26. 6. 2001 | Mladina 25 | Družba
Na valeti svet stoji
Slovenski osmošolci in osmošolke menijo, da je valeta zelo pomembna, četudi je za marsikateri žep predraga
Valeta osnovne šole Trnovo v Ljubljani
© Igor Škafar
Na kaj najprej pomislimo ob besedi valeta? Že sam izraz se sliši sila pomembno in slavnostno, prva misel pa vseeno nehote švigne med razvajene štirinajstletnike in štirinajstletnice, odete v najdražja in 'najboljša' oblačila, da vzvišeno ponosnih in hudimano bogatih staršev, ki lahko današnji mladini omogočijo ves ta fancy cirkus, slučajno ne pozabimo. Vrhunca v merjenju premoženjskih zmogljivosti in tipičnega petelinjenja, ki se praviloma začne že v vrtcu, ko kup sošolk zafrkava sošolca samo zato, ker nima 'pravih' kavbojk in super flomastrov iz Italije, pač ne moremo zanemariti. Za večino osmošolcev in osmošolk je valeta nekaj posebnega, nekaj intimnega in pomembnega, za starše pa nekaj, kar terja kilometrske priprave in debelo denarnico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 6. 2001 | Mladina 25 | Družba
Valeta osnovne šole Trnovo v Ljubljani
© Igor Škafar
Na kaj najprej pomislimo ob besedi valeta? Že sam izraz se sliši sila pomembno in slavnostno, prva misel pa vseeno nehote švigne med razvajene štirinajstletnike in štirinajstletnice, odete v najdražja in 'najboljša' oblačila, da vzvišeno ponosnih in hudimano bogatih staršev, ki lahko današnji mladini omogočijo ves ta fancy cirkus, slučajno ne pozabimo. Vrhunca v merjenju premoženjskih zmogljivosti in tipičnega petelinjenja, ki se praviloma začne že v vrtcu, ko kup sošolk zafrkava sošolca samo zato, ker nima 'pravih' kavbojk in super flomastrov iz Italije, pač ne moremo zanemariti. Za večino osmošolcev in osmošolk je valeta nekaj posebnega, nekaj intimnega in pomembnega, za starše pa nekaj, kar terja kilometrske priprave in debelo denarnico.
Intimna valeta v Slonu
Ljubljanskim najstnikom in najstnicam pomeni valeta veliko. Čeprav si niso čisto na jasnem, zakaj, so si njihovi odgovori in mnenja o smislu prireditve na las podobni. "Valeta se nam zdi nekaj posebnega, ker je to prehod, ko stopamo v svet odraslih. Torej je to za nas izjemen dogodek. Seveda pa je zraven tudi tisti zabavni del. Pa fajn je bilo, ker smo se drugače oblekli. Celih osem let smo se gledali v kavbojkah, potem pa smo bili vsi tako lepo 'oštimani'. Saj ne, da bi se hvalili, ampak res je bilo lepo," pravi Nika Sever iz 8. c na OŠ Trnovo. Njena generacija je valeto imela v hotelu Slon, kar že samo po sebi zveni pomembno in slavnostno. Sicer pa Nika pravi, da so se za ta hotel odločili, ker v šolski telovadnici (nazadnje so valeto pripravili v telovadnici pred štirimi leti) preprosto ni dovolj prostora, poleg tega nimajo dobrega zračenja, zato je v njej zadušljivo. Kot pravi, je bil to v bistvu edini razlog, da so šli v 'nobel hotel', niti najmanj naj ne bi šlo za 'razkazovanje'. "No, ampak tudi v Slonu je bilo prostora bolj malo. Nas je bilo veliko, pa še vsi starši, pa ostali, pa vsi so nekaj slikali in snemali in povzročali gnečo, zares je bilo natrpano. Sicer pa, ja, valeta je res nekakšen višek osnovne šole, strnitev vseh teh osmih let dobrega in včasih tudi slabega," dodaja njena vrstnica Ana Vouk iz 8. b. Punci pravita, da je bilo v Slonu sicer super, ker je bilo ravno prav intimno, le stranišče je bilo premajhno za vsa dekleta, ki so se hotela urediti. Njun prijatelj Žiga Lunder iz 8. c ima podobno mnenje o valeti. "Res smo imeli pester program. Pripravili smo izročitev ključa pa posebno zahvalo učiteljem in učiteljicam. Imeli smo tudi kviz, kjer je bilo treba dokazati učinek osemletnega šolanja, tokrat v stilu oddaje Lepo je biti milijonar, le da smo ga malce drugače poimenovali. Pri nas smo imeli kviz Lepo je biti trnošolec, pripravili smo kup zabavnih vprašanj, recimo - kdor drugemu jamo koplje ...? Potem so bili možni odgovori: najde veliko denarja, si zlomi nogo itd. Res smo se zabavali!" In kaj je bilo tisto, kar jih je najbolj motilo? "Nič, vse je bilo v redu! Edino to zapišite, da naj nihče ne prireja valete v ponedeljek, ker je to prava grozljivka!" smeje se nadaljuje Ana. In zakaj ne? "Ja, zato ker so vsi bari zaprti in nismo imeli kasneje kam. Po polnoči smo šli iz Slona, potem pa kar domov. No, malo smo še kolovratili, ampak ko so nas v kakšnem lokalu videli, so nam že na daleč dopovedovali 'zapiramo, zapiramo'. Kdo bo pa vzel kup šolarjev, ha ha," soglasno menijo trnošolci. Tudi o denarju in o ceni valete imajo skupno mnenje. "Predrago je!" izstrelijo kot iz topa, Žiga pa dodaja: "No, poglej, moji starši so za mojo valeto plačali okoli sto dvajset tisočakov! To je ogromno! Sicer je v to ceno všteto vse, od tistega, kar smo plačali za hotel, do obleke, frizure ... Ampak je še zmeraj predrago! Je pa tudi res, da je valeta samo enkrat v življenju in da se v takih primerih ne gleda na denar. Ko smo nakupovali oblačila, oče ni niti enkrat težil, da je kaj predrago. Vzamemo to srajco Boss? Okej, vzamemo! Denar ni vprašanje, se pa strinjam, da vse to veliko stane. Sicer pa je za obleko že vse leto vladala prava panika. Kdo bo kaj oblekel, pa to in ono, ampak to so bolj pogovori, ki niso pretirano resni. No, nekoliko že." Ali pa tudi ne, pravi Ajda Strnad iz 8. b. Menda je vse odvisno od tega, kje nakupuješ in kako nakupuješ. "Nekateri so za valeto odšteli čez sto jurjev, drugi niti petdeset ne. Obleko imaš lahko tudi za deset tisočakov, kdo pa pravi, da moraš imeti ne vem kaj. Nekateri so imeli obleke, ki so jih dali šivati, tako je bilo nekoliko ceneje. Itak ni nujno, da je vse novo. Nekaj pa pač stane, kaj hočemo." Ker je za valeto treba urediti tudi starše, se stroški zlahka nakopičijo. "Jasno je, da se morajo lepo obleči tudi starši, ampak da bi se čutila kakšna nevoščljivost, to pa ne! Nihče od nas ni tak, da bi sošolce in sošolke ocenjeval po videzu oziroma po obleki. Kot je že prej povedal Žiga, nekateri so imeli obleko za šestdeset tisočakov, drugi za deset. Zabavali smo se pa oboji. Ni obleka odločilna. Denar pa tudi ne," dodaja Petra Lenič iz 8. c.
Ples s starši v Urški
Osmošolci z OŠ Toneta Čufarja iz Ljubljane so letošnjo valeto pripravili v Urški. Celotna ceremonija je bila podobna kot na drugih šolah, le izročitve ključa niso imeli. "Kaj pa je to, izročitev ključa?" me pobara Jure Dolenc iz 8. b. Ja, tradicija očitno izumira ... "No, sicer sem že slišal za to zadevo, od staršev, če se ne motim, ampak ni mi povsem jasno, za kaj gre." Po kratki obrazložitvi sklene, da bi bilo v redu, če bi kasnejše generacije tudi na njihovi šoli uvedle kaj takega. Mogoče, nekoč. Sicer so njegovi vrstniki in vrstnice letošnjo valeto izpeljali precej žurersko. Po valeti, okrog polnoči, ko se je program v Urški končal, so se trumoma odpravili v Lipo, nekateri so se potepali po Ljubljani in posedali po klopcah na železniški postaji, tretji so šli igrat biljard. Valeta jim bo ostala v lepem spominu, tako kot jim bo ostalo v spominu vseh osem let, ki so jih preživeli skupaj. "Osem let ni tako malo, to je pač obdobje, ko se močno navežeš na nekoga, ko nekoga do potankosti spoznaš ... Saj bodo prijateljstva še naprej ostala, ampak zdaj gremo v odraslost. Pa malo nas skrbi, ampak bo že. Jaz grem na srednjo zdravstveno, drugi, ki še ne vedo oziroma še niso natančno prepričani, kaj bi radi postali, bodo za štiri leta gimnazijci," razmišlja Tina Intihar iz 8. b. Prepričana je, da je bil letošnji program, ki so ga pripravili za valeto, nekaj posebnega, zato se ji bo za zmeraj vtisnil v spomin. "Mislim, da smo naredili resnično dober zaključek. Deklamirali smo verze, kroniko smo imeli pa ples, seveda. S starši je ful smešno plesati, ampak ravno to je bilo zelo kul!" dodaja Mojca Ilešič iz 8. c. Sicer pa učenci Čufarjeve osemletke pravijo, da so na dan valete vsi starši zelo 'kul', da sploh ne težijo, to pomeni, da je osmošolcem dovoljeno vse. In to je največji čar valete. Tudi, če se domov prikažeš šele naslednje jutro ob šestih ... "Tudi takrat nihče ne zganja panike," pravijo šolarji soglasno. "Ampak eno posebnost pa smo letos le imeli na valeti. Tega morda kje drugje ne poznajo. Pripravili smo pol minute molka za učitelje in učiteljice. To so si vse leto želeli, pa niso dobili, zato se nam je zdelo fer, da jim vsaj za konec namenimo nekoliko miru," v smehu pripoveduje Juretov sošolec Žiga Oset. Sicer pa fanta menita, da je valeta več kot le žur: "Gre za program in predvsem za slovo. Osem let pač ni kar tako! Sicer pa sem jaz šel kmalu domov, ker je imel moj brat naslednje jutro poroko, pa so se mi žurerski načrti nekoliko sfižili!" In slovo je za nekatere naravnost težko. Menda predvsem za starše. "Vse mamice so jokale. Pa saj mame itak zmeraj jokajo, ampak tokrat je bilo prav lepo videti kakšno solzico. Mi nismo jokali. Mame pa, saj veš ... Joj, naši otroci tako rastejo ..." meni Eva Menart iz 8. c. "No, to slovo je res malce hudo, saj ne da bi zdaj vsi izumrli, ampak res je hudo. Osem let se z nekom družiš in prijateljuješ, potem pa je kar naenkrat vsega konec. V bistvu je to nekoliko smešno. Vseh osem let smo koprneli po tem, da bi čim prej odrasli in šli v srednjo šolo, zdaj, ko je to treba udejaniti, pa bi te dni kar nekako vlekli," pripoveduje Nina Bizjak iz 8. a. Pravi, da bo v šoli najbolj pogrešala sošolce, saj so se menda res dobro razumeli. "Malo smo se že kregali, ampak saj je povsod tako. Drugače pa smo bili dobra generacija."
No, nekaj posebnega je bil tudi ples, nekakšna valetna atrakcija. Vsak dan pač ne plešeš s starši, zato je to še posebej zanimivo. In tako se je v Urški veselo rajalo v stilu račk, makarene, valčka ... Pri vprašanju o stroških in o tem, ali se jim zdi, da se iz valete dela pretiran cirkus, ki je za marsikoga (pre)velik finančni zalogaj, pa osmošolci s Čufarjeve osnovne šole skomigajo z rameni, priznavajo, da vse skupaj ni poceni, a vseeno ...
Lendavska valeta v telovadnici
Zato je valeta upravičeno krona dogajanja. Trenda, ki očitno dobiva vedno večjo težo, pa ne upoštevajo samo ljubljanski šolarji, ampak tudi tisti, ki obiskujejo šole v bolj odročnih krajih, recimo v Lendavi. Lendavski osmošolci in osmošolke so se na valeto prav tako skrbno pripravljali. Tudi letos so jo, že tradicionalno, pripravili v domači telovadnici. Po pestrem programu, hudomušnih "osmrtnicah", slovesni izročitvi ključa, zvonca, trikotnika, žoge, svinčnika in drugih 'nujnih' rekvizitov in po neskončnem podeljevanju priznanj je sledila večerja v šolski jedilnici, po večerji pa je bil čas za zadnji osnovnošolski ples. "Ali disko, kot temu pravijo zdaj mladi ..." se je pošalil Jože Sobočan, ravnatelj OŠ Lendava I. V avli je igral dobro uglašen bend lendavskih mladcev, skratka vse je bilo videti kot prizor iz kakšnega ameriškega najstniškega filma. No, ko so se obveznosti nekoliko polegle, sem le lahko pristopila k šolarjem, ki so sicer strašno simpatični, le nekoliko manj zgovorni od vrstnikov v Ljubljani. Vsekakor pa ima šola nekaj izjemnežev, ki jih zagotovo čaka zanimiva prihodnost. Dominik Zver, simpatičen fant iz 8. d, se je že na daleč razlikoval od sošolcev in sošolk. V nekoliko preveliki rumeni srajci z resno kravato, z velikimi očali in pokončno in strogo držo je nekakšen šolski in celo lendavski heroj. Težko bi našli tekmovanje na državni ravni, ki se ga ne bi udeležil in domov prinesel najmanj srebrne medalje. Tako je bilo tudi tokrat. Na osrednji prireditvi je bil ves čas v središču dogajanja, od ravnatelja je prejel kup plaket, priznanj, medalj in knjižnih nagrad, da o gromkem aplavzu niti ne govorimo. Tudi zato je njegovo mnenje o valeti pomembno. Dominik je fant, ki ne razmišlja o žurih, pač pa so njegove misli venomer zatopljene v učenje in razmišljanje, je pojasnil ravnatelj šole. A Dominik sam pravi, da je valeta v bistvu resna zadeva, nekakšen del procesa odraščanja. "To ne bi smel biti samo žur. Valeta ima gotovo globlji pomen. Gre za razpotje med osnovno in srednjo šolo, gre za vstop v življenje, za tisti del življenja, ko bomo morali sami odgovarjati za svoja dejanja, za posledice svojih dejanj," modro pravi Dominik. Piroška Prša iz 8. a, zanimiva punca z nadvse zanimivim imenom ('Piroška' je v madžarščini pomanjševalnica za Rdečo kapico ...), se z Dominikovim mnenjem strinja: "Ja, seveda je valeta pomembna. Poslavljamo se od prijateljev, od sošolcev, in to ni kar tako. Nam to veliko pomeni. Pa tudi staršem, seveda. Ti so ponosni na nas, in to je lepo videti. Čeprav je slovo nekoliko žalostno, ga moramo opraviti na vesel način. Navsezadnje smo bili kot velika družina." Pravita, da je tradicija pomembna, vendar pa vsi ne mislijo tako. Tudi kar zadeva tradicionalno izročanje ključa ... "Na žalost vsem našim učencem to ne pomeni toliko kot nam. Šest učencev sicer lahko obljubi, da bodo pridni, da se bodo učili, da bodo ubogljivi, ampak kaj, če preostalih sto petdeset tega ne bo izpolnjevalo. Tako da je težko govoriti o tem. Učenci bi tradicijo morali vzeti resno, a kaj, če je ne vzamejo. Vse skupaj ima globlji pomen, kot menijo številni." Kar se tiče fancy oblačenja, se lendavski osmošolci niso kaj preveč obremenjevali. Ker so pred dvema tednoma opravili birmo, so stroškovno ubili dve muhi na en mah, saj so bila birmanska oblačila primerna tudi za valeto. Zato pa so toliko več poudarka namenili frizuram. Roko na srce, tako zanimivih v Ljubljani nismo videli. Sicer pa Dominik in Piroška ne bi ničesar spreminjala pri pripravi valete. "Dobro je, tako kot je," sta odraslo sklenila. Njuna resnost me je skupaj z odraslim obnašanjem drugih 'valetnikov' nekoliko presenetila. Očitno bo držalo, da dandanes mladi hitreje odraščajo.