Preveč širokosrčno

Aktualni svetovni politični credo je, da zločini nad človeštvom ne zastarajo. Lik junaškega maščevalca, ki je odločno pokončal vso sovražno svojat, izgublja status nacionalnega heroja. Celo hrvaška vlada je sklenila, da preda svoje zmagovite generale haaškemu sodišču.

Iz te zgodbe pa je vzšel poseben lik politika. Dražen Budiša šef HSLS, druge najmočnejše stranke hrvaške vladne koalicije, se je uprl temu sklepu vlade, zahteval odstope svojih ministrov in sankcije zoper ministra Graniča in Tuška, ki sta na seji vlade glasovala za Haag. Ko se je čez nekaj dni izkazalo, da nima več oblasti nad svojo stranko, da svojih patriotskih načel ne more izpeljati, se je odločil, da odstopi z mesta strankinega predsednika. Mož je za svoja patriotska načela (ki so sicer v protislovju z načeli humanega vojnega prava) zastavil svojo kariero. Za hip je vzniknila podoba političnega dinozavra v svetu pragmatikov, ki svoje poglede dnevno prilagajajo potrebam političnega uspeha.

Slovenski novum je polet združene liste, ki postaja glavni movens zdajšnje vlade. V starih koalicijah je bila LDS tista, ki se je borila zoper početja koalicijskih partneric, jim žugala in pretila. Dandanes pa je najglasnejša ZLSD, ki dnevno benti nad Butovo SLS ter malodane zahteva, da jo vržejo pred vladni prag. Medtem pa Janez Drnovšek postaja vse bolj statist, ki rešuje lastno glavo.

Ko je kmetijski minister z odločil, da bo cerkvi vrnil nacionalizirane pokljuške gozdove, so s pozicije moči udarili združenolistni politiki, ko so obtožili Drnovška skrivnega botrstva. Prek svojega urada je potem premier sporočil, kako je reč tekla v skladu z zakoni, da pa sam ni bil neposredno vmešan. Ne da bi čakala na nadaljnji tok usode, je ZLSD prevzela vlogo političnega liderja. Njena ministrica Andreja Rihter je le teden po Butu odigrala protipotezo, ko je medijsko bučno razsodila, da ne vrne cerkvi blejskega otočka.

Kaj stori sedaj premier? Obtoži združeno listo, da ruši njegovo politiko spoštovanja zakonov o denacionalizaciji? Ne, zateče se v staro preizkušeno strategijo sredinskega položaja: ne tako boljševistično, ne tako desno, ravnati je treba umirjeno in najti vmesno pot, ki bo naenkrat rešila cerkene zahtevke po vračanju njenega zaplenjenega premoženja!

Toda tudi tu je prepozen, združena lista pod vodstvom gospoda Mirana Potrča je lansirala že novo politiko: spremembo zakona o denacionalizaciji. Pravijo dobesedno, da je zakon preveč širokosrčen do teh, ki jim je partijska oblast po letu 1945 zaplenjala premoženje. Njihova politika bo torej odslej bolj brezsrčna ali največ ozkosrčna. Sicer pa je tudi tovariš Tito v svojem času veljal za dobrosrčnega, ko so posamezniku zaplenili vse premoženje, a mu potem blagohotno le pustili kakšno kamrico ali izplačali bagatelno odškodninico.

Medtem pa po Bosni, Srbiji, na Kosovu in na Hrvaškem odkrivajo množična grobišča, ki jih potem skrupolozno proučujejo izvedenci in ugotavljajo, kdo so bili nesrečneži in kaj se jim je zgodilo. Na Štajerskem so pred kakšnim letom pri izkopavanju trase avtomobilske ceste naleteli na skupino okostnjakov, povezanih z železnimi zicami. Najprej čudo, potem pa nič in nič. Kdo so bili, zakaj so umrli, kdo so bili njihovi krvniki? - ????? Ne, to je nepomembno pod vladavino slogana pozabimo preteklost in poglejmo v lepši jutri.

V enem jutrijev pa bomo izvedeli za razsodbo sodišča, ki sodi nekdanjemu šefu Demosa Jožetu Pučniku. Mož je nekoč vodil parlamentarno preiskovalno komisijo, ki je poskušala raziskovati množične povojne poboje. To je bila komisija z dvema akterjema: Pučnikom, ki je vneto preiskoval, in Potrčem, ki je še bolj vneto oponiral vsakemu njegovemu koraku. In na koncu zmagal, zakaj komisija ni uspela družno objaviti poročila, ki bi natančneje pojasnilo, kdo in kako je organiziral in izpeljal množični pomor vojaških nasprotnikov komunistične partije.

Danes je Pučnik obtoženec na sodnem procesu, ki ga zoper njega vodi nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Jože Pavličič. Pučnik je namreč pred leti za časnik Mag dejal, da ne verjame, da ljudje a la Pavličič niso vedeli nič o pobojih. Gospod Pavličič je bil l. 1945 okrožni tožilec v Mariboru in bil po zakonu pristojen za nadzor zakonitosti delovanja vseh tamkajšnjih državnih organov. V času torej, ko so obstajale celo akcije sanacije grobišč, iz katerih so površno zagrebena trupla začela "kipeti".

Edini sodni učinek preiskovanja povojnih pobojev je torej ta, da se je na sodišču znašel preiskovalec, ki ga toži nekdanji funkcionar represivnega režima zaradi duševnega trpljenja. -!??

Tri milijone bi imel, za katere pravi sicer, da so le malenkost glede na to, kar je zaradi Pučnikovih izjav pretrpel.

Komedija od države: žrtve komunističnega nasilja, ki so bili leta v zaporih, imeli uničene kariere, bili desetletja stigmatizirani, pa dobijo od države po nekaj tisoč mark.

Tem, ki so jih Pavličičevi tovariši razlaščali, naj bi po Potrču nehali tako širokosrčno vračati premoženje. Še dobro, da farji ne jemljejo za zgled povojnega tožilca in ne začenjajo tožiti države za duševne bolečine, ki jih trpijo že več kot pol stoletja, ko morajo gledati, kako njihove gozdove sekajo tuje sekire?

Pravo nasprotje površnosti in indolentnosti do povojnih pobojev pa demonstrira predsednik Milan Kučan. Ta je osnoval ekipo ekspertov, s katero že desetletje vsako leto minuciozno prouči potek osamosvojitvene vojne in nato ob državnem prazniku vsakič odlikuje po ducat dotlej odrinjenih vojaških in političnih junakov osamosvojitve.