Še vedno favorit

Enaintridesetletni ameriški kolesar Lance Armstrong ali Big Tex, kot mu s spoštovanjem pravijo ljubitelji kolesarjenja, se najraje drži zase. Večina vrhunskih kolesarjev, tudi slovenskih, ima o njem bolj ali manj podobno mnenje: Lance ni navaden smrtnik, s katerim lahko prijateljsko poklepetaš po končani etapi, zato se pač ne druži z navadnimi smrtniki. Big Tex je kot otrok, ki se je rodil sedemnajstletni materi samohranilki - "S pravim očetom nisem imel stikov, niti ga ne pogrešam, saj resnično ne morem pogrešati nekoga, ki je svoje opravil z 'donacijo DNK' ..." - , živel v materialnem pomanjkanju, a pravi, da kljub temu ni bil prikrajšan za nobeno stvar. V mladosti je bil preneroden za vse športe - razen za triatlon in kolesarjenje in pred leti premagal raka na modih; čeprav so mu zdravniki že napovedovali gotovo smrt, je dvakrat zmagal na dirki po Franciji in si s tem priboril svetovno slavo, ima sina Luka in kmalu bo ponovno postal očka. Že pred časom je skupaj s Sally Jenkins napisal knjigo Ne gre samo za kolo, ki je postala svetovna uspešnica. Ustanovil pa je tudi neprofitni sklad Lance Armstrong Fundation, ki podpira boj proti raku in išče nove znanstvene metode za preprečevanje in hitrejše odkrivanje bolezni. Lance še zdaj pravi, da je bolezenska preizkušnja nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo v življenju. "Ni stvar v tem, kaj je rak v meni spremenil, pomembno je tisto, česar ni spremenil!" pripoveduje.

Začelo se je jeseni 1996. "V modih sem dobil čuden občutek. Najprej sem mislil, da sem se samo kaj prehladil, toda topa bolečina ni pojenjala. Nadaljevanje je bilo katastrofalno. Začel sem izkašljevati kri, vrtelo se mi je, vse skupaj pa je začinila še velika utrujenost kot pri kaki hudi gripi." Diagnoza je bila neusmiljena: rak testisov. "Rekli so mi, da je 95-odstotno ozdravljivo, če se pojavi v zgodnji fazi, toda kaj, ko so bolezen pri meni odkrili že zelo razvito. Svet se mi je porušil in čez noč sem ugotovil, koliko pomembnejših stvari je na svetu od kolesarstva." Kmalu se je rak s testisov razširil celo na pljuča in tudi na možgane. Tri operacije in močne kemoterapije pa so vendarle pomagale. "Takrat sem o svoji ozdravitvi razmišljal kot o vožnji na čas na dirki. Od svoje ekipe sem začel dobivati povratne informacije in na vsaki kontrolni točki se mi je oglasil direktor ekipe in mi sporočil, koliko časa še imam ... Postavljal sem si cilje glede krvi in takrat sem začutil, da začenjam v tekmi z boleznijo dejansko zmagovati ..." se spominja najtežjih občutkov med boleznijo. Tudi ponovna vrnitev ni bila enostavna. "Sklicali smo novinarsko konferenco, septembra 1997, na kateri sem napovedal, da se v sezoni 1998 vračam v kolesarstvo. In potem sem sedel in čakal na ponudbe, vendar ni bilo nobene. Končno sem dobil možnost pri U. S. Postal Serviceu, ki je bil takrat mlad, šele dodobra ustanovljen klub. Toda tudi takrat so se mi pojavljali mešani občutki, na trenutke nisem želel kolesariti, pa čeprav nisem vedel, kaj bi sploh drugega lahko počel ..."

Tour leta 1998 je potem minil v znamenju dopinga. Tudi o Lanceu se je govorilo, da jemlje EPO in steroide. Časnika L'Equipe in Le Monde sta pred dvema letoma namigovala, da je njegova vrnitev preveč čudežna, da bi lahko bila resnična. "Osupnile so me obtožbe, da je kemoterapija ugodno vplivala na moje dirkanje!" Ker ni imel ničesar skrivati, je opravil vrsto preizkusov, francoski novinarji pa so ga opazovali tudi v zasebnem življenju, kar ga je še dodatno razžalostilo, saj je v Franciji živel, rad je imel to deželo. Toda testi so nazadnje pokazali svoje in razbili še zadnje dvome o morebitni prisotnosti dopinga. In mu prinesli rumeno majico. "O dirki 1998 sem imel in še zmeraj imam zelo mešane občutke. Po eni strani sem seveda sočustvoval s kolesarji, na katere je padla temna senca dopinga, po drugi strani pa sem se zavedal, da bo tekma od zdaj naprej bolj poštena," pravi Lance. In res. Na letošnjem Touru dnevno preizkušajo po deset tekmovalcev, prve tri v skupnem seštevku, etapnega zmagovalca in šest kolesarjev, ki bodo odstopili. Minuli teden pa so v Parizu predstavili program, ki obsega deset točk, s katerimi bi lahko izboljšali razmere v kolesarjenju. Najpomembnejši naj bi bil okrepljen nadzor morebitne prisotnosti hormona eritropoietina (EPO) v krvi kolesarjev. Prisotnost prepovedanega EPO bodo po novem odkrivali z analizo urina.

Lancea to, da tudi letos vsi nekako računajo na njegovo zmago, ne obremenjuje? "Telesno sem v vrhunski pripravljenosti, tudi psihično sem močan in motiviran kot še nikoli doslej. Zmagati na katerikoli dirki ni lahko. Vožnja na kronometer bo zagotovo zelo naporna, ampak na to sem pripravljen. Zelo dobro se počutim. Na letošnji dirki bo verjetno odločilna preizkušnja dirka v hrib. Na to sem se še posebej pripravljal. Ne samo jaz, to lahko rečem v imenu celotne ekipe. Fantje so odlično pripravljeni, tudi v vožnji navkreber, po ravnini in na čas in mislim, da smo ena izmed najbolj uravnoteženih ekip, zato nas ni strah."

Čeprav športni strokovnjaki menijo, da je na letošnjem Touru konkurenca nekoliko slabša, kot je bila pretekla leta, je Lance le dobil konkurenta, kolesarja Jana Ullricha, ki mu lahko prepreči tretjo osvojitev prestižne nagrade. No, Jan je letos blestel že na Giru, Lance pa se kljub nekaterim napovedim letošnje dirke po Italiji ni udeležil. Raje se je pripravljal za francosko preizkušnjo.