Ljudski vrt na kolenih

Škoti so imeli pred tekmo na svoji strani vse pomembne adute - samo za začetek ekipo, tradicijo in denar -, slovenski prvaki pa v bistvu enega samega. "Spomnite se Lyona!" jih je pred sredino tekmo s strani Sportskih novosti z reminiscencami na tisto zlato teatansko jesen bodril sam Kliton Bozgo, ta imenitna albanska bolha, ki je tisto sezono do kosti obgrizla marsikatero bistveno bolj zvezdniško ime. Lyon in pred njim Genk: če smo si v preskok slednjega nekateri vendarle dovolili vsaj upati - dasiravno bi si le blazneži in pravi preroki drznili napovedati, da bo peti zadetek sredi Maribora padel kot spektakularni dvojni avtogol iz dvojnega ofsajda -, ni preskoka prek bistveno višje francoske ovire (znotraj katere je, vzeto dolarsko, samo Sonny Anderson veljal več, kot so v času od osamosvojitve veljali vsi igralci v širši Štajerski skupaj) pričakoval resnično nihče; kaj šele, da bo prejadrana s tako lahkoto.

Če je bilo ena plus ena enkrat sedem, zakaj ne bi moglo biti še enkrat? Mesto je ta potencialni nogometni praznik vsekakor počastilo dostojno in je svojim ljubljencem pripravilo odlično razpoloženje. Publika se je dobro zavedala občutne premoči gostov in se je trudila ne zahtevati preveč, to pomeni, da je ploskala vsaki, še tako neznatni uspešni potezi. Tudi možje v vijoličastih dresih so začeli dobro, v bistvu bolje, kot smo imeli pravico upati. Ko je Šarkezi zatresel mrežo, smo žogo vsi, ampak prav vsi, videli za golovo črto in planili drug proti drugemu, vendar smo se morali že v naslednjem delčku sekunde žal sesesti nazaj na trda sedišča; golaut. Izza Simeunovičevih vrat je tulilo okrog tristo škotskih navijačev, ki naj bi bili kot plod posebnega postopka (vstopnice, ki jih je bil slovenski klub poslal na Otok, je v obtok spravila kar tamkajšnja policija) skrbno izbrani kot tisti mirnejši in nenasilnejši, vendar kljub temu niso bili videti kot bitja, s katerimi bi si tale pisec upal srebati lager.

Tri stotnije Škotov vsekakor niso imele nobenega razloga, da bi bile s čimerkoli zadovoljne, saj so se renomirani gostje v prvih dvajsetih minutah od povprečnega slovenskega drugoligaša razlikovali samo po tisti eni temnopolti glavi na terenu. A elan je kmalu pošel, in čeprav je vijoličnim prvih petnajst minut uspelo belo obrambo parati s čisto inspiracijo, jim je muza kmalu povsem obrnila hrbet. "Kaj je Kaniđa, star si že!" je sovražno hropel rdečeličen žganjekuh na moji levi, ko si je bivši sin vetra v šestnajstercu prav po maradonovsko poskušal pomagati z roko, a se Argentinec s kokainsko preteklostjo ni dal preveč motiti in je čedalje nevarneje izkoriščal mariborsko obrambno luknjo, skozi katero bi se dalo zapeljati tovornjak.

Skupaj z igro je padla tudi angažiranost gledalcev in Flojev zadetek (ta zna od Sonnyja Andersona zabiti dva gola tudi takrat, kadar nima ravno dneva) je bil samo logična posledica vsesplošne erozije mariborskega srca. Konec prvega polčasa smo dočakali tiho kot miške. Drugega smo potem začeli vsi hupajoči, a kaj nam je to pomagalo? Na terenu prvi dve minuti petardica vijoličaste energije, nato samo še pogrezanje v srce parajoče mrtvilo. "Fsaki kurac je dribler!" je upravičeno norel isti žganjekuh ob Dvoršakovih klavrnih poskusih tehniciranja. Drugi zadetek, točka dokončnega kolapsa, je padel kot plod popolne nezainteresiranosti domače obrambe (pa kaj, če se je ves stadion začel dreti ofsajd?), in to je bilo to. Zadnje dobre pol ure je minilo v eni sami frustraciji, dasiravno se je menjanima Nerlingerju in Kaniđi nadvse športno ploskalo. Rangersi so tekmo ob - izvzevši Marka Simeunoviča - neobstoječem nasprotniku z lahkoto pripeljali do konca. Res je, enajstmetrovka je bila dosojena zelo čudno, a kaj to spremeni?

Še največ navdušenja je požel tris viol, ki so z razprostrtimi navijaškimi šali dirjale po terenu in pri izmikanju redarjem pokazale kar nekaj tiste virtuoznosti, po kateri smo tako hlepeli prejšnjih osemdeset minut. Ko je šest počasnih redarjev še zadnjega izmed njih s skupinskim ragbijevskim tacklom podrlo na tla in odvleklo na stran, je začela množica zapuščati objekt, in to lep čas pred zaključnim žvižgom. "Prihodnjič bodo morali oni meni plačati, da sploh še pridem," je tiho pripomnil eden izmed odhajajočih.

Čeprav bi lahko marsikatero gorko očitali ne samo znanju, temveč tudi izkazanemu odnosu mariborskih igralcev, ki so se brezciljno vlekli po travi domačega stadiona, mora leteti bistveno večji del naših res žolčnih kritik na račun tistih, ki jih na terenu sploh ni bilo. Remi v zadnjem kolu prejšnjega prvenstva ni pomenil samo zamujene priložnosti za NK Olimpijo, temveč tudi hud udarec za kompletni slovenski klubski nogomet. Z zadnjo sapo v s tumorji prepredenih pljučih osvojeni naslov državnih prvakov je gnili mariborski menedžment pograbil kot vsaj en (pa čeprav prozoren) izgovor za upravičevanje škodljive, diletantske, neodpustno neodgovorne politike, ki jo je izvajal zadnji dve leti. Oho, bravo, z nadčloveškimi napori vam je vse prej kot zares dobri ekipi vendarle uspelo spleti prvenstvo, ko pa mora biti vsakemu lipetu kristalno jasno, da bi se moralo moštvo, ki se mu v blagajno zlijejo bajne vsote, kakršne so z uvrstitvijo v Ligo prvakov pokasirale Vijolice, v tako močvirnati in umsko zaostali ligi, kot je podalpska, v naslednji petletki šteti za dobesedno abonirano na vseh pet naslovov, in to z najmanj desetimi točkami naskoka.

NK Maribor je imel prečudovito priložnost, da bi se prelevil v normalno zanič evropski klub, vendar je uprava raje najprej odslovila trenerja, ki je fante pol leta prej vsem možnostim navkljub popeljal v Champions League, nakar se je potrudila odprodati ali celo preprosto odvreči in oklofutati veliko večino igralcev, ki so bili kaj vredni, v zameno pa takih nakupila bore malo. Pa še ti po mnenju zdajšnjega trenerja očitno niso primerni, da bi na teh redkih močnih pomembnih tekmah dejansko igrali.

Srečanje s škotskimi rangerji bo v naših nogometnih analih še dolgo zapisano kot boleča, v nebo vpijoča sramota, pogreb pred dvema letoma nakazane mariborske klubske pravljice.