Ljubljanski ZOO

Ko sem prijateljem povedala, da bi rada na 18 hektarjih ljubljanskega živalskega vrta, ki letos praznuje 50-letnico, "pobrala" reportažo, so takoj vedeli, o čem bom pisala - o mučenju živali. "Eee, zakaj mislite, da se mučijo?" sem jih vprašala. "Mučijo se, mučijo se, niti ne veš, kako se ..." so pritrdilno kimali. Z namenom preveriti domnevo o mučenju sem se po več kot šestih kilometrih oglednih poti vrta v enem tednu sprehodila dvakrat - prvič v ponedeljek, ko je zaprto za obiskovalce, drugič med tednom, ko se je z vsako minuto vse do večera polnilo parkirišče pred vhodom.

Že pred ograjo je bilo slišati eksotično kričanje, od blizu pa je bilo videti, da so navadni variji (kakor je pisalo na predstavitveni tablici), belo-črne opice, zelo razburjeni. "Nemirni so, ker smo jim odvzeli mladiče, da bi jim namestili čip. Če se opica izgubi, iz čipa na njenem vratu izvemo vse pomembne podatke, na primer starost in prebivališče," je razložil Iztok Emeršič, veterinar ljubljanskega živalskega vrta, ki naju je s fotografom spremljal na ponedeljkovem obisku. Opice vari, avtohtone prebivalke Madagaskarja, so v Ljubljano pripotovale iz Berlina. "V prejšnjih (socialističnih) časih je bilo mogoče dobiti živali iz narave. Dandanes je to nemogoče, ker je prepovedano. Starši naših varijev so tudi vzrejeni v živalskem vrtu," je pojasnil Iztok. V ljubljanskem živalskem vrtu dela že več kot deset let in je slišal že veliko zavisti polnih besed tujih kolegov, češ, kakšno srečo ima ljubljanski vrt, ker je daleč od naselij in si lahko privošči tudi opico ali kakšno drugo žival, ki nezadovoljstvo izraža tako glasno. "Ne vzamemo živali, za katero ne moremo zagotoviti ustreznih bivalnih razmer," je dodal Iztok, sam pa bi poleg treh vrst opic, ki že bivajo v vrtu, rad videl še gorile. "Gorile so zelo redke v vrtovih, kljub temu jih je še mogoče kupiti ali si jih izposoditi. Vendar je za gorilo pomembno, da ima veliko prostora, ki naj bi bil oddaljen od ljudi ..." Gorile se hitro nalezejo človeških bolezni, ker proti njim niso odporne. Kaj pa misli pod "izposojo"? "Ko se pojavi naraščaj, se živalski vrt odloči, da bo mladiča posodil drugemu vrtu. Če se z živalmi pri izposojevalcu kaj zgodi, lahko 'izposojenca' vzamejo nazaj. A to se zgodi malokdaj. Poleg tega obstajajo živali, ki so tako redke, da vrt sploh nima pravice odločati, kje bodo živeli mladiči - niso nikogaršnja last, zanje odgovarja tako rekoč vsa mednarodna skupnost."

Medtem so se variji na svojem "naravnem" otoku brez rešetk že umirili. To naj bi bila vrsta opic, ki ne mara vode, zato je ta uporabljena kot naravna meja med njimi in obiskovalci. "Če že imamo grde mreže, je to le zaradi ljudi. Živali, ločene z jarki, v katerih je voda, ne bodo silile naprej, ne moremo pa preprečiti ljudem, da ne tlačijo noter vsega mogočega, predvsem pa hrane," se je Iztok, ki drugače deluje zelo umirjeno, vsakič, ko smo se dotaknili teme odnosov med živalmi in obiskovalci, nekoliko razburil. "Ljudje s tem, ko kupijo vstopnico, mislijo, da lahko počnejo, kar se jim zljubi. Nazadnje sem videl, kako je deček metal kamne v tigra. Če pa jim kaj rečeš, le skomignejo z rameni." Kot tipični potrošniki so tudi nezadovoljni, saj se živali pogosto umaknejo izpred njihovih oči. Če pa so že v bližini, jih hočejo videti v akciji. Tako je med mojim drugim obiskom mamica z dvema otrokoma in fotoaparatom skoraj splezala v levji gobec (lev še čaka na sodobno stanovanje in živi v kletki), ko se je kralj živali nič hudega sluteč po kosilu ulegel preblizu obiskovalcev. Da o tem, da je z bliskavico prestrašila tudi ptiče in druge živali, za katere je lahko premočan snop svetlobe vir neskončnih očesnih težav, niti ne govorim. Druga, nič manj "podjetna" mama je imela v torbi obilen zalogaj kruha in drugih dobrot, s katerimi so otroci hranili živali, navkljub opozorilnim tablam o tem, naj se to ne počne. Če pa medvedek tako vljudno prosi za hrano, tako ljubko sedi in maha s tacami!? "Na, tukaj imaš bonbon. Ej! To se ne je, to se liže," se je razburi fantek, medtem ko je legendarna Meta, medvedka, ki že od nekdaj živi na pobočju Rožnika, že pohrustala bonbonček in s tem privabila še svojega nič manj znanega moža Jako. Ko so začele deževati kruhove drobtinice, je pritekla tudi lisica in se proseče zazrla gor. "Vrzi mu tako, da ujame, ko še leti," je bilo slišati iz ust mamice, za katero, predvidevam, živali obstajajo predvsem zato, da zabavajo in se ponižujejo ... to, da jih bo kasneje bolelo v trebuhu, da bodo imele drisko in ne bodo našle miru, pa ni stvar takih obiskovalcev. Saj je bil samo kos kruha! Če obiskovalci že tako radi hranijo živali, zakaj jim ne ponudijo posebne hrane, ki jo je mogoče dobiti pri vhodu v vrt? "To počnejo nekateri v tujini. A mi ne moremo nadzorovati, kateri živali bodo dali več, kateri manj. Zato smo dali koze v otroški ZOO - te so zelo trpežne in lahko pojejo velike količine hrane, pa jim ni nič," je pojasnil Iztok. Nasploh zagovarja stališče, da divje živali ne smejo jesti iz človeških rok. Študentka biologije Petra, ki spremlja skupine obiskovalcev, pa je razložila, da se gosti, če so odrasli, najpogosteje zanimajo, kako nevarna je posamezna zverina. Če so to otroci, zahtevajo številke: koliko lahko poje, koliko tehta, koliko let živi itd. Sama sem opazila, da so otroci še najbolj navdušeni nad kakci, ki jih recimo medvedi puščajo "v zahvalo" ravno tam, kjer dobijo hrano od "radodarnih" obiskovalcev. "Lej, kakšen drek je!" se derejo med nekakšnim tekmovanjem v iskanju največjega.

Navkljub radovednim gostom morajo živali ohraniti samostojnost, in če je bivalni prostor v živalskem vrtu urejen kot prostor v naravi, ga sprejmejo za svoj dom in se ne počutijo kot ujete igračke v človeških rokah. Zato večino živali hranijo tako, da jim pustijo hrano v posebnem prostoru ali celo spustijo, tako da si zver sama ujame zajtrk. "Jaka in Meta imata izredno rada med. Ko ju hočemo zvabiti iz njunega prostora, ko bi radi pospravili, namažemo rešetke začasnega bivališča z medom ali marmelado. Občasno po zemljišču posujemo arašide ali koruzo, da preiskujeta teren in imata kaj početi," je pojasnil Iztok. Pri svojem delu je že bil priča, kako nezadovoljna sta bila kosmata "lastnika" okrogle jame s spremembami, ki so jih uslužbenci vrta povzročili z nasaditvijo bezga. Grm je izginil takoj, "konservativna" medveda sta ga nemudoma izpulila in uničila. Še bolj samosvoji so ptiči. Uslužbenci vrta, med katerimi je veliko študentov biotehnične in zootehnične fakultete, se izogibajo nojev, saj ti, če so slabo razpoloženi, lahko vso dobroto "nagradijo" z brco. Še hujši je avstralski čeladasti kazuar, ta se vede tako, kot da bi živalski vrt obstajal izključno zaradi njegovih potreb. Mirnejše so črne štorklje - zaradi redkosti ponos ljubljanskega vrta in skoraj neopazna bitja za obiskovalce. Bele štorklje, drugače od črnih, nimajo obrezanih peruti - v vrtu bivajo prostovoljno. Za mladiče, ki so že nekajkrat zapustili vrt, uslužbenci upajo, da so šli v Afriko. Po treh letih naj bi se vrnili, a jih še niso dočakali.

Kljub temu je jasno, kdo skrbi za naraščaj v živalskem vrtu - v njem skorajda ni parčka, ki ga ne bi obiskala elegantna štorklja. Mladiče imajo volkovi iz zagrebškega vrta (ti kljub dolgotrajnemu bivanju v vrtu nimajo pasjih navad), kozorogi (s svojo držo spominjajo na kipe), divja mačka, jeleni, šimpanzi ... No, o teh moram povedati več. Ti, po besedah uslužbencev, komaj čakajo, da kaj ušpičijo. Nekoč so iz rok obiskovalke "ugrabili" sladoled, ker je prišla preblizu. Po takih dogodkih je tudi razmik med rešetkami kletk občutno manjši. To so najživahnejši in posledično najzahtevnejši prebivalci vrta - če tigru ponudiš igračo, se je naveliča po nekaj dneh, opica pa že po nekaj urah. Zanimivo je, da je ena od opic rodila in otroka takoj po porodu zapustila. Sedaj mali šimpanz visi pretežno na babičini dlaki, saj ga je ta posvojila.

Diskriminacija

Zdi se, da je štorklja obšla le medveda in žirafi. "Tudi živalski vrtovi imajo svoje trende. Trenutno rjavi medved ni zanimiv, ker se dobro znajde v naravi. Zato se tudi trudimo, da naš par začasno nima naraščaja, dobili smo posebne kontraceptive iz tujine," je pojasnil Iztok. Žirafi pa sta premladi. Med mojim obiskom sta bili v hišici s prozornimi stenami za obiskovalce. V dežju in poledici, da jima slučajno ne spodrsne, sta vedno v zimski rezidenci, kjer je pozimi povprečna temperatura do 18 stopinj. "Ah, te žirafe," je vzdihnil Iztok, "vse imajo najdražje - hišico, ki je zgrajena po najzahtevnejših vzorcih. Hrano, brikete, po posebnem češkem receptu (žirafe prihajajo iz češkega vrta) pripravljajo študentje biotehnične fakultete. Pa še pol metra dolg jezik imajo - zato moramo paziti, da se slučajno kam ne zatakne, kar se je že zgodilo, pa je bilo malo krvavo." Nasploh največji strošek živalskega vrta ni hrana, ampak ogrevanje in voda ter nakup živali. Žirafja samica Bria je stala okrog 30 tisoč mark, samec Ivo pa dvakrat manj. Cenovna "diskriminacija" po spolu velja skoraj za vse živali - samice so bolj iskane in zaželene kot samci. Čeprav je škoda, da se živali tega ne zavedajo. Tigrica, dokler se mesa ne naje tiger, vsa nemirna čaka na ostanke. Medved dobi več drobtinic kakor medvedka itd.

Azil

Živalski vrt ni samo Noetova barka za izginjajoče vrste živali. To je tudi azil za prostoživeča bitja, poškodovana v naravi ali ujetništvu. Pogosto se v vrtu znajdejo živali, za katere ljudje mislijo, da so zapuščene - mlade srne, ježi in zajci. Dobronamerne najditelje poučijo, da žival ni ogrožena in da je bolje pustiti jo v naravi. Poškodovance pa poskušajo čim prej spraviti na svobodo. V zatočišču, ki je v za obiskovalce nedostopnem kotičku vrta, sem obiskala ptiča, ki se je znašel v vrtu, ker je bil brez perja. Sedaj je videti odlično in poskuša trenirati letenje. Za to obstaja posebna "telovadnica" - hišica brez oken, kjer živali, ki so si že opomogle, pustijo, da lovijo živi plen. Tako se tudi po štirinajst dni učijo letenja in preživljanja v naravi. Ob ponedeljkih, ko ni obiskovalcev, vidite celo prosto sprehajajoče se srne, ki so nekoč tu dobile zatočišče, po izpustu pa še kdaj pa kdaj samostojno obiščejo tovarišice v živalskem vrtu.

Na Rožniku prav tako pristanejo mali domači ljubljenčki, ki se jih lastniki naveličajo. Hrčki, miši, morski prašički, lahko se zgražate, ampak poleg razstavne imajo tudi kalorično vrednost. Še najbolj fascinantne pa so velike domače živali, ki so po mnenju osebja vrta potrebne večje zaščite kot nekateri divji primerki. Zaradi spremenjenih človeških prehranjevalnih navad je, ker je zelo masten in ni za intenzivno rejo, na izumrtje obsojen poljsko-kraški prašič. V ljubljanskem živalskem vrtu zavaljeni in na videz zadovoljni prašiči živijo poleg kopije stare slovenske hiše s črno kuhinjo in z originalnim lesenim delom za shranjevanje krme, ki je star več kot 200 let. Družbo jim delajo star upokojen lipicanec, osli, purani in voli, ki ob vsesplošni mehanizaciji niso več potrebni v kmetijstvu in so pravi čudež za otroke, saj ti, če že kravo poznajo z risbic na mleku in čokoladi, vola nimajo več kje videti.

Nezaželeni gosti

Večina prebivalcev je razdeljena kot domače živali - s smislom za sožitje. Tako v vrtu obstajajo avstralski del - kjer si kenguruji krajšajo čas z avstralskimi ptiči - savana, domači kotiček ... Vendar jih, poleg srn, obiskujejo še drugi, nezaželeni in nevarni gosti. Največ škode naredi lisica. Manj nevarni, a zelo številni in požrešni so ptiči, ki si v vrt pridejo napolnit želodce. Bili pa so tudi tatovi, ki jih ni zanimala hrana - nekdo je iz živalskega vrta nekoč ukradel papigo in kačo. Zato v živalskem vrtu dela nočni čuvaj, pomaga pa mu ovčar, ki zazna nevarnost. Toda tudi sami prebivalci so polni presenečenj - indijski ježevci, ki takoj ko se stemni, do onemoglosti kopljejo, so že večkrat pobegnili. "Povsod smo jih imeli, a kjer koli so, zmeraj izkopljejo rov. Ne bi pa jih radi dali na beton, ker bi jih s tem prikrajšali za največje veselje." Tudi nemirni vari je že splezal ven, a ne daleč - takoj so ga našli in brez zapletov pripeljali nazaj. V tem so prebivalci vrta podobni psom; ko si enkrat zaželijo doživetij, gredo naokrog, toda ne daleč, pa še vrnejo se. Saj je ljubljanski živalski vrt od leta 1951, ko se je preselil s prvotnega prostora blizu sedanje RTV, za večino prebivalcev kar čisto pravi dom.

povezava