Kloniranje in otroci po meri

Pred zdaj že skoraj petimi leti so škotski znanstveniki objavili, da so prvi klonirali odraslega sesalca, in sicer ovčko, ki so jo poimenovali Dolly. To je bilo za številne ljudi, tudi znanstvenike, precejšnje presenečenje, Dolly pa je postala verjetno najslavnejša ovca na svetu. Kloniranje ovčke Dolly je potekalo tako, da so znanstveniki vzeli celice iz vimena odrasle ovce. Te celice so nekaj časa gojili v epruveti, tako da so postale spet nediferencirane, se pravi, da v bistvu niso bile več celice vimena, temveč bolj podobne celicam, kakršne najdemo v zarodku. Vedeti je treba, da je večina celic v naših telesih zelo specializiranih, da lahko opravljajo svoje naloge. Celice v jetrih so zaradi tega popolnoma drugačne kot recimo celice v koži ali pa celice v možganih, da lahko čim bolje opravljajo svoje naloge. Veliko znanstvenikov je menilo, da je diferenciacija enosmeren proces, razen izjemoma, recimo pri rakastih obolenjih. Kloniranje ovčke Dolly pa je vsaj za jedro to ovrglo. Iz celic, ki so jih znanstveniki osamili iz vimena, so vzeli jedro, ki vsebuje genetski zapis, in ga prenesli v ovčjo jajčno celico, iz katere so poprej odstranili njeno pravo jedro. Jedro je bilo treba prenesti v jajčno celico zaradi tega, kar je jajčna celica čisto posebna celica in le iz nje se lahko razvije zarodek. Jajčna celica vsebuje veliko beljakovin in sporočilnih RNK, ki so potrebne za razvoj zarodka v prvih nekaj urah ali dneh po oploditvi. V začetku razvoja se celice v zarodku podvajajo tako hitro, da ni časa, da bi se DNK prepisovala v RNK in tako sporočala celici, kakšne beljakovine naj ustvarja, saj potrebuje celica ves čas med delitvami za to, da podvoji svojo DNK. Tako jajčno celico s presajenim jedrom so spodbudili, da se je začela razvijati, kot če bi se spojila s semenčico, le da je ta celica sedaj vsebovala DNK (se pravi vse informacije o tem, kakšna bo dorasla žival videti in kako bo delovalo njeno telo) druge odrasle živali. Zaradi tega je ovčka Dolly genetsko enaka kot ovca, ki so ji vzeli celice vimena, v bistvu pa ima tri matere - tisto, iz katere je prišlo jedro (iz celic vimena), tisto, ki so ji odvzeli jajčno celico in ji nato zamenjali jedro, ter končno tisto, v katero so jajčno celico vsadili in ki jo je donosila ter rodila. Uspešnost te metode pa je bila pri Dolly (pa tudi pri drugih živalih, ki so jih klonirali kasneje) zelo nizka. Škotskim znanstvenikom je uspelo zamenjati jedro in spodbuditi razvoj pri skoraj 300 jajčnih celicah, vendar se je le ena od njih razvila do rojstva in postala zdrava ovčka. Kloniranje je seveda sprožilo veliko razprav, predvsem o možnostih kloniranja človeka. Številni ljudje so se ustrašili prihoda "Krasnega novega sveta", ko si bomo vsi podobni in si bomo izbirali lastnosti potomcev, vendar je za zdaj strah verjetno večinoma neupravičen. Kloniranje s seboj prinese več slabih kot dobrih stvari, zato je pred vsako uporabo treba temeljito premisliti, ali ima sploh kakšen smisel. Od tega, da bi lahko poljubno izbirali lastnosti potomcev, pa smo z današnjim znanjem še vedno precej oddaljeni.

Pri samem kloniranju se pojavlja več težav. Spolno razmnoževanje je zelo pomembno za obstoj živalskih vrst, kloniranje pa ravno to izničuje. S spolnim razmnoževanjem nastajajo vedno nove kombinacije genov. Tako se različne lastnosti spreminjajo, vzredimo lahko krave, ki dajejo več mleka, ali prašiče, ki bolje rastejo, s kloniranjem pa se ta proces ustavi. Seveda lahko rečemo, da ima smisel klonirati prav zaradi tega, saj bi tako lahko proizvedli kopije živali, ki so najuspešnejše, vendar niso pomembne samo proizvodne lastnosti. Različne lastnosti pomenijo tudi različno odpornost proti boleznim. Tako lahko neka bakterija povzroči hudo obolenje pri eni živali, pri drugi živali iste vrste pa le lažje ali pa sploh ne. Če bi torej naenkrat imeli veliko čredo samih (genetsko) enakih krav, bi lahko ena bakterija naenkrat pomorila vso čredo, samo prilagoditi bi se morala, tako da bi bila nevarna za eno od teh krav, in poginila bi vsa čreda. Tako bi recimo v Evropi v srednjem veku epidemija kuge popolnoma iztrebila ljudi na vsej celini, če nekateri ne bi bili bolj odporni od drugih.

Enaki med enakimi

Kar zadeva kloniranje človeka, verjetno obstajajo še dodatni razlogi, ki govorijo proti uporabnosti tega. Ena od nevarnosti, ki jo omenjajo nasprotniki kloniranja, je, da bi si kdo ustvaril vojsko samih enakih vojakov. Pa bi bilo to res smiselno? Še vedno bi potrebovali veliko žensk, ki bi te klonirane bodoče vojake donosile. Če bi hoteli imeti 10.000 vojakov, bi morali najti 10.000 žensk, ki bi bile pripravljene to storiti. Prav tako bi morali nato teh 10.000 vojakov hraniti in skrbeti zanje do takrat, ko bi bili dovolj stari, da bi jih dejansko lahko uporabili kot vojake. Verjetno je zaradi tega precej preprosteje in predvsem veliko veliko ceneje vojake pridobivati na takšen način kot sedaj, se pravi z rekrutiranjem mladih. S tem prav tako odpade vprašanje enakosti znotraj ene populacije, ki smo ga omenili že pri živalih, saj bi bil problem genetske enakosti pri ljudeh lahko vzrok za enake težave kot pri živalih.

Druga nevarnost, o kateri govorijo nasprotniki kloniranja, je, da bi kdo kloniral Stalina ali Hitlerja. Veliko vprašanje je, ali bo to sploh kdaj mogoče, saj začne DNK takoj po smrti počasi razpadati. Sicer resda razpada zelo počasi in v nekaterih fosilih še danes najdemo koščke DNK, a to so samo majhni koščki, ne pa celotna DNK, ki bi vsebovala sporočilo, kako narediti nov organizem. Zaradi tega bi morali imeti neznansko srečo, da bi našli celico umrlega človeka, v kateri bi bili vsi pomembni deli DNK nepoškodovani, saj bi že ena majhna napaka v pomembnem genu pomenila, da se tak klon ne bi razvil. Tu smo se tudi približali vprašanju Jurskega parka, se pravi, ali bo kdaj mogoče klonirati dinozavre. Odgovor je, na žalost ali na srečo, ne. Tisti majhni koščki DNK, ki so ostali ohranjeni toliko milijonov let, vsekakor ne morejo povedati dovolj o tem, kakšni so bili videti dinozavri in kako je delovalo njihovo telo. Bo pa morda možno z dokaj dobro ohranjeno DNK iz zmrznjenih trupel mamutov, ki so jih odkrili v Sibiriji, nekoč v prihodnosti narediti nekakšnega križanca med slonom in mamutom (vsekakor ne pravega mamuta), ki bo videti podobno kot izumrli ledenodobni velikani.

Problem pri kloniranju zgodovinskih oseb je tudi vpliv okolja. Čeprav je vpliv genov na to, kakšni smo videti in kako se obnašamo, velik, je tudi vpliv okolja, predvsem na to, kako se obnašamo, pomemben. Tudi zaradi tega Hitler, če bi ga danes klonirali, zagotovo ne bi bil enaka osebnost, kot je bil v svojem času. Verjetno bi podedoval nagnjenost k nekaterim stvarem, vsekakor pa bi se v mnogočem gotovo tudi razlikoval. Navsezadnje so družbene razmere danes popolnoma drugačne od tistih v Nemčiji pred vojno, ko je huda gospodarska kriza pomagala pripeljati Hitlerja na vrh, drugačne so šole, drugače vzgajamo otroke, skratka, toliko stvari je v današnjem svetu drugačnih od tistega, v katerem je živel mladi Hitler, da bi skoraj zagotovo bil klon take osebnosti danes precej drugačen (seveda ne nujno boljši).

Obstaja pa možnost za kloniranje, ki je trenutno najbolj verjetna in tudi etično najbolj sporna. Gre za to, da bi kdo ustvaril svoj klon z namenom, da bi imel v starejših letih na voljo nadomestne dele, če se lahko tako grobo izrazimo. Se pravi, da bi klonirali človeka, ki bi bil genetsko enak nam, imeli bi ga nekje zaprtega, in ko bi nam recimo odpovedale ledvice, bi jih preprosto presadili iz tega kloniranega osebka. Tudi tu seveda obstaja vprašanje, ali bi to šlo zaradi genetske starosti kloniranega organizma, prav mogoče je, da bi bila ledvica tega osebka genetsko enako stara kot ledvica originala in bi torej najverjetneje odpovedala ob približno enakem času, vendar na to vprašanje za zdaj še ne vemo odgovora. Vsekakor pa je to ena od možnih, morda celo najbolj verjetna zloraba kloniranja, saj bi bilo to seveda skrajno neetično, in zaradi takih možnosti je prav, da obstaja nadzor nad raziskavami pri kloniranju.

Za konec pa se še na kratko pomudimo pri enostavnejšem, a etično prav tako pomembnem vprašanju. Kako je s kloniranjem posamezne osebe v družini, brez namenov, o kakršnih smo govorili v prejšnjih odstavkih? Načelno se zdi to vprašanje dokaj neproblematično, pa vendar tudi kloniranje enega od staršev ali sorodnika z namenom pridobiti otroka, ki bi nam bil podoben, postavlja več pomembnih vprašanj. Recimo, da bi klonirali sami sebe. Kako bi sprejeli, da bi gledali svojo kopijo, ki bi počasi rasla, le da bi bila dvajset ali trideset let mlajša od nas? Ali pa, če bi se par odločil, da bo otrok klon enega od partnerjev. Kako bi se drugi partner odzval na kopijo osebe, v katero se je v neki starosti zaljubil in z njo ustvaril novo življenje? Ali ne bi bilo vsaj nenavadno, če ne že zelo neprijetno ponovno srečati kopijo osebe, ki je v nas vzbujala čustva zaljubljenosti pred mnogimi leti? Še pomembnejše pa je vprašanje s stališča možnih kloniranih otrok. Recimo, da starši v prometni nesreči izgubijo najstnika in se odločijo, da bi želeli imeti njegov klon. Verjetno bodo pričakovanja staršev, da bo tak klon popolna kopija izvirnika, to pa bi lahko pomenilo hude pritiske za otroka, ki bi se vsaj deloma razvijal drugače zaradi vplivov okolja. Še bolj problematično bi lahko bilo kloniranje slavnih oseb. Recimo, da bi si neki par zaželel imeti klon Einsteina (to je verjetno nemogoče glede na povedano o možnostih kloniranja Hitlerja), ta klon pa se potem ne bi zanimal za fiziko, ampak bi ga zanimalo kaj drugega. Ali pa bi naročili klon nogometne superzvezde, otroka pa nato nogomet sploh ne bi zanimal (čeprav bi nadarjenost imel). Kako bi se starši odzvali takrat? Vsak otrok bi moral biti zaželen kot otrok, brez vnaprejšnjih pričakovanj, in sprejet, kakršenkoli že je. To pa bi bilo v takih primerih kloniranja nemogoče, saj bi starši vnaprej zavestno vedeli, kaj pričakujejo od svojega otroka. Ne bi bil to prehud pritisk za mladega odraščajočega človeka, pa tudi, kakšen bi bil odziv staršev, ko bi ugotovili, da se njihove sanje niso uresničile?

Na srečo je postopek kloniranja za zdaj še tako neučinkovit, da ni mogoče, da bi kdo v kratkem res kloniral človeka. O kloniranju vemo enostavno premalo in postopek pri živalih je tako neučinkovit, da za zdaj ni nevarnosti, da bi kdo resno poskusil klonirati človeka. Glede na majhno uspešnost kloniranja bi danes potrebovali nekaj sto ali nekaj tisoč žensk, ki bi bile pripravljene na nosečnost kljub vednosti, da je več kot 99 odstotkov verjetno, da bodo splavile ali rodile spačka. Brezposelnega ameriškega fizika Richarda Seeda in nekega italijanskega profesorja, ki obljubljata, da bosta to naredila v kratkem, v resnih znanstvenih krogih nihče ne jemlje resno, saj nimata ne sredstev ne znanja, da bi se tega lahko lotila. Seveda bo znanost napredovala tudi pri kloniranju in čez nekaj let ali desetletij bomo verjetno res sposobni klonirati človeka. Do takrat pa imamo še nekaj časa, da kritično premislimo o pozitivnih in negativnih posledicah uporabe kloniranja in upamo, da se bodo posamezne družbe v prihodnosti znale pravilno odločiti, kako in ali sploh uporabljati kloniranje živali in ljudi.

Kloniranje človeških celic

Zadnje čase se precej govori o kloniranju človeka in o tem, da so nekatere vlade zahodnih držav dovolile raziskave, ki bodo pripeljale do kloniranja človeka. Vendar so bile te senzacionalistične novice večinoma privlečene za lase in napačno predstavljene. Nobena vlada zahodnih držav ne dovoli kloniranja človeka! Pač pa so v Veliki Britaniji (o podobnem razmišljajo še v nekaterih drugih državah) dovolili raziskave kloniranja celic človeških zarodkov z namenom vzgoje posameznih telesnih organov v epruvetah. Celice v zelo majhnih zarodkih, sestavljenih le iz nekaj celic, so med seboj še vse enake. Kasneje se pričnejo diferencirati in iz nekaterih celic se razvijejo jetra, iz drugih možgani, iz tretjih koža in tako naprej. Če bi lahko take še nediferencirane celice gojili v laboratoriju in bi jih znanstvenikom nato uspelo po želji spodbuditi, da bi se razvile bodisi v živčne bodisi v jetrne celice, bi bilo to izjemno pomembno pri presajanju organov. Danes lahko marsikateremu bolniku podaljšamo življenje s presaditvijo posameznega organa. Težava pa je, da je darovalcev organov vedno veliko manj kot bolnikov, ki čakajo na presaditve. Z vzgojo posameznih vrst celic v laboratoriju bi se tej težavi večinoma izognili, saj bi lahko posamezna tkiva vzgajali po potrebi. Seveda bi bilo to mogoče le pri enostavnih organih oziroma tkivih. Tako bi bilo verjetno v doglednem času mogoče vzgojiti v epruveti jetrne celice, ki bi jih lahko uporabili za presaditev. Veliko bolj zapleteno in verjetno še nekaj časa nemogoče pa bo vzgojiti umetno ledvico, saj so ledvice, drugače od jeter, sestavljene iz veliko različnih celic, od katerih ima vsaka svojo pomembno, natančno določeno funkcijo, ki zagotavlja pravilno delovanje tega organa. Prav tako je za zdaj še čista znanstvena fantastika to, da bi morda v epruveti vzgojili človeške možgane. Ti so tako zapleten organ, o katerega razvoju in delovanju vemo še tako malo, da zagotovo še precej let ne bo mogoče niti misliti na to, da bi bilo možno narediti kopijo možganov umetno.

Pri kloniranju človeka, ki so ga dovolili v nekaterih državah, torej dejansko ne gre za kloniranje ljudi, temveč za vzgajanje človeških celic v epruveti. Sporno pri tem delu je, da moramo začeti vzgajati celice iz zelo majhnih človeških zarodkov (ko so ti le skupina drobnih celic in še čisto nič niso videti kot bodoče bitje). To je zagotovo lahko etično sporno, o čemer si mora vsak sam ustvariti mnenje. Vendar je treba vedeti, da veliko takih zarodkov uničijo ob postopkih umetne oploditve, pa tudi zelo veliko nosečnosti pri ljudeh se konča zelo zgodaj s splavitvijo tako majhnega zarodka, česar navadno sploh ne opazimo, temveč mislimo, da je šlo le za zapoznelo menstruacijo. S tega vidika morda le ni tako sporno skušati celice, ki bodo sicer vsekakor umrle, uporabiti za to, da bi nekemu drugemu otroku ali odraslemu človeku ohranili življenje.

Vse od objave knjige Aldousa Huxleyja Krasni novi svet leta 1932 je ta knjiga predstavljala največje strahove evgenike. Evgenika pomeni postopke, s katerimi z načrtnim urejanjem razmnoževanja in po potrebi tudi ubijanjem "nižjih" ali "nezaželenih" ljudi dosežemo izboljšanje neke rase. Najhujši primer evgenike je bila seveda nacistična Nemčija s poskusi Hitlerja oziroma njegovega aparata, da bi ustvaril arijskega nadčloveka. Z napredkom molekularne biotehnologije in z vstopom te v porodnišnice, ginekološko/androloške ambulante ter centre za svetovanje in diagnostiko pred rojstvom pa postaja vprašanje izbire otrokovih lastnosti vedno bolj aktualno in potrebno natančnih premislekov. Napredek znanosti nam danes omogoča, da ugotavljamo prisotnost številnih bolezenskih genov pri zarodkih v zelo zgodnjem obdobju razvoja, dovolj zgodaj, da se lahko starši, če testi pokažejo hudo genetsko obolenje, odločijo za splav. Pri starših, za katere vemo, da so nosilci kakšnih bolezenskih genov ali imajo oni ali njihovi bližnji sorodniki genetsko bolezen, lahko z biopsijo odvzamemo nekaj celic iz posteljice pri zelo majhnem zarodku. Iz teh celic nato osamimo DNK in preverimo, ali so v njej prisotne mutacije v genih, ki bodo povzročili nastanek neke genetske bolezni. Druga možnost je, da se starši odločijo za umetno oploditev. Tedaj nekajceličnemu zarodku odvzamemo eno celico, še preden zarodek vsadimo v maternico. Iz te celice ponovno osamimo DNK in jo pregledamo ter zarodek vsadimo le, če nismo našli spremenjenega gena. Vse lepo in prav, za zdaj se taka testiranja dejansko še vedno opravljajo le za odkrivanje genetskih boleznih, predvsem pri starših, za katere je znano, da so nosilci takih genov in je verjetnost, da bodo imeli otroka, ki bo bolehal za genetsko boleznijo, zato toliko večja. Z metodami, ki jih imamo danes na voljo, bi bilo tudi predrago, da bi pregledali nekaj deset ali sto genov vsakega otroka. Postavlja pa se vprašanje, kaj bo v prihodnosti. Nedvomno bodo prihodnja leta in desetletja prinesla odkritje genov, ki sodelujejo pri določanju inteligence, morda genov, ki povzročijo, da je nekdo homoseksualen, pa že omenjenih genov za nagnjenost k alkoholizmu, če recimo genov za modre oči ali visoko postavo sploh ne omenjamo. Poleg tega se že danes razvijajo metode, ki bodo omogočile naenkrat pregledati ogromno genov (t. i. genetski čipi). Če odločitev za prekinitev nosečnosti ni etično sporna pri genetskih boleznih, pa je vprašanje veliko bolj zahtevno pri kasneje opisanih primerih. Ali se bodo starši imeli pravico odločiti za splav, ker jim recimo ne bo všeč barva oči njihovega bodočega novorojenčka? Morda se sliši nekoliko utopično, a verjetno ni prav daleč do takrat, ko bo to resnično mogoče. Danes obstajajo metode, s katerimi starši lahko vnaprej izberejo otrokov spol. Ta postopek je za zdaj sicer le 70-odstotno uspešen, a dovolj, da ga želijo nekateri starši uporabiti. Tako je v zadnjem letu ali dveh kar nekaj parov iz Velike Britanije odšlo v Savdsko Arabijo, kjer ta postopek opravijo za plačilo, kajti v Veliki Britaniji za zdaj prepovedan. Morda v Evropi verjetnost, da bodo kmalu na voljo testi, s katerimi bomo predvideli inteligenco otroka ali njegovo zunanjost, ni pretirano velika zaradi sistema javnega zdravstva, nad katerim ima velik nadzor država. Gotovo pa se bo v ZDA, kjer imajo v zdravstvu liberalnejši pristop in je vse mogoče narediti, če imaš le dovolj denarja, slej ko prej pojavila ustanova, ki bo za denar opravljala take teste. Perspektive takega Krasnega novega sveta pa so seveda vse prej kot prijazne. Slej ko prej si bodo lahko določanje in vnaprejšnje ugotavljanje lastnosti privoščili le bogati ljudje, ki bodo tako lahko imeli inteligentnejše in sposobnejše otroke. Prepad med bogatimi in revnimi se bo le še večal in v skrajnem utopičnem primeru si lahko zamislimo svet razdeljen na dva sloja - genetsko bogate (tiste z izbranimi genetskimi lastnostmi) in genetsko revne (tiste, ki si tega ne bodo mogli privoščiti). Na srečo je to vendarle še utopija, saj za zdaj še nismo sposobni po mili volji določati lastnosti svojih otrok. Vendar je dobro, da se že zdaj zavedamo podobnih vprašanj in o njih premislimo, da ne bo Krasni novi svet prišel med nas kar nenadoma in nepričakovano.