Videokalipsa

Pred petnajstimi leti, ko je Slovenijo udarila video vročica, so bile vrste pred videotekami neskončne. Daljše od kolon v najdražjih in najbolj epskih partizanskih epopejah. In da se razumemo, vrste so bile, še preden so se videoteke odprle. Kot danes pred šoping centri, v katerih se rolajo razprodaje. In ko si tedaj v tej popolni gneči, v tem popolnem kaosu, v tej popolni videokalipsi stopil skozi vrata in histerično obvisel pred frkljo in pamžem, ki sta izposojala kasete, nisi imel pravice do glasovanja. Ne da te niso pogledali. Rekli so le: "Okej, kaj boste - akcijo, komedijo, grozo, dramo, triler ali erotiko?!" Tistega "okej", še bolje, tistega, "okej, kaj boste" se niti ne spominjam, dvomim, da sta sploh obstajala, ker se je mudilo... ker je bila gneča odvratna... ker je bila vrsta epska... in ker se je keš rolal kot v kaki ilegalni stavnici, iz katere sproti odnašajo nepreštete žaklje - ja, vse se je zreduciralo na osnove, na gole osnove, na kosti. "Akcija, komedija, groza, drama, triler ali erotika?" Nihče te ni vprašal, kateri film hočeš. Brez "imate tisto", "imate ono", "kaj pa tisto", "kdaj boste dobili ono". Filmi so bili brez naslovov. Bili so le baze. Le žanri, ki so si jih itak izmišljali sproti. "Boš akcijo?" Kul. "Koliko akcij?" Ee, tri akcije. "Komedijo?" Ne, znanstveno fantastiko, za ženo. "Eno grozljivko torej." Ne, znanstveno fantastiko. "Grozljivko - ista reč." Okej, kupljeno.

Moral si biti odločen in hiter. Če si preveč okleval, si lahko ostal brez vsega. Preprosto ignorirali so te. Masa je butnila naprej in te spodnesla, nekam vstran. Ko si se prerinil nazaj do pogajalske pozicije, so bile police prazne. "Prepozno! Vse je šlo!" Nadaljevanje jutri. Hej, kaj je pa tisto - tam vidim nekaj kaset. "Tisto so risanke." A, fino, vzamem. Hura! Risanke. "Romunske!" Vseeno. "Da ne bo kaj narobe - povedal sem vam, da so romunske." Ja, ja. "No, ne vem, če so romunske - lahko da so ruske." Ja, kul, okej, v redu. "Za otroke bo že, ne." Nimam otrok. "Bo pa za vas - film je film, ne."

Potopljene sence

Kaj pa vem, morda je šlo za histerijo, morda za urok, morda za psihozo mase, toda film je bil tedaj film. Ljudje so vzeli vse. Kar so jim dali. In če so jim dali film, ki so ga že videli, magari prejšnji dan, niso niti trznili. Nobenih vprašanj. Nobenih dvomov. Nobenih pritožb. To je bil pač čas, ko so vsi ljudje gledali filme. In jemali niso po enega, jemali so jih več, že med tednom, ne le za vikend, ko se jim je itak zmešalo. Ja, to je bil čas, ko so vsi ljudje gledali vse filme. Res vse. Čisto vse. Gledali so filipinske akcijske šmorne s trojnimi podnapisi... italijanske verzije Ameriškega nindže... zatežene ruske filme... erotične trilerje, ki so rolali vedno isto zgodbo in vedno druge joške... stare Charlese Bronsone... stare filme... nove filme... filme z izmišljenimi naslovi (Top Secret 2)... filme z narobe prepisanimi naslovi... in filme brez naslovov. In seveda, gledali so ruske risanke, za katere so mislili, da so romunske. Ni kaj, to je bil unikaten čas. To je bil čas, ko so imeli vsi ljudje ogromno časa. Video je k nam bušnil v pravem času - v drugi polovici osemdesetih, ko je država še skrbela, da so imeli vsi ljudje službe, stanovanja, avtomobile, ozimnice, solidne plače, ugodne kredite, dopuste v enem kosu in delovni čas do dveh... ko Slovenija ni bila več vzhod in ko še ni bila zahod... ko si je navidezni liberalizem podajal roko z navidezno blaginjo... ko se je občanu zdelo, da je na konju... ko je bila civilna družba sinonim za brezskrbnost, popoldansko fušanje in šopingiranje v Trstu... ko se je vsem zdelo, da nam zdaj manjka le še eno, pika na i, krona, the The, mogočni finale, končna rešitev, solucija solucij, sklepni člen tisočletnega sna - piratska verzija črno-belega finskega filma, sinhroniziranega v hongkonško angleščino, s hebrejskimi podnapisi.

Rekli boste - dekadentno. Rekli boste - babilonsko. Rekli boste - fin de siecle. Rekli boste - Slovenijo je milenijski čas zadel 10 let prej. Morda, toda bazično je bil to le čas, ko je bilo ljudem vseeno. Ni jih motilo, da so gledali šit. Ni jih motilo, da so bile kopije tehnično čisti šit. Ni jih motilo, da se ni nič videlo. Ni jih motilo, da so barve izginjale ali pa da jih sploh ni bilo. Ni jih motilo, da je zvok prišel le vsake toliko in da je bilo še takrat slišati le hreščanje. Ni jih motilo, da je njihove dilerje iskal FBI. In heh, nikogar ni motilo, da so imeli filmi srbo-hrvaške podnapise. Če si tedaj ljudi vprašal, naj ti naštejejo svoje najljubše filme, so začeli - Ameriški nindža, Invasion USA, Delta Force, Rambo 2, Nico, Nico 2, Nico 3, Action Jackson, Missing in Action, Death Wish 4, Petek trinajstega 7 in tako dalje. Ne, film o samostojni in neodvisni Sloveniji se tedaj ni kvalificiral med 100 najljubših filmov.

Začetek konca

In potem je bilo na lepem vsega konec. Nova država. Novi zakoni. Nov sistem. Pirati so šli v smeti, v kleti ali pa v kolekcije cinefilov. Trg so zlagoma zapolnili originali, ki so bili dražji od piratov, tako da so šle v smeti tudi mnoge videoteke. Vrste so tako rekoč čez noč izginile - službe in plače niso bile več nekaj samoumevnega, krediti so postali oderuški, stanovanja tržna, ozimnice je vzel mraz, dopusti so postali nadaljevanja stresa z drugimi sredstvi, delovni čas se je spremenil. Masa je ostala brez denarja in brez časa. Zoprno za maso - in zoprno za videoteke, ki so ostale brez klientele. In zlagoma tudi brez filmov. Atiji & mamice, ki so furali te videoteke, običajno v popoldanskem času, po službi, so si rekli: filmi so dragi, zato ne bomo kupovali vseh, ampak le največje hite, le blockbusterje, le filme, za katere so ljudje že slišali, preden so stopili v videoteko. Okej, pa akcijo in erotiko. To vedno gre. Jasno, filozofija teh "garažnih bendov" je bila pogubna: ker so jemali le blockbusterje, akcijo in erotiko, niso imeli dovolj pestre ponudbe, tako da so padli v lastno jamo. In crknili. Z eno besedo, ker niso več mogli slediti ponudbi, niso več mogli slediti povpraševanju. Tragično, ne. Še bolj tragično: mnoge tovrstne videoteke, "trošne šupe", kot bi rekli Hrvati, ki so ostale na nivoju leta 1990 ter zamudile vse revolucije in kompletno evolucijo, so kljub vsemu preživele. Only in Slovenija, folks, only in Slovenia! In ja, ker trg vse bolj osvaja DVD, bodo povpraševanju še težje sledili.

Kar nas pripelje v leto 2001. Na trgu je približno 200 videotek in dobra petina jih še vedno obratuje na ravni ati-mami štosa. Zanima jih le troje: blockbusterji, akcija in erotika. Dram nočejo. Če film ni igral v kinu, cincajo. Starih filmov nočejo. Vsak film je prestar. V poštev pridejo le filmi z novimi letnicami. Sklicujejo se na to, da ni prometa in da finančno ne zmorejo, pa na to, da v kinu naredijo premajhno reklamo za filme (če ima film dobro reklamo v kinu, gre dobro tudi na videu), in na to, da je pač tak okus njihove klientele. Blockbuster, akcija, erotika. Ne nujno v tem vrstnem redu. Včasih gre vrsti red drugače: akcija, blockbuster, erotika. Ali pa celo: erotika, blockbuster, akcija. Toda to so edine variacije v okusu. Huh, veste, pri nas v provinci gredo le te reči. Sploh ni treba v provinco.

Ko pridemo do videa, je cela Slovenija provinca. Sredi Ljubljane lahko namreč brez problema najdete veliko videoteko, ki ji filma Magnolija, sodobne klasike, ni uspelo izposoditi niti enkrat. Brez problema tudi najdete videoteko, ki nima šestega dela sijajne, kultne TV serije Sopranovi - nič, niso ga kupili. Ostale ja, tega ne. Zakaj? Niso ga pač kupili. Taka je bila pač poslovna odločitev. Čudna poslovna odločitev. Hočeš pogledati the TV serijo, rentirajo ti prvih pet kaset, šeste pa nimajo. Hej, lahko pa si pogledaš sedmo. Mitja Grosman, šef firme Ja-Mi, ki je to serijo izdala, se le nasmehne in potrdi - vsako kaseto Sopranovih so videotekam prodali v drugačni nakladi. Kot da so jih videotekarji izbirali na slepo. To bomo vzeli, te ne bomo, to spet bomo. No, v Ljubljani tudi mrgoli videotek, ki niso vzele filma Pi, čiste, zelo unikatne mojstrovine. Vasja Bibič, šef firme FUN, ki je Pi izdala, pravi: "Ko so slišali, da je film črno-bel, je bilo vsega konec." Genialni črno-beli film o genialnem matematiku, ki išče idealno število? Ni šans. A po drugi strani, v Saganovem romanu Stik najdete tudi špekulacijo o piju, "Ludolfovem številu" (3,14159...), ki pa je v film niso vključili, ker so se očitno ustrašili, da v Sloveniji potem filma ne bi hotel nihče gledat. Hja, časi so se spremenili, ne. Lepo prosim, v času videobuma so Slovenci goltali tudi zelo slabe, komaj gledljive kopije črno-belih finskih filmov, sinhroniziranih v hongkonško angleščino, s hebrejskimi podnapisi. Zdaj je drugače. Slovenec si reče: ker je film črno-bel, pomeni, da nima niti barv, pomeni, da ni vreden mojega časa, ki ga bom raje porabil za ogled idiotskega barvnega filma o idiotu, ki išče idealne joške. Ni čudno, ob koncu osemdesetih mu je vso matematiko, ki jo je potreboval, povzel Michael Douglas v Wall Streetu: "Ničla rezimira igro: nekateri dobijo, nekateri izgubijo."

Skrivnostno pleme

Blockbuster, akcija, erotika. "Ti filmi se prodajajo sami od sebe," pravi Igor Špilek, ki pri Blitzu skrbi za video. "To, kot kaže, trenutni slovenski mentaliteti najbolj ustreza." Vsekakor. Če vprašate videoteke, vam praviloma odgovorijo: "Na prvem mestu so akcije, sledijo pa komedije." In če pogledate, kaj gre v videotekah poleti najbolj v promet, zlahka ugotovite, da direndaj delajo le kino naslovi - Izlet, Čarovnica iz Blaira, Misija nemogoče 2, Trčeni profesor 2, Vesoljski kavboji, Notting Hill, Jaz, Irena in jaz, Potopljene sence, Patriot, Gladiator, Mož brez telesa, Samo še 60 sekund, Krik 3, Morilec mehkega srca, Mumija, Rdeči planet, Trenutek odločitve, Prekletstvo mumije, Hiša debele mame, Vihar vseh viharjev, Erin Brockovich, Zbiralec kosti. Skratka, sami dobro znani, preverjeni osumljenci. Kar je fino, predvsem za garažne ati-mami videoteke, ki se tako izognejo dodatnim stroškom: za reklamo je pač poskrbel že kino. Garažarji se lahko tako povsem mirno posvetijo železni in edini obliki marketinga: vsaka tretja kaseta je zastonj! Da ja še prej crknejo. Še bolje, "marketing" prepustijo svojim bedno plačanim, lenim, apatičnim, nemotiviranim "uslužbencem", ki o filmih nimajo pojma in ki jim prevelik promet itak ne ustreza, ker potem ne morejo v miru gledati svojega trenutno najljubšega filma.

Pred petnajstimi leti so ljudje na videu videli film, še preden je prišel v kino - danes na videu gledajo le to, kar pride v kino. Če filma ni v kino, ga ni. Vse ostalo so nianse, iz katerih ne moreš delati biznisa. Pretežno brezimni pofl, iz katerega si ljudje sestavljajo spiske filmov, ki jih niso pogledali do konca.

Drži, med video hiti je tudi korejski film Shiri. Čudno, ne. Ne, čudno bi bilo, če ga tam ne bi bilo: prvič, gre za "akcijo", drugič, narejen je zelo h'woodsko, in tretjič, bil je v kinu. In drži, ponekod gredo dobro v promet tudi Plesalci stepa - ljudje pač hočejo Dobre mrhe, in če jih ni, vzamejo nekaj v slogu Dobrih mrh. A brez panike, da videotekarji med tema filmoma vidijo podobnost, ni šokantno, ampak genialno, kajti filma sta si res podobna - kdor je vzdržal do konca Dobrih mrh, bo vzdržal tudi do konca Plesalcev stepa. Če poslušate videotekarje, potem gre osnovni slovenski video silogizem takole: kupovati se nam izplača le komercialo - stalna klientela hoče gledati pretepanje - Potopljene sence ne gredo v promet, ker ni pretepanja. Okej, in poleti gredo dobro v promet tudi grozljivke - ker so počitnice in je mularija doma. In seveda, lepo prosim, naj pada dež - če je dež, pride veliko ljudi, ko je sonce, pa precej manj. Kot v kinu. Le da slovenske videoteke na svojo veliko nesrečo ne izgledajo kot filmske palače. Daleč od tega. Pretežno gre za luknje, ki ne dajejo ravno "vtisa glamuroznosti", kot pravi Špilek: "Film je vendarle show business. In kot takega ga je treba prezentirati."

Videoteke - poletje 2001

Telefonirali smo v 21 večjih slovenskih videotek in poskusili ugotoviti, kaj ste si v njih izposodili za čas počitnic.

Hollywood 625, Ljubljana
1. Shiri
2. Misija nemogoče 2
3. Krik 3

Music Box video center, Ljubljana
1. Potopljene sence
2. Rdeči planet
3. Trenutek odločitve

Videoteka Joker, Ljubljana
1. Misija nemogoče 2
2. Izlet
3. Trenutek odločitve

Videoteka Lukas, Ljubljana
1. Potopljene sence
2. Misija nemogoče 2
3. Magnolija

Videoteka CDW, Ljubljana
1. Rdeči planet
2. Misija nemogoče 2
3. Krik 3

Hollywood, Škofljica
1. Dobre mrhe
2. Shiri
3. Prekletstvo mumije

Videoteka Max video, Domžale
1. Samo še 60 sekund
2. Hiša debele mame
3. Pljuni in jo stisni

Videocenter Dolenjske, Novo mesto
1. Misija nemogoče 2
2. Krik 3
3. Vihar vseh viharjev

Videoteka Top Video, Metlika
1. Misija nemogoče 2
2. Izlet
3. Trčeni profesor 2

Videoteka Neli, Slovenj Gradec
1. Izlet
2. Samo še 60 sekund
3. Mirno jezero

Videoteka Tanja, Slovenj Gradec
1. Rdeči planet
2. Trčeni profesor 2
3. Misija nemogoče 2

Videoteka Čebelica, Maribor
1. Dobre mrhe
2. Samo še 60 sekund
3. Shiri

Videoteka Metulj, Maribor
1. Misija nemogoče 2
2. Izlet
3. Trčeni profesor 2

Videoteka Cinema House, Murska Sobota
1. Misija nemogoče 2
2. Potopljene sence
3. Izlet

Videoteka Sova, Murska Sobota
1. Trčeni profesor 2
2. Potopljene sence
3. Rdeči planet

Videoteka Metulj, Velenje
1. Misija nemogoče 2
2. Izlet
3. Jaz, Irena in jaz

Studio Video D, Celje
1. Patriot
2. Erin Brockovich
3. Zbiralec kosti

Videoteka Rocky, Celje
1. Samo še 60 sekund
2. Izlet
3. Mož brez telesa

Videoteka Eva, Kranj
1. Morilec mehkega srca
2. Krik 3
3. Notting Hill

Audio video center, Nova Gorica
1. Samo še 60 sekund
2. Gladiator
3. Jaz, Irena in jaz

Videoteka Miki, Portorož
1. Misija nemogoče 2
2. Vesoljski kavboji
3. Rdeči planet