Mladi Sarajevu

Sarajevo pa je tiste dni sredi julija zapljusnilo tudi nekaj drastičnejšega - vročinski val, zaradi katerega je tamkajšnji zdravstveni zavod v časopisih opozarjal na pretirano izpostavljanje soncu in vse do popoldanskih ur priporočal počivanje v zatemnjenih prostorih. Ker konjenica Rodea, tokrat opravljajoč posebno nalogo občekulturnega pomena, ni niti pomišljala, da bi ravnala v nasprotju s priporočili zdravnikov in še manj, da bi zanemarila izkušnje globlje posvečenih, je nedeljsko popoldne prebila srkajoč, seveda, laško pivo na sarajevski rivieri. Riviera je, če ne štejemo bazenov na vzhodu mesta, omejena le na nekaj s travniki in mostovi prepredenih voda izvira Bosne in ne more postreči z odmerki zdravilnega joda, a nudi vidike, ki jih ne srečaš prav povsod, za Savo ali v Šobcu prav gotovo ne. Sarajevčani povečini nimajo denarja za sončni Jadran in še manj za romanja po eksotičnih deželah z izjemo tudi za njih cenene Črne Gore. Zato pa jim, kadar se odpravijo na piknik, prijateljsko partijo nogometa, vožnjo s kolesljem, draženje labodov ali enostavno poležavanje na izviru Bosne, s sabo ni treba tovoriti svojega žara in pijače ter se ukvarjati s peko čevapčičev, saj jih namesto njih s frekvenco, ki izdaja stalno povpraševanje, na priročnih ploščah peče vrsta zasebnih ponudnikov. Prijetno nasmeteni park in lagodni scenosled nedeljskih oblačil sta vsaj pri polovici Mladinine odprave vzbudila prijetne spomine na nekdanjo širšo domovino, kot v potrditev nekdanje sarajevske skupnosti narodov pa je izzvenel scenosled na travniku brenkajoče, sumimo da folklorne ali celo poklicne kafanske godbe, ki je gajstnim plesalcem žgala ćirilico in kajkavske in bosenske napeve in šote in po katere nastopu so mlajši krajani na kitari intonirali Čorbo. Pravzaprav smo za popoln umetniški vtis pogrešali le Moj očka ima konjička dva, ki v bosenski verziji preverjeno zadobi tožen molovski, po sevdahu vonjajoči nadih.

Kot kaže, se je sarajevska skupnost, med katero se imajo Cigani, tako kot povsod, najbolj fajn in najslabše obenem, odebelila še za nekaj narodnosti, kar razodeva večjezični spored radijskih postaj in množica že od daleč vidnih tujcev, predvsem uslužbencev mednarodnih institucij in vojakov SFOR-ja. Vse od napisa na avtobusu, ki pelje čez pisto do letališke zgradbe, za vstop v katero se morajo tudi obiskovalci pustiti obsevati detektorjem za kovino, do plošč na novogradnjah in obnovljenih stavbah je zaslediti imena domačih, raje tujih donatorjev. Tujci ne opravljajo le del, potrebnih za vnovično vzpostavljanje demokracije, obnovo gospodarstva, blaženje socialne stiske in zagotavljanje miru v razrvani državi, temveč hvalabogu s potrošnjo skrbijo tudi za pretok kapitala in za spodobno življenje pri tujih organizacijah zaposlenih krajanov. Drugo je, kako hitro se bodo Sarajlije, ki so se znašli v vlogi oprod za pomembnejše naloge šolajočih se evropskih kadrov, naveličali samopašnosti gostov, ki so vendarle prišli na divji Balkan, koliko časa jim ne bodo zamerili njihovega položaja na lestvici zaželenih spolnih partnerjev in kako dolgo bodo dobro prenašali nove in nove škandale v zvezi z razdeljevanjem in ponikanjem že tako bornih sredstev za obnovo domovine. Zaenkrat je ponikalnic tudi doma več kot na pretek in se bosensko ekonomijo rado označuje z besedo katastrofa. Sarajevske ulice poleg palete proti večeru že primerno okajenih uniform po novem pestri tudi vzorec "tradicionalnih", bolje rečeno ortodoksnih muslimanskih noš, ki se zgoščuje, bolj ko se bližaš Baščaršiji, kjer so nastanjene muslimanske šole in ob katere korzu (nekdaj: Vase Miskina, sedaj preimenovan nazaj v Ferhadijo) prav zaradi tega vse težje naročiš na kaj drugega od brezalkoholnega piva. Najortodoksneje - pisane feredže, ki odkrivajo edinole ženske oči, za moške, ki hodijo spredaj, obvezna brada in bele pumparice - in obenem najslikoviteje se oblačijo pripadniki šiitske veroizpovedi, uvoz iz bratskih islamskih dežel, ki so skušale radikalizirati pred vojno dokaj lagodno dojemanje vere. Šiitom, ki se neradi fotografirajo in so takoj pripravljeni na ravs, so namenjena posvečena tla ogromne, a od Svetega Save manjše džamije in islamskega centra na Alipašinem polju, ki se imenuje po kralju Fahdu, sicer donatorju za obnovo stopetnajstih bosenskih džamij. "Ko će se klanjat u džamiji, kad mu cuko zavija, auuuu!" je pokazal na trebuh najin zaradi arabskih investicij revoltirani taksist, ki bi, deleč srečo v mešanem zakonu, seveda raje videl, ko bi arabski mogotci v porušeni domovini gradili gospodarske in ne verske objekte. Nekdaj, "u onim vremenima", so se džamije res gradile na območju, ki ga ni dosegel glas mujezina sosednje fare, za spremembe tlorisa pa je menda kriviti tako versko vnemo kot tehnični napredek. Sedaj se zahodnjaškemu ušesu dražljivi, strastni zvoki molitev dostikrat razlegajo kar iz cedejev in ojačani z zvočniškimi sistemi, ki ti postrgajo ves prah iz ušes, konkurenčne džamije pa se množijo kot gobe po dežju. Kljub temu, da uradni pozdrav že dolgo ne glasi več "Merhaba!" ali "Esselamu alejkum!" in da se je, podobno kot v vseh z zadnjo balkansko vojno zajetih deželah, zelo zmanjšalo s karieristi in oportunisti pomnoženo število obrede opravljajočih vernikov.

Čeravno si Sarajevo lasti žalosten naslov najdlje obleganega mesta novejše zgodovine, oko mimobežnega opazovalca na vojno spomni le nekaj do zadnjega kamna preluknjanih zgradb, težave s telefonskimi vodi in drugo napeljavo. Čeprav se ti zlahka zgodi, da se boriš z vročino v dnevni sobi, v katere podboj se je zavrtal srbski metek in katere okna je sesula v sosednji zid namerjena granata, se zdi, da je kozmetična operacija uspela. Navsezadnje je mesto ohranilo dosti zanj značilnega hudomušnega duha in značilnosti. In pest mičnih kulturnih pridobitev, kamor štejemo kljub ugaslemu večnemu ognju redno obratujoči korzo za socializacijo in park za poljubljanje na njegovem začetku, sarajevske peke in buregdžinice (s kruhom pomazani buredžik v Sahat kuli na Baščaršiji), pojmu ustrezajoče čevabdžinice in aščinice ter pražilnice kave in oreškov. Nekam prazne so na prvi pogled steke hauptkulture, o kateri lahko v tisku preberete marsikatero žalopojko. Navsezadnje pa je k pred prihodom slišanim opazkam o izrazitem manku (deklariranih) gejev ali bognedaj lezbijk, s katerim bosenska prestolnica demantira povsod po svetu ugotovljeno kvoto desetih odstotkov prebivalstva, treba pristaviti vtis, da v Sarajevu vlada hudo pomanjkanje (z nošo deklariranih) pripadnikov domala vseh urbanih podkulturnih plemen. Na Ferhadiji, ki tja od poznega popoldneva do enajstih zvečer tudi med tednom spominja na dubrovniški Stradun ali na natrpano drsališče, kjer velja desno pravilo, med mladimi prevladuje, tvegajmo, turbo-house moda urejenih, praviloma novih, obvezno sveže opranih oblačil in frizur. Ponos staršev, ki dela večerno tudi več krogov po korzu, počasi pije svoj osvežilec v kafiću in kramlja z rajo, izgleda, kot da bi se oblačil v istem katalogu in zmore presenetiti le s kakim modnim detaljom, "pankersko" ovratnico ali pogojno spotakljivo tetovažo. Pomanjkanje konvertibilnih mark, KM, ki ga je razbrati iz odsotnosti znanih konfekcijskih firm, se je, pristavimo z olajšanjem, odrazilo tudi v neznatnem številu žrtev mobilne telefonije in avtomobilske mrzlice, tako da iz statusa potrebne množice najbolj izstopajo brez čelade - da se vidi, kdo vozi - rohneči motoristi. Tiste, na katere starši niso tako ponosni, za vzorec čuparjev, rokerjev in metalcev, srečaš na obali Likovne akademije ob mestu središčni Miljacki, kjer žulijo svoj per in pohajo smotke z večinoma nevznemirljivo albansko travo, vsa čast skunkoznim izjemam. Sarajevo je brez omembe vredne udeležbe prebrodilo pank in poznejše emanacije rokenrola, bilo takrat, ko je bilo to zaradi vojne moderno, deležno svetovne publicitete na račun zanesenjaških, v nemogočih pogojih delujočih ansamblov, sedaj pa v njem brez uspeha sprašuješ po rokerjih in na koncu izveš, da so Protest, Sikter in Lezi majmune poniknili nazaj v untergrunt in le vsake kvatre ušpičijo kak interni koncert. Kulturno sušo tako blažijo manifestacije tipa ljubljanskemu Festivalu podobnih Baščaršijskih noći, nastopi napol estradnih ansamblov (Bare i plačenici, Let3...) v Metalcu in miniaturnem Fisu in poletni oder blizu centra, katerega po rajdi narodnozabavnih zvezd včasih zasede tudi jata nadebudnih skupin. Tisto, kar Sarajevo vleče iz zaradi vojne in zanemarljivega podkulturnega izročila razumljive stagnacije, je prejkone sodobna elektrotehnika, katere didžeji redno polnijo manjše klube tipa v bivši vojašnici, ped od študentskega radia domujočega kluba Access ali večje dvorane, kjer je pred kratkim pred dvatisočimi mladinci šopal tudi Umek in kjer letno najbolj vžgeta veselici Planet Sarajevo in Futura 2000, ali stadione, kjer se zberejo neverjetne množice ljudstva, ker v mestu pač nič ne dogaja.

Presušeno ledino je po Sarajevski zimi in pred Sarajevskim filmskim festivalom, od sedemnajstega do enaintridesetega julija, kanil napojiti topli morski val desetega Bienala mladih Evrope in Sredozemlja, katerega čelništvo je okroglo številko in bratsko sodelovanje Rima in Sarajeva pri organizaciji bienala videlo kot simbol tranzicije iz milenija in premostitev zgodovinskih konfliktov v dobro multikulturnosti. Bienale, ki se je iz panoge izključno sredozemskih mest prelevil v z evropskim predznakom krito in financirano, kaj pisano družbo mestnih in državnih odborov, že od leta 1985 skrbi za promocijo in izobrazbo mladih umetnikov. Letos je v imenu miru in sodelovanja družil okoli 700 uradnih ali "vabljenih", povečini od tridesetih let mlajših udeležencev, ki so prišli iz trideseterice tako redko komunicirajočih ozemelj, kot so vsaj četrtino produkcij prispevajoča in vplivna Italija, Finska, Izrael, Sirija, Srbija in Črna Gora ter Kosovo, čemur je vsekakor pripisati strateški pomen. Bienale, ki se tako kot lizbonski ni mogel navezati na kak evropski kulturni projekt ali, tako kot čez dve leti atenski, na olimpijado, je letos obratoval z desetkrat manjšim budžetom od recimo rimskega, in verjetno ni samo zaradi kvalitete za tretjino zmanjšal število udeležencev. Nič hudega, obratno. Poleg bolj človeškega zaporedja, ki za razliko od prejšnjih prenatrpanih let ni jezil z vztrajnim, ampak prej z občasnim prekrivanjem dogodkov, je bienale preliminarno vzradostil tudi zaradi na vsaj en dan tempirane sočasne prisotnosti vseh udeležencev, kar bi utemeljilo njegovo skrb za druženje. Predsednik organizacijskega komiteja Ibrahim Spahić pa je dražil ušesa z besedami o gastronomski delavnici ter o osi "od Kozje ćuprije do Rimskog mosta", ki bi v centru ob Miljacki stregla s performansi in instalacijami. Bienale, katerega geslo je glasilo kaos in komunikacija, naj bi prodrl v pore mesta in zavzel ulice, predstavil novosti in inovacije, z workshopi in seminarji poudaril skupno delo in pomembnost dela mladih za Bosno, se obogatil s prepustitvijo artefaktov in arhitektonskih načrtov - tudi za v mestu brez kolesarjev, skejterjev in rolerjev ključno kolesarsko stezo - v trajno last... Toliko o namerah.

Odštevavši od Spahićevega vzhičenega nagovora in poučeni z izkušnjami iz prejšnjih bienalov v bistvu niti nismo pričakovali drugega, kot da bi v štirih dnevih ob Miljacki uzrli vsaj enega performerja, da bi okusili vsaj eno posebej hudo dolmo v restavraciji Aeroplan in se uspešno izmaknili minam, ki prežijo okoli lahkotne mediteranske nravi. Bienale je vsekakor presenetil z lokacijami, med vrsto povečini zelo vročih dvoran je tako teatru namenil tudi tisto Doma policije, komornim koncertom popolnoma osvetljeni oder v avstroogrski palači Doma armije, instalacije in modno revijo pa postavil v kasarno Safet Hadžič, prestreljeno utrdbo na hribu vrh Sarajeva. Ampak po eni kudovski plesni predstavi, po plesni delavnici najstniških diletantk, po delavnici mainstream jazza, po erotičnemu izraznemu baletu in napovedovani lutkarski predstavi, iz katere se je izcimila poučna teatrska prilika o peklu drog, po dveh za buregdžinice primernih platnih v likovnem salonu, po medlem duetu italijanskih improvizatorjev in originalno verbalnemu francoskemu teatru, katerega besede je v prid množičnejšega dojemanja nadomeščala tišina in s katerega so ljudje kar drli na plano, smo dognali, da se bienale ni kdovekako spremenil od prejšnjikrat in da se namesto uradnega sporočila o zožanju zasedbe zaradi poostritve kriterijev razločneje nudijo čveke o odpovedi udeležencev zaradi neustreznih pogojev. In je človek prav vesel, ko vidi spodobno modno revijo, na kateri je s pankovsko kričavostjo mufastih nevest in ukročenih ženinov rasturil Iztok Hrga, ko sliši podžezenim Žoambotom podoben francoski ansambel Gus Weg Watergang, ko opazi protipatriarhalno nastrojene ženske italijanske predstave Cretacon in nekaj duhovitih likovnih del in videov, ko se mu pred Skenderijo meče francoska plesna gverila Les Gens du Quai ali ko nadstropje više ljubljanski Klon:Art žge digital hardcore in vrti strupene videe do protesta dežurnega težaka da "ovaj grad ne treba ovakvu muziku." Med dostikrat benigno produkcijo ni težko obveljati za ekstremista, radikalca ali vsaj profesionalca, še posebej, če se, tako kot pod krilom Škuca domujoče predstavništvo Ljubljane z Juretom Krpanom na čelu, opredeliš za razgaljanje protislovij in v Sarajevo pripelješ prav projekte, ki se ukvarjajo z rezultatom kaotične ekonomske ekspanzije, z nasiljem, vojno. Prav, verjetno je temule šimfanju kriva poklicna, zaradi preobilja duševne hrane porojena izbirčnost in je bienale kljub flopom, ki porajajo dvome o usposobljenosti regionalnih in vrhovnih selektorskih teles vseeno dosežek za osiromašeno Sarajevo. Morda, ko bi Sarajevo vsaj vedelo za zastonjsko, a šibko oglaševano manifestacijo, ki ima srečo, da prireditve obiskuje vsaj istonarodnostna, navijaška, če ne tudi radovedna, povečini pa iz udeležencev bienala sestavljena publika. Je bienale pustil mestu svoj pečat? V nasprotju z vestmi, ki govorijo o čistem uspehu in o 30.000 obiskovalcih, bi rad verjel, da je vsaj malce razprl vrata, skozi katera vanj pritekajo sveže sapice in da bi lahko bil ena od kali, iz katere se bo razvila hranljiva podstat. Navsezadnje se zgodi tudi v urejenejših družinah, poglejte le kako kulturno prestolnico ali manifesto.