"O vojni in miru odločajo oni!"

Tudi pri nas poskušajo nekateri, kot v prejšnjih vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, mobilizirati prebivalstvo z vero. Radi bi ohranili privilegije, ki so jih imeli v preteklosti. Islamska skupnost je bila proti temu in se ni pustila sprovocirati. Makedonska pravoslavna cerkev se v 19. členu ustave postavlja v kontekst državne cerkve. Gre za filozofijo, ki v Makedoniji nima stika z realnostjo. Pripadniki islamske verske skupnosti v Makedoniji niso samo Albanci, pač pa še Turki, Romi, tudi nekateri Makedonci ... Naši verniki sestavljajo približno polovico makedonskega prebivalstva. Toda makedonska pravoslavna cerkev tega ne priznava, pač pa se obnaša, kot da je nacionalna cerkev. Tradicionalna vera v Makedoniji naj bi bila pravoslavna. Pri vsem tem gre za projekt, ki je podedovan še iz časov nekdanje Jugoslavije in bi rad spremenil realnost v Makedoniji. Če hočeš spreminjati realnost, pa se moraš spoprijeti s težavami. Ravno zaradi neupoštevanja realnosti nastajajo spori in spopadi. Najbolj žalostno je, da se med ljudmi na vsak način poskuša spodbuditi še verski konflikt. Z vsemi verskimi skupnostmi v Makedoniji nam je uspelo sestaviti izjavo, ki je ugotavljala, da ta vojna ni verska, in je pozivala vernike, naj se distancirajo od konflikta. Ko smo dogovor hoteli uveljavljati v praksi, je makedonska pravoslavna cerkev nastopila proti njemu. Njena odločitev je bila za nas žalostna in boleča. Mi, islamska skupnost, smo pozvali vse prebivalce v Makedoniji, naj se distancirajo od konflikta. Sporočili smo, da smo za mir. Vodstvo makedonske pravoslavne cerkve štejemo za odgovorno za vse posledice. Oni vojno podpirajo in so jo celo blagoslovili. Gredo po poti, po kateri je na začetku vojne na Hrvaškem šla srbska pravoslavna cerkev.

Kakšno je bilo vaše delovanje tam, kjer so potekale vojaške akcije?

Islamska skupnost se je odločila za politiko izogibanja vojni za vsako ceno. Za vsako ceno smo podpirali dialog. Vsesplošne vojne ni ravno zaradi naše politike. Če bi še mi hoteli podpirati to vojno in motivirati pripadnike islama za spopade, bi bilo to enostavno. Več deset džamij je bilo požganih, sto tisoč naših vernikov je bilo pregnanih z domov, večinoma na Kosovo. Če bi še mi prilili olja na ogenj, bi bila slika v Makedoniji danes drugačna. Ljudje naše dejavnosti v zvezi s tem spoštujejo in pravijo, da je dobro, da vseskozi pozivamo k dialogu in mirnemu reševanju sporov. Večkrat smo na primer ljudi mirili, ko je bila porušena njihova džamija in so ljudje pozivali k maščevanju. A stavbo lahko zgradimo na novo, smo razlagali, ljudi pa se od mrtvih ne da obuditi.

Kaj menite o prizadevanjih albanskih političnih voditeljev za spremembe makedonske ustave?

V ustavo je nesmiselno postavljati, da je ta država po veroizpovedi tradicionalno pravoslavna, če upoštevamo, da je pravoslavnih vernikov le od trideset do štirideset odstotkov prebivalstva. Druge vere naj bi bile minorne. Vsak, ki pozna realnost in to primerja s tem, kar je zapisano v ustavi, vsak normalen bo videl, da je to krivica, in se strinjal, da tako ne gre. Nihče nam ne more zaradi tega očitati, da smo skrajneži. Zahtevamo le, da se ustava v 19. členu spremeni in da se vse verske skupnosti postavijo na enakopravne temelje. Verske skupnosti bi morale biti enakopravne ne glede na število vernikov. Diskriminacija v verskem pogledu potrjuje tudi diskriminacijo na drugih ravneh, na državni ravni. Podpiramo zahteve albanskih političnih strank po spremembi nekaterih členov ustave, zdijo se nam povsem legitimne. V desetih letih, od kar postavljamo te zahteve, jih z naše strani nihče ni poskušal uresničiti z incidenti, s silo, pač pa z dialogom. Normalno je, da se po desetletju neuspešnih poskusov spremeniti razmere, spremeniti krivico, nekateri utrudijo in da bodo začeli iskati drugačno pot reševanja težav. Normalno je, da so se v vrstah Albancev pojavili skrajneži. Kljub temu pa se mora do konca vztrajati, da se sprememba ustave zagotovi po mirni poti in z dialogom. Ne smemo pustiti, da dialog zamenja vsesplošna vojna. Mi temu nasprotujemo. Če je potrpljenje potrebno, bomo pač še potrpeli. V Makedoniji se danes spopadajo sile, ki so spoznale, kaj je demokracija, s silami, ki so izgubile na vseh okoliških območjih, pa tudi širše. Iluzija je, da bi lahko tukaj ohranili tisto, česar ni uspelo ohraniti skrajnežem v Jugoslaviji.

Torej nasprotujete albanski Osvobodilni narodni vojski (ONV)?

Mi lahko absolutno nasprotujemo vsakemu, ki bi rad spremenil stvari s silo. To mora biti jasno vsem. Vendar se je ONV pojavila šele zdaj, po desetletju brezplodnih pogovorov. Če bi se pojavila takrat, na začetku, bi jo brez dvoma obsodili takoj. Takrat je bila pot dialogu odprta. Zdaj je ne moremo obsoditi, čakali smo deset let. Mi to štejemo za normalen odziv pri vsakem narodu. Ne moreš ljudi ves čas hraniti le s praznimi obljubami.

Kaj je izhod iz tega položaja? Kaj je vaš nasvet politikom, mednarodni skupnosti in ONV?

Makedonija ima le dve možnosti. Čas je za mirno rešitev, zdaj so prišle tudi realne možnosti, tukaj je podpora mednarodne skupnosti. Če se težave ne bodo rešile tako, bo spet vojna. Vse je v rokah makedonskih političnih voditeljev, političnih strank, makedonske pravoslavne cerkve in ljudi. Če se odločijo za vojno, vojna bo. Vojna bo pogubna. Najprej za same Makedonce. Te države potem zagotovo ne bo več. To je najbolj žalostna možnost. O vojni in miru odločajo oni!

Kaj mislite o pomoči mednarodne skupnosti, o prihodu Natovih vojakov v Makedonijo?

Mislim, da se lahko Makedonija opira na vse, razen na orožje. Orožje bi pomenilo smrt za makedonsko državo. Tudi ONV ne more uspeti le z orožjem, pa če bi ji hrbet krila vsa mednarodna skupnost, tako kot Makedonci ne morejo zmagati z ukrajinskim orožjem, ne glede na to, koliko ga v državo pride. To je filozofija samomora. Če bo sprejeta opcija Zahoda, če bo zagotovljena enakopravnost vseh prebivalcev v državi, potem bi to pomenilo rešitev. To je edina dobra pot. Tedaj bi oboji, Makedonci in Albanci, dobili največ.