Wunderland

Po prvi evropski paradi ponosa v Londonu leta 1992 in po vseh naslednjih v Berlinu, Amsterdamu, Koebenhavnu, Parizu in Stockholmu ter prvi svetovni paradi ponosa lani v Rimu se je zadnjo soboto junija mavrična parada ponosa odvrtela po dunajskem središču. Vsi, ki jih je tradicionalistična in konvencionalna družbena večina opredelila kot drugačne, so za nekaj ur objeli in zapolnili najimenitnejši bulvar od Ringstrasse ob Stadtparku do spomenika Marije Terezije in Heldenplatza ter bili ponosni, da so. Oblečeni, razgaljeni, tetovirani, pobarvani, piercani, popisani, zamaskirani, namaškarani, okusni ali neokusni, odvratni, odbijajoči, sprejemljivi ali všečni. Veliko jih je bilo. Več kot tisoč, več kot deset tisoč, morda trideset tisoč. Mavrično družbo je oblegala množica begajočih oči, nihajočih udov, ki so skušali slediti ritmom mimobežnih vozov paradnikov. Nihče ni paradiral proti dunajskim mavričarjem. O homofobiji in seksizmu ni bilo sledu. Gledalcem s strani se je med zobmi kvečjemu zataknil košček lizike, ki je priletela iz rok ponosnih paradnikov, mnogi so radostno ugriznili v škatlico s kondomom ali stegovali roke in med prsti lovili leteče flajerje.

Parada v svoji srži ni nič več in nič manj kot deklarativen izstop lezbijk, pedrov, transseksualcev in transvestitov v javnost. Na eni strani so posamezniki, ki javno in s ponosom vpijejo svetu svoj življenjski stil in svojo življenjsko opredelitev, na drugi strani pa opazovalci. Kakšno je sporočilo? Gaypride, pa naj bo lokalen, evropski ali svetoven, lahko razumemo kot edini dovoljen način prisotnosti homoseksualnosti v javnem prostoru. Letos je Evropa že doživela nekaj bombastičnih parad ponosa, a le dunajska je bila evropska. Napovedanega ni bilo nič posebnega, nobenega zvezdniškega blišča, nič takega ni bilo na programu, kar je množice lani gnalo v Rim ali letos v Berlin in Pariz. Župan Dunaja Michael Häupl ni homoseksualec, kot sta to župana Berlina in Pariza, zato pa zagovarja enakost vseh življenjskih stilov brez meja. Na Dunaju zbrani so s svojim izhodom na bulvar rušili družbene meje in klicali k spoštovanju osnovnih človekovih pravic, posameznikove svobode in k zakonsko zaščiteni življenjski izbiri biti drugačen, biti istospolno usmerjen.

V peturnem sprehodu okrog ožjega mestnega središča Dunaja v spremstvu kamionov - vozov, polnih ljudi, je parada ponekod pridobila popolno podobo fiktivne predstave in ni bila nič blizu predstavi o eni od možnosti življenjskega stila. Vse je bilo zavestno proizvedeno, okrasje vozov, kostumi, napisi, ličilo, gibi, vse je bilo izdelano, vse je bilo videti kot performans deset tisočih. Performerji so bili takšni, kot bi izstopili iz oglasov, telo je bilo medij, stil pa ena sama oglaševalska akcija. Preprostost, razen Adamovega in Evinega kostuma, na paradi ni imela mesta ali pa je bila spregledana. S svojo izdelanostjo so bili performerji premikajoči se objekti, ki na trgu brezplačno promovirajo uniseks in ambiseks blagovne znamke.

Obrazi opazovalcev parade so bili po drugi strani sestavljeni iz široko razprtih oči in ustnic, razpotegnjenih v nasmeh, ki so se jim občasno v višini ušes pridružile mahajoče dlani, pozdravljajoč znance, ki so s svojim ponosom nabirali kilometrino. Turisti so obračali hrbte paradnikom, da so s fotoaparatom ali kamero ovekovečili izjemen mavričen doživljaj. V kadre so se prikradla plešoča telesa, nosilci paradnih tabel, na katerih je bilo zabeleženo, kdo so in od kod prihajajo, moški, preoblečeni v ženske, umetelni tatooji, ekscentrične fetisistične odprave, bingljajoče dojke, glamour, ploskajoče ritnice, živopisan in ekstravaganten imidž, piercingi, vrtoglavo visoke pete, razgaljeni penisi, karnevalski kostumi, napete bradavice, silikonske ustnice, v črno usnje ali lateks odeti paradniki, zvrstila se je nepregledna jara kača ličenja in kičenja. Spominske fotografije bodo v družinskem albumu kot dokaz eksotičnega doživetja v zapeti, hladni in togi Avstriji.

Rdeči čeveljci

Dunajski Europride je potekal pod zaščito simbola - para rdečih čevljev. Čevlje so si organizatorji dunajske evropske parade sposodili pri Dorothy iz pravljice Čarovnik iz Oza. Čeveljci so Dorothy omomogočili, da je z nenavadnimi prijatelji, pločevinastim možem brez čustev, s ptičjim strašilom brez možganov, in z levom, ki je bil peder, obiskala neznana ozemlja in neoznačene kraje. Skupaj so obiskali čarovnika iz Oza, ki je nenavadnim prijateljem dal možgane, srce in pogum, da so sprejeli sami sebe. Do samozaupanja so se v zadnjih desetletjih dokopali tudi geji, lezbijke, transseksualci in biseksualci. Dunajsko in vse ostale parade ponosa lahko razumemo kot priložnost, kot nekajurni trenutek, v katerem so udeleženci sredi avstrijske prestolnice ustvarili Wunderland - deželo samospoštovanja, svobode, spoštovanja vseh ljudi, deželo vrednot, ki ostajajo onkraj mavrice.

Mavrična kača se je razkropila pod spomenikom Marije Terezije. Parada se je tam končala brez zvezdniških imen, a z velikim odrom in valčkom, ki je diktiral nadaljevanje zabave v pravkar odprti megalomanski Muzejski četrti. Lezbična, predvsem pa pedrska scena se je v trdni temi rastočega meseca preselila na tri prizorišča baročnega partyja. Dunajski Europride se je končal s tremi izbirami. Z izbiro največjega plesišča za tri tisoč ljudi, kjer so se telesa ogrevala, gnetla, drgnila in prepletala ob glasbi 70., 80. in 90. let. Tehno in house sta kraljevala v manjši dvorani za tisoč teles. V roza-modro osvetljenem pritličju dvoran G in H pa so vrteli groove in funky. Napovedano je bilo, da bo zabava trajala do onemoglosti. Vendar obiskovalci muzeja sledov zabave zjutraj ob 10. uri niso opazili. Muzejska četrt je bila že očiščena, zloščena. n