Ustvarjalec šprinterk

Letošnje svetovno prvenstvo v Edmontonu je bilo, kar zadeva spektakel, najbornejše v zadnjih letih. Kanada, dežela organizatorka, ni dobila niti ene kolajne, kar je prava redkost. Edmonton pa je mesto, ki slovi predvsem po hokeju in morda po rodeu.

Svetovna atletska zveza IAAF je v Edmontonu spremenila ime v Zvezo nacionalnih atletskih zvez in ne gre več za zvezo amaterskih atletskih zvez. Mednarodna zveza skrbi, da se atletika širi po vsem svetu. V Kanadi in posebej na zahodu države je atletika malo razširjena, čeprav imajo tam izjemno dobre objekte. Vsa atletika je na vzhodnem koncu, v Quebecu, Montrealu in Torontu, in Kanada je prvenstvo dobila predvsem zaradi premožnosti. Kasneje se je izkazalo, da tam, še posebej v tem delu, ni velikega zanimanja za atletiko. V nekaterih medijih atletike sploh ni bilo. Televizija sploh ni neposredno prenašala tekem, temveč je predvajala le nekaj posnetkov. Samo neki francoski kanal je nekaj prenašal v živo. Tam je na prvem mestu hokej, sledijo ameriški nogomet, baseball, pa tudi rodeo. To so najbolj popularni športi. Okolica Edmontona se razprostira na ozemlju, ki je veliko skoraj za polovico Slovenije, in tam živi 950.000 prebivalcev, imajo pa 700 dvoran za njihove športe. Atleti smo bili dokaj hladno sprejeti, tako da se je na semaforju prikazoval napis "Make some noise", ker je bila na štadionu popolna tišina. Gledalci so se zbudili šele, ko so nastopali Kanadčani. Tribune sicer niso bile napol prazne, vendar štadion sprejme - če ne upoštevamo VIP-tribun, novinarskega prostora in prostora za tekmovalce - 42.000 ljudi. V povprečju se jih je zbralo okoli 30.000.

Malo gledalcev in teatralno razpoloženje?

To je malo gledalcev za prireditev, kakršna je svetovno prvenstvo. Vsi smo menili, da bi morala biti svetovna prvenstva tam, kjer je za atletiko veliko zanimanja. Za atletiko je velika škoda, da ni bilo večjega zanimanja. Nemški novinarji so Edmonton preimenovali v Deadmonton, zaradi česar so bili Kanadčani izjemno užaljeni, še posebej domačini, ki so bili sicer precej prijazni.

Kanada je tako ali tako v zadnjih letih kolajne osvajala bolj ali manj z "uvoženimi" temnopoltimi atleti, kot sta šprinterja Ben Johnson in Donovan Bailey.

Kanada ima to nesrečo, da je imela veliko afero z Johnsonom, zato so se ji začele podirati šprinterske discipline. Kar dvakrat je bil pozitiven na testu za anabolične steroide, zato je dosmrtno kaznovan. To je bil glavni vzrok, da se tam šprint ni razvijal tako kot v ZDA.

Večina šprinterjev je po rodu s Karibov, z Bahamov in Antilov, pa tudi drugi so večinoma temnopolti, belci so postali, razen v teku na 200 metrov, redkost. Vendar za to razdaljo po odhodu izjemnega Michaela Johnsona ni več tolikšnega zanimanja.

Tek na 100 metrov je pri moških postal povsem disciplina temnopoltih. V atletiki je šprint kraljevska disciplina, prva pa je tek na 100 metrov. Večina ljudi, ki spremljajo atletiko, ve, kdo je zmagal na 100 metrov, manj jih ve, kdo je zmagal na 1500 ali 10.000 metrov. Temnopolti tekači imajo nekatere prednosti pred belimi, vendar je o tem vprašanju težko govoriti. Tu se hitro zaide v rasizem. Zaradi tega se na mednarodnih simpozijih o tem sploh ne govori. Mogoče le na kakšnih neformalnih sestankih, čeprav so nekatere prednosti temnopoltih dokazane. Temnopolti otroci imajo denimo pri enem letu motoriko tako razvito kot beli pri treh letih.

Kaj pa razlage, da imajo temnopolti več rdečih mišičnih vlaken, kar naj bi omogočalo večjo eksplozivnost?

Mišice so bolj ali manj enake. Tu gre bolj za psihofiziološke sposobnosti, ne toliko za anatomske. Tudi beli šprinterji lahko postanejo s treningom tako močni kot temnopolti. Druga prednost je njihova motivacija, dokazovanje v okolju. Slišiš tudi takšne opazke kot na primer ob zmagi Žane Pintusevič; tekmo sem gledal po televiziji. Poleg so bili v večini črni atleti in zraven so padale izjave kot "She is human again," da je postala človek, ko je premagala Marion Jones. Zagotovo vlada neko rivalstvo med belimi in temnopoltimi tekmovalci.

Kje so razlike opaznejše, med moškimi ali med ženskami?

Čisto natančno teh zadev ne poznam, ker se o tem zelo malo govori in je težko priti do podatkov. So pa seveda tudi evropski trenerji, kot denimo trener Ekaterine Thanou in trener Pintusevičeve, ki ne priznavajo, da so črni šprinterji boljši od belih. Mogoče je v tem ključ do uspeha, zakaj omenjeni premagujeta temnopolte šprinterke. Tudi Alenki vedno pravim, ko mi tarna, da težko tekmuje s temnopoltimi, da jim je lahko enakovredna.

Uspelo vam je napraviti dve vrhunski šprinterki, Brigito Bukovec in Alenko Bikar. V čem je skrivnost dobrega šprinterja? Navsezadnje tudi vi niste privrženec teorije, da so temnopolti v prednosti.

Šprinter se v glavnem rodi. Potrebna je genska osnova za sestavo muskulature, struktura hitrih in počasnih mišičnih vlaken, in tu morajo prevladovati hitra vlakna. Vendar mora za dober izid veliko trenirati, in sicer šprinterski korak. Ta je nekaj posebnega in je povsem drugačen od teka na srednje in dolge proge. V sodobnem šprintu se veliko pozornosti namenja šprinterskemu koraku in delu v fazi leta, ko je športnik v zraku, da pripravi muskulaturo na dotik s tlemi v fazi prednjega dotikanja. Z muskulaturo zadnjega dela stegna potegne nogo nazaj in tu je skoraj ves odriv končan. V fazi zadnjega dotikanja, ki je pomembno za srednje in dolge proge, mora šprinter čim prej končati odriv in prenesti nogo v položaj za sprednje dotikanje. Šprinterji tečejo spredaj, z vlečenjem naprej. To je bistvo šprinterskega koraka. Pa delo rok in pravilen položaj medenice. To se morajo šprinterji naučiti, če se hočejo kosati z najboljšimi. Na počasnih televizijskih posnetkih se vidi, da vsi najboljši tečejo tako. Če ne obvladaš tehnike, si lahko po naravi še tako hiter, pa se ne moreš kosati z najboljšimi. Genska osnova v športu pomeni, in to je sreča, zgolj 20 odstotkov, 80 odstotkov so vsi drugi dejavniki. Starši, šola, učitelji, infrastruktura, dober trener, motiviranost in denar. Tisti, ki nimajo znanja in denarja, težko dosegajo kakovostne izide kljub super talentu.

Koliko pa so pri šprinterjih pomembne fiziološke značilnosti? Šprinterji so bili nekaj časa precej visoki, denimo Carl Lewis, Ato Boldon pa je precej nižji. Tudi Bikarjeva je nižja od tekmic. Marion Jones je višja skoraj 15 cm.

Seveda so prednosti v telesni višini. Pri šprinterskih disciplina velja neka optimalna višina. Previsoki in premajhni šprinterji ne pridejo do izraza. Alenka Bikar je premajhna, da bi se merila z Marion Jones. Ta ima prednost višine in večjega koraka. Alenka bi potrebovala zgolj dva do tri centimetre in bi dosegala še boljše izide.

To je višina Brigite Bukovec.

Na drugi strani pa je v treningu šprinta dominanten trening moči. Zato so vsi šprinterji tako muskolozni, pomemben pa ni samo spodnji del telesa, temveč tudi ramenski obroč. V šprintu je zelo pomembno zamahovanje z rokami. S slabše razvitimi mišicami pade tudi frekvenca teka. Mišična masa je zelo pomembna.

Koliko uteži mora na dan preložiti šprinter?

Postopki so različni. Vladajo nekakšni ruski in vzhodnonemški načini treningov hitrosti in ameriški oziroma centralnoameriško-otoški sistem. V ruski teoriji je trening moči štirikrat na teden, v Ameriki pa imajo trening moči dvakrat na teden, predvsem maksimalno moč. Ameriški trening je po eni strani mehkejši, sprejemljivejši za tiste, ki nočejo trenirati v dvoranah in fitnesih. Seveda pa sta tudi podnebje in okolje vzrok, da Rusi več trenirajo v dvoranah in z utežmi kot športniki v krajih s toplim podnebjem. Primer Alana Wellsa, olimpijskega zmagovalca iz Montreala. Po rodu je Škot in je večino treninga opravil doma v garaži. V tistem podnebju je bilo težko trenirati, bil je daleč od dvorane in je praktično vsak dan vadil za moč. V drugih ciklih treninga je šel na toplo in vadil na stezi. Obstaja več načinov, kako do kakovostnih dosežkov.

Od padca vzhodnega bloka so začele prevladovati temnopolte šprinterke, čeprav so v osemdesetih letih kraljevale predvsem vzhodnjakinje. Veliko se je govorilo, da tudi zaradi dopinga.

Takrat je bil pri njih šport pod državnim pokroviteljstvom in je potekala hladna vojna z Zahodom. Vzhodnjaki so izbirali športnike po izjemno preverjenih znanstvenih metodah, kateri lahko trenirajo, kateri ne. To se na Zahodu ni dogajalo, tam je bil trening bolj demokratičen. Vzhodni trenerji so bili praktično lastniki športnikov in tisto, kar so jim dali za trening, so ti morali narediti. Nikdar niso dovolili, da bi športnik dozorel in da bi prišla na isto raven, da bi mu lahko bil sodelavec. Trener bi bil potem samo še svetovalec. Športnik mora rasti s trenerjem, in ko prideta do vrhunstva, je trener le še nekakšno oko kamere, ki mu svetuje. Atlet mora sam znati prenesti pritiske olimpijske arene. Če ga tega ne naučiš, potem ga lahko stres velikih tekmovanj zlomi. Res pa je, da je bil prisoten tudi doping in te države so bile zelo zaprte. A na velika tekmovanja niso pustili nikogar, ki bi bil lahko pozitiven. Sedaj se je vse to odprlo, tudi tam je način treninga bolj demokratičen. Morebiti je bil to vzrok nenadnega padca na Vzhodu, toda raven se sedaj tudi tam dviga.

Doping je lahko pika na i vrhunskemu izidu, še posebej, če ga prekriješ. Navsezadnje je bilo že nič koliko šprinterjev pozitivnih.

Dopinga je v športu in atletiki še veliko. Pogosto pa športniki dosežejo rezultate z dovoljenimi sredstvi. Sam se nikoli nisem skušal ukvarjati z dopingom in s svojimi atleti imam dogovor, da ne smemo na noben način uporabljati nedovoljenih sredstev, ampak moramo uporabiti vsa možna dovoljena sredstva. Zaradi tega je imela Brigita Bukovec deset strokovnjakov, ki so skrbeli za njen trenažni proces. Ta tim, ki sem ga vodil, je malo razpadel po Brigitinem odhodu. Posamezni člani pa sedaj pomagajo Alenki. Upam, da bomo skupaj spet pomagali Alenki, da bo prišla do želene kolajne na EP prihodnje leto.

Pa sploh lahko še doseže bolj vrhunski izid?

Alenka je sedaj dozorela in je po letih na vrhuncu. Ta bo trajal še kakšna štiri leta. Vendar se v atletiki kaže, da lahko tudi starejše tekmovalke uspešno tekmujejo, denimo Marlene Ottey, ki je bila pri 41 letih četrta v Sydneyju.

Ampak prav na Otteyjevo je padel sum dopinga.

Brez teh dvomov ne gre. Tudi na Brigito in Alenko je padel sum. Velikokrat so mi trenerji in atleti dejali, da se izidov, ki jih dosegata, ne da doseči brez dopinga.

Zaupate vašim zdravnikom, da atletom ne dajejo kakšnih prepovedanih zadevic?

Popolnoma jim zaupam, ker izbiram takšne, ki odgovarjajo za svoja dejanja in postopke.

Alenka Bikar vas je v neki izjavi označila za "ženskega" trenerja. Je ženskam težko najti pravega trenerja, ki bi razumel njihovo psiho?

Z ženskami sem pač imel veliko uspeha. Treniram pa tudi moške reprezentante, med drugim moško štafeto, ki je nastopila na olimpiadi.

Pa je teže trenirati ženske?

Moške trening bolj zanima. Pogosto sprašujejo, zakaj toliko treninga, kaj bomo s tem dosegli. Ženske pa so veliko bolj vodljive in jih te stvari v procesu treninga ne zanimajo. Brigite sploh ni zanimalo, kaj bomo počeli naslednji dan. Ko sem ji razlagal, kaj naj bi počeli, mi je odvrnila, naj povem kar Alenki in ji bo ona razložila med treningom.

Alenka Bikar je ob vrnitvi v domovino dejala, da je dobila ponudbe številnih trenerjev, med drugimi trenerja Marion Jones, da bi trenirala pri njih. Ste glede na svoje uspehe kako ponudbo dobili tudi vi?

Alenko so vabili številni menedžerji, bili pa so tudi pogovori s trenerji. S svojimi uspehi še nimam takšne veljave kot nekateri trenerji, ki na vseh največjih tekmovanjih dosegajo prva mesta in svetovne rekorde. Nekaj menedžerjev pa se je vseeno zanimalo za sodelovanje. V Lizboni, na dvoranskem SP, smo se dogovorili, da bi treniral francosko tekačico na 100 metrov z ovirami Nicole Ramalalanirina. Ravno ko bi se morala dobiti na Martiniquu, kasneje naj bi prišla še za tri mesece v Ljubljano, se je poškodovala in poškodba se ji je vlekla vso sezono. Šele na SP je tekla hitreje od 13 sekund. Najin dogovor še velja in morebiti bova sodelovala prihodnje leto.

Če se vrneva k Edmontonu. Novi predsednik Atletske zveze Slovenije, poklicni politik Roman Jakič, je rajši odšel na morje kot v Edmonton. Namesto njega naj bi bil tja odšel trener Igorja Primca. Nazadnje tudi ni pričakal reprezentance ob vrnitvi v domovino. Če bi osvojili kako kolajno, pa bi se zagotovo pojavil. Se vam zdi to v redu?

V preteklosti smo imeli zelo dobrega predsednika Jožeta Brodnika. Ta je atletiko s finančnimi sredstvi pripeljal zelo visoko. Napravil je nekaj napak, a so bile zelo zanemarljive. Kolikor poznam razmere, je bil najboljši predsednik do sedaj. Škoda, da ga ni več na tem položaju. Klubi so na volilni konferenci hoteli drugače in dobili smo novega predsednika. Jakič je čisti novinec in bo moral pokazati pripadnost atletiki. Njegova naloga je, da poskuša AZS ustvariti čim boljšo finančno bazo, da bodo atleti čim laže trenirali. Mislim, da nima smisla, da človek postane predsednik ali član upravnega odbora zgolj zato, da potuje po svetu in hodi na velika tekmovanja. Glavno je, da ustvari primerne razmere, da bomo lahko čim bolje in čim uspešneje trenirali in tekmovali. Upam, da mu bo to čim bolje uspelo.