Ko bom velik, bom pastir

Odličen poznavalec clubbinga doma in v tujini nam je namignil, da je naša scena 'ena sama planšarija'. Zakaj? "Zato ker so domači didžeji kot nekoliko smešni 'trendi' pastirji. In vsak pastir, ki kaj da nase, ima svojo čredo ovac, ki mu zvesto sledijo. Nekaj časa. Potem pa kakšna pokorna ovčica zavoha, da raste pri sosednjem pastirju boljša krma in gre pač tja ..." No, kakorkoli že, ovčice, ki skrbijo za svetovni razvoj elektronske glasbe, so v Slovenijo prispele dokaj pozno. Sprva se je didžej pač reklo osebku, ki se je ob vikendih zvečer okinčal s črkama 'dj', in tako zabaval ljudi z menjavanjem kaset in cedejk v domači diskoteki - vmes je občasno kaj povedal in napovedal, to pa je bilo v glavnem tudi vse ... Vaška varianta komerciale torej. Redki so se sicer že poskušali v pravem 'jahanju', a niso naleteli na pretirano dober odziv. Na slovanski 'boom' rejverske subkulture je bilo treba počakati. Prvi pravi rave party v naši državici se je namreč zgodil šele na polovici zadnjega desetletja v minulem stoletju. Kljub mlahavim začetnim razmeram pa je šlo pozneje strmo navzgor. Slovensko didžejstvo se je v zadnjem času dobro izoblikovalo in proizvedlo nekaj vrhunskih in širši javnosti dobro znanih didžejev, ki pa jih nikakor ne moremo metati v isti koš. Po eni strani jih namreč odlikujeta izvrstna glasbena pestrost in tehnična inovativnost, z drugega pogleda jih enačita hecna samovšečnost in strahotna občutljivost na kakršnokoli etiketiranje, ki bi utegnilo okrniti njihovo umetniško in samosvojo predstavo, kakršno pač kažejo v javnosti ... To pa je vsekakor zadosten razlog, da njihove zvezde in zvezdice sijejo zelo različno, predvsem pa, kot se spodobi, zelo sintetično.

Elektroromantiki so 'in'

Slovenska klubska scena (čeprav nekateri didžeji vztrajno poudarjajo, da prava klubska scena pri nas tako ali tako ne obstaja ...) naj bi bila, po besedah mojih sogovornikov, trenutno zelo 'in'. Kljub temu da vse zadeve še vedno niso povsem urejene, se tuji didžejski zvezdniki radi ustavljajo v naših krajih, pa tudi domače občinstvo postaja vedno bolj dovzetno za clubbing. Kakšen Mayday ali slovensko plemensko rajanje v množičnem nas sicer ne more doleteti, a vseeno, glavno je, da 'dogaja'. Najboljši žuri se še zmeraj najdejo na Štajerskem in na Primorskem, pa tudi Ljubljana ne zaostaja preveč. Za optimizem domačih didžejev je to več kot dovolj. "Mislim, da je scena v Sloveniji dobro razvita, čeprav je tujina za zdaj vseeno bolj profesionalna, kar se tiče področja elektronske glasbe in klubske scene. Pri uspehu didžeja pa je seveda zelo pomembna produkcija. Marsikdo misli, da je produciranje elektronske glasbe zelo preprosto, ko se spustiš v ta izziv, pa hitro spoznaš, da to sploh ni res," poudarja devetindvajsetletni Primorec Aleš Pelicon oziroma didžej Alex Dee Groove, ki se poleg vrtenja glasbe ukvarja tudi s produciranjem in distribucijo elektronske glasbe, sodeluje pa tudi pri klubsko obarvani oddaji Šok. Glasba je ljubezen, okupirala mu je življenje, zato ostane za druge stvari bolj malo časa. Sicer pa Aleš pravi, da tiči ključ do uspešnega didžeja v skupku različnih, med seboj povezanih dejavnikov. "Delo didžeja ni samo vrtenje plošč, kot marsikdo zmotno misli! To je že, bi se lahko reklo, umetnost! Imeti moraš poseben občutek, ki ti pove, kaj je v danem trenutku prav in kaj ne. Gre za izbor glasbe v nekem trenutku in skozi cel večer, kajti ustvariti moraš pravo vzdušje in ljudi pripeljati do glasbenega vrhunca, do česar pa z enakim setom plošč lahko prideš ali pa tudi ne. Pri tem delu je zelo pomemben občutek in karakter posameznega didžeja." Da je talent zelo pomemben, se strinja tudi Alexov prijatelj Edi Klemenčič, širši javnosti poznan kot didžej Eddy the Fish, ki meni, da je jahanje plošč nekakšno poslanstvo. "Mislim, da je najpomembnejše, da si talent. To moraš imeti v sebi. Moraš začutiti glasbo, moraš imeti smisel, da ujameš ritem svetovnih trendov. Poleg tega jaz v tem uživam. Mislim, da je house trenutno najbolj prefinjena zvrst elektronske glasbe, čeprav tudi drugih zvrsti ne podcenjujem. Če si dober, se da od tega prav fajn živeti. Seveda ne samo od vrtenja glasbe po klubih, ampak tudi od ostalega. Produkcija, recimo. No, jaz delam še na radiu Koper. S svojo kariero sem zadovoljen, seveda pa si želim še napredovati. Mislim, da za tem po malem vsi stremimo." Kljub vsemu ne more vsakdo postati didžej. Ali pač? Po Alexovem in Eddyjevem mnenju je poleg ljubezni do glasbe potrebno še začetno oziroma osnovno glasbeno znanje, ki se skozi kariero samo še nadgrajuje. Po njunih besedah je najtežje biti dober producent in hkrati še dober didžej. Takih naj bi bilo zelo malo. Zato pa naj bi bilo malo tudi pravih, resničnih didžejskih zvezd ... Manjši zvezdniki so pač zadovoljni tudi z majhnim, večjim in največjim pa to več ni dovolj. Eden izmed najslavnejših in najbolj priljubljenih domačih didžejev je prav gotovo Dj Aleksij, ki sem ga zmotila ravno pred zobozdravniško ordinacijo, pred intimnim, predvidevam da tudi bolečim opravilom. Ampak Aleksij je bil prijazen, kako tudi ne bi bil, saj mu je v kratkem času uspelo priti v slovenski didžejevski vrh. Sam pa pravi, da je s svojim delom v Sloveniji zelo zadovoljen. Tako kot večina njegovih priznanih kolegov tudi on živi samo od glasbe, in kot pravi, mu to prav fino znese. "Domača scena se mi zdi v redu, rad delam v Sloveniji, najraje pa vrtim v klubu Sub Sub. V produkciji smo zdaj sicer še na začetku, ampak o napredku ne dvomim." Tudi njega je v glasbene vode pripeljala ljubezen do housa. V klubih je Aleksij začel nastopati pred štirimi leti, najprej v Creamu, v Novi Gorici, od koder tudi sicer prihaja. Nekaj časa je bil hišni rezident v Ambasadi - dokler se ni skregal - zdaj pa pogosto vrti tudi v Italiji, na Hrvaškem in povsod drugod, kamor ga povabijo in kjer se mu zdi v redu. Od domačih didžejev mu je najbolj všeč Valentino Kanzyani. Tudi Aleksij pravi, da je pri didžejanju najpomembnejši občutek, glasbo pa je treba prilagoditi množici, saj se le tako doseže pravo vzdušje na žuru.

Nepriljubljeni Italijani

Ena izmed stvari, ki mori domače didžeje, so italijanski didžeji, ki pogosto vrtijo na tej strani meje. Slovenski zvezdniki imajo o njih pregovorno slabo mnenje. Le malo jih o tem odkrito govori, v glavnem pa se strinjajo, da bi bilo stvari treba zakonsko urediti. "Glede italijanskih didžejev, ki vrtijo v slovenskih klubih, nimam posebej izdelanega mnenja. V vsakem primeru se mi zdi, da bi to morala vprašati organizatorje in ne nas, didžeje. Organizatorji namreč odločajo, koga bodo povabili vrtet na party. In če je to problem, potem so za to krivi organizatorji," meni Eddy the Fish, njegov prijatelj Dejan Stajič oziroma Dj Dekky (sobotni resident v ljubljanski diskoteki Central) pa se s tem ne strinja: "Slovenski didžej, kot produkt mislim, sploh ni zaščiten! Tisti didžeji, ki pridejo iz tujine, iz sosednjih držav, so pri nas zmeraj vredni več, pa čeprav jih v njihovi državi nihče ne pozna. Recimo ... Paolo Barbato je eden izmed takih. On je v Sloveniji največja komercialna zvezda. Ogromno ljudi ga konzumira in govori, da je to 'top didžej', ampak zdaj se pa vprašajte, kakšen je to 'top didžej' in kakšna je to kvaliteta, če gre vrtet glasbo v gasilski dom na Ptuju. Ne vem, zakaj take sploh porivajo naprej." Dekky meni, da je slovenska scena pravzaprav kar v redu, vseeno pa bi lahko bila še boljša, če bi se, poleg ostalega, zakonsko uredile še zadeve, ki se nanašajo na nasprotujočo si konkurenco. "Poglej, pubi in bari delajo do treh, štirih zjutraj. In to brez vstopnine. Kar je ostra in nepoštena konkurenca klubom. Ne vem, pubi ne bi smeli imeti tako dolgega obratovalnega časa. V tujini, v Angliji, recimo, se pubi opolnoči zaprejo, tisti, ki delajo dlje, pa imajo vstopnino in tako jim je uspelo vzpostaviti nekakšen fer odnos. Pri nas pa nobeden nič ne stori, ljudje zelo pozno prihajajo v klube. Kar pomeni, da klubska dejavnost zelo trpi. Nimamo niti konkretne trgovine za prodajo vinilnih plošč itd. No, vseeno pa mislim, da držimo solidno raven, da imamo nekaj neverjetnih in vrhunskih didžejev, seveda glede na razmere, v katerih delamo, in glede na to, kakšni didžeji so v tujini." V nasprotju z Dejanom je Eddy glede klubov optimist. Zdijo sem mu kar v redu. "Tudi plačniki so okej, no, zgodilo se je že, da kdo komu ni plačal, ampak to je izjemno redko. Slovenija je majhna, in če kdo komu ne plača, ta pove to drugim didžejem in ti potem zavračajo sodelovanje s takim človekom. Tako je to njemu v škodo in ne nam. Nekega zafrkavanja na tem področju v bistvu ni. Seveda pa tudi cene niso astronomske kot pri nekaterih svetovnih zvezdah, ki zaslužijo po petindvajset ali štirideset tisoč mark na večer. To so nore cene! Pri nas je realen zaslužek pri house didžejih do sedemdeset tisoč tolarjev na večer, če si optimist, tudi več. Seveda pa lahko nastane problem, če organizator partyja ne dela računov vnaprej! Denar za plačil je treba priskrbeti že vnaprej, ne sme se čakati na denar od vstopnic, kajti v primeru slabega števila obiskovalcev se to ne obnese." V Sloveniji naj bi nujno potrebovali tudi ureditev agencijskega področja in organizacije, vendar je to za zdaj še zelo slabo razvito. Poleg tega so številni, predvsem starejši, prepričani, da so partyji polni takšnih in drugačnih drog. Najpogosteje ecstasyja. "Droge so, če jih ljudje hočejo. Če jih nočejo, pa jih ni. Hočem reči, da za to ni kriva glasba, ali didžej, ali ne vem kaj, ampak vsak posameznik zase ve, kako in kaj. Ljudje, ki imajo od ecstasyja zavihano čeljust, niso nobena redkost, toda ne verjamem, da počnejo to samo za vikend in samo na partyjih." Tudi odnos med samimi didžeji naj bi bil precej slab. Po mnenju sogovornikov gre predvsem za konkurenčno nevoščljivost, to pa je privedlo do klasičnega 'grupiranja'. Didžeji, ki med sabo veliko sodelujejo, so prijatelji, ostali opravljajo in zavidajo. Prijateljstvo je vredno ravno toliko kot povsod drugod. Kljub temu se z 'majhnimi Italijančki' ne druži nihče. Aleksij sicer pravi, da ga gostujoči didžeji načeloma ne motijo, je pa menda res, da so nekateri od njih precej nesramni do slovenskih didžejev. "Edino odnos nekaterih je napačen, sicer me vse skupaj niti ne briga. Zaradi mene lahko vsak dan vrtijo v Sloveniji, če želijo in če imajo možnost ..." Možnost pa imajo, po mnenju ostalih sogovornikov, prevečkrat. Toda kar je res, je res. A to je že zgodba o organizatorjih partyjev in o publiki, ki je takšna in drugačna. Ker vsi pravijo, da so organizatorji, publika in klubi v Sloveniji 'kar v redu', je jasno, da bi se stvari lahko izboljšale. Morda bodo domači didžeji nekoč lahko rekli, da je scena v naši državi 'super'.

Umek in Kanzyani ...

... sta v vsakem primeru pojem zase. Preden sem se odpravila na 'lov za največjima in najslavnejšima', so me namreč vsi prepričevali o njunem egoizmu, samovšečnosti in negativni nastrojenosti proti slovenskim novinarjem. Umek in Valentino sta menda blazno nedosegljiva in obupno samovšečna ... "Umek ti bo zagotovo rekel ne. In če nekdo reče ne, potem se to razume kot ne. Ne? Govoril sem tudi s Kanzyanijem in je rekel, da neee, da ni šans ... Ampak ne sekiraj se! Tudi meni je že kdo kdaj rekel ne, pa sem moral to požreti ... Po drugi strani pa mi je uspelo narediti intervju z osebo, s svetovno zvezdo, z damo, ki nikoli ne daje intervjujev, sploh pa ne v Sloveniji ..." mi je zatrjeval Boru - T aka BIG B, eden izmed najbolj priljubljenih domačih didžejev, številnim znan kot glas z ljubljanskega radia Gama MM, revija Lady pa ga je pred leti izbrala za 'tretjega najboljšega didžeja v Sloveniji' ... Rahlo me je že začelo skrbeti, dokler nisem izvedela, o kateri superzvezdi mi pripoveduje. "Govorim o Dori Plestenjak ..." Dobro, če je Dora Plestenjak sinonim svetovnega zvezdništva, potem se lahko resnično vprašamo, kaj izraz zvezdništvo sploh pomeni. Ampak izkazalo se je, da je imel Borut vsaj delno prav. Uroš Umek, vsem znan kot Dj Umek, je res težko dosegljiv. "Pusti sporočilo!" je grobo rohnela telefonska tajnica njegovega mobilnega telefona. No, po kopici sms sporočil in približno petdesetem poskusu klicanja mi je vendarle uspelo, Umek se je blagovolil oglasiti: "Ja, Umek tuki, sam' jaz sem zdaj v Bolgariji, vrnem se v torek. Ampak v Sloveniji zaenkrat ne dajem intervjujev in izjav. Lahko me sicer pokličeš, samo da ne boš potem razočarana ..." Čeprav tudi v torek ni bil pretirano dobrovoljno razpoložen, sva približno pol ure kramljala o tem in onem in drug drugega prepričevala o svojem prav; on mene o svojih trdnih (sicer precej nejasnih in grobo zastavljenih) načelih, jaz njega o svojih novinarskih dolžnostih. "Joj, si ti trmasta, kaj si po horoskopu?" Lev ... "Ajaj, potem si pa popušila. No, saj levi ste zelo trmasti, ampak vseeno. Jaz sem pa bik. Hočem reči, da sem v tem primeru še bolj trmast kot ti, haha ... Sploh pa ti za ta teden v horoskopu zelo slabo piše. Menda ne boš dobila izjave od enega nadutega didžeja, pa bo v službi šiba pela ..." Kaj takega se sicer ni zgodilo, razlaga njegove medijske kalvarije od zapletenega odnosa z lažnivimi novinarji do poznejšega branja nepoštenih člankov, ki so ga že večkrat oblatili, pa mi je vseeno segla v srce. Poanta - Umekov odnos do novinarjev naj bi bil ravno zato tako neizprosen. "Mladina me je na začetku kariere zelo podpirala, za kar sem ji še dandanes hvaležen, toda pozneje so se začeli pojavljati članki, ki niso bili meni v prid. Ne samo v Mladini, ampak tudi praktično povsod drugod. Izkrivljali so resnico o meni in o mojem delu. Vrhunec je bila Jana, recimo. Sicer pa je stvar taka, da sem se zavestno odločil, da ne dajem izjav in to je to. Gre za princip, ki se ga držim že nekaj časa, in preden ne bom vrtel v Sloveniji, ne bom dajal intervjujev. Tako, to lahko zapišeš kot izjavo." Uroš Umek bo domače občinstvo ponovno navduševal še to poletje, slovenski novinarji pa naj se kar pripravijo na prvi avgust. Menda bo takrat za nekaj časa dosegljiv za vsakogar, seveda pa bo, kot sam apokaliptično napoveduje, vsakomur povedal, kar mu gre. Če sklepamo po ostrem podtonu v njegovem glasu, bomo slišali precej negativnosti.

Precej bolj prijazen in trenutno najbolj prodoren, najbolj "vroč" didžej na slovenski in svetovni sceni je Valentino Kanzyani. Njegovo pravo ime je Tine Kocijančič, kot didžej se je v začetku predstavljal pod imenom Canziani. Poleg izvrstne plesne glasbe ga odlikuje tudi nenavaden seksapil, kar je odlična kombinacija za superzvezdništvo. "Kar je res, je res. Valentino zgleda kot zvezda, on je zvezda," pravi Primož Pečovnik z založbe Matrix Musik. No, pri Valentinu glasbeni način življenja res ni naključje, vse skupaj mu je bilo položeno v zibko, saj je tudi njegov oče priznan slovenski glasbenik. Začetki njegove kariere pa so se pisali v portoroškem klubu Tivoli in v Ambasadi Gavioli, kjer je nekaj časa deloval kot hišni didžej. "Bil sem star trinajst let, ko sem z očetom zahajal na Hrvaško, kjer je igral z bendom v zabaviščnem centru. V sklopu zabavišča je bila tudi diskoteka, v kateri je delal brat mojega dobrega prijatelja! Tako da smo vedno izkoristili priložnost in zahajali tja! Že prvič, ko sem vstopil, me je tedanja atmosfera čisto prevzela! Zelo me je zanimalo, kdo ustvarja to glasbo in zakaj ljudje tako uživajo. Moj naslednji pogled se je usmeril proti didžeju. In od tedaj se je moje zanimanje samo večalo in večalo!" S kariero je za zdaj zadovoljen, kot pravi sam, pa je to šele začetek poti. V tujini se je začel resneje pojavljati šele pred kakšnim letom, toda to je bilo očitno dovolj, da je navdušil celo samega legendarnega didžeja Carla Coxa. "Mislim, da se ne bom tako hitro zadovoljil. Hočem biti med najboljšimi!" priznava precej neskromno. Všeč so mu mladi didžeji, ki jim ne manjka svežih idej, moto, ki ga drži pri življenju, pa se glasi always in action. Najbolj mu ustrezajo veliki celjski partyji, sicer pa rad vrti v vsakem novem klubu. Na vprašanje, kako bi laikom razložil razliko med technom in housom, se zamisli, nasmehne in pravi, da je techno bolj oster in sintetičen, ker uporablja bolj metalne, hladne zvoke in ker je hitrejši od housa. Na house pa gleda kot na toplo glasbo, začinjeno z živimi inštrumenti in vokali. "Ampak zdaj sta se ti dve zvrsti že tako približali, da si pogosto izmenjujeta elemente in vzorce. In čeprav vrtim techno, je v mojem kufru veliko house plat, ki mi pridejo prav predvsem na začetku mojih setov." V zadnjem času je Kanzyani redni gost v najpopularnejših klubih svetovnih prestolnic, konec preteklega leta pa sta se z Umekom vrnila z enomesečne turneje po Avstraliji. Po kratkem obdobju uvajanja v proces produkcije je začel Valentino svoje skladbe tudi izdajati, predvsem na tujih tržiščih - za založbe, kot so Primevil, Superbra, Primate, Primary in (Carl Coxova) In-Tec. Skupaj z Umekom pa vodi založbo oziroma projekt Recycled Loops. Poznavalci pravijo, da je njegov stil kompakten, tekoč, topel in funky. Njegov največji hit je skladba Fever (iz "International EP" na In-Tec), ki ga je za jingle v svoji oddaji na BBC Radio One uporabil celo legendarni, za marsikoga najboljši in najslavnejši Dj Pete Tong.

Šola in didžejke

Za nadobudne jahalce plošč so slovenski clubbing ambiciozneži ustanovili pravo pravcato "šolo za didžeje", toda vsi, ki se pridejo 'izobraževat', in vsi, ki celo opravijo nekakšen didžejevski izpit, zagotovo še niso pravi didžeji. Zainteresiranih je, po besedah Dj Sharka, ki se z didžejanjem ukvarja že osmo leto, veliko, vendar je premalo vztrajnih. Preden se pokaže rezultat, je treba ure in ure prečepeti pred gramofoni, in trenirati in trenirati, tistih, ki bi bili pripravljeni iti do konca, pa je malo. Sicer pa Shark pravi, da je treba imeti pravo motivacijo. Njega je najbolj navdušilo dogajanje, ki ga je doživel v tujih diskotekah, kjer so že pred leti vrteli house. Že na začetku se mu je zazdelo, da je odkril popolnoma nov svet. Skupaj z didžejevskim kolegom Nynom si je kupil gramofone, se "zapufal" in začel prirejati prve samostojne večere v takratni Palmi. In takrat se je začelo razvijati obdobje podalpske didžejevske romantike ... Zgodbe o didžejevskih začetkih posameznikov so si namreč podobne kot jajce jajcu. Dj Bizzy alias Damjan je med slovenskimi didžeji že pravi veteran. Tudi njemu je glasba menda življenje in brez nje ne bi mogel niti dihati. Z vrtenjem 'ploščkov' se je začel ukvarjati že kot srednješolec v takratnem klubu Turist, potem pa se je v Dakoti ob poslušanju Umeka odločil, da bo stopil na '' techno floor''. Vrtel je že povsod po Sloveniji, tako po najmanjših klubih kot tudi na največjih partyjih. Gostoval je v Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem. Poleg jahanja plošč se ukvarja tudi s produciranjem deep minimala, hard minimala, electra in ambientne glasbe. Z Dj Dojajo ustvarja v studiu Kan. Genialni projekt, pri katerem sodeluje, se imenuje Rotor. Gre za house ''live band'' v stilu znanih house umetnikov Daft Punk. Sestavljajo ga namreč glasbeniki, ki imajo za sabo že bogato glasbeno zgodovino: Iztok Turk na mašini - motorju, Jani Hace na basu - bass value, Mario Marolt (Miladojka) na saxofonu - sax wave, Run Joe na kongih in vokalu - perkas vocal, Dj Dojaja za gramofoni - turntable sub, Bizzyja pa zasledimo na efektih - synth effect. Pa tudi tisti, ki niso v tovrstnih glasbenih vodah, so si Rotor zapomnili po zanimivem videospotu oziroma po fantu, ki uprizarja nekakšno plesno mešanico, vse skupaj pa je še najbolj podobno skakanju v čepečem položaju.

Žensk je v didžejskem svetu bolj malo, jahanje plošč je še zmeraj nekakšna moška domena. V tujini se tovrstno protislovje sicer močno ruši, na naši techno in house sceni pa ostaja bolj ali manj nespremenjeno. V zadnjem času je uspelo prodreti mladi didžejki Miss Anni, prva, ki je orala ledino na slovenskem prizorišču, pa je bila Gaby, ki je dolgo časa veljala za edino in edinstveno didžejko v slovenskem klubskem prostoru. Pred časom je izjavila, da je njen glavni moto didžejke dejstvo, da lahko z glasbo zdravi ljudi, da lahko nanje prenese svojo energijo, ki jo pač čuti ob vrtenju. Poleg tega Gaby tudi sama zelo rada pleše, s kariero pa je nadaljevala tudi v tujini. Že večkrat je vrtela v Amsterdamu, na Hrvaškem, v Makedoniji in na vseh pomembnejših partyjih in klubih v Sloveniji. Pravi, da mora imeti vsak didžej v glavo 'svoj' ritem ... "Kot Dj imaš v glavi tudi svoj ritem, ki ga želiš tudi sam narediti in nato seveda izdati. Storila sem že prvi korak k temu in poskusila, z izdajo pa bom še malo počakala." Toliko torej o ženskah na clubbing prizorišču, sicer pa se mi je med romanjem po svetu moških didžejev najbolj vtisnila v spomin izjava, ki zelo nazorno pojasnjuje pastirsko razliko med technom in housom. Za nevedneže in za radovedneže: techno je menda kot več kratkih, a zaporednih orgazmov, house pa se kaže kot en sam dolg orgazem, ki traja in traja ...