Astrohipijada

Z gladine reke Soče so se dvigovale meglice, goste kope oblakov so se prelivale prek prelazov, in če si priprl oči, si skoraj slišal odmeve davnih strelov in v daljavi za hip zagledal duhove avstro-ogrskih čet, ko sva z Makom v starem mercedesu po kačastih ridah brzela proti Tolminu. Strmi bregovi soške doline so mirno pričakovali bližajoče se neurje, midva pa sva se mrščila in preklinjala. Dež, vidite, je za fotografa jako neugoden, zaradi svetlobe in takih reči, pisuni pa smo proti njemu sicer kar odporni, a v zraku je poleg vlage zoprno viselo nagradno vprašanje: kaj astronomi počno v dežju. Cilj najine deževne ekspedicije je bil Dijaški dom Tolmin, letošnja osrednja lokacija mednarodnega astronomskega mladinskega tabora IAYC.

IAYC je že jako stara reč. Prvi tabor je bil daljnega leta devetinšestdesetega v Nemčiji, v desetletjih pa se je razrasel in si prislužil predpono mednarodni. Na letošnjega je prišlo sedeminsedemdeset udeležencev iz Evrope in obeh Amerik. Tabor je nekakšna tritedenska meka mladih in malo manj mladih, nekakšen delovni dopust astronomov, astrofilov in bolj ali manj naključnih astroradovednežev. Udeleženci naj bi bili stari od šestnajst do štiriindvajset let, voditelji, letos jih je deset, pa so prostovoljci, bivši udeleženci tabora. Zanje starostna omejitev ne velja. Rekord menda ima neki Nemec, ki je tabor vodil kar 13 let zapored. IAYC gostuje, kjer se mu zdi, navadno zaradi finančnih razlogov vsako drugo leto v rodni Nemčiji, saj tam dobi največ sponzorskih sredstev. V Sloveniji je tretjič, po letih devetdeset in petinosemdeset.

Ideja tabora je presenetljivo preprosta. Udeleženci se razdelijo v delovne skupine, vsako vodi eden od voditeljev, nato si posamično ali v manjših skupinah izberejo raziskovalni projekt in ga v treh tednih končajo. Skupine so na vsakem taboru različne, sedem letošnjih se dotika skoraj vseh področij, na katerih delujejo "pravi" astronomi. Teme zasnujejo voditelji sami, navadno z gradivom, ki ga pri svojem študiju obdelujejo sami. Klaus iz Danske, ki je lani opravil magisterij iz astronomije, sedaj pa že pripravlja doktorsko disertacijo, je vodja skupine že tretje leto, pred tem je bil več let udeleženec. "Delovno temo navadno izberem na podlagi svojega dela. Pač stvari, o katerih imam podatke. Potem vsak v skupini dela, kar hoče." Vodi skupino pod imenom Astrogeneza, ki se na podlagi podatkov in fotografij večjih teleskopov ukvarja s teoretičnimi modeli nastanka zvezd in planetov, "precej je programiranja računalniških modelov", v zvezde ta skupina gleda bolj malo, saj je z razmeroma majhnimi teleskopi, ki jih imajo na taboru, praktično nemogoče opazovati tovrstne fenomene. S podobnimi temami, zastavljenimi malo širše, se pod skrbnim vodstvom belgijske doktorice znanosti Gwendolyn ukvarja skupina Astrofizika. "Ni treba, da si fizik, da se pridružiš skupini, dobro pa je, da te že sama beseda ne prestraši." Člani skupine večino časa presedijo za mizami in knjigami, tudi oni v zvezde gledajo bolj za zabavo. Najbolj žalostni so bili tistega dne prav gotovo videti člani skupine, ki se ukvarja z nebesnim upodabljanjem. Švicar Bastien, ki sicer dela s teleskopom v St. Lucu, jih uči slikati nebo s fotografskimi in elektronskimi kamerami, končni proizvod tritedenskega dela pa so, če vreme le dovoljuje, prelepe fotografije neba, ki razkrijejo precej več, kot je mogoče videti s prostim očesom. Jorg iz Nemčije vodi skupino Dinamika v astronomiji, ki prav nemarno ignorira Einsteinove popravke Newtonove teorije gibanja nebesnih teles in se ukvarja predvsem z izračunavanjem različnih krožnic, rotacijskih momentov in nasploh z urejanjem kupa nam laikom precej nerazumljivih števil. Srednješolska matematika naj bi zadostovala. Toliko bolj pa Einsteina upošteva Kaos in kozmos, skupina pod vodstvom Belgijca Koena, ki doma pripravlja doktorat iz astrofizike plazme. Ukvarjajo se s tistimi trenutki v razvoju vesolja, ko se sile kozmosa zarotijo proti "zakonom" narave in ravnajo "narobe", kaotično. Tudi Struktura in evolucija galaksij se precej ukvarja s programiranjem računalniških modelov. Pod budnim očesom Tima iz Nemčije raziskuje različne tipe galaksij in njihov razvoj. Za tiste, ki jih zanimajo preprostejši modeli gibanja in osnovni zakoni vesolja, je tu še Fizika astronomije, kar, če verjamete ali ne, ni isto kot astrofizika. Španka Idoia popelje člane svoje skupine v "preprost" svet osnovnih metod razlaganja vseh mogočih nebesnih pojavov od načrtovanja tirnic izstrelkov do spektrografskih analiz. Tu so še Stijn iz Belgije, ki vodi neastronomski program, organizirano zabavo, Kai iz Nemčije, ki skrbi za temnico in fotodokumentacijo, in Tina, naše gore list, letošnja splošna koordinatorka, efektivno torej šefica tabora. Končni izdelki, disertacije o izbranem projektu, so jako različni. Tina pove, da "so kakšni na ravni srednješolskih seminarskih nalog, spet drugi pa gredo proti diplomskim, čeprav so časovno omejeni". A zdi se, da pravi namen tabora ni izdelava teh nalog, temveč nekaj drugega.

Dijaški dom Tolmin je dobesedno šolski primer zgrešene arhitekture. Stavba, v kateri je tudi gimnazija in še kakšna srednja šola, je na prvi pogled videti kot zapuščen industrijski objekt, prekrit z valovito rdečo pločevino. Astronome najdeva med predavanjem o "tem, kaj vse je mogoče početi z očesom in s teleskopom". V sobi sedi kakih trideset ljudi (drugi ob sedmih zvečer še spijo, izmučeni od dejavne noči). Na prvi pogled nekako izpolnijo pričakovanja - povsem navadni ljudje so to, kaka tretjina je deklet, med njimi najdemo stereotipne "piflarje" z očali in mozolji, dolgolase in bradate neohipije, zasanjane fizike, nekaj eksotičnih obrazov mladenk. Ko se razleže aplavz in z Makom stopiva v sobo, se v naju upre tistih trideset parov zvedavih oči. Udeleženci sedijo, ležijo, se naslanjajo na zid. Prav nič kaj delavni niso videti. Od skupinic se razlega bolj ali manj tekoča angleščina, kdaj pa kdaj zabliska kakšen fleš, vse skupaj učinkuje kot zabava, ki ji je rok uporabnosti že potekel. Okrog predavatelja Franka in kupa nerazumljivih številk v njegovih zapiskih se je zbralo nekaj ljudi, ki ognjevito debatirajo o kajjazvemkakšnih astropojavih. Človeka preseneti, ko izve, koliko doktorjev in magistrov znanosti se skriva med zaspano (in spečo) množico. Po polurnem odmoru se prične NAP, neastronomski program, družabne igre, večer petja, takšne stvari. Na programu je "igra konstrukcije", pri kateri morajo udeleženci iz danih materialov izdelati "napravo za transport piškota". In res se ljudje razdelijo v skupine, zaprejo po sobah, da bi preprečili vohunjenje, in se povsem zagreto lotijo dela. Mislite, da bi vam samo s slamicami, balončki, kljukicami za perilo, vrvico in kapo iz McDonaldsa uspelo?

No, zunaj se še vedno zbirajo črni oblaki, a kljub temu nekako prepričava Franka, ki se je na obisk tabora kot gost pripeljal iz Nemčije, v rdečem golfu pa se je z njim pripeljal "Mali Dino", doma načrtovan in skonstruiran teleskop, da ga postavi na plano. Lepotica je res izdelana premišljeno. Približno dva metra in pol visok teleskop se razstavljen mirno zloži v prtljažnik, Frank pa ga sestavi v treh minutah, ljubeče z ogledala odstrani nekaj drobcev prahu in ponosno stoji ob njem. Dino je s Frankom prepotoval že tisoče kilometrov, izdelan je bil s pri sestavljanju opazno ljubeznijo v kakšnem letu in Frank ga, če je le čas in prostor ter seveda dobro vreme, potegne na plano in skozenj gleda v nočno nebo. Zdaj napoči čas za odgovor na nagradno vprašanje: ko dežuje, so astronomi povsem navadni ljudje, morda se sklanjajo čez kupe števil, gledajo stare fotografije neba ali sestavljajo naprave za transport piškotov. A v njihovih očeh se skrivajo zvezde. Biti astronom, astrofil ali samo astronavdušenec ni toliko stvar človeka kot takega, temveč bolj stvar duha, odprtosti duha, če želite. To so konec koncev ljudje, ki že tisočletja obračajo pogled v nebo in skušajo priti do dna mističnim resnicam, ki v obliki zvezd in nebesnih pojavov mežikajo navzdol proti njim.

Prav s tega stališča je fenomen IAYC nadvse zanimiv. Na kupu imamo sedemdeset naravoslovcev, po stereotipnih pričakovanjih nedružabnih ali vsaj manj družabnih ljudi, ki se tri tedne intenzivno - družijo. Pri vsej pisani množici kultur, starosti in tudi interesov je presenetljivo, kako zgledno tabor deluje. To je predvsem posledica zaposlenosti - do ure natančno izdelan program zajema vse od samega dela v delovnih skupinah do zabave, ekskurzij in seveda skupnega prehranjevanja in podobnega. A program je razmeroma neobvezen - če hočeš spati, spiš, delaš, kadar in kar želiš. Vseeno me je presenetil splošni duh kohezivnosti. Po enem tednu - nekateri so se pred taborom že poznali, precej pa se jih je srečalo prvič - vlada v prostoru nekakšen duh demokratičnega. Vsi ti ljudje, povprečno stari nekaj čez dvajset let, se pravzaprav vse dneve igrajo. Igrajo z znanostjo, s piškoti in drug z drugim. "Za zdaj je ljubezni še nekam malo," pravi Klaus, "a prav gotovo se bodo stvari izboljšale. Še vedno so se." Drobne igrice, izdelane in preizkušene v dolgih letih obstoja tabora, prežemajo pravzaprav vsak trenutek, snemajo se minifilmi, ves čas traja "shower game" (gre za to, da moraš brez prič politi dodeljenega ti soudeleženca z vodo), za oblačno noč, ko sva prišla, so imeli načrt izboljšati lanski rekord in neko pesem zapeti dvatisočenkrat. Takoj te prevzame občutek domačnosti, ko stopiš med te ljudi, zdi se, kot da so vsi bratje in sestre. IAYC je nekakšen preostanek hipijade šestdesetih, ki se mu je zaradi precejšnje tematske zaprtosti in "družinskega" prenosa tradicije voditeljstva na udeležence same uspelo vsa ta leta ohraniti pri življenju.

Morda je "kriva" tehnopodlaga, naravnanost udeležencev k tehnološko-naravoslovnemu dojemanju sveta, ki je vrhunec zgodovinsko doseglo prav sočasno s hipijevsko revolucijo - čeprav se mu je ta upirala, so bile nedrje številnih ameriških in angleških študentskih uporov prav tehnološko usmerjene fakultete s svojimi kampusi. V današnjem svetu, ki doživlja renesanso pojma mitskega in temu primerno pop-newagersko dojemanje sveta, so enklave tehnološkega redke in morajo "skrbeti za svoje". Tradicionalno je vsako leto nekaj ekonomsko šibkejših udeležencev na taboru zastonj oziroma z zmanjšano vpisnino, ta znaša načeloma okrog osemdeset tisoč tolarjev, vodje skupin pa vse skupaj počnejo prostovoljno, za hrano in prenočišče pravzaprav. In doktorji znanosti žurajo skupaj s srednješolci. Upal bi si trditi, da so udeleženci tabora IAYC s svojo kvaziangleščino, z malimi igricami in vsakoletnim končnim preštevanjem novonastalih parov precej bliže pojmu demokracije oziroma globalizacije po meri človeka in uporu avtoritetam kot razjarjena množica v Genovi, na kateri koli strani kordona že stoji.