Milijoni za sekunde

Nemce z njihovim kanclerjem vred (prav tistim našim prijateljem s proslave ob 10. obletnici osamosvojitve) v teh poletnih dneh nogomet silno razburja, pri čemer je dogajanje na igriščih tokrat celo obrobnega značaja. Gre za veliko več, za eksplozivno mešanico nogometnih strasti in gospodarskih interesov, v končni fazi pa celo za obstoj tradicionalne nemške družine.

Glavni akter zgodbe je Leo Kirch, medijski mogotec, ki se je odločil, da bo iz nemškega ligaškega nogometa končno skušal izžeti načrtovane milijone. Pravzaprav gre za to, da bi vložene milijarde v pričakovani meri dobil nazaj. Kirch, ki je svojo medijsko kariero kot 25-letni študent matematike leta 1954 začel kot bolj ali manj naključni vlagatelj v kasneje sloviti Fellinijev film "La Strada", je šef enega največjih svetovnih medijskih podjetij (KirchMedia), to pa je prek svojih hčerinskih družb med drugim odkupilo tudi tako imenovane televizijske pravice za prvo in drugo nemško nogometno ligo. Zadnja štiriletna pogodba je Kircha stala tri milijarde mark, vložena sredstva pa skuša povrniti prek nogometnih prenosov in oddaj televizijskih hiš, v katerih ima KirchMedia lastniški delež. Zasebni komercialni kanal Sat1, ki je prek satelitov in kabla viden tudi v Sloveniji, tako poleg občasnih nedeljskih neposrednih prenosov tekem objavlja predvsem oddaje s povzetki srečanj 1. lige, športni kanal DSF se v veliki meri osredotoča na 2. ligo, program plačljive televizije PremiereWorld pa je specializiran za sobotne neposredne prenose. Sliši se preprosto. In v čem je problem?

Predvsem v dejstvu, da je možno takšne milijardne vložke na velikih evropskih tržiščih pokriti le z uspehom na področju plačljive televizije. Medtem ko je Rupertu Murdochu v Veliki Britaniji predvsem po zaslugi "živih" nogometnih prenosov angleške lige na postaji BskyB uspelo prodati skoraj šest milijonov pay-TV-abonmajev, pa je Kirch na nemškem tržišču nazadnje stopical pri komaj nekaj več kot dveh milijonih. Kar je več kot pol milijona za načrtom, ki bi vlagatelja po besedah Kirchovega prvega direktorja Dieterja Hahna še držal nad vodo. Zanimivo je, da tudi v drugih večjih evropskih državah - Italiji, Franciji in Španiji - plačljive televizije z nogometom dobro shajajo, medtem ko so nemški potrošniki očitno previdnejši in - varčnejši.

Zato se je Kirch to poletje odločil za trik: da bil povečal prodajo nogometnih abonmajev za svoj plačljivi kanal PremiereWorld (po "vroči" ceni 44 mark na mesec za najmanj dve leti), se je odločil korenito poseči v nogometno oddajanje na prosto dostopnem Sat1. Ta je glavnino nogometnih gledalcev do letošnjega julija privabljal z oddajo "ran", ki je od 18.30 naprej prikazovala povzetke bundesligaških tekem tistega popoldneva (neposrednih prenosov razen na plačljivem PremiereWorld ob teh dneh seveda ni bilo). V novi sezoni, ki se je začela pred dobrim tednom, pa je drugače: "ran" je poslej na sporedu Sat1 šele ob 20.15, s čimer pa je posegel v "družinski" čas televizijskih programov. Kirchov namig ne bi mogel biti bolj jasen: vsem, ki jih nogomet tako zelo zanima in ne morejo zdržati, da bi na prosto dostopni TV šele dobre štiri ure po koncu videli povzetke nogometnih tekem, sta ob dodatnem plačilu na voljo dekoder in kartica. Drugi so po mnenju nemških sociologov morali v boj z ženami in otroci. Najbolj črnogledi scenariji so govorili celo o družinski vojni v dnevnih sobah in grozečemu odtujevanju družinskih članov v družinah, ki premorejo dva televizorja. Glede na podatke o gledanosti "rana" v 1. kolu 28. julija do hujših konfliktov med spoloma ni prišlo, saj so zanesljivo zmago odnesle ženske in otroci. "Ran" je v novem terminu spremljalo "le" 2,2 milijona gledalcev, kar je bistveno pod pričakovanji (lani ob prvem kolu je bilo gledalcev še 3,5 milijona), delež gledalcev oddaje pa je najbolj dramatično upadel prav pri najzanimivejši moški ciljni skupini. Sat1 je v prestižnem sobotnem večernem terminu gladko izgubil merjenje z godci narodnozabavne glasbe (javna ZDF/4 milijoni), Timothyijem Daltonom kot Jamesom Bondom (javna ARD/3 milijoni) in povprečnim ameriškim filmom "Mr. President Junior" (komericalna RTL/2,3 milijona). Mnogi strokovnjaki so oddaji napovedali skorajšnji odklop. Rešitev bi bila seveda prestavitev na prejšnji termin, s čimer pa bi Kirch priznal poraz, še posebej, ker prodaja abonmajev za PremiereWorld ne narašča po zaželeni meri.

Nogometno manevriranje medijskega mogotca je sprožilo še druga vprašanja. Javna televizija ARD, ki se tako kot slovenska TVS financira tudi iz prispevka, si prizadeva, da bi v novih razmerah kratka poročila z nogometnih tekem objavila v poročilih ob 19. uri, torej še pred novim terminom oddaje "ran". Ustrezen nemški zakon kratka poročila sicer dovoljuje, ustavno sodišče v Karlsruheu pa je pred tremi leti prav v primeru nogometne lige menilo, da te pravice ni mogoče uveljavljati brezplačno (in ob katerem koli času). Prav zato je ARD s Kirchovo agencijo za trženje televizijskih pravic ISPR lani sklenila dvoletno pogodbo, ki ji za 30 milijonov mark ob sobotah dovoljuje prikazovanje utrinkov dveh ligaških tekem (skupaj le 90 sekund) v poročilih ob 20.15. A tedaj je bila oddaja "ran" na sporedu še ob 18.30. V novih razmerah skuša ARD po besedah njegovih šefov zaščititi javni interes gledalcev in jim posnetke ponuditi že prej (19.00), s čimer pa se Kirchovi ljudje ne strinjajo. Prvostopenjsko sodišče v Münchnu je minuli teden sicer zavrnilo zahtevo ARD po dovoljenju snemanja in objavi kratkega poročila z dveh tekem 2. kola, a pri javni televiziji so že napovedali pritožbo, nadaljevanje sodnega reševanja konflikta in celo možnost prekinitve obstoječe pogodbe.

Javni odzivi so v Nemčiji so burni, čedalje bolj pogosti pa so tudi glasovi navijačev in javnih osebnosti, da se je nogomet sprevrgel v banalno mešetarjenje posameznikov, posebej Lea Kircha. Razmere je v tej smeri kritiziral tudi sindikat policistov, ki zahteva, da se (visoke) račune za stroške varovanja varnosti na ligaških tekmah poslej izstavlja Nemški nogometni zvezi. Za zdaj jih namreč plačujejo davkoplačevalci. "Kdor se, tako kot številni klubi iz sla po dobičku, spusti na raven sužnja medijskega carja, zanika interese milijonov ljubiteljev nogometa, s čimer izgubi tudi vsako pravico do javne podpore," je med drugim zapisal nemški policijski sindikat. Kancler Gerhard Schröder je bil minuli četrtek sicer malo manj odločen, ko je udeležence pozval k "razumnemu dogovoru", ki bi bil v interesu navijačev in družin. Stvar je torej resna.

Kar pa zadeva Lea Kircha je prav omenenji medijski car pridobil globalne televizijske pravice za svetovni nogometni prvenstvi leta 2002 in 2006, v prihodnosti pa so njegovi načrti, če se z Bundesligo le ne bo preveč opekel, še večji. Potem bi njegovi problemi kmalu lahko postali tudi naši.