Eskimski obrat

Vaši začetki so za marsikoga zelo zanimivi, še posebej zato, ker ste doma v Prekmurju, kjer ni divjih voda. Kako to, da vas je pritegnil ravno kanu?

Nič zato, če je Mura mirna. V Krogu obstaja klub kanuistov že kakšnih trideset oziroma štirideset let, to je že prava krajevna tradicija. Pa tudi doma, v naši družini, je rod kanuistov dobro znan. Moj oče je bil navdušen nad kanujem, brat je veslal in tudi mene je hitro zagrabilo. Prve korake sem naredil pri enajstih letih, ko sem bil star štirinajst, sem začel resno trenirati. Nekateri moji vrstniki, tudi športniki, so se preizkušali v različnih panogah, preden so odkrili, kaj jim pravzaprav leži, jaz sem takoj vedel, da hočem postati kanuist. In to še zdaj drži.

Najprej ste torej trenirali na Muri. Kje pa zdaj? In kako poteka trening?

Še zmeraj treniram tukaj. Dvakrat do trikrat na dan, po kakšne štiri ure, recimo. Če treniram trikrat, grem dvakrat veslat, potem pa še tečem, hodim v fitnes, pozimi plavam. To je dovolj za trening, več bi bilo že preveč. Saj šprint traja približno dve minutki, no, klasika je potem od deset do dvajset minut. Na prehrano ne pazim, čeprav bi morda moral. Mogoče je ravno to ključ do boljših uspehov, kdo ve, ampak okej ... Potem bi potreboval spet cel kup strokovnjakov okoli sebe, ne? Raje sam poskrbim zase. Zdaj sem zaposlen na ministrstvu za obrambo, zato imam več časa in lahko ves dan posvetim kanuju. Včasih je sicer naporno, ampak tudi najtežjih stvari se hitro naučiš ...

Tudi tistega znamenitega obrata pod ledeno mrzlo vodo?

Tudi tistega. (smeh) Saj mislite eskimski obrat, ne? Eskimi, ki živijo na daljnem severu, so lovili tjulnje s kanujem, in ko so se obrnili in potonili, kar se pri takih stvareh pogosto dogaja, preprosto ni bilo druge rešitve, kot da so se nekako obrnili in prebili na plan. Prisiljeni so se bili rešiti, če so hoteli preživeti. Tako je tudi v športu. Prisiljen si se obrniti in veslati naprej.

Pa ste z dosedanjo kariero zadovoljni?

Lahko bi bilo boljše ...

Letos je bilo v redu ...

Ja, letos ja, lani pa ne. Lani je bilo slabo, zato lahko res rečem, da je bilo letos okej. Bil sem v boljši pripravljenosti, to se je pokazalo na Soči, tam sem dobil dve kolajni, in v Lofru, kjer sem bil tretji v šprintu. To, da sem med najboljšimi v svetovnem pokalu, mi pomeni veliko. Prihodnost bo še boljša.

Bližnja prihodnost?

Čim prej želim na olimpijado! Ah, saj ne vem, kako bo ... S kanujem so težave. Na olimpijadi 2004 kanu še ne bo uraden, nekaj govorijo, da bodo samo demonstracije v spustu, tako da je vprašanje, kaj bo. V bližnji prihodnosti bi rad dosegel čim boljše izide, ampak glede vsega tega se ne obremenjujem preveč. Kanu imam rad, veslam s srcem. Ker že dolgo treniram, pa je to včasih tako kot povsod drugod ... To je že malce navada, malce služba, vsaka služba pa postane včasih zamorjena.

Letos so vas športni strokovnjaki večkrat omenili kot najobetavnejšega kanuista. Je to, po sezoni, kot je bila letošnja, hud pritisk?

Malo že. Če si boljši, vsi pričakujejo še več. Če si med najboljšimi na svetu, to ni več dovolj, hočejo, da si dejansko najboljši. Če si tretji, pravijo, zakaj nisi vendar zmagal! Trenerji začnejo zahtevati več, pa tudi sam si postavljam višje cilje. Ampak ta pritisk me ne moti preveč. To je pač del veslanja. Moti pa me, če se delajo pametne ... Lani, ko sem bil pač slabši, so vsi govorili, da se to tako ne dela, da bi morali trenirati s Hrvati, ki so v kanuju špica. No, saj to mogoče sploh ni tako slaba zamisel, mogoče bi morali narediti kaj takega, ampak tudi dobri nasveti lahko včasih načnejo živce.

Zakaj se s kanujem ukvarja tako malo žensk?

V bistvu se s kanujem ne ukvarja nobena. V kajaku pa jih je le nekaj. Jaz to razumem. Težko je, nekatere imajo strah pred vodo. To je garaški šport in ni za fine punce ... Katera bi pa bila mokra non stop? (smeh)

Hm ... Nekateri se po tekmi z veseljem vržejo v mrzlo vodo ...

V ledeno reko? Kar tako? Brrr ... Ne, hvala! (smeh) Ampak glede mraza pri meni ni panike, poleti je tako ali tako povsod toplo. Seveda pa se Mura ne more primerjati s Sočo ali s kakšnimi drugimi divjimi rekami. Ampak jaz imam zelo rad nove proge, ker so bolj zanimive. Več adrenalina čutim, potem kar pozabim na mraz.

V zadnjem času se veliko govori o dopingu. So prepovedana poživila prisotna tudi med kanuisti?

Težko verjamem. Tukaj se ne obrača toliko denarja, zato ni veliko primerov. Nobenega ne poznam osebno. Sploh pa je to odvisno od posameznikov. Ne vem, kdo bi imel kaj od dopinga. Noben izid ni toliko vreden, da bi si uničeval telo. Razen če bi zato dobil bajne vsote denarja, tega pa, kot sem že povedal, preprosto ni. Za različne napitke in posebno prehrano skrbijo kar posamezniki sami, morda kdo kaj vzame ... Ne vem.

Christian Rickert, nemški kajakaš v slalomu na divjih vodah, je bil na državnem prvenstvu lani v Augsburgu pozitiven pri dopinški kontroli, zato ga je Nemška zveza za kajak in kanu kaznovala z odvzemom naslova in s polletno prepovedjo nastopanja ...

Velike in močne reprezentance so zgodba zase, ampak tudi tam se, po mojem, to ne dogaja tako pogosto kot pri kakšnem drugem športu.

Na tretji tekmi svetovnega pokala kajakašev in kanuistov v spustu na Češkem sta Jaka Jazbec in Jernej Korenjak zamudila štart druge vožnje in bila diskvalificirana. Kako je možno, da nastane taka zmešnjava? Nisem še slišala, da bi kakšen atlet pozabil priti na štart ...

Haha, vse je možno. V Karlovih Varih pa sploh. (smeh) To je veliko turistično mesto, ljudi kar mrgoli. Najprej je bil na vrsti kajak, potem takoj kanu, prostora praktično ni bilo, malo se je ogrevalo, trije naenkrat so bili lahko v vodi ... Preprosto zamudila sta. Se zgodi, ležerno. Ampak ni bilo panike. Ker nista bila med prvimi, ni zaradi tega nihče znorel. Priznam, je pa smešno.

No, tekma na Soči je bila svojstvena, kajne? Joško Kancler je končal športno kariero, Marušič, ki je večkrat napovedal, da ne bo več tekmoval, pa se je odločil, da bo ponovno stopil v čoln ...

Tega sem zelo vesel! Fedja je super dečko, od njega si lahko še veliko obetamo. Ne vem pa, kaj ga je pritegnilo nazaj. Želja po športu, morda osebne zadeve.

So razmere za kanuiste v naši državi zadovoljive? Kaj bi bilo treba spremeniti?

Začeti se mora pri vrhu. Boljša organizacija in boljša promocija. Kot sem že povedal, je pri nas zelo slabo z denarjem, sponzorje težko dobiš. Če si zaposlen, kot sem jaz, še gre, drugače ni rožnato. Če si že med člansko ekipo, pa sploh. Mislim, da so pri nas zelo dobri talenti, recimo Jazbec, in če bi kdo več vlagal v nas, bi bili tudi izidi boljši.