11. 6. 2001 | Mladina 23 | Družba
Krvavi prestol
V Katmanduju se je zgodil Shakespeare
© Gregor Stante
Svet se je ob pokolu nepalskega kralja in kraljeve družine zgrozil. Še več, skoraj se je onesvestil. Ježeš, v kraljevi družini je tekla kri! Šokantno! Nezaslišano! Ruska dinastija Romanov se vsaj ni pobila sama! O, mar res? Lepo prosim, kje pa naj teče kri, če ne prav v kraljevi družini? Kje pa je vedno tekla kri, če ne prav v kraljevih družinah? Odnosi v kraljevih družinah so bili vedno krvni, ne. In prestoli so bili vedno krvavi. Še vedno se lepijo. Kot zadnji zici v času diskomanije. Kdaj je že Shakespeare rekel, da se glava, ki nosi krono, ne počuti ravno udobno. Vse razloge ima za zaskrbljenost in vznemirjenost. Od kraljev in kraljevih družin pričakujemo, da se koljejo. Ne da tega ne počnejo. Windsorji, junaki Prvega sveta, to počnejo na svoj angleški, snobovski, gentlemanski stiff-upper-lip način, hja, prek tabloidov in tračev, s šikaniranji, brutalnimi ločitvami in zarotniškimi porokami. V Tretjem svetu pa to počnejo na bolj šekspirjanski način - vse člane kraljeve družine pobijejo v eni potezi. V zadnjem dejanju je bilo tako na odru toliko trupel, da preživeli niso imeli več kam stopiti. Jasno je, da se je v Katmanduju zgodil Shakespeare. Jasno ni le, katera njegova tragedija se je odvrtela: Hamlet, Macbeth, Julij Cezar ali Romeo in Julija?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 6. 2001 | Mladina 23 | Družba
© Gregor Stante
Svet se je ob pokolu nepalskega kralja in kraljeve družine zgrozil. Še več, skoraj se je onesvestil. Ježeš, v kraljevi družini je tekla kri! Šokantno! Nezaslišano! Ruska dinastija Romanov se vsaj ni pobila sama! O, mar res? Lepo prosim, kje pa naj teče kri, če ne prav v kraljevi družini? Kje pa je vedno tekla kri, če ne prav v kraljevih družinah? Odnosi v kraljevih družinah so bili vedno krvni, ne. In prestoli so bili vedno krvavi. Še vedno se lepijo. Kot zadnji zici v času diskomanije. Kdaj je že Shakespeare rekel, da se glava, ki nosi krono, ne počuti ravno udobno. Vse razloge ima za zaskrbljenost in vznemirjenost. Od kraljev in kraljevih družin pričakujemo, da se koljejo. Ne da tega ne počnejo. Windsorji, junaki Prvega sveta, to počnejo na svoj angleški, snobovski, gentlemanski stiff-upper-lip način, hja, prek tabloidov in tračev, s šikaniranji, brutalnimi ločitvami in zarotniškimi porokami. V Tretjem svetu pa to počnejo na bolj šekspirjanski način - vse člane kraljeve družine pobijejo v eni potezi. V zadnjem dejanju je bilo tako na odru toliko trupel, da preživeli niso imeli več kam stopiti. Jasno je, da se je v Katmanduju zgodil Shakespeare. Jasno ni le, katera njegova tragedija se je odvrtela: Hamlet, Macbeth, Julij Cezar ali Romeo in Julija?
Je 29-letni princ Dipendra res ustrelil očeta, kralja Birendro, mamo, kraljico Aiswaryo, svojega brata in sestro, očetovega brata in še pol ducata članov kraljeve družine, potem pa še sebe? Jih je res pobil zato, ker mu niso pustili, da bi se poročil z izbranko svojega srca, z Julijo, z "napačno žensko"? Je šlo le za katmandujsko postavitev Romea in Julije?
Ali pa se je pokol res zgodil nehote, ponesreči, pomotoma, kot trdi novi kralj, mlajši brat mrtvega kralja, Gyanendra? Se je v nepalskem dvoru v resnici odigrala še starejša, antična tragedija - Kralj Ojdip? Ali pa je šlo za zaroto, v katero je bil vpleten sam kraljev brat Gyanendra, princ Dipendra pa je bil le patsy, le nepalski Lee Harvey Oswald? Še toliko bolj, ker Gyanendre v času pokola kot po naključju ni bilo na dvoru in ker se njegovi ženi in njegovemu sinu Parasu, sicer specialistu za prometne nesreče s smrtnim izidom, kot po naključju ni nič zgodilo. Je šlo dejansko za kompliciran, "intertekstualen" atentat, za postmodernistični cocktail Hamleta, Macbetha in Julija Cezarja? JFK kot soap-opera? Soap-opera kot reality show?
Nepal je itak videti šekspirjansko. Kot da se vsako jutro zbudi v kaosu 16. stoletja: že leta in leta se mu rolajo masakri, atentati, politični komploti, državljanske vojne, ubijanje opozicije, zasužnjevanje žensk (ne smejo dedovati, splaviti ali pa se ločiti, in seveda, imajo le en ženski rock bend), mačistično-testosteronski hinduizem, policijski teror, aretacije, represija, napetosti med obema kraljevskima rodbinama (Shah & Rana), non-stop krize, puči, diktature, kronična nestabilnost, negotovost, zmeda, nemiri, masivna korupcija, kršitve vseh človekovih pravic, apokaliptična nerazvitost (elektrifikacije še niso izvedli), nepismenost in revščina, ena izmed najhujših na svetu, ki jo skušajo v ruralnih predelih, pač zunaj Katmanduja, preseči gverilski maoistični uporniki, junaki narodno-osvobodilnega in razrednega boja, borci proti kapitalizmu, izkoriščanju, imperializmu, fevdalizmu in birokraciji. Kar je seveda le evfemizem za "rdeči vihar", ki se v Nepalu krotoviči že vse od leta 1996. Oh, in če malce bolje pomislite, ni bil 56-letni kralj Birendra, edini hindujski kralj, reinkarnacija Višne, Kralj kraljev, ki je leta 1990 oblast prepustil ustavodajni skupščini in demokraciji, nič drugega kot nepalska verzija kraljice Elizabete. Tudi on je skušal modernizirati Nepal. Ja, tako kot je Elizabeta modernizirala Anglijo. Birendra je bil patološko sramežljiv. Elizabeta je bila patološka devica. Umrla je brez potomcev. Birendra je umrl s potomci vred.
Nepalski dvor je le tragična karikatura britanskega dvora. Ni čudno: Britanci so imeli Nepal ves čas za svojo malo njivo... nepalska kraljeva družina je od britanske dobila dovolj častnih titul, da je ves čas čutila hvaležnost... Gurkhe, nepalski vojaki, so bili najbolj fanatični del britanske vojske... glave nepalske kraljeve družine so se izšolale na britanskih univerzah in prijateljevale z glavami britanske kraljeve družine... kralj Birendra je leta 1990 Nepal prelevil v imitacijo britanske ustavne monarhije (kralj, parlament, železni premier)... in seveda, na pogrebu kralja Birendre so skušali Nepalci imitirati britansko žalovanje za princeso Diano. Ja, ko angleški dvor pogleda na nepalskega, lahko vidi, kako je izgledal v 16. stoletju. In če se spomnite kritičnih debat o britanski monarhiji, ki so sledile Dianini smrti, bi lahko rekli, da so Nepalci dali svojim kolonizatorjem dobro idejo, kako se monarhije in kraljeve družine znebiti v eni potezi - in to brez referenduma!
Kaj dokazuje pokol na nepalskem dvoru? Da so kralji anahronizem in da so obenem neizkorenljivi - pobiješ celo kraljevo družino, a kralj še vedno ostane. Še huje, pobiješ celo kraljevo družino, a kljub temu postaneš kralj. V kraljevih družinah je bilo to nekoč legalno. In je še vedno - le v kraljevih družinah. Ko je princ Dipendra, ki naj bi pobil kraljevo družino, ležal v komi, so ga kljub temu okronali - za novega nepalskega kralja. To je mogoče le v Nepalu. Le v šekspirjanskem 16. stoletju. V štirih dneh so imeli tri kralje. V Nepal so vedno vsi hodili s povratnimi letalskimi kartami. Hipiji. Alpinisti. Ekstremisti. Turisti. Trekkerji. Vsi uživajo v estetiki Nepala. Nepalska lepota jih spiritualno navdihne. Kako lahko Nepal tako mirno zvedejo na estetski objekt, ni jasno. Mar ne vidijo, da je Nepal le Tretji svet, ki se mu meša od kaosa... od parazitskih usedlin imperializma... od globalizacije teh usedlin... in od ljudi, ki tja prihajajo s povratnimi letalskimi kartami.