je že druga pesem. Ta vojska, v katero bo čez čas šla moja generacija, je dolgočasna. Zapravljanje časa in denarja, pač," meni osemnajstletni Boštjan iz okolice Ilirske Bistrice. Čeprav zavrača orožje in vojaško urjenje, pravi, da bi se odpravil v tujsko legijo. "Ja, to je pa akcija. To me zanima. Pa še plačani so fenomenalno, za tak denar bi se tudi jaz valjal po blatu in streljal na ne vem kaj. To, da grem za leto oziroma za pol leta nekam v vojašnico, kjer me bodo učili, kako se postilja postelja in čisti stranišče, se mi zdi pa ponižujoče. Če mislijo, da se lahko v slovenski vojski naučiš reda, potem se prekleto motijo!" Pravi, da doma še ni povedal, da ga vojska ne mika, saj to očetu ne bi bilo pogodu. Vseeno upa, da bo lahko služil civilno, na vizito pa gleda kot na druženje s prijatelji, saj se v primorskih krajih dogaja bolj malo žurerskega.

Cvetje in teran

Naborniško veseljačenje v Sežani so v zadnjih majskih dneh zamorila predvsem dela na cesti, zaradi katerih je padla marsikatera huda beseda. Premikanje razgibanega sprevoda bohotno okrašenih prikolic, ki se je po polžje pomikal po Partizanski cesti, je bilo močno oteženo, zato so se vozniki kaj kmalu razpršili po bližnjih sežanskih barih. Do enajste ure so le pricincali do gasilskega doma, kjer se je pravo slavje šele začelo. Čeprav jih je ob tej priložnosti obiskal načelnik generalštaba Slovenske vojske, pretirane spoštljivosti do vojaške hierarhije ni bilo videti ... "Joj, samo da se mi ne bo preveč napil. Saj razumem, da je to dan za slavje, današnja noč bo še kako dolga, toda, saj me razumete, kajne? Tako mlad je še," je zaskrbljeno potarnala babica mladega fanta, ki je rajal v objemu z drugimi, z neboštimenizizikemajal napevom na ustnicah. Njena skrb vsekakor ni bila odveč. Po stari tradiciji je vizita čas, ko se mlad fant lahko prvič uradno napije. "In tradicijo je treba spoštovati!" so v en glas sklenili že dodobra razgreti mladci Klemen, Peter in Marko. "Ne razmišljam o vojski kot o neki dolžnosti, ki jo je nujno treba izpolniti. Od prijateljev sem slišal, da je služenje vojaščine ena sama žurka, ne vem, zakaj bi se potemtakem sploh sekiral! Ne vem, kako je sicer v drugih vojašnicah, ampak v Postojni se baje 'poha do fula'. No, tako sem vsaj slišal, ne trdim, da to drži ..." pravi devetnajstletni Simon. Kot so mu povedali prijatelji, je bilo menda še pred nedavnim najljubše vojaško skrivališče marihuane radiator oziroma ventil, s katerim uravnavamo toploto radiatorja, toda bistroumnost mladih vojakov so nadrejeni menda hitro spregledali, a so ohranili mirno kri in niso zganjali javnega hrupa. Simon je vizito opravil že pred dobrim letom, prava vojska pa ga še čaka. Odslužil jo bo z veseljem, saj ga vojska zanima tudi poklicno. "Moram iti v vojsko in želim si iti v vojsko. Pravzaprav želim svoje življenje posvetiti vojaščini, saj želim po srednji šoli nadaljevati izobraževanje na tem področju. Privlači me uniforma, rad imam red, že vonj po vojski je nekaj posebnega." Vonj po vojski? Globoko vdihnem, vendar drugega kot duha po postanem, včeraj precejenem vinu ne zaznam ... "Ma saj nisem misli dobesedno! Vojsko moraš čutiti. Teh nekaj mesecev, ki jih bomo preživeli skupaj, ni še nič. Prava vojska je za prave moške. Kdor ni pravi moški, nima kaj iskati v pravi vojski. Samo v sramoto bi bil pravim moškim." Devetnajstletnik priznava, da je odklonitev služenja vojaščine v številnih primorskih vaseh še zmeraj nekakšen hendikep. Če ne zmoreš opraviti vojaških del, ne zmoreš braniti domovine, ne zmoreš braniti svoje bejbe, skratka nisi "dec" ... Po sogovornikih sodeč je služenje vojaškega roka za številne Primorce edini pravi dokaz moškosti, zato mora biti nabor še toliko bolj vesel in slavnosten. Nekoliko manj vesele so bile v naslednjih dneh verjetno mame sežanskih mladcev, saj so se ti odločili, da snežno bele majice in srajce ne bodo ostale snežno bele, zato so jih pridno polivali s pristnim teranom ...

Dekleta poskrbijo za vse rože, saj jih pridno ustvarjajo dalj časa, in imajo zato tudi čast, da spremljajo fante od doma do naborne komisije in seveda pozno v noč na veselicah. Ponosne so, ko fantom, ki so potrjeni za vojsko, pripnejo šopek rož s pangelci na prsi. No, ena izmed pomembnejših poant naborništva naj bi bila izbira najlepšega voza, toda ko me je zanimalo, kdo je pravzaprav zmagal v lepotičenju in okraševanju, sem naletela le na skomiganje z rameni. "Ja, nekoč je bilo to menda še pomembno, da se je vedelo, katera vas ima najlepši voz, danes pa to ni več pomembno. Veste, kaj je pomembno? Pomembno je to, da vas ima voz! Da ga naredijo, kajti speti tisto brinje in tiste rože, vse to je zelo težko spraviti skupaj. To je umetnost," je prijazno pojasnila gospa na obrambni izpostavi Sežana. Nazadnje je vseeno pogledala v lokalni časopis in ugotovila, da sta si v Sežani prvo mesto delila kar dva voza: Kozina - Obrov - Javorje in Hrpelje - Prešnica - Rodik. Za širšo primorsko javnost pa so zmagovalci tako ali tako vsi.