Kako ženske hodijo in kako ga dedci biksajo za šanki

Včasih se pa res zgodi, da s svojimi teorijami udarimo popolnoma mimo, da brcnemo v čisto temo ter nato z do tal dolgim nosom globoko osramočeni tiho in, kolikor je to še sploh mogoče, neopazno izhlapimo z bojišča besed, pospremljeni le z zmagoslavno zlobnim krohotom onih, ki so nas spehali v vrečo naše lastne ohole neumnosti in intelektualne prenagljenosti. Primeri se to lahko prav vsakomur, celo pretendentom za same blažene svetnike, na primer našemu sedaj tako opevanemu škofu Baragi, ko je še služboval kot nekakšen kaplan ali nekaj takega v eni izmed slovenskih vasi. Na neko pepelnično sredo je mladega in gorečega oznanjevalca najčistejšega krščanskega nauka vznemiril neobičajen hrup, in ko je poškilil skozi okno, je v grozi zapazil, kako se kot trop krulečih svinj mimo farovža vali sprevod do dna nalitih in kot sam spak našemljenih razuzdanih kmetov, ki so na garah za seboj vlačili neko prav tako nakinčano, vznak zvrnjeno truplo z močno nabreklim tičem. Ha, je spreletelo mladega duhovnika, tod smo pa priča očitnemu svetoskrunstvu, pograbil je razpelo in hlastno planil na vaško ulico, kjer je visoko dvignil križanega in v njegovem imenu zarohnel nad razuzdanci, naj se nemudoma razidejo in pod božjimi kotki v svojih domačijah pogreznejo v najglobljo pokoro. Ko so šeme skozi reže svojih larf in meglo alkoholnih hlapov vendarle zapazili nevaren lesk v njegovih očeh in preteče privzdignjen križ, so jo kot cucki s spodvitimi repi pocvirnali v zavetje bližnjih skednjev in hlevov, le tisti na garah ležeči, po vsem sodeč pravi kolovodja te orgije, je nepremično vztrajal v nespodobnem položaju. Bodoči škof je v svoji gorečnosti najprej zdrknil na kolena ter z v nebo privzdignjenimi očmi iskreno pomolil za odrešitev nesmrtne duše tega pujsa, do dna okorelega v brezveri, potem pa se ga je lotil še fizično. Tisti najbolj štrleči del telesa je v svoji bogaboječnosti sicer pustil pri miru, je pa planil na njegovo glavo. Toda ko mu je z obraza strgal masko, ga je čakalo boleče presenečenje, saj se je vanj topo in nemo zazrla samo nedolžna suha slama. (Če bi še kaj brskal naprej, bi tudi namesto tistega mnogo obetajočega kurčka odkril zgolj zropkan koruzni storž.) Vaški fantje so po starem, prav tja v ajdovske čase segajočem običaju pokopavali Pusta, ga kanili na koncu vasi zažgati in gorečega zadegati v bližnjo rečico, ubogi, v nevednosti zaslepljeni kaplan pa je celo molil k vsevišnjemu, naj to proslulo pogansko mitološko bitje vključi, če že ne v nebesa, pa vsaj v vice, skratka, za vogali hihitajoči in muzajoči se kmetiči so zasačili svojega strogega dušnega pastirja pri povsem navadnem malikovanju.

Zategadelj menim, da, ko se to dogaja celo tistim že skoraj svetnikom, pravzaprav niti ni kakšna velika katastrofa, četudi kakšni neodgovorni pijančki za gostilniškim omizjem, zabuhli mesarski vajenci pri malici v klavniški menzi ali nepomembni časopisni pisuni ter podobna človeška drobnica uslinijo svoje teorije popolnoma mimo. No, taki pomisleki so me sicer strašili, ko sem se enkrat za šankom neke restavracije globoko zamislil, a me je dotlej polokano pivo polnilo z bržčas res lažno, toda vse oholejše rastočo zavestjo o lastni intelektualni prebrisanosti in prodornosti. (Ta pojav je bržčas znan slehernemu pivcu.) Mislim, sem si rekel sam v sebi, ja, mislim, da če se nekateri ukvarjajo celo z zdravljenjem Zemlje, tega ogromnega in nadvse zapletenega organizma, in to s tako elegantno preprostimi metodami, kot je, na primer, akupunktura gospoda Pogačnika (menda so rezultati bajni, in ko sem zadnjič pred nekimi njegovimi strastnimi privrženci malce podvomil o tistih bistvenih spremembah, ki naj bi zajele svet, odkar je na tako imenovanih ključnih točkah postavil svoje sicer na videz prazne kompozicije, ter menil, da je tudi poslej svet enako zajeban in lep kot prej, so me skoraj prebutali), torej, čemu se jaz ne bi ukvarjal recimo s psihoanalizo mest. (Pa še obe metodi, akupunktura in psihoanaliza, sta prefrigancem kot na kožo pisani ter, oh, kako sem se ob tem zadovoljno hahljal, obilno denarni zadevi.) Potem sem si, tiho mrmrajoč v svojo kupico, izdelal osnovno metodologijo. Mesto bom, podobno kot Maeterlinck celotno mravljišče, pojmoval kot en sam velik subjekt, ki ga sestavljajo med seboj fizično nepovezane celice, torej posamezni ljudje in ustanove, na primer porodnišnica bo nekakšna maternica, klinični center ledvice, klošarji umazanija, ki se nabira med nožnimi prsti, bordeli, gasilske veselice in kmečke ohceti en sam ogromen genitalni aparat, sredstva javnega obveščanja bolj ali manj dolg jezik, ulice in zgradbe skelet ter tako naprej, dokler ne bi na podlagi skrbnih analiz vsakega posameznega segmenta sintetiziral celotnega psihofizičnega lika. Vendar pa sem v tistih trenutkih, ko me je obsijala ta nenavadna lucidnost, nemudoma zapazil past, v katero bi lahko prostodušno zgrmel, če bi se zadovoljil zgolj z nekakšnim romanesknim opisovanjem mesta in utripa življenja v njem, saj bi se iz tega izcimila zgolj nekakšna bolj ali manj uspešna slika, le na hitrico nametan akvarel. Ne, sem bil prebrisan, tega se bom lotil s strogim znanstvenim psihoanalitičnim aparatom. Te psihiatrične ptice pa so znane po tem, da se zapičijo v kakšno malenkost, ki se potem v procesu analize razbuhti v celo socvetje kompleksov, denimo, ko takole v neobveznem klepetu zagrešiš drobno napakico ter svojo soprogo pokličeš z imenom bivše ljubice, si samo zadovoljno pomanejo roke, skozi to drobno luknjico tihotapsko zagazijo globoko v temine duše in iz nje kot iz zatohle greznice pričnejo izlivati galone smradnih misli, hotljivih želja in potlačenih gonov. Zato, sem si rekel, se bova s partnerjem, znamenitim fotoreporterjem Arnejem Hodaličem, lotila primerjalnega proučevanja karakterja slovenskih mest v na videz najbolj butastih manifestacijah, namreč pri tem, kako ženske hodijo po ulicah in kako ga moški lomijo za šanki, za vzorec bi pa vzela mesta, ležeča na slovenski diagonali od Kopra prek Ljubljane in Maribora do Murske Sobote.

Nekoč mi je namreč neki star flodraški veteran, medtem ko sva med neobveznim kramljanjem lagodno praznila kupice v neki zakajeni špelunki, z glasom, v katerem je zmagoslavno brnel ponos nad dolgoletnim izkustvom, suvereno pojasnjeval, da če hočeš na hitrico ugotoviti, kakšno pičko v povsem fizičnem smislu ima naključna znanka, potem moraš podrobno preučiti njene ustnice, če pa želiš že pred aktom samim zvedeti, kako fuka, si natanko oglej, kako se giblje med hojo ali plesom. Zato sem menil, da bi se, ko bi z pozornim opazovanjem zasledil v kateremkoli od omenjenih mest večkrat ponavljajoč se način hoje, prek generalizacije lahko dokopal celo do takšnih pomembnih izsledkov, kot so, na primer, "mariborski stil unterfuzlanja" in "koprski način flodra", "murskosoboški basom" ali "ljubljanska jeba". Kar se blebetanja, skakljanja, riganja in vreščanja za pivskimi šanki tiče, pa je tako ali tako dobro znano, da je vse to najbolj avtentičen izliv podzavesti mesta, v katerem bruhnejo na plan vsa negodovanja, umazane zasebne podrobnosti, politične vizije in podoben masten drek, ki drugače ždi pogledu nedostopen varno shranjen za lobanjami občanov. Arne naj bi vse to dokumentiral s svojim fotoaparatom, čeprav sva si, zaradi naravnih danosti in tudi osebnih nagnjenj, interesni področji malo delila, on je šel bolj na gibanje bab in jaz bolj na žuborenje za točilnimi mizami.

Pa sva šla, čeprav do kakšnega temeljnega zaključka žal ne prišla. Na ljubljanskih ulicah sva trčila ob zelo pisan kaleidoskop babje hoje, res, marsikaj se je valilo po mestnem tlaku. Predvsem tam okrog živilskega trga pa zgoraj ob postaji so tlačile asfalt s slonovsko pozibavajočimi se koraki debeluharice srednjih let z nabito polnimi polivinilastimi vrečkami v obeh rokah, za katere bi, opazujoč ogromne volumne njihovih riti, sklepal, da si doma na skrivaj za posladek po obilnem kosilu privoščijo še nekaj zvrhanih velikih žlic čiste svinjske masti. Vendar pa sem v stilu hoje teh ogromnih vreč sala vendarle zapazil dve podvrsti; tiste s tršim špehom pristajajo z nogami ob tlak tako, da se vsa ob tem sproščena sila prenese v tla, ki ob vsakem takem koraku kar tožno zadrhtijo, dočim se onim z bolj želatinasto mezljavo zamaščenostjo vsa ta sproščena moč odbije nazaj v telo in se prek beder končno kompenzira v drhtavem tresenju riti, pri nekaterih najbolj tolstih primerkih pa se ti tresljaji ne umirijo niti tam, ponovno šinejo navzdol in se spet povrnejo nazaj, tako da lahko v enem samem koraku zapazimo kar dvakratni pretres mehurjastih naslag. Tam okrog Šubičke pa spodaj ob Ljubljanici sem opazil drug razmisleka vreden pojav. Tam kraljujejo bolj ali manj vreščeče prepleskane tinejdžerke v tesno oprijetih hlačah in s tistimi, ma, mislim, da celo do decimeter debelimi podplati. Čeprav takšnega čuda še nisem imel na nogah, po tistih drobnih napornih korakcih in stalni trdi napetosti vsega telesa sklepam, da je hoja s temi štiklami trd in zahteven posel. In mi je, takole zročemu v to drobencljanje, v glavo priplahutala misel, da sem nekaj podobnega pač nekje že videl, pri Japonkah namreč. Še več, nekoč sem v pariškem Muzeju človeka celo dolgo in z zanimanjem opazoval steklene lonce, napolnjene s špiritom, kamor so bila namočena nekje tam sredi goleni odrezana stopala raznih daljnovzhodnih lepotic, ki so jim že od rojstva povezovali nogice, tako da so se iz vsega skupaj v letih scmarili nekakšni čudni, še najbolj nekim skrivenčenim ličinkam neznanih kebrov podobni udi, ki pa so res nekako spominjali na v te debelopodplatne čevlje obute nogice naših najstnic. Drugi obiskovalci so se z gnusom odvračali od teh spak in ogorčeno komentirali, da do kod vse vodi spolna iztirjenost nekega celega ljudstva, saj so vendarle lahko lepa in poželenja vredna le mična in neožuljena stopalca deklet, taka, kakršna jim je narava dala. A mislim, da so s svojim zgražanjem udarjali v temo, kajti novejše teorije trdijo, da so bile tudi Japoncem minulih časov bolj pri srcu povsem navadne nožice, k temu okrutnemu povezovanju pa so se zatekali s povsem drugačnimi nakanami. S tistimi pohabljenimi štrclji pač dekleta nikoli niso mogla sproščeno zakoračiti, temveč so lahko vedno le na tenko in v napetosti vsega telesa drobencljala, pri tej mukotrpni raboti pa so se jim nenavadno krepile in razvijale prav ritne in vaginalne mišice. Potem so baje ti erotični sladokusci ob flodru samo zmagoslavno vriskali, so pač žrtvovali neki manj pomemben organ v prid razvoja tistega bolj bistvenega, in morda te naše negodnice povsem nezavedno sledijo trendom teh starih vzhodnjaških modrosti. No, in potem sem zapazil še eno tipiko, namreč to, da ženske s špičasto ritjo stopajo bolj premočrtno in odločno, s precej večjo frekvenco korakov, kar seveda po tlaku povzroča glasen in oster peket, torej lahko že po zvoku hoje skoraj zanesljivo sklepaš na zunanjo podobo hodeče. Pri tem se ne ozirajo ne na levo in ne na desno, temveč s svojim ostrim nosom, kajti tak skoraj obvezno spremlja špičasto rit, rezko režejo zrak pred sabo, glava jim iz koraka v korak zarisuje enakomerno sinusno krivuljo, joške pa sunkovito in odločno tolčejo gor in dol. Prav iz te sorte se kadruje največ brezobzirnih japijevk. Potem sem opazoval še hojo mamic, ki se razpenja vse od vzvišenega ponosa koklje z nekam v nebo zazrtim, važiškim pogledom (to so v glavnem frigide, ki bodo iz svojih otrok vzgojile frustrante), prek tistih debelušno brezobličnih knedeljnov, ki z govejo vdanostjo bolj polzijo kot hodijo za že iz mode vrženim vozičkom in se, medtem ko pod vsemi tistimi volnenimi dekicami vrešči sparjen dojenec, le brezizrazno smehljajo, še najbolj podobne hlebčkom žaltavega masla (tudi te so frigidne, njihovi otroci pa bodo v večini postali drobni delinkventi), pa vse do tistih zmedenih back, ki, še vedno od materinstva malce omlahnele, z drobcenimi mehkimi korakci, vedno v pasu prepognjene, tekajo za težko ulovljivimi debelušnimi in rdečeličnimi otroki, še najbolj podobnimi vedno od rodnega drevesa proč kotalečim se jesenskim jabolčkom gambovcem, dozorelim nekje v strmih rebreh Polhograjskih dolomitov.

Ob prav vse te modele sva trčila tudi v drugih mestih, čeprav bi se tod dalo še mnogo razpredati. V Kopru najinim očem ni ušel kar pogosto pojavljajoč se tip nog, poimenovala sva ga kraško-šavrinski, ki narekuje prav specifično gibanje. Spominjal naju je, naj nama bo oproščeno, na pršut ali, kot me je opozoril neki moj pivski kolega, na narobe obrnjeno, nizko, stlačeno in košato cipreso, a ne na tisto vitko in visoko, kakršne žalobno rastejo po pokopališčih. Iz obilne in od kraške burje otrdele riti poganjajo debelostegnate noge, ki se brez oblikovanih kolen in meč zgolj ožijo tja do narti. Spraviti dva taka trikotnika v nihanje, pa ni mačji kašel, zato med hojo veliko in obilno mahajo z rokami. Rejenost beder in neprestano trenje v poletni vročini povzročata še eno neprijetnost, spotenost na notranji strani stegen povzroča pekočo rdečino, tako vsaj mi je zatrdil moj informator. Nasprotno je v Mariboru dokaj pogost pojav dirkalnih kobil, to so lastnice tanjših okončin z jasno izraženo muskulaturo, koščenih in špičastih kolen, močno izraženih meč, vtis konjskega pa še povečujejo čevlji s skoraj obvezno visoko peto in glasen peket, ki ga s tem obuvalom povzročajo pri svoji poskakujoči hoji. Prekmurje je bolj sanjavo bogato, še najbolj prepričljivo pa to pri hoji dokazujejo tiste res razkošno grajene matrone s podeželja, ki se v dopoldnevih kot prekooceanske ladje tiho sopeč vozijo po mestnih ulicah, seveda, če se tistim cestam sploh lahko reče ulice. Če bi jih videl nage, bi bržčas ploskal, pa ne od spolne razvnetosti, temveč zaradi začudenja, da je kaj takega sploh mogoče. Enkrat, ko je ena takšna tekla prek ceste, sem skoraj crknil od smeha. Čeprav je na hitro migala s stopastimi nogami in so ji v mogočnih valovih migale prav vse obilne gube, s katerimi je imela nadvse bogato obloženo telo, se je naprej premikala le v centimetrih in zdelo se mi je, kot da bi na mestu tlačila kislo zelje v tisti ogromni sod. V tem je bila tako prepričljiva, da se mi je celo zazdelo, kot da bi se mi v nosnice prikradel rahel sopuh po teh rumenkasto zelenih rezancih.

Aja, še to, kako sem ga biksal za šanki? V tistih brezosebnih barčkih v Kopru pa v tistih bifejih, opremljenih v ljubljanskoslaščičarskem šiptarskem slogu, ki prevladujejo v metropoli, in razkošno hladnih mariborskih kleteh ter prekmurskih gostilnah, kjer muhe še vedno serjejo po stropih? Eh, to sem pa iz razumljivih razlogov pravzaprav že skoraj povsem pozabil, ampak mislim, da to, kaj smo pili, čez koga smo šimfali, nad čim smo se hahljali in slastili, kako smo klanfali ter katere smo prepevali in končno, kakšni smo izstopali na plano, si lahko prav vsakdo, ki premore le kanček domišljije, sam predstavlja.