Ksenja Hahonina

 |  Mladina 32  |  Družba

Svoboda na minskem polju

Ironija "treh entitet" Brčkega

Našel jih je - eno protitankovsko in dve protipehotni mini

Našel jih je - eno protitankovsko in dve protipehotni mini
© Denis Sarkić

"Skupina 32 deminerjev v enem letu delovanja na območju Brčkega ni doživela niti ene nesreče, nobeden od njih ni dobil niti ene praske. V miru je varnost na prvem mestu," mi je razložil Mujo Milić direktor Midosa, slovenskega komercialnega podjetja za operativno razminiranje, ob odhodu na nevtralno območje Brčkega - nekaj takega, kot je bil nekoč Trst -, torej na nevtralno območje Bošnjakov, Srbov in Hrvatov. Drugi del zgodbe, da ima med vojno vodja deminerjev zmeraj v glavi, da lahko zaradi strateških ciljev žrtvuje trideset odstotkov podrejenih, sem nekoliko vznemirjenim domačim raje zamolčala.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Ksenja Hahonina

 |  Mladina 32  |  Družba

Našel jih je - eno protitankovsko in dve protipehotni mini

Našel jih je - eno protitankovsko in dve protipehotni mini
© Denis Sarkić

"Skupina 32 deminerjev v enem letu delovanja na območju Brčkega ni doživela niti ene nesreče, nobeden od njih ni dobil niti ene praske. V miru je varnost na prvem mestu," mi je razložil Mujo Milić direktor Midosa, slovenskega komercialnega podjetja za operativno razminiranje, ob odhodu na nevtralno območje Brčkega - nekaj takega, kot je bil nekoč Trst -, torej na nevtralno območje Bošnjakov, Srbov in Hrvatov. Drugi del zgodbe, da ima med vojno vodja deminerjev zmeraj v glavi, da lahko zaradi strateških ciljev žrtvuje trideset odstotkov podrejenih, sem nekoliko vznemirjenim domačim raje zamolčala.

Na poti med preluknjanimi in prebarvanimi obcestnimi tablami je bilo vse polno ponosnih Američanov (Brčko naj bi bilo v njihovem strateškem interesu). Ti so z višin svojih vojaških vozil odmikali prste od vselej pripravljenih pušk in prijazno mahali razigranemu Denisu, fotografu, ki se je vsakič, ko je videl tank, navkljub neznosni vročini, norčeval in energično pozdravljal raznobarvne vojake. Brčko je potem, ko so Avstrijci v 19. stoletju zgradili most čez Savo, postalo strateško pomembno zaradi cestnih povezav. Za mesto so se obupno borili med drugo svetovno vojno, še odločneje pa med zadnjo. Tako odločno, da je bilo skoraj v celoti porušeno do tal. Sedaj na obnovljenih ulicah stojijo "novopečene" hišice, ki imajo namesto hišnih številk oznake mednarodnih organizacij, ki so prispevale finančna sredstva za postavitev posamezne stavbe. V bošnjaški ulici, kjer sva se ustavila, je bilo na napol dokončanih opečnatih hišah, ki so še brez fasad, največ zastavic Evropske unije.

V improvizirani pisarni Midasa, ki tesno sodeluje z organizacijo MAC (Mine Action Coordination center) in Rdečim križem RS, v oči najprej zbodejo zemljevidi. Na karti Brčkega in okolice so z rdečimi pikicami označene mine, za katere se ve, da so točno tam - prav vidi se, kje in katera vojska je pustila za sabo minsko sled. Čez množico pikic bi lahko naredili dve debeli, zelo debeli črti - bojni črti. Ob črtah je s kvadratki začrtana možna lokacija min, za katere mednarodne organizacije niso dobile natančnih podatkov in zemljevidov za odstranjevanje. Sledijo še posamezni kvadratki - osamljene mine, ki so bile nameščene na ravnem ozemlju, kjer bi bilo mogoče izpeljati desant. In ko pogledate še na rumene pikice - točke, kjer so civilisti (najpogosteje spomladi) naredili svoje zadnje korake, se vam zdi, da na tem papirju ni nezaznamovanih območij. "Veste, na zemljevidu je označenih samo 60 odstotkov min, za preostalih 40 odstotkov ne moremo niti predvidevati, kje so," je razložil vodja skupine deminerjev, nekdanji vojak HVO Mehmedalija Kurtalić. Ko sva stopila iz njegove hiše, nekaj korakov stran od zemljevidov, je pokazal, kako so stvari videti v praksi. "Tukaj in tukaj," je zamahnil z roko, "smo že očistili. No, tam in tam pa še ne," je pokazal na zaraščeno polje, okoli katerega ni bilo videti ljudi.

Nora sreča

Odpeljali smo se v okolico Lipovca. Tam je lani Midas na 89.000 kvadratnih metrih onemogočil okrog 1000 min. Deminerji kljub natančni obdelavi vsakega metra (na koncu pa, če je okoliš preobsežen, si sposodijo usposobljene pse, da ti pregledajo teren) vseeno ne jamčijo stoodstotne varnosti - le 99,6-odstotno. V Lipovcu, razen z grmovjem zaraščene table o možni nevarnosti min, ni bilo opaziti nobenih opozorilnih znakov. Domačini zaradi pomanjkanja lesa uporabljajo količke za označevanje min kot pomožni material, da z njimi podprejo fižol ali paradižnik. Celo rumeni trak z napisom POLICIJA izgine dan po končanih delih. Kmetje s trakom ovijajo posamezne dele ograj, ki so narejene iz bodeče žice, da se ne opraskajo. Dvainsedemdesetletnega Juro v spremstvu brezrepega mačkona smo srečali ravno ob takem "polepšanem obzidju". Vse do leta 1997 je živel v begunstvu, ko se je vrnil, so bili tu sami preluknjani zidovi. Smeti s hišnih razvalin je vozil čez polje, v rov na robu gozdička. Kako se mu je posrečilo, da pri tem opravilu ni pohodil niti ene od min, ki jih je bilo na tem polju okrog sto, ne razumejo niti deminerji, ki so te mine odstranili lani. "Enkrat sem šel po eni potki, drugič po drugi," je začel nazorno nakazovati, stopajoč med čudežno ohranjenimi, a popolnoma zaraščenimi količki. Z Denisom sva zadržala dih: "Saj ni treba hoditi prav tam, lahko nama pokažete z rokami!" sva zavpila v en glas. A za Jura so mine nekaj vsakdanjega, pravzaprav so del poljedelstva. Ko je ugotovil, da ne bo dobival državne pokojnine in da se lahko preživlja le s svojimi pridelki, je bil prisiljen skupaj s sovaščani ročno odstraniti iz zemlje mine. Izkopane, z veliko srečo neeksplodirane mine, so odlagali kar na cesto. Ameriški vojaki, ki so na tem območju od časa do časa patruljirali po poti in pobirali eksplozivna sredstva, so vsakič, ko so prišli tja, kričali, da če ima kdo še kaj, naj kar prinese - kot na tržnici. Juro pa si je vseeno pustil nekaj za spomin. Iz hiše je prinesel kasetno bombo, ki so jo nekoč vrgli iz bogsigavedi čigavega letala. Zvonček, tako jo imenujejo v minerskem žargonu, ni eksplodiral le zato, ker bomba ni padla na zemljo pod ustreznim kotom - le tedaj se kos kovine spremeni v milijon kot žiletka ostrih delčkov. To je praktično pomenilo, da bi lahko zaradi drobne nerodnosti živahnega Jura, ki je med pogovorom z bombo mahal levo in desno, zvonček zdrsnil iz njegovih od dela na kmetiji črnih prstov. Bomba, ki je podobna orodju ritmičnih gimnastičark ali pripomočku klovnov, bi ob zdrsu udarila ob trdo zemljo in ... ne bi ga bilo več, ne bi bilo njegovega spodnjega dela. "Katera organizacija pa vam je pomagala zgraditi hišo?" sem ga nazadnje vprašala. "Kaj jaz vem. Ne vem."

Smrt na vrvici in brez

Za tri mine, ki so bile na vrsti po ogledu Lipovca, mi je Mehmedalija pojasnil, da so bile nameščene tako rekoč po pomoti. Na tej točki so se ljudje med sabo dobro razumeli ne glede na narodno pripadnost - nazadnje, ko so fantje čistili, so domačini (predstavniki vseh treh entitet) zaklali ovna in pripravili praznovanje. Tudi v strateškem smislu te tri mine niso bile pomembne. A mina gor, mina dol - v vojni se ne tehta veliko. Mine lahko desetletja ležijo v zemlji in čakajo na svoj trenutek. Plastične paštetke - mine, ki so ovite v gumo - in podobna embalaža so navkljub dežju in snegu odlično ohranjene in znotraj suhe. Za sprožitev paštetke zadostuje od 3 do 5 kilogramov teže - če ima tisti, ki stopi nanjo, srečo in zdravniki prispejo pravočasno, lahko preživi. To pa je skoraj nemogoče pri razpršilnih minah, ki se najpogosteje sprožijo, ko se nepazljiv pešec dotakne žice. Brazgotine, ki jih naredi oblak eksploziva, so prehude. Nazadnje, pred enim mesecem, je v občini Brčko zaradi mine PROM-1 izkrvavel kmet Emir - umrl je na kraju eksplozije. Njegov prijatelj, ki je stal deset metrov stran, je imel srečo - dobil ni niti praske. Deminerji imajo zaradi možnih nesreč pri delu zmeraj ob sebi rešilni avto in zdravnika. Tudi zavarovani so vsak za 300.000 mark za primer smrti. Na srečo niti enemu od 32 moških Midasa še ni bilo treba zagotoviti zdravniške pomoči. Minerskega dela se lotijo tudi ženske, saj je mesečni zaslužek 1300 mark in več. Kot je razložil vodja skupine Mehmedalija, žensk med deminerji nima le zato, ker bi ob nesreči moški teže prenesli izgubo ženske kakor pa moškega kolega. "Zelo velike strokovnjakinje na tem področju pa so bile ruske inženirke med drugo svetovno vojno," je z občudovanjem v glasu razložil Mehmedalija, "drugače je na srbski strani ravno na tem območju kot minerka delala ženska. Nazadnje pa je postala žrtev svoje napake." Med 32 minerji jih je veliko, ki so delovne izkušnje pridobivali med vojno, zgodi se tudi, da iz zemlje vlečejo mine, ki so jih sami položili tja. "Vse mine so postavljene po istem vzorcu. Saj smo se vsi - Srbi, Hrvati in Bošnjaki - učili na isti šoli za vojaške inženirje v Karlovcu. Le redko naletimo na izvirne oblike polaganja min: križ ali mesec."

Ko je Mehmedalija, že kot izurjen vojak, odkril računalniško igro minolovec (minesweeper), je igral dva dni zapored: "Spal sem le dve uri, dokler se nisem vpisal na seznam rekorderjev. Moja slabost je bila, da sem porabil preveč zastavic za označevanje nevarnih točk. Ko sem zmagal, so mi kolegi zavidali." Drugače se med vojno najprej presodi, kakšen interes ima minerska stran, kar zadeva ozemlje. Če interesa ni, si zamislijo bojno črto, na katero najpogosteje nastavijo tri vrste min. Recimo najprej protipehotne, nato protitankovske in spet protipehotne razpršilne. Vrstni red po želji. Če si želijo vdreti na nasprotnikovo ozemlje, pustijo tri- do štirimetrski koridor za tanke. Trideset odstotkov minerjev umre zaradi obstreljevanja nasprotnika ali zaradi nepazljivosti, ki je posledica prehitrega dela.

Seveda stvari v miru potekajo drugače. Prenevarne mine uničijo z eksplozivom na kraju samem. Vendar ni mogoče vseh min uničiti tako, da bi nanje recimo vrgli srednje veliko bombo - tako eksplodira le nekaj min, najzahrbtnejše mirno spijo naprej. Poleg tega je večina min nastavljena preblizu stanovanjskih objektov - na nekaterih krajih so lastniki hiš enostavno ujeti v obroč, iz katerega v svet vodijo le ozke potke. Ko smo se približali "našim" trem minam, so k avtomobilu pritekli radovedni otroci - tudi oni so jetniki, čeprav so bili nekateri med njimi rojeni po vojni. Za starejše v šolah občasno pripravijo posebna predavanja o nevarnosti min, čeprav za to, enako kot za razminiranje - ni dovolj denarja. Mine so tako boleča točka živčnega sistema države, da sta pred kratkim dve radijski postaji v BiH nehali predvajati reklamo za brezalkoholno pijačo, ki naj bi se prodajala pod sloganom "Preživel eksplozijo? Poskusi ..." Lani pa je bila s televizijskih zaslonov v državi umaknjena reklama za žvečilni gumi, v kateri se je pojavila živobarvna eksplozija. Kakor koli že, sklicujoč se na Mehmedalijevo občudovanje žensk, konkretno ruskih minerk, sem prosila, naj mi pokaže, kako njegovi podrejeni delajo na terenu, po možnosti čim bolj od blizu. Mislila sem, da minerska oprema tehta najmanj toliko, da se sploh ne bom mogla premikati. Izkazalo pa se je, da sem v njej lahko skakala, plezala in mahala z rokami. Najbolj neudoben del (kot tako in tako skoraj pri vseh uniformah) je čelada. Ta s plastičnim ščitom za obraz otežuje gledanje, poleg tega glava postane najtežji del telesa, česar vrat vsekakor ni vajen. In najbolj zaščiten del na vsem kostumu I. stopnje varnosti? Tisti, malo niže od pasu.

Pri iskanju min najpogosteje delata po dva minerja. Medtem ko prvi raziskuje z detektorjem, ga drugi opazuje na t. i. varni črti in se s tovarišem posvetuje po radiu. Po 25 minutah dela se zamenjata. Vmes je nekaj minut za klepet in počitek. Ko mino najdejo, miner dvigne roko, in če mu je znana, se takoj loti odstranjevanja. Če mina ni znana, se na mestu oglasi vodja skupine ali njegov pomočnik - operativni oficir. Sicer so fantje tako navajeni opravka s "poslanci smrti", da pri delu ne kažejo znakov živčnosti. Kakor sem opazila, če se že preznojijo, je to zaradi vročine ali med odstranjevanjem varovalk na primer na protitankovski mini, ko je treba dlje časa na kolenih obdelovati kos eksploziva. Nazadnje, ko je delo končano, sledi le skromen nasmeh - medtem ko sva midva s fotografom ponovno začutila močno željo čim prej izginiti, in to ne samo iz zapuščenega sadovnjaka, kjer so v skladu z izmenjanimi načrti odkopali eno protitankovsko in dve protipehotni mini, ampak s celotnega nevtralnega območja Brčkega, ki je eno samo veliko minsko polje.