11. 6. 2001 | Mladina 23 | Družba
Kako ženske hodijo in kako ga dedci biksajo za šanki
Z opazovanjem hoje bi lahko odkrili mariborski stil unterfuzlanja, koprski način flodra in ljubljansko jebo
Blaž
© Arne Hodalič
Včasih se pa res zgodi, da s svojimi teorijami udarimo popolnoma mimo, da brcnemo v čisto temo ter nato z do tal dolgim nosom globoko osramočeni tiho in, kolikor je to še sploh mogoče, neopazno izhlapimo z bojišča besed, pospremljeni le z zmagoslavno zlobnim krohotom onih, ki so nas spehali v vrečo naše lastne ohole neumnosti in intelektualne prenagljenosti. Primeri se to lahko prav vsakomur, celo pretendentom za same blažene svetnike, na primer našemu sedaj tako opevanemu škofu Baragi, ko je še služboval kot nekakšen kaplan ali nekaj takega v eni izmed slovenskih vasi. Na neko pepelnično sredo je mladega in gorečega oznanjevalca najčistejšega krščanskega nauka vznemiril neobičajen hrup, in ko je poškilil skozi okno, je v grozi zapazil, kako se kot trop krulečih svinj mimo farovža vali sprevod do dna nalitih in kot sam spak našemljenih razuzdanih kmetov, ki so na garah za seboj vlačili neko prav tako nakinčano, vznak zvrnjeno truplo z močno nabreklim tičem. Ha, je spreletelo mladega duhovnika, tod smo pa priča očitnemu svetoskrunstvu, pograbil je razpelo in hlastno planil na vaško ulico, kjer je visoko dvignil križanega in v njegovem imenu zarohnel nad razuzdanci, naj se nemudoma razidejo in pod božjimi kotki v svojih domačijah pogreznejo v najglobljo pokoro. Ko so šeme skozi reže svojih larf in meglo alkoholnih hlapov vendarle zapazili nevaren lesk v njegovih očeh in preteče privzdignjen križ, so jo kot cucki s spodvitimi repi pocvirnali v zavetje bližnjih skednjev in hlevov, le tisti na garah ležeči, po vsem sodeč pravi kolovodja te orgije, je nepremično vztrajal v nespodobnem položaju. Bodoči škof je v svoji gorečnosti najprej zdrknil na kolena ter z v nebo privzdignjenimi očmi iskreno pomolil za odrešitev nesmrtne duše tega pujsa, do dna okorelega v brezveri, potem pa se ga je lotil še fizično. Tisti najbolj štrleči del telesa je v svoji bogaboječnosti sicer pustil pri miru, je pa planil na njegovo glavo. Toda ko mu je z obraza strgal masko, ga je čakalo boleče presenečenje, saj se je vanj topo in nemo zazrla samo nedolžna suha slama. (Če bi še kaj brskal naprej, bi tudi namesto tistega mnogo obetajočega kurčka odkril zgolj zropkan koruzni storž.) Vaški fantje so po starem, prav tja v ajdovske čase segajočem običaju pokopavali Pusta, ga kanili na koncu vasi zažgati in gorečega zadegati v bližnjo rečico, ubogi, v nevednosti zaslepljeni kaplan pa je celo molil k vsevišnjemu, naj to proslulo pogansko mitološko bitje vključi, če že ne v nebesa, pa vsaj v vice, skratka, za vogali hihitajoči in muzajoči se kmetiči so zasačili svojega strogega dušnega pastirja pri povsem navadnem malikovanju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
