Poezija pravice

17. avgusta 1987 je umrl Rudolf Hess, zadnji izmed sedmih nacističnih vojnih zločincev, ki jih je Mednarodni vojaški tribunal na nürnberškem procesu

zaradi načrtovanja in vodenja agresivne vojne, zločinov proti miru, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu (Holokavst) obsodil na ždenje v berlinski trdnjavi Spandau, v katero so nekoč sami tlačili politične zapornike, ki so bili na poti v lagerje smrti. Da bi bila pravica še bolj poetična, so jih oblekli v take uniforme, v kakršne so nekoč sami oblačili Žide. Hess, dementni shizo, ki se je imel za Hitlerjevega posvojenca, je dobil dosmrtno ječo, ker pa je bil Spandau ves čas joint-venture štirih zmagovalk II. svetovne vojne, Amerike, Britanije, Francije in Rusije, so Rusi vztrajali, da v luknji res ostane do smrti. Naloga zaveznic, zgodovine in spandauskega pogona je bila le ena: da mu preprečijo samomor. Nekajkrat je sicer poskušal, toda leta 1987 mu je vendarle uspelo - obesil se je s kablom svoje svetilke. Star je bil 93 let. Na hitro so ga kremirali in pokopali v neoznačen grob. Kot tipa, ki se je izgubil. Če bi ga tedaj izpustili, bi mislil, da je Nemčija II. svetovno vojno dobila.

Ne da je le Hess fasal dosmrtno ječo, toda ostalih šest - Baldurja von Schiracha, modrookega šefa Hitlerjugenda, ki je v šestdesetih Wagnerja zamenjal za Beatlese ("Vsak fant, ki umira na fronti, umira za Mozarta"), barona Konstantina von Neuratha, ne ravno fanatičnega diplomata, ki je bil nekaj časa protektor Češke in Moravske, Waltherja Funka, šefa Reichsbanke, admirala Karla Doenitza, poveljnika mornarice ("Vse pobijte, nobenih ujetnikov, človečnost je hiba"), po Hitlerjevi smrti predsednika Tretjega rajha, admirala Ericha Raederja, doktorja filozofije, ki je nekaj časa poveljeval mornarici, in Alberta Speera, ministra za vojno industrijo, Hitlerjevega arhitekta, fafaškega poeta firerjeve megalomanije, scenografa Tretjega rajha in Götterdämmerunga - so izpustili, že v petdesetih in šestdesetih, bolj ali manj zaradi slabega zdravja. Hess, napol enigmatični, napol nori astrolog, ki je med sedmerico premogel najnižji IQ (120), je tam ostal do konca. Nič ni pomagalo. Niti kancler Adenauer, niti peticije, niti zahteve po amnestiji, niti papež, niti angleška cerkev, niti francoski kardinali, niti nemški škofi. Niti razdelitev Berlina, niti Stalinova smrt, niti konec okupacije Nemčije, niti berlinski zid, niti nove generacije, ki so v njem videle le nemočnega, pozabljenega starčka.

Vsi Hitlerjevi možje

Šur, Hitler v Nürnberg ni prišel. Vedel je, da ga ne čaka preprosta smrt: najprej me bodo zastrupili, potem ustrelili in na koncu še zažgali! Himmel!! Zato je to raje storil kar sam. Če bi ga dobili živega, bi verjetno res storili prav to, le da bi ga še obesili - za kosti. Tudi Josef Goebbels, minister za propagando, ni bil dosegljiv. Najprej je bil preveč zaseden z zastrupljanjem svojih šestih otrok, potem pa ga je zadržal samomor. Jasno, da bi bil v čim boljši rimi z ljubljenim firerjem, ga je storil v duetu z ženo. Ne da je bil štirim sodnikom Tribunala na voljo Heinrich Himmler, vodja SS - ko so ga Britanci ujeli, je namreč takoj požrl strup. Ja, vzel si je pravico do molka. Vedno je bil snob.

A po drugi strani, na veliki nürnberški proces so poslali 24 nacistov, toda do tja de iure niso prišli vsi. Starega Gustava Kruppa, mogočnega industrialca, čigar tovarne so bile ladje sužnjev, je ruknil infarkt, tako da so ga raje poslali domov, ker ga je bilo treba redno zalivati, heh, kot fikus, Robert Ley, "minister" za delo, pa tudi ni več ustrezal opisu vojnega zločinca, ampak mrtvega vojnega zločinca - slab mesec pred začetkom sojenja se je namreč v svoji celici obesil. Z brisačo. In seveda, Martinu Bormannu, pojmu neciviliziranosti, sicer Hitlerjevemu partijskemu namestniku in osebnemu svetovalcu, so sodili v odsotnosti, kajti v Nürnberg se ni prikazal.

Na desetmesečnem sojenju, ki se je začelo 20. novembra 1945, je tako čemelo le 21 utrujenih, ostarelih, napol obnemoglih prvakov "tisočletnega Rajha". Izgledali so banalno. Kot ameba. In nič bolj impresivno. Karizme so imeli le toliko kot pijanec, ki je pozabil plačati račun. Enajst so jih obsodili na smrt z obešanjem (plus Bormann), sedem jih je pristalo v trdnjavi Spandau, trije, Hjalmar Schacht, Franz von Papen in Hans Fritzsche, pa so bili oproščeni, ker jim niso mogli dokazati direktne, izvršne vpletenosti v vojne zločine in zločine proti človeštvu. Schacht, finančni genij Rajha, je bil med organizatorji propadlega atentata na Hitlerja (zadnji dve leti vojne je zato hiral v lagerju!), von Papen, kancler, vice kancler in ambasador (v Turčiji!), je bil znan kritik nacističnega ekstremizma, Fritzsche pa je bil le strupeno, nestrpno, hujskaško, prostaško antisemitsko radijsko trobilo. Huh, si rečete, to so bili nori časi - le malo je manjkalo, pa bi obesili radijskega človeka... ee, novinarja! Pač, obesili so ga. Le da ne Fritzscheja.

Na obešanje so bili obsojeni Hermann Göring, Reichsmarschall in šef Luftwafeja, ki je orkestriral požig Reichstaga in Kristalno noč ter s stavkom "Vodja mi je poslal pismo, v katerem zahteva, da židovsko vprašanje zdaj rešimo enkrat za vselej - tako ali drugače" lansiral Holokavst... Hans Frank, guverner Poljske, ki je trdil, da ni vedel za obstoj lagerjev smrti, pa čeprav je Auschwitz stal le 50 km od njegove rezidence... Wilhelm Frick, minister za notranje zadeve ter Reichsprotektor Češke in Moravske, ki je poskrbel za rasistično in antisemitsko zakonodajo... Fritz Sauckel, utemeljitelj sodobnega sužnjelastništva, ki je vojaško industrijo oskrboval z neprostovoljno delovno silo... Alfred Jodl, operativni šef Wehrmachta, čigar največji hit je bilo uničenje Češke... Joachim von Ribbentrop, zunanji minister, ki si je zunanjo politiko razlagal kot eksterminacijo Židov... Wilhelm Keitel, komandant nemških oboroženih sil in Hitlerjev najbolj fafaški yes-man... Ernst Kaltenbrunner, zadolžen za varnost in najbolj elitne nacistične genocidne mašine... Alfred Rosenberg, filozof nacizma, ideolog rasizma, avtor bestsellerja Mit o 20. stoletju (Mein Kampf 2) in minister za okupirane vzhodne teritorije... Artur Seyss-Inquart, avstrijski kvisling, ki je kot kancler poskrbel za Anschluss, kot namestnik guvernerja Poljske in kot komisar okupirane Nizozemske pa za deportacijo Židov... in Julius Streicher, glavni urednik antisemitskega tabloida Der Stürmer.

Tip je bil res svinja, strupen, nestrpen, hujskaški, prostaški, stekel in fanatično antisemitski, toda kljub vsemu je bil le medijski človek, ne pa vojak. Še več, kake posebne izvršne oblasti ni imel nikoli. In resnici na ljubo - ne da ni jezil tudi samih nacijev. Ko je Göringova žena Emma rojevala, je namigoval, da je bila umetno oplojena, ker je pač dvomil, da je bil prašičje tolsti Hermann, "Debeluh" (Der Dicke), sploh še sposoben prokreativnega seksa. Sadist! Ni čudno, da je med vleko na morišče zganjal največji cirkus. Vreščal je, zmerjal, trzal, butal, blaznel. Hotel je še malo ostati. Zlasti ko je pomislil, da so Fritzscheja oprostili. Zakaj je Streicher dobil smrtno kazen, Speer pa ne? Zakaj jo je Streicher sploh dobil? Drži, kazni so bile zelo poljubne.

Poetična pravica

Nürnberg je bil leta 1946 sestradan, depresiven, opustošen. Kot vsa Nemčija. Brez sten. Le kompleks ruševin. Od bajne nacistične scenografije je ostal le pepel. Bolj podoben je bil Luni kot Zemlji. Toda le malo prej je bil metropola nacizma - tu so se rolale mase, ritualne parade, koračnice, zastave, baklade, swastike in orgiastične indoktrinacije. Tu je bil Hitler najbolj pri sebi in tu je šel vedno najbolj iz sebe. Tu je stanoval "Sieg Heil". Tu se je bildal tisočletni Rajh. In tu se je tisočletni Rajh končal. S sojenjem. Če so pač hoteli, da bo sojenje vojnim zločincem tudi sojenje nacizmu, Rajhu in Nemčiji, so morali sojenje prirediti v Nürnbergu. Ni jim bilo treba reči, glejte, cela Nemčija je vojni zločinec, ampak je bilo dovolj, da so sojenje postavili v Nürnberg, pa je bilo jasno, kaj so hoteli reči. To je bilo tako, kot če bi Miloševiću sodili na Gazimestanu. Ne, tu ni bilo naključij. Vse je bilo mojstrsko zrežirano. Bolj kot za pravico je šlo za efekt. Zato ne preseneča, da so sodbe prebrali 1. oktobra - na židovski Dan pokore... da jih niso obsodili na smrt s streljanjem, ampak na smrt z obešanjem, kar je za vojake ponižujoče... da so jih obesili le 15 dni po izreku sodbe, hja, po hitrem postopku... da so trupla kremirali, menda celo v pečeh lagerja Dachau... in da so žare, preden so jih stresli v neko rečico, opremili s fiktivnimi židovskimi imeni. Poetično.

Göring, nekdanji letalski as, Hitlerjev naslednik, ki je rekel, da so demokracijo ukinili zato, ker je preprosto niso več potrebovali, nacistični tretma Židov pa primerjal z ameriškim tretmajem Indijancev, je misel na obešanje tako slabo prenašal, da se je v svoji celici raje zastrupil. In to tik pred eksekucijo. Kdo ve, morda je slutil to, kar je slutil Hitler - da ga ne bodo preprosto usmrtili. Navsezadnje, von Ribbentrop naj bi na štriku umiral 10 minut, Jodl 18, Keitel celo 24. Frick je med padanjem skozi loputo z glavo zadel ob loputo in si jo čisto razbil, medtem ko je Streicher hropel in ječal še dolgo po padcu. Hotel je še malo ostati. Ko je utihnil zadnji, je rabelj, John C. Wood, štrike in maske vrgel na kup - ter jih rutinsko zažgal. Nobenih suvenirjev. Ne, niti rabelj ni bil sentimentalen. A po drugi strani, kot so poudarjali nekateri "revizionisti", sta ultra rasističnega Hansa Franka že takoj po aretaciji pretepla temnopolta vojaka, medtem ko je moral ultra rasistični Julius Streicher spiti črnsko slino. Poetično.

Lopute v Valhalo

Ob tem velikem, generalnem, zvezdniškem nürnberškem procesu je bilo še 11 "panožnih" nürnberških procesov, ki so jih furali nacionalni Tribunali zaveznic. Britanci so, recimo, sodili upravi zloglasnega lagerja Bergen-Belsen, Američani pa nacističnim doktorjem. Bombastično, se razume. Največja riba se jim je resda tudi tu izmaknila (ja, dr. Josef Mengele), toda vsi ostali največji zvezdniki nacistične medicine - oh, in tudi največja zvezdnica, Herta Oberheuser - so od 9. decembra 1946 do 20. avgusta 1947 poslušali bombastične grozljivke o ljudeh, ki so na koncu običajno vsi grizlijevsko umrli. Na zatožno klop je sedlo 23 zdravnikov, "članov zločinskih organizacijah", specialistov za torturo, evtanazijo, evgeniko, sterilizacijo, sadistično eksperimentiranje in sistematično pobijanje "nižjih ras", hendikepiranih in ujetnikov. Filantropijo so si razlagali po svoje. Nobelovo nagrado tudi. Iz ubijanja so naredili laboratorijski šport. Sedem doktorjev, vključno s Karlom Brandtom, Hitlerjevim osebnim zdravnikom, so "v imenu Amerike" obsodili na smrt. Za vojne zločine in zločine proti človeštvu. Slabo leto kasneje so jih obesili v Landsbergu. Še pravi čas - do kloniranja jim je manjkal le še korak. Tistim, ki po padcu skozi loputo niso umrli, so v usta tlačili bombažno volno. Da bi se čim prej zadušili. Da bi čim prej odšli.

Na dvanajstih nürnberških procesih se je znašlo 177 vojnih zločincev. Okej, na spisku jih je bilo 185, toda štirje so naredili samomor, štirje pa so bili preslabega zdravja. Ko je vzšlo sonce, jih je na štriku do konca svojega naravnega življenja viselo 24. Recimo, Britanci so obesili Williama Joycea (Lord Haw-Haw), radijskega hujskača, ki je oddajal iz Nemčije... Karla Hermanna Franka, Reichsprotektorja Češke, so obesili v Pragi, javno kakopak, pred 5.000 navdušenimi gledalci... Aleksandra Löhra, komandanta nemških sil na Balkanu, so obesili v Beogradu... Rudolfa Hößa, komandanta Auschwitza, ki je pisal pesmi o lepoti Auschwitza, pa so obesili na Poljskem - ja, v Auschwitzu. Poetično.

Zgodba zase je bil tokijski proces, ki se je začel pol leta po začetku nürnberškega procesa in na katerem je Mednarodni vojaški tribunal za daljni vzhod sodil japonskim vojnim zločincem. Že res, da so jih sedem obsodili na smrt, tudi premiera Hidekija Toja, ki je lansiral napad na Pearl Harbor, toda vse druge vojne zločince ravpitega razreda A (42!), ki naj bi jim sodili na drugem in tretjem Tokijskem procesu, so preprosto izpustili, jasno, brez sojenja. Nobenega kesanja. Nobene krivde. Takoj so se lahko vrnili v politiko. Še huje, tudi vse japonske doktorje, člane zloglasne "Enote 731", ki so eksperimentirali z vojnimi ujetniki in civilisti, so izpustili brez sojenja - v zameno za izsledke diaboličnih eksperimentov! Mirno so lahko kandidirali za Nobelove nagrade in titulo "Doktor leta". In kar je najhuje - tudi temu procesu se je izmaknil največji vojni zločinec, le da tokrat ne zato, ker bi pobegnil ali pa naredil samomor. Prej narobe, cesarja Hirohita so Američani nepričakovano črtali s spiska vojnih zločincev, češ da je za Japonce "božanstvo", eksekucije "božanstva" pa Japonska preprosto ne bi prenesla. Kot da ne bi moral Hirohito pred sodišče prav zato, ker je bil "božanstvo" - ker je imel na poteze japonske vojske bolj direkten in bolj "božanski" vpliv kot Hitler na poteze nemške vojske, ker je bila njegova beseda zadnja in "božanska", ker se ni nič zgodilo brez njegovega "božanskega" blagoslova in ker bi lahko s pravočasno, "božansko" kapitulacijo preprečil bombardiranje Tokia (100.000 mrtvih), obe atomski bombi (200.000 mrtvih) in pokol ob ameriškem izkrcanju na Okinavi (310.000 mrtvih). Kar je bilo tako, kot bi Nemci rekli: okej, Hitlerja črtajte s spiska vojnih zločincev, v zameno pa lahko usmrtite njegovega osebnega zdravnika. Ali pa kakega novinarja.

Zločin & kazen

Vprašanje, kaj početi z naciji po vojni, so premlevali že med samo vojno. Rusom se je zdelo sojenje povsem odveč - itak so krivi, izreči je treba le še kazni! Stalin je rekel, da lahko poskrbi za naglo eksekucijo 50.000 do 100.000 nacijev. Henry Morgenthau, ameriški finančni minister, je predlagal, da nekaj milijonov Nemcev preselijo na vzhod, češ Turki že znajo s takimi, medtem ko sta Churchill in Roosevelt navijala za kastracijo vseh Nemcev. Zavezniki so si bili pač edini: za top nacije sojenje ne pride v poštev, saj so njihovi zločini preprosto prehudi, onstran sodne pravice, zato naj se sestavi spisek top nacijev - in ko kakega izmed teh nacijev ujamejo, naj ga da najbližji general v šestih urah ustreliti. Pak! Brez vprašanj. Sojenju so se hoteli izogniti. Tako kot so se zaveznice, resda v drugačni postavi, leta 1815 izognile sojenju Napoleonu - raje so ga deportirale na samotni otok.

Toda po koncu vojne vprašanje ni bilo, ali naj se jim sploh sodi (celo Stalin ni bil več za eksekucije brez sojenja), ampak - koliko se naj jih obsodi? Tega, da bi vse obsodili na smrt, si niso mogli privoščiti - če bi to storili, bi priznali, da gre le za maščevanje zmagovalcev, za represalije, za naglo sodišče, za politično-propagandni proces. Obenem pa si niso mogli privoščiti, da ne bi izrekli smrtnih kazni - šlo je pač za "največji sodni proces v zgodovini", za sojenje ljudem, ki so zagrešili zločine brez precedensa, zločine onstran dobrega in zla, hja, onstran dometa sodne pravice. Kar jih je vedno znova pripeljalo do istega vprašanja: je sploh mogoče formulirati obtožnico proti takim tipom?

Sojenje je imelo resda vse, kar potrebuje sojenje, tako sodnike, tožilce, zagovornike, priče, dokazne materiale in navzkrižna zasliševanja kot publiko, medije in kamere, toda v principu je bilo "montirano". V hipu, ko so se zavezniki odločili za sodni proces, je bilo pač jasno, da bo montiran, bolje rečeno, političen in propaganden. Okej, obtoženci morajo veljati za nedolžne, dokler se jim ne dokaže krivde, toda hej - ali lahko ta pogoj zagotoviš vojnim zločincem, ki zadnjih nekaj let niso bili nedolžni niti en dan? Vsak dan so bili bazično krivi. Ne da po izreku smrtnih kazni niso prosili za pomilostitev, toda v principu jih ni imel kdo pomilostiti.

Točno, dimenzije njihovih zločinov so bile take, da jih ni imel kdo pomilostiti. In dalje, ker so bile dimenzije njihovih zločinov take, so jim lahko sodili le ex post facto. Pomeni - retroaktivno. Po zakonih, ki jih v času nacističnih zločinov formalno še ni bilo. Recimo, nacije so obtožili za članstvo v zločinskih organizacijah (SS, Gestapo, politično vodstvo nacistične stranke), ki pa pred sojenjem niso veljale za zločinske. Dalje, obtožili so jih, da so kršili mednarodne sporazume, toda ti niso zavezovali posameznikov, ampak države. Ko so se obtoženi ravnali po nemških zakonih, niso vedeli, da kršijo zakone, ki jih formalno še ni. Zakoni, po katerih so jim sodili, so bili brez precedensa, toda tudi njihovi zločini so bili brez precedensa. Holokavst - ta zločin proti človeštvu - je bil kakopak brez precedensa, toda ironično, prav Holokavst, specifika te vojne in glavni razlog za sojenje v Nürnbergu, je bil na samem sojenju v drugem planu, čista marginalija, glavni očitek nacijem pa je bil, da so namerno in zarotniško začeli agresivno vojno, s čimer je sama vojna dobila status vojnega zločina. Kar je kul, toda to bi moralo potem veljati za vse države, ki začenjajo vojne - za Američane, Ruse, Francoze in Britance. Ha.

Vprašanje, zakaj zaveznice nacistov niso preprosto prepustile Nemčiji, je identično vprašanju, zakaj zaveznice niso Miloševića preprosto prepustile Jugoslaviji. Zakaj je bil v obeh primerih potreben mednarodni Tribunal? Odgovor je na dlani: mednarodni Tribunal je edini način, da mednarodna skupnost potlači svojo krivdo. Tako kot cilj nürnberškega Tribunala ni bila purifikacija Nemčije, ampak purifikacija zaveznic, mednarodne skupnosti, ki se je na Hitlerja in nacizem odzvala zelo, zelo pozno, s pogubno zamudo, tudi cilj haaškega Tribunala ni purifikacija Jugoslavije, ampak purifikacija zaveznic, zahodne mednarodne skupnosti, ki se je na jugoslovanske vojne odzvala zelo, zelo pozno, s strahotno zamudo - ko pa se je odzvala, je to storila na katastrofalen način, z bombardiranjem Srbije. Za Miloševića tako ne bo nič ex post facto. V principu je bil obsojen že v Nürnbergu. Če ga bodo hoteli njegovi zagovorniki rešiti, bodo morali najprej demontirati predpostavke nürnberškega procesa in povojne Evrope. Dvomim, da bi kaj spremenilo, če bi šel v Srebrenico in se poklonil žrtvam genocida, a po drugi strani, nemški kanclerji so potrebovali 25 let, da so pokleknili pred spomenik žrtvam varšavskega geta. Če bi to Nemci storili leta 1945, se ne bi nič spremenilo - pravo simbolno dejanje je bil namreč nürnberški proces.