Cyber prestolnica

Cyber cafejev v svetovnih prestolnicah kar mrgoli, pojavili pa so se tudi v najodročnejših luknjah na zemeljski obli. Bolj ko so kraji odročni, bolj so ti cafeji dobrodošli popotnikom. Telefonske povezave so izjemno drage ali jih sploh ni, komunikacija prek interneta pa je razmeroma poceni. Kolega, občasni turistični vodnik po sulavezijskem pragozdu, mi je pripovedoval, da najpogosteje po elektronski pošti ali prek spletnih strani mobilnih operaterjev pošlje sms, kdaj in ob kateri uri bo v kakšnem cyber cafeju, da se bo lahko "chatalo" z njim. Sicer pa so cyber cafeji lahko tudi donosni. Eden največjih na svetu, s skoraj sto računalniki, ki je v Amsterdamu, je postal tako rekoč turistična zanimivost. Svoj piskrček k cyber kulturi so pristavili še lastniki tamkajšnjih coffe shopov.

Cyber cafeji so bili modna muha tudi v Sloveniji. Slovenski gostinci so okitili imena svojih prostorov s pridevnikom cyber, pa čeprav je šlo zgolj za navaden lokal, v katerem je v kakem kotu ždel računalnik. V Ljubljani je bil kot cyber cafe registriran lokal Podhod, opremljen s kičasto kramo v slogu angleških pubov in z nekaj freskami po stenah, v kotu za nekadilce je ždel par računalnikov. Bilo je še nekaj poskusov, toda zadeve se bolj ali manj niso prijele. Edina resnejša lokacija, poleg računalniške sobe v KUD France Prešeren, je bil K4, kjer se je dalo zelo spodobno kaj popiti in deskati po internetu. Če ste seveda prišli na vrsto. Toda bolj ko se je razširjal internet, bolj so odmirali takšni lokali. Zakaj? Morda je bilo krivo to, da je internet dodobra pokukal v večino slovenskih domov. Da sta ponudnika ARNES in KISS omogočila mladim brezplačen dostop do interneta od doma, če so seveda bili primerno opremljeni. Dostop do interneta pa omogočajo tudi tako rekoč vse šole na Slovenskem.

A Slovenija iz leta v leto postaja vse privlačnejša turistična destinacija za tuje turiste. Čeprav jih večina ne more nikamor brez mobilnega telefona, je še vedno veliko tistih, ki jim internet pomeni pomembno sredstvo komuniciranja. Kam torej po internet v Ljubljani? O. K., nekaterih knjižnic in lokalov se večina spominja le iz preteklosti. Nekdo se je spomnil, da je v podhodu železniške postaje neka knjižnica, ki ima dva računalnika. "A Ljubljana ima kakšen cyber cafe?" je bilo zgolj začudeno vprašanje namesto odgovora. Tudi brskanje po internetu ni bilo preveč plodno. Na Mat kurji so podatki o treh cyber cafejih, to so Dobrina.net iz Goričkega, Amadeus iz Maribora (tam je tudi znamenita Kibla) in - ne boste verjeli - Hotel Turist v Ljubljani. Ob ustanavljanju ministrstva za informacijsko družbo se je veliko govorilo o nekakšnih e-kioskih, kjer bo slehernik lahko prosto dostopal do interneta. Vse pa je ostalo le pri besedah.

Najti cyber cafe je postala skoraj detektivska naloga. V prestolnico prihajajoči turisti po informacije zahajajo na informacijske točke, zato nam ni preostalo drugega, kot da se sprehodimo do TIC-a (Turistično-informacijski center) pri Tromostovju. "Skoraj vsak tujec, ki pride, sprašuje tudi po internetu," je povedala temnolasa informatorka. Toda kam jih pošilja? V roke nam je dala mini vodnik "Ljubljana from A to Z", kjer so omenjeni štirje cyber cafeji. Klub K4, ki je poleti zaprt, Pr'semaforju, že omenjeni Hotel Turist in Pizzerija Čerin. "Z internetom so težave. Eni več ne obstajajo, drugi ne dovolijo več dostopa, enim so "crknili" računalniki. Nič ni "zihr"," je še povedala in mi rajši na list napisala nekaj drugih, zanesljivejših cyber lokacij. Seznam je bil za povprečnega Ljubljančana, ki misli, da pozna svoje mesto, precej bizaren. Poleg čitalnice na železniški postaji in NUK-a (ta naj bi po informacijah TIC-a dovolil zgolj deskanje po internetu, ne pa tudi pošiljanja elektronske pošte) sta se na seznamu znašla mladinski oddelek Maximarketa v 1. nadstropju in blagovnica Mueller na Čopovi. "Pri enih je internet zastonj, pri drugih ga je treba plačati."

Prva tarča, ki ponuja "samo internet, ne pa e-mailov", je bil NUK. Vendar tam turisti že nekaj časa nimajo kaj iskati. Zadnji dve leti imajo dostop do medmrežja le člani knjižnice. Za to so se odločili zaradi gneče ob računalnikih. Do deskarjev so prijaznejši pri Čerinu. Lokacija je blizu dijaških domov na Taboru, ki v času, ko v Sloveniji vladajo poletne počitnice, postanejo najbolj znan ljubljanski Youth Hostel. "Gostje morajo kaj popiti ob uporabi računalnikov, sicer je zadeva zastonj," so nam povedali v Čerinu, kjer premorejo dva računalnika. Nad obiskom tujcev so malo presenečeni, sicer pa so med letom njihova vsakdanja klientela dijaki in študentje. Najpogosteje omenjeni cyber cafe v slovenski prestolnici je Hotel Turist ali, drugače povedano, računalnik v recepciji hotela. Uporabo tega je treba plačati, in sicer 220 tolarjev za 20 minut, za omenjeni znesek dobite kodo na recepciji. V zadnjem mesecu so prodali 300 kod, to pomeni, da je bil ta mesec računalnik zaseden 100 ur. Plačljiv dostop do interneta je tudi Pr'semaforju, in sicer 500 tolarjev na uro.

Cyber cafeji v ljubljanskih blagovnicah so precej presenetljivo dejstvo. Kljub temu je internet corner s tremi računalniki na CD-oddelku Muellerja ves čas zaseden. "Obisk je vseskozi zelo velik, prihajajo Američani, pa tudi drugih tujcev je začuda veliko," so nam povedali na tem oddelku, kjer je uporaba računalnikov zastonj. Najbolj znana popotnikom, predvsem tistim, ki si omislijo potovanje z vlakom, pa je knjižnica na železniški postaji. Toda kljub vsemu ne kdove kako prijazna do cyber stika željnih, ki se deskanja večinoma lotijo v poznih popoldanskih ali zgodnjih dopoldanskih urah, saj v nehumani vročini bolj prija ležanje v senci kot pohajkovanje naokoli. Ampak zaman. Knjižnica zapre vrata že ob petih. "Poleti je knjižnica odprta le do 17.00, sicer pa do 19.00, ker so pač počitnice," so nam povedali v knjižnici, kjer premorejo kar osem računalnikov, naključni obiskovalci pa imajo 15 minut zastonj dostopa do interneta in možnost tiskanja. Za plačilo seveda. Naval je odvisen od prihoda vlakov. Na mesec se zvrsti okoli 500 deskarjev.