Politika, biznis in šport

Argentina, 1990. Jugoslavija je postala svetovni prvak v košarki. Petrović, Zdovc, Kukoč, Divac, Paspalj, Rađa in drugi so sestavljali moštvo, ki je bilo "programirano", da napade in ogrozi ameriške profesionalce iz lige NBA na njihovem prvem olimpijskem nastopu v Barceloni dve leti kasneje. Moštvo, zaradi katerega so številni košarkarski navdušenci v nekdanji Jugoslaviji, ne glede na nacionalno ali versko pripadnost, obžalovali razpad države.

Po dobrih desetih letih vojnih in kdo ve kakšnih obračunov še na območju nekdanje jugoslovanske lige se spet pletejo košarkarske vezi med posameznimi novonastalimi državi. Projekt, imenovan Jadranska liga, je dodobra razburil košarkarsko in širšo javnost. Zlasti na Hrvaškem in v Bosni. Brez odpora pa ne gre niti v Sloveniji in Črni gori oziroma Jugoslaviji. Vzroki za nasprotovanja ali vsaj zadržke so različni. V glavnem jih lahko razdelimo na športno-tekmovalne in politične. O poslovni uspešnosti - presenetljivo - domala nihče ne dvomi. Zamisel o Jadranski ligi je prišla iz Zagreba, točneje od Ciboninega direktorja Boža Milićevića. Ta je prvi predlagal, da bi se ustanovila košarkarska liga klubov iz nekdanje Jugoslavije. Pod imenom Jadranska liga je zamisel pričela uresničevati nova četverica, poimenovana "velika", sestavljajo jo Olimpija, Cibona, podgoriška Budućnost in sarajevska Bosna. Najprej je bila klubska pobuda, sledilo je strinjanje državnih košarkarskih zvez. Od prvega sestanka do ustanovitve lige je minilo sedem mesecev. Vmes smo bili, verjetno pa bo podobno tudi med tekmovanji v tej ligi, priča številnim ugovorom glede smiselnosti lige.

V slovenskih košarkarskih krogih so nasprotovanja v glavnem športno-tekmovalne narave. Manjši klubi v prvi ligi se bojijo, da bo sodelovanje štirih najboljših slovenskih klubov v Jadranski ligi, prvi del ligaškega tekmovanja naredilo "nezanimiv za medije, sponzorje in gledalce". Tako menijo v Kemoplastu Alposu in Triglavu. Drugje, na primer v Kopru in Heliosu, nad ligo niso najbolj navdušeni, a hkrati razumejo, da "je interes največjih igrati na močnih tekmah in pred polnimi dvoranami". Izjema je Zagorje, tam se kljub majhnosti vidijo v Jadranski ligi, v njej naj bi se klub pojavil "čez dve ali tri leta".

V Sloveniji in na Hrvaškem se bodo klubi, ki bodo sodelovali v novi ligi, vključili šele v drugi del državnih prvenstev. V Bosni in Hercegovini so se odločili drugače. Bosna iz Sarajeva, Sloboda iz Tuzle in Široki iz Širokog Brijega bodo zaradi oživljanja bosanske lige sočasno tekmovali tudi na državnem prvenstvu. Tekme državnega prvenstva bodo zato med tednom. V torek ali sredo. Tuzelska Sloboda pa se je zaradi igranja v novi ligi celo odpovedala sodelovanju v Koraćevem pokalu.

Za finančno plat nove košarkarske zgodbe bo skrbelo podjetje Sidro s sedežem v Ljubljani. Ustanovitelji podjetja so štirje klubi, nosilci lige: Union Olimpija, Cibona, Bosna in Budućnost. Morebitni dobiček, ki pa ga po besedah Rada Lorbka "vsaj v prvi sezoni organizatorji ne pričakujejo", se bo enakovredno delil med vseh 12 članov. Iz sponzorskih prihodkov in zaslužka od trženja bo Sidro krilo potne stroške gostujočim klubom in 30 sodnikom, ki bodo v trojkah sodili na ligaških tekmah. Te bodo konec tedna. Ob sobotah popoldan pa bo reden televizijski prenos vsaj ene tekme. Televizijske posle je prevzel ljubljanski Pro plus, tekme bodo prenašali na Kanalu A.

Brez sporov seveda ne gre. Glede ustanoviteljskih pravic in delitve zaslužka sta si skočila v lase kluba Zadar in Split, saj sta kot pogoj za sodelovanje zahtevala položaj ustanovitelja lige. "Ni res, da Split in Zadar ne želita sodelovati v Jadranski ligi," je pojasnjeval direktor in nekdaj krilni igralec splitskega kluba Pero Vučica. "Želimo samo enakopraven ustanoviteljski položaj in pravico sodelovanja pri pomembnih odločitvah. Pogoji, ki veljajo sedaj, so za oba kluba nesprejemljivi."

Logika neenakopravnega položaja Zadra in Splita tiči v sami zamisli nove lige. Sestavljajo jo klubi iz štirih držav. Ustanovitelji pa so iz vsake države po en klub. S tem naj bi se zagotovila enakopravnost odločanja. Pridružitev Splita in Zadra ustanoviteljem bi prevesila ravnovesje v korist hrvaških klubov.

Kljub zatrjevanju direktorja Cibone Boža Miličevića, da "liga deluje po načelu povabila", je prav Cibona upoštevala zahteve Splita in Zadra. Z dogovorom v hrvaški košarkarski zvezi so ustanoviteljski delež Cibone razdelili med Split, Zadar in Cibono. Po mnenju direktorja kluba Union Olimpija in ključnega moža v podjetju Sidro je bil "spor popolnoma odveč in nerazumljiv. Tekmovalna pravila so jasna, v začetku pa tudi ni pričakovati, da bi kovali kake velike dobičke."

Vzroki za spore med hrvaškimi klubi so očitno drugje. Predvsem ne gre pozabiti na tradicionalno rivalstvo med zagrebškimi in dalmatinskimi klubi. V katerem koli športu. Danes je zaradi velikih gospodarskih težav in brezposelnosti v Dalmaciji to rivalstvo preraslo športne okvire. To potrjujejo nogometni derbiji med Dinamom in Hajdukom, saj so veliko več kot samo nogometne tekme, ali spopadi splitske Torcide in zagrebške navijaške skupine Bad blue boys. Pomemben razlog za nasprotovanje igranju v Jadranski ligi pa je treba na Hrvaškem iskati tudi v še zdaleč ne preživelih spominih na minule srbsko-hrvaške spopade. Na vojaške spopade in na zločine nad civilnim prebivalstvom. Prav v Splitu in Zadru živi veliko ljudi, ki so tja prišli iz notranjosti Hrvaške ali Bosne, gre torej za begunce ali drugačne žrtve nedavne vojne. Večina teh ne kaže ravno velike strpnosti do česar koli, kar je povezano s Srbijo ali Črno goro. Oblikovanje Jadranske lige se marsikomu zdi jugonostalgično dejanje, ki je za te ljudi popolnoma nesprejemljivo. Športne tekme, zlasti v kolektivnih športih, pa so tako ali tako lahek plen manipulacije s psihologijo množic. Desnica, ki obvladuje mestno upravo v Splitu in Zadru, se tega dobro zaveda. V sezoni 1999/2000 je KK Zadar uspelo privabiti dve resnični superzvezdi hrvaške košarke: igralca iz lige NBA Dina Rađo in mednarodno uveljavljenega Ariana Komazeca. Plačilo za sezono je bilo za vsakega okoli milijon mark. To za predsednika kluba Božidarja Kalmeto ni bil poseben strošek. Mož je bil namreč župan Zadra. Sredstva za plačilo Rađe in Komazeca je našel v mestni blagajni. Šlo je za sredstva, ki so bila namenjena ureditvi mestne komunalne infrastrukture. Zadeva naj bi bila formalnopravno korektna. Klub je v lasti mesta Zadar. Polne Jazine pa so bile dober obet za lokalni HDZ na prihajajočih volitvah. Na teh volitvah letos spomladi HDZ in Kalmeta sicer nista zmagala, je pa po očitnih povolilnih manipulacijah Kalmeta znova sedel na županski stolček.

Na trenersko klop je letos poleti sedel nekdanji "enfant terrible" zadrske košarke in stric Ariana Komazeca Petar Popović. Očitno je zagretim someščanom odpustil, da so mu v kristalni noči lokalov srbskih lastnikov leta 1991 razjarjeni hrvaški nacionalisti popolnoma uničili bife. To, da je imel Popović status zadrske košarkarske legende, mu takrat ni prav nič pomagalo. Vodje navijačev z Jazin pa že sedaj napovedujejo neprijetnosti na tekmah, zlasti tistih z Budućnostjo. Po njihovem prepričanju "še ni napočil čas, da bi četniki igrali na Jazinah". Kar zadeva slovenske klube, vroči zadrski navijači menijo, da je "vse lepo in prav, ampak Slovenci pač nimajo tako kakovostnih klubov, da bi jih bilo vredno gledati. Mi želimo gledati Real, italijanske klube. Kajti Zadar je najboljši na svetu." V resnici je igralska zasedba Zadra pred prihajajočo sezono povsem povprečna. Edina resna okrepitev bi bila vrnitev Komazeca, če ne najde boljšega angažmaja v tujini. To pa je odločno premalo za naskok na vrh hrvaške košarke, kar je sen vsakega ljubitelja košarke v Zadru.

Tudi v Splitu razmere niso veliko boljše. Klub je obdržal sponzorja Croatio Osiguranje, ne pa tudi nekaterih ključnih igralcev, kakršen je bil 211 cm visoki center Nikola Vujčić, ki je odšel k Maccabiju v Tel Aviv. Odšel je tudi trener Jasmin Repeša, čeprav je minulo sezono s splitskim klubom v evroligi naredil pravi bum in se skoraj uvrstil na Final four. Napovedani Aco Petrović, ki opravlja tudi nalogo trenerja hrvaške državne reprezentance, ne bo prišel. Ker klub ni zagotovil igralcev, ki jih je trener želel imeti. Legenda splitske košarke in športni direktor kluba Rato Tvrdić v nemoči pojasnjuje: "Ni težko sestaviti moštva s 5 milijoni dolarjev. Kaj pa lahko narediš s 500.000 dolarji?" Ekipa je pričela trenirati s štirimi igralci in brez glavnega trenerja.

Četrti hrvaški klub v Jadranski ligi bo reška Sava Osiguranje. Klub brez večjih zvezd. Od igralcev je v Sloveniji znan le 208 cm visoki krilni center Marijan Mance. Več kot imena o njih povedo izidi v lanski sezoni. Sedemnajst zmag in pet porazov je dosežek, povsem enak dosežkom Splita in Zadra.

Pravo renesanso košarke napovedujejo v BiH. Kljub odhodu Jasmina Hukića v Union Olimpijo si v tuzelski Slobodi največ obetajo od novega trenerja Borislava Džakovića, ki je v zadnjih letih treniral beograjsko Crveno zvezdo in Partizana. Enako optimistični so v sarajevski Bosni, kamor se je po več letih vrnil priznani trener Boško Prodanović. Med številnimi novimi igralci pa so v klub pripeljali tudi turškega centra Unuta Jenidza. Tretji udeleženec lige iz Bosne in Hercegovine KK Široki je v skladu z nacionalno opredeljenostjo tega hercegovskega kluba za novega trenerja vzel nekdanjega trenerja Zadra Danijela Jusupa. Ta je nasledil prav tako hrvaškega trenerja Ivico Burića. Tudi Budućnost iz Podgorice je v letošnji sezoni zamenjala trenerja. Omenjal se je prihod Jasmina Repeše, saj mu je Budućnost menda ponujala kar milijon mark na sezono. Ni znan znesek, ki so ga v Podgorici ponujali Dinu Rađi. Ta hrvaški košarkarski as, ki spretno unovčuje izkušnje iz NBA, naj bi prav tako okrepil Budućnost. Kakorkoli že, ne Repeša ne Rađa se nista odločila za Črno goro. Nekateri menijo, da njunega odhoda v Črno goro na Hrvaškem ne bi sprejeli ravnodušno. Vendar hrvaški mediji omenjajo tudi drugo možnost, da sta se umaknila zaradi domnevne povezanosti Budućnosti z mafijo in s tihotapljenjem cigaret. Povezovalna oseba naj bi bil, če je verjeti zagrebškemu tednik Nacional, črnogorski predsednik Milo Đukanović. Budućnosti naj ne bi uporabljali samo za razveseljevanje širokih ljudskih množic, ampak tudi za pranje denarja. Res pa je, da so v prejšnjih sezonah v klub prišli nekateri zelo znani jugoslovanski igralci, kot so Milenko Topić iz Crvene zvezde, pokojni Haris Brkić in Dejan Tomašević iz Partizana. Samo za prestop slednjega, ki se pav zdaj pogaja za prestop v Tau Cerramico, naj bi bila Budućnost plačala neverjetnih 750.000 dolarjev. Po trenerja Tanjevića pa naj bi bil lani v Trst z enim od svojih dveh letal odšel sam Milo Đukanović osebno. Ponudba naj bi bila znašala astronomskih 2,5 milijona dolarjev. Morda številka ni točna, vendar se ve, da je Tanjević eden najdražjih trenerjev na svetu in prejšnjo sezono je bil trener Budućnosti.

Domači klubi

Slovenski predstavniki so še sredi priprav, nikjer pa še niso povsem do konca sestavili moštev, ki se bodo v prihodnji sezoni preskušala na štirih frontah - ne samo v jadranski in evroligi, ampak tudi v državnem pokalu in na (okrnjenih) prvenstvih. V ta se bodo po prvem delu vključili in odigrali 14 srečanj pred končnico štirih najboljših tudi vsi, ki bodo sodelovali v Jadranski ligi. Pri Unionu Olimpiji so prepričani, da gre za zvišanje kakovosti same igre. "Košarko igramo zaradi ljudi," pravi Brane Dimitrovič iz službe za odnose z javnostjo, "pri tej ligi pa gre predvsem za košarko in z njo povezanimi marketinškimi projekti." Sicer so zeleni najtanjši na položaju centra, od lanske evroekipe so ostali Zagorac, Beno Udrih, Welsch, Golemac, Kotnik in Modrić, kupili pa so Ciboninega Awojobija, Mujezinovića iz BiH, vračajo se Zdovc, Daneu in Boisa. In kaj pričakujejo od lige? "Ne gre za obujanje jugonostalgije - najboljši basket v Evropi se je igral tu. To je dejstvo."

Za kodeljevskega Slovana, najmanjši slovenski klub, je liga še pomembnejša. "Za naš klub je izjemno pomembna in smo presrečni, da smo do nje prišli," zatrjuje direktor Janez Rajgelj. Zavedajo se, da jih imajo za outsiderje, radi pa bi pokazali zobe marsikomu in se uveljavili kot soliden klub z dobro igro. "Uvrstitev v tretjo četrtino lestvice bi bila za nas uspeh, saj imamo enega najskromnejših, če ne najmanjši proračun med udeleženci." Rdeči dres bo od te sezone nosil Samo Udrih, ob njemu pa še Damon Frierson in še en Afroameričan "z dobre košarkarske univerze". Od lani so ostali predvsem mladi Gruzinci, prve peterke pa jim, podobno kot Olimpiji, ni uspelo obdržati. Eden najboljših slovenskih branilcev Jaka Lakovič jim je pobegnil v Novo mesto, kjer sicer nastopa pomlajeno moštvo novomeške Krke. "V povprečju 21 let in 201 cm. Lahko bi rekli, da imamo mlado ekipo, vendar to ni vnaprejšnji alibi," razmišlja Vlado Gavranovič, športni direktor KK Krka. "Pri sestavi moštva smo posvetili pozornost dolgi klopi, tako da imamo sedaj 15 skoraj enakovrednih igralcev." V Jadranski ligi merijo na uvrstitev med prvih pet moštev, svojo moč pa bodo preverili med 20. in 25. avgustom, ko bodo na turnirju v Zlati Gori igrali s Slobodo, z Budućnostjo in s Partizanom. Dobili so Nemanjo Jelisijevića iz Beograda, Kristjana Preglja iz Belišča, Borisa Gnidića iz Done.

Pri Pivovarni Laško vedo, da niso med favoriti. "Naše pričakovanje je z dobro igro pričarati polno dvorano in doseči kakšno domačo zmago na tekmi s katero velikih ekip," razlaga sekretar Aleš Antauer. "Uspeh bi bil nekje 5. do 7. mesto." Po njegovih besedah gre - po igri in po srcu - pričakovati močnejše Laško, precej spremenjeno moštvo bo vodil novi trener Predrag Kruščić, ljubljanski ljubitelji košarke pa se zavedajo okrepitve, saj so Laščani iz Slovana potegnili enega najboljši slovenskih centrov Smiljana Paviča, ameriškega branilca, ki je prišel iz madžarskega prvaka, in Samirja Lerića iz BiH.

Ali lahko ob raznovrstnosti interesov in razmer, v katerih delujejo člani bodoče lige, najdemo skupen interes? Ustanovitelji zatrjujejo, da je to "poslovni interes" s trženjem in sponzorji zagotoviti ligo z močnejšimi tekmeci, kot jih imajo ta moštva sicer v domačih državnih prvenstvih. V Sloveniji naj bi se oblikoval pool sponzorjev, ki jih zanima nastop na jugotrgih. "Ob vloženih sredstvih sponzorjev bomo gotovo zbudili večje zanimanje gledalcev. Dobili bomo tudi več denarja. Vse skupaj bo omogočilo kakovostnejše delo klubov," meni Rado Lorbek. Pri tem se samo od sebe postavi vprašanje: kje so v tej zgodbi italijanska moštva? Snaidero, Benetton, Scavolini, Rimini so prav tako jadranske ekipe ali mesta kot Olimpija, Zagreb, Podgorica ali Tuzla. Ekipe iz Italije bi zagotovo prinesle dodatne sponzorje in denar. "Brez dvoma," pojasnjuje Lorbek, "to bi si želeli tudi mi. Žal ni možno. V Italiji igrajo ligo ob koncu tedna, to pa se ujema z našimi termini. Hkrati je res, da med italijanskimi moštvi za tako ligo ni ustreznega zanimanja."

Jadranska liga sicer ni nobena posebnost. V severni Evropi deluje Severnoevropska liga NEBL, t. i. Baltska liga. V njej igrajo klubi iz Litve, Estonije, Finske, Rusije, Nemčije, Ukrajine, Letonije, Danske in Švedske. Komisar lige je nekdanja zvezda litvanskega Žalgirisa in lige NBA Šarunas Marčulionis. Od "naše" lige se NEBL razlikuje po tem, da moštva tekmujejo po turnirskem načelu in hkrati sodelujejo v svojih državnih prvenstvih. Vse več je glasov, da se pripravlja tudi Južnoevropska liga. V njej naj bi igrali klubi iz ZRJ (Vojvodina in Crvena zvezda), Makedonije, Bolgarije, Grčije, Turčije in Izraela. Kako daleč je uresničitev te zamisli, še ni jasno.

Jadranska liga - šport, biznis ali jugonostalgija? Za jasen odgovor je danes vsekakor prezgodaj. Ambicije so očitno resne. Športno-tekmovalne in poslovne. Za zdaj je videti, da zgodba sloni na suspenzu. Suspenzu košarkarske kakovosti, o kateri vsi govorijo, v mislih pa imajo kakovost iz časov jugolige. Suspenzu sponzorjev, ki bi prišli, pa ni trga, kjer bi prodajali, ne kupcev, ki bi njihove izdelke kupovali. Suspenzu gledalcev, ki naj bi množično hodili na tekme JL, pa utegnejo ostati doma pred TV. Zaradi kakovosti moštev ali preprosto, ker ni denarja za vstopnice in vse, kar sodi k žuru na tekmi in po njej.

Novi ligaši se sponzorjev verjetno res ne bodo otepali. Kljub temu pa med slovenskimi sponzorji vsaj na papirju vlada zanimanje. Glavni sponzorji klubov so bolj redkobesedni, še največ je povedal mag. Frančišek Bolka, član Unionove uprave: "Jadranska liga v prvem letu obstoja verjetno še zdaleč ne bo tako odmevna, kot je bila YU-liga. Pa tudi, če se tekmovanje ne bo uveljavilo, posebne škode ne bo, saj za udeležbo ne bodo potrebni posebni finančni vložki." Tudi Geoplin je zadovoljen z načrtovanimi nastopi "svojega" Slovana v širšem "jadranskem prostoru", kakšnih večjih promocijskih ambicij pa ni nakazal. Dejanski sponzorji se bodo pri Sidru oglasili takrat, ko bo jasno, kakšna sta kakovost jadranske košarke in zanimanje gledalcev. Smo pa opazili zanimiv, a žalosten sponzorski zasuk v domačem prvenstvu - Kolinska, ki je bila sponzor 1. slovenske moške lige, "v prihodnji sezoni ne bo generalni pokrovitelj slovenske lige". Slovenska liga bo brez najboljših štirih v prvem delu pač preveč oslabljena za velike sponzorje, zato košarkarska zveza ta trenutek še nima glavnega pokrovitelja zanjo. Kakorkoli že, košarkarski gledalci v dvoranah in pred zasloni bodo lige veseli, zanimivo pa bo videti, ali bodo ti dovolj prepričljivi za sponzorje. Lahko le upamo, da bolj, kot so bili privlačni boji za obstanek v prvi slovenski ligi.