Mirovne perspektive

Pogoj za prihod Natovih enot v Makedonijo je trdno premirje, so konec minulega tedna poudarjali visoki predstavniki Nata v Bruslju, čeprav se je predhodnica štiristotih vojakov, specialcev britanske vojske, že pripravljala na odhod v nemirno državo. Glavnina 3500 Natovih vojakov, ki bodo sodelovali v operaciji Nujna žetev, naj bi bila sposobna slediti predhodnici v 48 urah. Naloga Natovih vojakov bo v skladu z dogovorom v predvidoma mesec dni trajajoči misiji razorožiti pripadnike albanske Osvobodilne narodne vojske (ONV).

Previdnost zahodnega vojaškega zavezništva v Makedoniji je razumljiva in upravičena, saj so se različni mirovni posredniki na Balkanu v bližnji preteklosti prevečkrat opekli, mirovne operacije pa so zelo tvegane. Eno od obče sprejetih pravil pri sodobnem izvajanju mirovnih operacij je, da mora vsaj ena izmed strani v spopadu podpirati cilje mirovne misije, so zapisali uredniki Jane's Defence Weeklyja. Najhujši fiaski se pripetijo, če se mednarodni mirovni vojaki vpletejo v spopade, ki naj bi jih preprečevali.

Zahodni strategi in vojaki Makedonijo odlično poznajo, saj so bili v njej najprej nameščeni v sestavi sil Unpredepa, pred operacijo zveze Nato proti Zvezni republiki Jugoslaviji in med njo pa v podpornih misijah Kforja na Kosovu. A realen razlog za optimizem glede konca makedonske krize je tokrat na dlani, nova misija zahodnega vojaškega zavezništva bo posvečena samo in izključno Makedoniji. V ponedeljek, 13. avgusta, popoldan so v rezidenci makedonskega predsednika Borisa Trajkovskega v skopskem predmestju Vedeno po dolgih in težkih pogajanjih podpisali načelni dogovor o spremembah makedonske ustave in več drugih dokumentov, ki naj bi vodile do miru v državi. Listine sta podpisala po dva voditelja makedonskih in albanskih strank - Ljubče Georgievski, Branko Crvenkovski ter Arben Xhaferi in Imer Imeri - v navzočnosti generalnega sekretarja Nata Georga Robertsona, mednarodnih posrednikov Francoisa Leotarda in Johna Pardewa ter visokega evropskega predstavnika za zunanje in varnostne zadeve Javierja Solane in drugih. S tem, da se ONV postopoma razoroži, medtem ko bo potekala parlamentarna razprava o spremembah makedonske ustave, se je strinjal tudi njen politični predstavnik Ali Ahmeti. Naloga bi torej morala biti za mednarodne vojake preprosta in bi morala na terenu potekati brez zapletov ...

Dolgo pričakovana vojna

Kako se je v Makedoniji pravzaprav vse skupaj začelo? Spopad, ki je sicer že star, nasprotja so tako rekoč ukoreninjena v družbi, ki še zdaleč ni bila zgled uspešne multietične države na Balkanu, je bil pričakovan in je vrhunec dosegel v začetku marca letos. Takrat so se albanski uporniki začeli z orožjem spopadati z makedonskimi vladnimi silami v bližini hribovske vasice Tanuševci, le lučaj od makedonsko-kosovske meje. Svetovni mediji so začeli govoriti o izvažanju albanskega "terorizma" s Kosova ne samo v Makedonijo, ampak tudi na jug Srbije, mednarodni odposlanci pa so makedonskim oblastem dajali nedvoumno podporo. Tudi za vojaške akcije v "razumnih" mejah. Posebej odločen je bil Javier Solana, nasprotoval je kakršnemu koli pogajanju s "teroristi".

A tukaj je tičala past, v katero se je mednarodna skupnost nemara ujela že ob začetkih krize na Kosovu in morda celo kdaj prej. Maja 1998 so srbske oborožene formacije na Kosovu začele veliko ofenzivo proti pripadnikom Osvobodilne vojske Kosova (OVK) v zaledju Dečanov. Za to akcijo je Milošević dobil tiho podporo mednarodne javnosti, misleč, da bo glede na ogromno srbsko vojaško premoč vsega hitro konec, da je albanskih upornikov malo in da se s težavo mednarodni skupnosti ne bo treba ukvarjati. Ni bilo tako. Sledila je velika srbska poletna ofenziva in z njo prve reke albanskih beguncev, ki so začeli tavati po pokrajini. Z albanskimi gverilci ni in ni bilo konec, mrtvih je bilo vedno več, začela se je humanitarna katastrofa civilnega kosovskega prebivalstva, ki ni mogla uiti medijski pozornosti. Mediji so začeli pritiskati. Jeseni 1998 se je na Kosovu mednarodna skupnost prvič odločneje vmešala, potem ko so ji poleti vajeti popolnoma ušle iz rok. Plod pogajanj med Richardom Hollbrokom in Slobodanom Miloševićem v Beogradu je bil oktobrski sporazum. Nadaljevanje zgodbe je znano. Prišli so verifikatorji misije OVSE, spopadi so se nadaljevali, zgodil se je zločin v Račku, bila je mednarodna konferenca v Rambouilletu in naposled je prišlo Natovo posredovanje.

Mednarodni začetek reševanja krize v Makedoniji je bil podoben - čeprav razmer na Kosovu leta 1998 in tri leta kasneje v Makedoniji nikakor ne gre enačiti - makedonske oblasti so dobile zeleno luč za vojaško operacijo. A tukaj je bila napaka mednarodnih dejavnikov v presoji položaja večja - in teže oziroma sploh nerazumljiva - kot pred tremi leti na Kosovu. Albanskih "teroristov" v Makedoniji ni bilo le nekaj sto in niso bili "le" uvoženi s Kosova, pač pa so se makedonske oborožene sile spoprijele z dobro opremljeno in disciplinirano uporniško vojsko, ki je nedvomno nastajala dalj časa in se je rekrutirala predvsem na ozemlju Makedonije. Albanski uporniki so imeli okvirno začrtane cilje, ki so jih jasno predstavili ob prvih stikih z mediji. Vse to je Nato vedel oziroma bi vsaj moral vedeti. (Oznako teroristična so za ONV začeli posamezni svetovni mediji upravičeno izpuščati - dosledno jo uporabljajo makedonski mediji -, saj je ONV napadala zgolj vojaške cilje, njeni pripadniki niso zakrinkani, nosijo uniforme in vidna znamenja svoje vojske ter ubogajo ukaze. Kmalu je postalo jasno, da cilj oboroženega boja Albancev v Makedoniji ni priključitev ozemlja k "velikemu" Kosovu ali "veliki" Albaniji, pač pa so ti vedno znova poudarjali, da se borijo za več pravic za albansko prebivalstvo znotraj meja Makedonije - del upornikov se sicer, ne glede na izjave, brez dvoma zavzema tudi za enega izmed prvih dveh ciljev.) Makedonska vojska in policija sta se znašli v nezavidljivem položaju. Možnosti za uspešno ofenzivo proti upornikom, ki so se najprej v velikem številu pojavili tik nad drugim največjim mestom v državi Tetovom z večinskim albanskim prebivalstvom, so bile nične, čeprav so jo Makedonci vedno znova napovedovali, nekateri pa terjali, celo nasilno demonstrirajoč na ulicah. Hkrati je javno mnenje Makedoncev postajalo sovražno do pripadnikov zahodnih novinarskih hiš in agencij, do pripadnikov mednarodnih organizacij in navsezadnje tudi do zahodnih vojakov, že nameščenih v Makedoniji v sestavi sil Kforja. Makedonske oborožene sile je večina zahodnih analitikov ocenjevala kot borno opremljene, neizurjene in nezmožne vojaških manevrov, šlo je skratka za ocene, diametralno nasprotne nasvetom, ki jih je ob začetku spopadov makedonska oblast dobivala od zahodnih politikov. Mnenje o vojaški nezmožnosti Makedoncev se je hitro izkazalo za pravilno, navkljub mrzličnim makedonskim nakupom vojaške opreme v Ukrajini. Sploh je z uporniško vojsko začela simpatizirati večina albanskega prebivalstva. "Vsaka hiša ima med našimi vojaki vsaj enega borca," so denimo ponosno pripovedovali domačini iz Tetova.

Vprašanje, ki se postavlja kar samo po sebi, je, zakaj se je torej vojaška opcija sploh udejanjila? Zakaj so umirali ljudje in zakaj niso bili nemudoma izpeljani močan mednarodni pritisk na obe v spopade zapleteni strani in pogajanja, potem ko so v državi odjeknili prvi streli? Je pri Natu in drugih na Zahodu res šlo le za napačno presojo?

Dejstvo je, da bi Nato z večjo in dolgotrajnejšo destabilizacijo Makedonije zabredel v hude težave, saj bi bili prekinjeni preskrbovalni koridorji, potrebni za logistično oskrbo enot Kforja na Kosovu. Neimenovani predstavnik vlade Zvezne republike Jugoslavije je menda izjavil, da so že tekla pogajanja z Natom o možnostih vzpostavitve dodatnih preskrbovalnih koridorjev prek ozemlja Črne gore.

Negotova prihodnost

"Ključni problem sedanje makedonske krize ni makedonsko-albanski spor, pač pa makedonsko-makedonski spor. Najprej se moramo Makedonci med sabo dogovoriti, kako bomo ali kako bi radi ravnali, šele nato se lahko pogovarjamo z Albanci," je pred kakšnim mesecem zatrjeval novinar skopske televizije A1, namigujoč na nesoglasje med prozahodnim makedonskim predsednikom Borisom Trajkovskim in ekstremnim delom političnega vodstva na čelu z notranjim ministrom Ljubom Boškovskim. "V državi, ki je skorumpirana in tik pred gospodarskim zlomom, bi vojna komu, ki bi z njo obogatel, nemara celo ustrezala, saj bi tako preprosto in učinkovito zakril sled za poneverjenim denarjem," je razmišljal makedonski novinar.

Hkrati s tistimi, ki so si vojno želeli ali si jo še želijo na makedonski strani - žal se z radikalnim vojaškim obračunom z albanskimi "teroristi" ali kar vsemi Albanci strinja večina makedonskega prebivalstva, za to pa so brez dvoma krivi predvsem makedonski mediji -, je veliko podobnih, vojne željnih tudi med Albanci. Tu so različni skrajneži znotraj uporniških vojaških struktur, nedavno se je pojavila nova organizacija upornikov, ki zadnjega sporazuma ne priznava, poleg njih so tu še organizirani in oboroženi kriminalci. V negotovih vojnih razmerah je vsakršna sumljiva trgovina lažja, tu so priložnosti za velike in lahke zaslužke ... Trgovina z orožjem, drogo, belim blagom ... V predmestjih Tetova so se na primer nedavno pojavile prodajalke ljubezni, ki so tja prišle iz Bolgarije. Noro, sredi vojne in spopadov so bila dekleta ujetnice svojih zvodnikov. Lokalni poveljnik albanskih upornikov je sicer ukazal - z orožjem je zagrozil organizatorjem -, da morajo dekleta nemudoma proč, a tovrstna trgovina očitno poteka in to kljub vojni in frontnim črtam. Vsi ti ljudje, ki jim je vojna v interesu, bodo poskušali mirovna prizadevanja minirati oziroma vsaj ohranjati območje trajne nestabilnosti.

Makedonski predsednik Boris Trajkovski je prejšnji teden zagotovil, da albanskih upornikov, ki bodo prostovoljno izročili orožje, ne bodo kazensko preganjali, če niso zakrivili dejanj, ki sodijo v pristojnost haaškega sodišča. S tem naj bi se začelo udejanjanje doseženega sporazuma. Sledil naj bi načrt ustavnih sprememb, Nato pa naj bi začel zbirati orožje albanskih upornikov ... Vse do popolne razorožitve in dokončnega sprejetja ustavnih dopolnil. Predsednik makedonskega parlamenta Stojan Andov je zasedanje, na katerem naj bi začeli razpravljati o ustavnih spremembah, na predlog predsednika države sklical za 31. avgust.

Veliko vprašanje ostaja, kako bo misija ne pretirano številnih Natovih vojakov dejansko potekala. Po dosegljivih podatkih in ocenah naj bi se bilo število oboroženih albanskih upornikov, organiziranih v brigade, samo v zaledju Tetova povzpelo že na več kot deset tisoč. Razorožitev takšnega števila ljudi, če ti ne bodo ravno sami organizirano prinašali orožja, bo zapletena že z logističnega vidika, sploh v zelo kratkem roku. Tu je še javno izražen dvom velikega dela makedonske oblasti in javnosti, ali bodo albanski uporniki pripravljeni upoštevati dogovor in oddati orožje. Makedonci sumijo, da se bo ponovila zgodba z razoroževanjem OVK na Kosovu, ko so tamkajšnji albanski borci večinoma oddali le staro orožje, sodobnejše pa skrili. Poleg tega je slišati še nenehne očitke vojakom Nata, da so albanske upornike pomagali oborožiti in izuriti. Koga in kako bodo torej mednarodni vojaki razoroževali in ali je trideset dni za takšno operacijo dovolj?

Albanski uporniki so v zadnjih spopadih napredovali in po podpisu premirja nadzorujejo več kot dve tretjini Tetova in četrtino državnega ozemlja, kot so objavili nekateri makedonski mediji. A v pogovorih na presenetljivo spokojnih ulicah Tetova sproščeni albanski borci novinarjem zagotavljajo, da se bodo držali vseh dogovorov in orožje oddali v predvidenem roku, je v petek povedal sodelavec New York Timesa. Vse bi torej moralo biti zelo preprosto ...