Lav, bodi samo moj

BBC pravkar išče 25 čvrstih, mišičastih, jeklenih, nezlomljivih mladeničev, ki bi bili voljni na svoji koži izkusiti realnost I. svetovne vojne. Za potrebe novega reality showa. Mladeniče, ki bodo preživeli avdicijo, čaka življenje v peklenskih jarkih, kakršni so med letoma 1914 in 1918 gostili na milijone mladeničev, ki običajno niso bili ravno čvrsti, mišičasti, jekleni in nezlomljivi. Toda dobili so dozo realnosti.

In če pomislite, da so morali igralci v reality showih do sedaj preživeti že samotni otok, otok skušnjav, slepo poroko, bronasto dobo, viktorijansko dobo in II. svetovno vojno, potem vam kmalu kapne, da je napočil čas za ultimativni reality show - za ponovno združitev Jugoslavije. Kako lahko kak reality show sploh tekmuje z realnostjo same Juge, sicer ni jasno, toda vsi, ki so slišali, da bodo v Sarajevu priredili prvi reality show v zgodovini Bosne in Hercegovine, 60 SATI PC KIDS, so najprej pomislili na ponovno združitev Jugoslavije. Okej, ali pa vsaj na utopično simulacijo ponovne združitve, tega morastega sna mračnjaškega, šovinističnega, ksenofobičnega krila Slovenije.

Show, ki se je 60 ur rolal na internetu in TV (via SEASAT), je dišal po "bratstvu in enotnosti": v stanovanje, opremljeno s petimi kamerami, so za 60 ur zaprli pet prebivalcev nekdanje Jugoslavije, mladeničev in mladenk, starih od 22 do 27 let, ki so po letu 1991 postali prebivalci novih držav. Skratka, prvi bosanski reality show naj bi za isto mizo in pod istim tušem združil Bosance, Slovence, Hrvate in Srbe.

Organizatorji tega reality showa - Fabrika (reklamna agencija), OBN (TV), BIHNET (bosanski dobavitelj interneta) in Iskon (hrvaški dobavitelj interneta) - so na "težka" inozemska vprašanja, recimo "ali skuša Sarajevo prek svoje verzije Velikega brata ponovno oživiti enkrat že razpadlo Jugoslavijo", odgovarjali zelo jasno, igrivo in neobremenjeno: "s tem vprašanjem se tu nihče ne ukvarja. Ukvarjamo se namreč s hujšimi dilemami, recimo - bodo Mima, Jana in Aleksandra med tuširanjem že enkrat snele brisačo, ki jo pred slačenjem vedno vržejo na kamero?"

Realnost je tam zunaj

Točno opoldne - v petek, 22. junija - se je reality show začel. V elegantno stanovanje se je vselila internacionalna peterica, tri mladenke in dva mladeniča. * Rahima Fetahović (Mima), 25-letna absolventka novinarstva iz Travnika, ki ljubi rokenrol, house, ambiental, Lepoto po ameriško, filozofske knjige, Hesseja, Pogovore z Bogom, iskrenost, "sledenje srcu" in jogo, sovraži pa grozljivke ("Nočem, da kdo maltretira mojo psiho"), trolejbuse, krivice, agresivne ljudi in meso.

* Aleksandra Lovrić, 22-letna študentka dizajna iz Sarajeva, ki ljubi tehno, pop, rave, filme, še posebej trilerje, "psihološko astrologijo", modno kreiranje in slogan "cilj opravičuje sredstvo" ("Ker živim v takem okolju"), sovraži pa bleferje, neemancipirane osebe, prazen žep in obsojenost na trolejbus.

* Jana Prepeluh, 27-letna prodajalka čevljev iz Ljubljane ("Živim, to je moj poklic, vse ostalo je hobi"), ki ljubi elektronsko glasbo, Kekca in Volka samotarja, Neznosno lahkost bivanja in slogane a la "Carpe diem" in "Nek je veselo", sovraži pa polke, Hollywood, sci-fi, zaslužkarstvo, Slovence, zvonjenje mobilnega telefona, srečanje Bush-Putin in referendum o umetni oploditvi.

* Slaven Momčinović, 22-letni študent dizajna iz Sarajeva, ki ljubi vse, kar pride na video ali TV, strokovno literaturo, računalnike, nogomet, spanje, risanje in slogan "Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da bi kdo storil tebi", sovraži pa narodnjake, bleferje, važiče, politike in jutranja vračanja domov.

* Lav Stipić, 22-letni študent ekonomije iz Zagreba, ki ljubi r'n'b, hip hop, tehno, sci-fi, trilerje, bodybuilding, tenis, izpitno literaturo in slogan "hitreje-višje-bolje", sovraži pa neiskrenost.

Pred nami je bila torej generacija. Kar pomeni, da medgeneracijskih konfliktov ni bilo mogoče pričakovati. Med njimi ni bilo nobenega Albanca, kar pomeni, da to stanovanje ni moglo postati replika zadnjih balkanskih etničnih bojišč. In seveda, organizatorji so za model resda vzeli Velikega brata, toda izločili so izločanje, specifično, gledalci niso glasovali in odločali, kdo bo v showu ostal in kdo bo odpadel. To pomeni, da so nacionalni ključ že vnaprej postavili na hladno. Priznajte, od petih vrstnikov ni bilo mogoče pričakovati, da bodo nasedli nacionalnemu ključu, ki je pokopal starejše generacije, povsem mogoče pa je bilo, da bi nacionalni ključ - magari nehote, spontano - oživila publika, jasno, s svojim glasovanjem, s svojim postopnim izločanjem najbolj "antipatičnih" likov. Pazite, če bi gledalci po prvem krogu, recimo po dvanajstih urah, izločili Lava Stipića, to glede na pregret jugoslovanski kontekst ne bi pomenilo, da so izločili 22-letnega študenta ekonomije, ampak bi to pomenilo, da so ven vrgli Hrvata. Kar bi bilo nerodno in zoprno. Čeprav bi šlo namreč le za igro, bi zazeval jebeni nacionalni ključ. Hrvat bi bil neke vrste pop pošast.

Toda to bi bilo v neskladju s formatom sarajevskega reality showa, kajti organizatorji so nastopajočo generacijo sprofilirali kot generacijo prihodnosti - kot generacijo, ne pa nacionalne kuhinje. Biografije njihovih "likov" niso puščale nobenih dvomov: ločuje jih le odnos do popkulture - enim je Hollywood všeč, drugim ne, eni ljubijo sci-fi, drugi ne, eno so za jogo, drugi za bodybuilding. Združuje pa jih prezir do vsiljenega, forsiranega kolektivizma: ja, na živce jim gredo trolejbusi in narodnjaki, dve vsiljeni formi kolektivistične indoktrinacije. No, kot se je izkazalo, jih še bolj kot vse to druži internet, bolje rečeno - chat. Po "scenariju" naj bi šli spat ob polnoči, toda kdo je "scenarij", da bo realnosti govoril, kaj naj počne in kdaj naj gre spat - na internetu so redno viseli do pol petih zjutraj. Realnost nima scenarija. Toda to, da ni scenarija, običajno pomeni tudi, da ni drame in napetosti. Tako ste lahko ponoči, ko ste kot konzument spontane realnosti računali na spontane reči, kot so pecanje, flirtanje, rajcanje, slačenje in nemara celo seks, gledali le svojevrsten paradoks - mladeniče in mladenke, ki v sarajevski mansardi neumorno, navdušeno in nezadržno surfajo po internetu in chatajo. Ure in ure ste lahko gledali virtualne ljudi, ljudi pred računalnikom, ljudi, ki so vam pobegnili v virtualno realnost, online ljudi, hja, ljudi, ki so chatali s svetom.

Je kaj bolj nestresnega, nedramatičnega, nevznemirljivega in resnici na ljubo dolgočasnega?

Otroci velikega brata

No, ko se je intermedijski rieliti šou začel, so naši junaki izgledali malce irealno, celo groteskno, kot citati brez konteksta, kot citati, ki iščejo kontekst, kot igralci, ki iščejo režiserja - ki čakajo na signal. Jasno, ni ga bilo. Slaven je nekaj driblal z žogo, Lav si je negotovo natikal boksarske rokavice, Mima se je trudila z jogo, Aleksandra in Jana sta iskali stične točke za štedilnikom. Vse skupaj se je po dveh urah razvilo v tale presenetljiv, toda ključen prizor: dve bejbi sta pripravljali hrano, fanta sta si nataknila rokavice in začela simulirati boksarski match, tretja bejba pa je okrog njiju hodila s tablo in kazala, katera runda se rola. Točno, s parodijo so ustvarili patriarhalno skupnost - v zaprtem, eksperimentalnem prostoru so samoironično rekreirali logiko zunanjega, tradicionalnega sveta (moški so bojevniki, ženske kuharice in zajčice). To jih je potegnilo skupaj - to jih je spremenilo v kolektiv, v skupnost, v board, pa magari parodično. Morali so se povezati. Morali so opustiti svoje male kaprice in egoizme. Če hočete: šele s tem so ustvarili realnost. Kot rečeno - četudi samoironično. Toda per consensum. In ko so enkrat imeli konsenz o tem, kaj je to realnost (da to ni tradicionalni, patriarhalni model družbe), so se ji lahko mirno prepustili. Brez strahu. Brez stresa. Brez zlobe.

Malo so poležavali, malo so se prepirali, recimo o tem, kdo bo pomival posodo, malo pospravljali, malo so kuhali in veliko chatali. Lav, mister Zagreba, je kmalu nehal težiti z bodybuildingom in pumpanjem mišic, še več - proteinski macho ni prišel v konflikt z vegetarijanko Mimo, a tudi Mima, ki misli, da je treba "slediti srcu", ni prišla v konflikt z Aleksandro, ki misli, da "cilj opravičuje sredstvo". Flirt med Mimo in Lavom je ostal le fantazija publike, kot tudi tuširanje. S striptizom ni bilo nič. Okej, tuširali so se - Lav v kopalkah. In ta je šel najdlje. "Hej, se bo še kdo tuširal ali bomo le zastonj kurili impulze," je odmevalo po internetu. So si pa hodili nenehno umivat roke. In to novo, čisto, higienično generacijo so obiskali Elvis J. Kurtović, ki je prišel na kavico in ostal dve uri, 20-letna Andreja Šipek, zagrebška trafikantka, ki jo je hrvaška verzija tega showa spremenila v seks bombo (ja, tuširala se je nudo!), na finalnem žuru, sicer tipičnem sarajevskem "derneku", pa tudi 15 prijateljev. Na žur je na zahtevo sosedov - ha, zaradi prevelikega hrupa! - priletel tudi mlad policaj, toda na koncu se je moral sprijazniti z dejstvom, da realnosti ne moreš aretirati.

Nekateri so bili proti showu ("Dolgčas"), nekateri so bili razočarani nad generacijo ("Teh pet skupaj ni prebralo več kot 10 knjig"). Nekateri so slavili slovenske joške ("Najboljše joške ima Slovenka"), nekatere so se hotele poročiti z Lavom ("Lav, bodi samo moj"). Nekateri so bili hudo nestrpni ("Slaven, Aleksandra, ves srbski narod je z vama - ustaše zakoljite v spanju"), nekateri pa so skušali biti le zajedljivi ("Hej, ljudje, ste opazili, da muslimani sedijo le na zelenih stolih, ostali pa le na belih"). Toda ko se je teh pet resničnih ljudi zjutraj sprehodilo po Baščaršiji, so lahko ugotovili le, da so čez noč postali zvezde in, kot pravi Nevena Đurić, šefica projekta, "liki".

Možnosti, da do ponovne oživitve Jugoslavije ne bo prišlo, so bile majhne, tako rekoč nične. Definicijo Juge bi pač pridelali v obeh primerih - če bi jih razlike ločile in sprle ali pa če bi kljub razlikam živeli složno in brez problemov. Šur, teh 60 ur so živeli složno in brez problemov. Kar seveda pomeni, da je bila Jugoslavija le igra. In če malce bolje pomislite, boljše definicije Jugoslavije ni - Jugoslavija je ostala skupaj le zato, ker so se vsi ves čas obnašali tako, kot da so pred kamerami.