Miss rdečine

Že po puhtečemu jutru je bilo soditi, da se obeta hudo vroč dan. Ampak oblaki so bili pa res lepi, tisti visoki, beli in puhasti, ki kot ogromne bedaste živali tiho in počasi polzijo prek neba ter se počasi iz napihnjenega slona spreminjajo v ogromno celulitično svinjo ali podobo kakšnega drugega širokohrbtnega sanjskega bitja. Pa se je, na osnovi tega njihovega neprestanega lagodnega motoviljenja in pretapljanja iz enega v drug, še bolj nemogoč lik, zdelo, da tam zgoraj pihljajo sveže in poživljujoče sapice ter da je težak in nepremičen sopuh legel le tik nad zemljo, tja nekam gor do vrhov najvišjih dreves, kjer je zatohlo vladal postan vonj po z oljnimi madeži popackanem asfaltu, uvelih listkih ščavja in uveli travi ter sparjenem perju ptic pevk, ki so se nemo potuhnile po najglobljih sencah grmičevja, ki je poganjalo ob robovih cest. Jeba bo danes, velika jeba, sva tožno zasopla z našim fotografom Makom, se cel božji dan pojati za in okrog nekih bogatinskih važičev, katerih edina naloga je bila pravzaprav samo dobro zabavati se. Hja, so nam rekli na predhodni tiskovni konferenci, tile maslerji, ki si lahko privoščijo tak avto, so pač sami ugledni ter vplivni ljudje in nemalo truda nas je stalo, da smo jih sploh uspeli zbobnati v takem številu, baje sto deset, zategadelj moramo skrbno paziti, da jih res dobro pogostimo, osupnemo s kultiviranostjo in lepoto tako dežele kot ljudi, tako da jih bo ob odhodu preveval občutek, da so bili pravzaprav kar v nekakšni "ameriki". Poleg tega pa naj bi veljalo pohvaliti še prav posebno hrabrost teh mož, kajti mednarodna zavarovanja za ta dragocena vozila pri nas ne veljajo niti toliko kot pljunek v morje, in vsaka poškodba bi se zažrla le v denarnico lastnika. Ha, so še dodali na koncu, naslednje leto pa se kanimo povzpeti še stopničko više ter organizirati srečanje rollsroycearjev, ti pa so baje še večji mandeljci. Bržčas bo vse to popolnoma res, vendar pa smo skromni uradniki srednjih let tako gnani sem in tja od raznih zavidnih strasti, da mi bo kakšna pikra na račun ferrarijevskih uglednežev pač spregledana.

Prvo nergaštvo čez ta vozila se mi je vsililo kar samo od sebe že kar na parkirišču pred hotelom, čeprav je izzvenelo popolnoma v tistem stilu "sanja svinja o koruzi ...". Avtomobili so sicer lepo razvrščeni v dolgo vrsto še povsem tiho ždeli po svojih boksih, vendar pa se prav tja gor v nebo kričavo važili s svojo ostro rdečino. Eh, pri teh modelih mi pa nekako ni všeč prestavna ročica, sem sitnaril (neka taka tanka jeklena, petnajstcentimetrska palčka je molela v zrak med prednjima sedežema in se končevala z drobno črno plastično bunkico, tako da je vse skupaj spominjalo, kot da bi kdo med vse tiste gumbke in števce popolnoma neorgansko in brez kakršnegakoli občutka harmonije vkomponiral še neko kljuko z obešalnika za plašče), pri drugih mi ni bilo všeč lakirano usnje, kajti, občutljivega prefinjeneža, me je preveč spominjalo na ceneni skaj, ko pa sem končno odkril takega, ki bi nekako le zadovoljeval vse moje spakljivosti (to je bil legendarni ferrari 330-P4, edini model te firme, pri katerem se vrata odpirajo navzgor, torej res nekakšna zelo pritlehna zverinica silno ogrožene vrste, saj na vsem svetu baje obstajajo le še tri tovrstni primerki; ta je bil iz nekega močno zaščitenega švicarskega voznega parka in njegov lastnik, neki kot sivkasta ovca bujno skodran pomembnež, se je hvalisal, da je ta kištica že leta 1967 špricnila kar 320 kilometrov - kaj bi z njim počel, pravzaprav niti ne vem natanko, saj posedujem le vozniški izpit za moped in viličarja), me je spet čakalo razočaranje. Ja, so nas podučili, sem noter pa ne zleze nihče, ki je višji od sto sedemdeset centimetrov, o teži pa so obzirno molčali, kajti tudi na voznikovem teleščku je bilo zapaziti kot hlebec kruha mehko vzhajajoč vampek, če pa bi vendarle komu to le nekako uspelo, pa ga potem noben bog ne spravi več na plano, razen veščih poklicnih gasilcev s svojimi varilnimi napravami. To pa ob dejstvu, da nam cene zanj sploh niso hoteli zaupati, saj mislim, da smo se jim za take številke zdeli še preveč nezreli, bržčas ne bi bila najbolj elegantna rešitev. Zategadelj sem se odločil, seveda enkrat v neki prihodnosti, za drugo firmo, za Rolls-Royce namreč, katerega veličasten predstavnik je vzvišeno aristokratsko ždel tam ob strani te žlobudravo poskočne druščine (prav takrat so pričeli ponosni lastniki na vseh koncih parkirišča vreščavo torirati svoje stroje, kajti vsi ferrarijevci imajo globoko v dušo vsajeno neko ekshibicionistično potezo, da vedno in obvezno, pa naj bo to kjerkoli, kadar sedejo v svoj avto, vsaj pet minut navijajo mašino vse tja do visokega ceja, ter si, medtem ko se zaradi mogočnega tuljenja okrog njih zgrinjajo osupli običajneži odprtih ust, v tihem samoljubnem zadovoljstvu raztapljajo srce), no, ko sem se tako motal okrog onega angleškega plemeniteža ter namignil Maku, naj me s fotoaparatom vendarle ovekoveči ob njem, mi je ta pozneje zaupal svoj dvom, da ob tej limuzini nisem izpadel dovolj prepričljivo niti za vlogo šoferja. Torej, me je prebodlo v srcu, kaže, da smo nekateri že po fizionomiji usojeni le viličarjem, pa kaj, ko se teh delovnih strojev niti dobro torirati ne da.

Krka, Krka

No, že tu pa se je pojavila tista stvar, okrog katere se je potem ves dolgi in vroči dan neprestano vrtel celoten Ferrari festival, namreč prisotnost "graščaka" ali morda bolje, lastnika gradu, samega generalnega direktorja in predsednika uprave Krke, vedno mladostno razigranega gospoda Miloša Kovačiča. Za uvod se je nekajkrat z zanesljivim korakom in dostojanstvenim nasmehom na licih posprehodil gor in dol ter tu pa tam podaril kateremu izmed izbranih pomembnežev kakšno tehtno. Potem se je lagodno stlačil v enega izmed tistih nizkih rdečkarjev, tu pa ne vem natanko, ali je bil le tako ljubezniv, da je dal vsem tistim bolj zaspanim fotografom, ki niso dovolj hitro reagirali, možnost, da ga vendarle še ovekovečijo, kajti to mu, kar smo imeli pozneje še mnogokrat priložnost ugotoviti, neznansko godi, ali pa res ni znal vžgati motorja, kajti kar nekaj časa je le nejasno motovilil okrog volana in komand, stroj pa je zahrumel šele, ko se je nad kabino sklonil neki neidentificiran prišepetovalec. V nos pa nam je šla neka druga podrobnost, kajti ferrari, s katerim se je dičil prvi mož Krke, je bil oblepljen z reklamnimi napisi medvoškega Colorja. Ha, tole pa ne gre, smo si rekli, in kolega Kranjc s Playboya ga je pobaral, čemu prvi krkaš reklamira neko drugo firmo. Ha, mu je odbrusil, zato da sem povlekel denar, in ga ošinil s pogledom, v katerem je bilo moč povsem jasno razbrati vidno ogorčenje nad tem, kakšni bukselni še dandanes tlačijo slovensko zemljo. (Ampak kasneje, ko smo se vpričo njegove predstavnice za stike z javnostjo tam na letališču v Cerkljah še vedno malo zlobno hihitali nad to potezo, je sledila bliskovita intervencija, saj je havba avtomobila gospoda Kovačiča že nekaj minut zatem ponosno oznanjala "Krka, Krka".)

Je pa res, da tista stvar, ki se je pravzaprav imenovala celo "dirka", če zrem nanjo z očmi športnega navdušenca, ni bila kaj prida, rekel bi, da je vse izzvenelo v privatno veselico ferrarijevcev, ki so pač malo anarhično šponali svoje konje po tisti dolgočasni pisti, si pravila, podobno kot klapa otrok, kadar si organizirajo svoje "olimpijske igre", kar sproti izmišljevali ali vsaj prilagajali, zaščitne čelade si tako ali tako ni nihče poveznil na glavo, v glavnem, važili so se, ne pa tekmovali, zato je bilo pomembno predvsem to, kako zlikan je bil avto in kako dramatično hrupno in vreščavo je avto zletel s štartne rampe. Vozniki pa so bili tudi malce hotljivo prefrigani in prijazno vabili uradne hostese za mitfarerke, seveda če so imele čas in jim ni bilo treba rezati kruha za prigrizek v glavnem šotoru. Oh, mi je rekla ena, še vedno v stanju prijetno žgečkljive preplašenosti, ti ljudje so pa res malo odtrgani, med tem, ko vse skupaj šopa tam nekje okrog dvesto sedemdeset na uro, se pa tip obrne proti tebi in se ti, namesto na cesto, prav od blizu pazljivo zazre v obraz, ter proučuje, če sem že dovolj mehka. Nad vsem tem je žgalo sonce (krkaši kot glavni sponzorji dogodka so sicer ljubeznivo in pozorno tam v kot VIP-šotora pristavili mizico z zaščitnimi spreji in kremami, ampak uspelo se nam je namazati samo enkrat, potem pa so vse flaške dobile noge, ja, je trezno povzel Mak, moraš kar računati, da bi v drogeriji za takšno večjo dozo odštel kar kakšnih pet jurjev), zadaj med kilavo sparjenim drevjem so se zdolgočaseno pekla poslopja bivše vojašnice in mislim, da ni bolj bolečega blues občutka, kot pogled na kasarno JLA v bleščečem sobotnem opoldnevu, prava tekma pa se je odvijala le v boju za na žaru sveže pečenimi čevapčiči, pleskavicami, kotleti in zrezki, kajti tod je bilo treba najprej dodobra proučiti vedenje natakarjev, na osnovi tega zavzeti ključno strateško pozicijo in v pravem hipu brez obotavljanja bliskovito udariti, za hrenovkami in prav teh je bilo največ, pa se res ni bilo treba tolikanj zavzeto pojati. (Drobni ljudje, ki nimajo vstopa v VIP-šotore, se sploh ne zavedajo, kako netravmatično in spokojno lahko konzumirajo ter prebavljajo prav iste grižljajčke na svojih lenobnih piknikih ob zelenih bregovih kakšnih svežih rek.) No, sem po krajšem vizualnem preletu proge strokovnjaško ugotovil, če bo kje kakšen kažin, potem bo na tem ovinku, in Mak se je strinjal ter se s svojimi kamerami podal na prežo. (Pa še res je bilo, kajti kaj kmalu je prav tam enega teh rdečih ptičev dodobra zašranfalo ene dvakrat okrog svoje osi, drugi pa je nekaj zatem končal v travi, tako da je moral na fotograf celo prekiniti snemanje in z begom reševati svoje telo.) Sam pa sem se posvetil bolj prozaičnim dogodkom, pitju hladnega piva in opazovanju drobtinic vsega dogajanja. Precej negotovi redarji namreč niso povsem obvladovali situacije in običajni gledalci so se tiho razlili tudi po vseh zanje zaprtih prostorih. Tako se je v VIP-šotor neopazno vtihotapila tudi neka skromna družinica, prav nič lep očka, še malo grša mamica in od vseh treh najgrša hčerkica, po njihovih oblekcah sodeč pol kmečkega in pol proletarskega porekla. Mamica, ki je skrbno stiskala svojo punčko za rokico, je plaho obstala ob vhodu, oče pa je z nelagodno hrabrostjo zakoračil v notranjost, se posprehodil okrog miz, pičil s tega krožnika košček suhe salame in z drugega listič pršuta ter pri tem opazoval, če sta oni dve opazili, kakšen frajer da je. Potem pa se je vrnil k njima, se sklonil k ženi in ji šepnil, poglej, tamle je pa ena marela. Bržčas je tisti reklamni sončnik v kot odložila kakšna hostesa, ki je spet morala iti rezat kruh. Daj, vzemi jo že, je spet siknil v babo in na obrazu se mu je videlo, kako trpi ob taki tepki. Ona jo je res obotavljivo dvignila in s strahom zrla v obraz. Zdaj pa hitro gremo, se je glasilo naslednje povelje, obrnili so se in šli, čeprav se je videlo, kako oba odrasla pečeta hrbta v strahu, če se ni mogoče vanju zavrtal pogled kakšnega odgovornega. Le tista punčka se je v radostnem začudenju drla, ata, ata, a tu pa lahko vse kar tako, brez denarja vzameš? Tiho bodi, koza, tiho bodi, je besno sikal on, in potem so hodili, brez dvoma se jim je tistih sto metrov, preden so se pogreznili v množico, zdelo neskončno dolgih, ampak končno je vendarle tako njim kot tudi meni padel kamen od srca.

Eleganca

Sonček, okrog katerega se je vse vrtelo, pa je bil spet gospod Miloš Kovačič. Tokrat njegov korak že ni bil več tako svež kot zjutraj in je že, recimo temu tako, malo stopicljal, vendar tega ni bilo zapaziti, saj je bil neprestano obdan s celim grozdom službenih lepotic, ki so kar prhale v smehu, kajti gospod generalni je take klatil kot le malokdo. Kako pa je on sam razumel svojo vlogo na tem srečanju, pa mogoče najjasneje priča njegova naslednja izjava: tam nekje na sparjeni kasarniški ploščadi smo srečali gospoda poslanca in vodjo poslanskega kluba naše najmočnejše stranke, Toneta Anderliča, živjo, smo mu rekli in na hitrico poklepetali take neobvezne stvari, potem pa mu namignili, da bi ga, takole zaradi poudarka pomembnosti prireditve, še nekajkrat škljocnili ob kakšnem izbranem avtomobilu. Ja, je rekel, ni problema ter stopil do gospoda Kovačiča. Ne samo, da se boš slikal ob mojem avtomobilu, še popeljal te bom malo naokrog, je navdušen le-ta. (Tudi pri nas se namreč visoki politiki in pomembni gospodarstveniki izvrstno razumejo.) Pa sta se stlačila v avto, malo popozirala in odpeljala, toda žal v nasprotno smer, kot je sicer potekala vožnja ostalih. Neko dekle, ki je s svojim walkie-talkiejem ob ušesu pazila na red in pravila, ju je z ogromnim nelagodjem skušala preusmeriti, gospod direktor pa ji je le zabrusil: "Tod sem jaz glavni favorit!" ter suvereno odpeljal dalje.

Tudi na gala sprejemu zvečer, ko smo (pravzaprav, ko je) izbirali miss elegance Ferrari, se je pretentano dobro čutilo, kdo je glavni. Med dolgim programom petja in plesa naših najvidnejših estradnih zvezd smo bili vsi, tuji in domači pomembneži ter predstavniki javnega obveščanja, zaradi dolgega vročega dneva izsušeni kot dračje konec poletja, a strogo osebje nam ni naklonilo niti kapljice hladne vode. Taka so bila namreč pravila, to pride na mizo šele ob večerji. Zato smo bili vsi malo bolj tihotni, kajti s suhim jezikom in grlom je pravzaprav težko radostno vzklikati. Le zgoraj od omizja gospoda generalnega direktorja, kamor je nekakšen šef strežbe (prav ta, ki naju je z Makom še posebno preziral), neprestano kot lakajska mravljica marljivo brzel s svojimi drobnimi kelnarskimi korakci in polnimi steklenicami izbranih vin, je bilo moč čuti razigran vrišč, saj se je tam odvijala taka veselica, kot so si jo privoščili le kakšni turški age pred nekaj stoletji tam spodaj v Bosni. Kvaliteta popitega pa se je jasno odražala tudi v zaključnem govoru gospoda Kovačiča, ki ga v kratkem povzemam, eh, je rekel (v angleščini z rahlim slovenskim naglasom seveda), pozdravljam vas v prelepi Sloveniji (pri tem zakoračil tri korake v desno), to je prelepa dežela (je nadaljeval ter zakoračil tri korake v levo, vsi pa smo spet ploskali), mi imamo planine (pa spet tri koraki nazaj), in imamo morje (pa tri koraki naprej in spet aplavz), imamo pa tudi lepa dekleta (in še posebno gromek aplavz), zato vas pozdravljamo v Sloveniji. Tam zraven pa je stala Tajda Lekše in se v zadregi bebasto smejala. Potem je še podelil priznanja, razglasil miss Ferrari, odprla so se kuhinjska vrata, iz njih planila vrsta v vojaški disciplini vzgojenih strežnikov z krožniki, midva sva tam pri najini zavrženi mizici nekako uspela nekega manj pomembnega natakarja prepričati, da nama je naklonil čašo vode in kozarček vina ter bila na nekakšen vljudno nemi način izgnana s pravkar razplamljujoče se veselice. Potem sva šla pa domov.