27. 8. 2001 | Mladina 34 | Družba
Psi s poklicem
Kaj vse piše v delovni knjižici psov reševalcev, policijskih psov, psov iskalcev min in drog ter psov vodnikov
Lola varuje lastnika pred avtomobili, stopnicami in robniki
© Nada Žgank
"Ni ga vodnika psa, ki ne bi imel izkušenj z neljubim srečanjem," se nasmehne Boris Platovšek in s prstom pokaže luknjico na nogi, ki jo je dobil med reševanjem Odina (letos devetletnega rottweilerja) v spopadu s potepuškim psom. "Odin je zelo dominanten pes, zato smo se odločili za kastracijo, drugače bi moral nehati reševati, saj reševalec ne sme biti agresiven in mora znati delati v skupini," je razložil Boris, ki se je vključil v izobraževanje reševalnih psov in vodnikov predvsem iz kljubovanja. "Ko je bil Odin še mladič, sva večkrat naletela na kritike znancev, češ kakšnega psa ubijalca imam, zato sem se odločil, da bova postala reševalca. Zdaj mi je v ponos, da sva v štirih letih opravila vse potrebne izpite, čeprav rottweiler ni tipična pasma za reševanje." Besedica "sva" tukaj ni le za okras - celo v delovni knjižici reševalnega psa sta prilepljeni dve fotografiji - skrajno važnega Odina in njegovega vodnika. Medtem ko je Odin opravil izpit iz poslušnosti, se je Boris seznanil s prvo pomočjo ponesrečencu, potem pa še z veterinarsko pomočjo psu. Ko je Odin pred komisijo iskal pogrešanega v ruševinah, v lavini ali na prostem, je Boris pridobival znanje o nevarnostih v gorah in plazovih, o "presenetljivih" ruševinah ter o orientaciji na terenu in vzpostavljanju radijskih zvez. Nato je sledilo več kot 40 seminarjev in vaj, kasneje pa akcije iskanja pogrešanih oseb, na katere pokliče policija. "Nazadnje smo iskali pri Turjaku. Ko smo ob enajstih zjutraj začeli iskanje, so možakarja pogrešali že šest dni. Vodil sem ekipo, ki je po dveh urah iskanja našla pogrešanega, a žal prepozno. Obešenec, ki je v svojem hladilniku pustil poslovilno pismo, bi lahko prestrašil marsikaterega odraslega, kaj šele otroka." Podoben primer sta imela, ko je starejši možakar po neuspeli operaciji in hudih bolečinah odkorakal v gozd, kjer ga je Odin po celem dnevu iskanja le našel. "Ustavil se je na poti, jaz pa sem ga le začudeno gledal. Saj tam ni bilo nikogar. Poskušal sem ga spraviti naprej, on pa je stal kot vkopan." Mož je sedel ob deblu, tako da ga mimoidoči ne bi takoj opazili. "Po tistem vonju in prizoru en teden nisem mogel jesti. Mislim, da tudi Odin ni bil preveč navdušen. V veselje nama je, ko najdeva živega človeka." Petinpetdesetletni Boris je dal prednost mlajšim pri iskanju pogrešanih ob potresu leta 1999 v severozahodni Turčiji. "Odin je tipičen rottweiler in težko prenaša vročino, ta pa je bila tisti čas v Turčiji neznosna, zato bi bil skoraj neuporaben. Dodajte še, da so ga hoteli letalski prevozniki stlačiti v odsek za prtljago, kjer ni dovolj kisika in je nihajoč pritisk. Pa še to, da bi se moral spopadati z vonjem mrličev, ker je bilo upati, da bomo v ruševinah našli živega človeka, naivno ..."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 8. 2001 | Mladina 34 | Družba
Lola varuje lastnika pred avtomobili, stopnicami in robniki
© Nada Žgank
"Ni ga vodnika psa, ki ne bi imel izkušenj z neljubim srečanjem," se nasmehne Boris Platovšek in s prstom pokaže luknjico na nogi, ki jo je dobil med reševanjem Odina (letos devetletnega rottweilerja) v spopadu s potepuškim psom. "Odin je zelo dominanten pes, zato smo se odločili za kastracijo, drugače bi moral nehati reševati, saj reševalec ne sme biti agresiven in mora znati delati v skupini," je razložil Boris, ki se je vključil v izobraževanje reševalnih psov in vodnikov predvsem iz kljubovanja. "Ko je bil Odin še mladič, sva večkrat naletela na kritike znancev, češ kakšnega psa ubijalca imam, zato sem se odločil, da bova postala reševalca. Zdaj mi je v ponos, da sva v štirih letih opravila vse potrebne izpite, čeprav rottweiler ni tipična pasma za reševanje." Besedica "sva" tukaj ni le za okras - celo v delovni knjižici reševalnega psa sta prilepljeni dve fotografiji - skrajno važnega Odina in njegovega vodnika. Medtem ko je Odin opravil izpit iz poslušnosti, se je Boris seznanil s prvo pomočjo ponesrečencu, potem pa še z veterinarsko pomočjo psu. Ko je Odin pred komisijo iskal pogrešanega v ruševinah, v lavini ali na prostem, je Boris pridobival znanje o nevarnostih v gorah in plazovih, o "presenetljivih" ruševinah ter o orientaciji na terenu in vzpostavljanju radijskih zvez. Nato je sledilo več kot 40 seminarjev in vaj, kasneje pa akcije iskanja pogrešanih oseb, na katere pokliče policija. "Nazadnje smo iskali pri Turjaku. Ko smo ob enajstih zjutraj začeli iskanje, so možakarja pogrešali že šest dni. Vodil sem ekipo, ki je po dveh urah iskanja našla pogrešanega, a žal prepozno. Obešenec, ki je v svojem hladilniku pustil poslovilno pismo, bi lahko prestrašil marsikaterega odraslega, kaj šele otroka." Podoben primer sta imela, ko je starejši možakar po neuspeli operaciji in hudih bolečinah odkorakal v gozd, kjer ga je Odin po celem dnevu iskanja le našel. "Ustavil se je na poti, jaz pa sem ga le začudeno gledal. Saj tam ni bilo nikogar. Poskušal sem ga spraviti naprej, on pa je stal kot vkopan." Mož je sedel ob deblu, tako da ga mimoidoči ne bi takoj opazili. "Po tistem vonju in prizoru en teden nisem mogel jesti. Mislim, da tudi Odin ni bil preveč navdušen. V veselje nama je, ko najdeva živega človeka." Petinpetdesetletni Boris je dal prednost mlajšim pri iskanju pogrešanih ob potresu leta 1999 v severozahodni Turčiji. "Odin je tipičen rottweiler in težko prenaša vročino, ta pa je bila tisti čas v Turčiji neznosna, zato bi bil skoraj neuporaben. Dodajte še, da so ga hoteli letalski prevozniki stlačiti v odsek za prtljago, kjer ni dovolj kisika in je nihajoč pritisk. Pa še to, da bi se moral spopadati z vonjem mrličev, ker je bilo upati, da bomo v ruševinah našli živega človeka, naivno ..."
V akcije po Sloveniji Borisa navadno pokličejo prek pozivnika. "Sem samostojni podjetnik, zato si lahko privoščim odsotnost v službi, drugim pa to lahko povzroča velike težave." Odin med delom uživa, saj je zanj iskanje zabava, za lastnika pa je lahko tudi stres. "Pozimi smo iskali fantka, ki se je skril pred starši, ker mu niso hoteli kupiti konja." Večkrat sta šla po terenu in preiskala zgradbe, toda fant se je na beg temeljito pripravil. Skrivališče na vrhu skednja je prekril z deskami in s senom. Pred tem kupom se je Odin ustavil. "Dovolil sem mu, da skoči gor po stopnicah, in takoj je bilo jasno, da je fant tam. Naredil sem napako, ker sem novico povedal na glas. Fantkova mati je v hipu zlezla gor! Deske niso zdržale, ženska in Odin sta padla nekam dol, na fanta! Močno sem se ustrašil za vse tri. Najbolj pa za Odina, da ne bi koga ugriznil."
Med iskanjem se morajo reševalni psi ustaviti pred mirujočim človekom in z lajanjem ali z drugimi znaki nakazati to lastniku. "Odin išče plen. Ko ga najde, ga deli z mano. Za nagrado dobi nekaj frolik pasje hrane ali na drobno narezano hrenovko. Zgolj simbolično, drugače bi se preveč nažrl." To, da reševalni pes pokaže le mirujoče, nekateri s pridom izkoriščajo. "Naša ekipa je iskala 24-letnega fanta, ki se je skrival pred izterjevalci dolga. Starši so zagnali paniko, ker so mislili, da so mu posojevalci kaj naredili. Iskali so ga psi in policija s helikopterjem. A se je fant umikal. Ob ljudeh, ki se premikajo, Odin ne reagira. Pobegli je kasneje priznal, da je videl pse, a jim je z lahkoto ušel, saj niso agresivni." Za izsleditev ljudi, ki aktivno bežijo pred oblastmi, so usposobljeni psi za t. i. splošno uporabo, ki pripadajo policiji in ne Enoti reševalnih psov Slovenije kot Odin.
Baraba!
V pesjaku policijske postaje psov in konj v Mariboru je med ducatom ovčarjev le en rottweiler, ki je pravo Odinovo nasprotje. Zdelo se je, da se v jezi premika po kletki ne samo po tleh, ampak kroži tudi po stropu in zidovih. Le kaj naredi vzgoja iz dveh na videz enakih psov? Odina, čeprav to ni priporočljivo, ker je nezaupljiv do tujcev, lahko pobožate, saj je po lastnikovih besedah zelo razvajen. Prebivalci pesjaka pa že na videz niso prav nič crkljivi. So namreč policijski psi za splošno uporabo, to pa ni le poslušna hoja ob nogi. To je sledenje po sledi, obramba vodnika z nagobčnikom in brez, ustavljanje množice - agresivnost in pogum sta zanje vrlini, ki ju ne smejo izgubiti v nobenih razmerah (tudi med streljanjem, vkrcavanjem v helikopter itd. ne). Spevan Vojko dela z ovčarjem Rafom tri leta, pred tem je imel že tri pse - vsi so bili ovčarji, saj so ti po njegovem nekakšni "pasji mercedesi". Za najbolj naporno (lani sta bila med opravljanjem službenih dolžnosti ustreljena dva psa) delo šteje delo med pretepom v gostinskem lokalu ali na stadionu, ko letijo steklenice in že sama množica deluje stresno. "Ko sta lani igrala Olimpija in Maribor, smo trije kolegi nadzorovali ulico, ko se nam je začela približevati množica 150-200 ljudi. Tako hitro se je zgodila kršitev javnega miru, da nam ni uspelo odpeti nagobčnikov. Eden izmed viol je brcnil kolegovega psa v rit. Drugi je Rafa prijel za gobec in ga začel dražiti - Raf pa se ni mogel braniti, saj je imel nagobčnik. Ne vem, kako, vendar je bil napadalec tako vztrajen, da je nagobčnik zdrsnil dol. Raf ga je prijel, da sem se ustrašil." Ko je potegnil Rafa, je potegnil tudi napadalca, tako da se je ta prevrnil čez glavo. "Navaden pes bi ga zgrizel do konca. Toda Raf je na moj ukaz nehal! Rekel sem mu, 'gremo po drugo barabo' (baraba je povelje za napad), in je pustil violo na tleh, stopil čezenj in šel naprej." Tedaj so v Vojka vrgli 30 cm dolg robnik pločnika. "Pazili smo na svoje življenje, vsi smo bili poškodovani. Dejstvo pa je, da smo trije ustavili množico ponorelih viol in jim preprečili stik z ljubljanskimi navijači." V tujini je po Vojkovih besedah uporaba psa brez nagobčnika splošna praksa (enostavno psa z nagobčnikom niti ne uporabljajo), v Sloveniji pa smejo psa z njegovim osnovnim orožjem, zobmi, uporabljati le v posebnih primerih. Med zadrževanjem ilegalnih prebežnikov - teh so leta 2000 s psi ustavili 498 - imajo psi nagobčnike. "Ob štirih zjutraj smo na meji ustavili osem turških Kurdov," se Vojko spominja enega od primerov, "dva sta takoj pobegnila v gozd. Ponavadi prebežniki niso agresivni, ta pa je bil. Ko ga je Raf dosegel, ga je brcnil. Nato ga je napadel Raf in z nagobčnikom udaril vanj, tako da je bil za hip onemogočen. Ko je prišel k sebi, je ponovno brcnil Rafa ... Drugi ilegalec se je ob tem prizoru takoj vdal." Temu, kaj vse zmorejo slovenski policijski psi med napadom z nagobčnikom, so se čudili ne samo tuji kinologi. "Po osamosvojitvi sem delal s psom, ki je bil državni prvak. Sledili smo prebežniku bosanskega rodu, ki se kljub opozorilom ni hotel ustaviti. V koruzi ga je pes dobil, z nagobčnikom ga je udaril v obraz, tako da je Bosancu tekla kri iz nosa, pa tudi brazgotine so bile precejšnje." Ko so prebežnika odpeljali na policijsko postajo, je takoj vprašal, koliko stane pes. Čeprav mu je preprečil beg v Avstrijo, ga je pes tako navdušil, da je bil zanj pripravljen plačati dvojno ceno. "Rekel sem mu, da ga ne prodam za nobeno ceno. To je le moj partner, ki me še nikoli ni pustil na cedilu."
Pasji ugriz se šteje za blažjega od strela. Pes ugrizne le v zanj nevarne dele telesa - to so pri človeku roke in noge. Če "ujetnik" neha mahati, ne izziva psa s pogledom in miruje, ga pes pusti pri miru in pazi le, da se ne umika, dokler ne pride vodnik. To pa, da res neha ob pravem času, dokazuje drugi Vojkov primer iz Slovenske Bistrice. "Lovili smo kriminalca, ki je vsako jutro pretekel po 15-20 kilometrov. Ni države v EU, kjer ta 'športnik' še ni bil zaprt. Dobili smo ga ravno, ko se je vračal s treninga." Ko je "tekač" začutil, da se okrog njegovega bivališča dogaja nekaj nenavadnega, je začel teči v nasprotno smer. "Moj in še dva psa so mu sledili, a je imel tekač prednost, ker smo čakali na potrditev njegove identitete. Pretekel je zelo prometno cesto. Ustrašil sem se, da bo psa povozil avto, in se zadrl 'stoj'. Ustrašil sem se za svojega, ustavili pa so se vsi trije. Kljub mrzličnemu zasledovanju ...Takrat, ko se še človek ne zna ustaviti," je razlagal Vojko, medtem ko se je "poklicno agresivni" Raf v vodnikovi bližini obnašal kot nekakšen razvajen sobni kuža. "Do mene se obnaša kot otrok. Tudi moji hčeri, ki je nora na pse, zaupa. Sicer pa smo v naši družini vsi po vrsti nori na pse. Moja mami ima psarno nemških boksarjev. Za hčerkin četrti rojstni dan pa smo domov vzeli psičko iz azila." Vojko ima kljub obojestranski ljubezni na sebi nešteto ugrizov. Največ na prstih, ki jih je med vajo pozabil umakniti v rokave delovnega kostuma markerja. "Z leti sem se naučil psu med vajo ponuditi zame ugoden ugriz. Da dobi potrditev, da gre od markerja kot zmagovalec, drugače izgubi zanimanje."
Igra za drogo
Drugačno potrditev in spodbudo potrebuje pes, ki išče nelegalno drogo ali eksplozivna sredstva. Labradorec Oki, ki je star že devet let in gre drugo leto v pokoj, se je letos udeležil 23 hišnih preiskav, prevohal je 50 osebnih vozil, 73 tovornjakov, 12 kombiniranih vozil in pet avtobusov, da o prtljagi niti ne govorimo. Pa tudi vozilo naše fotografinje, v katerega smo skrili vzorec droge, ki ga ima za vajo Okijev vodnik Danilo Štelc. Vzorec je Oki našel v 4-5 sekundah, po enem krogu okrog avtomobila, takoj ko mu je Danilo v znak začetka akcije okrog vratu nadel posebno ovratnico. Za nagrado je dobil igro (Danilo mu je vrgel teniško žogico, kakršno drugi domači ljubljenčki dobijo zastonj), ki ga je motivirala tudi pri delu v drugih objektih. Se vam ob nerazblinjenem mitu o psih zasvojencih taka nagrada ne zdi preveč preprosta? "Če bi bil Oki zasvojen, ne bi zdržal niti enega leta. Pa še to. Če psa pri iskanju heroina motiviramo z drogo, potemtakem naj bi psa, ki išče eksploziv, z dinamitom?" je komentiral Danilo, ki namerava Okija po upokojitvi odkupiti. Pes bo stara leta preživel v bližini vodnika, s katerim sta skupaj že vrsto delovnih let.
Danilo za zdaj le načrtuje tradicionalen odkup partnerja za simbolično ceno, Robert Zajc pa doma že ima enega "upokojenca". V službi dela z nemško ovčarko Rito, ki išče minsko-eksplozivne snovi. Robert, ki je v policijski uniformi s pištolo za pasom še najmanj videti, kot da je "nor na pse", je do petmesečnega usposabljanja za vodnika prišel po nenavadni poti. Še kot mladega policista ga je iz vozila ustrelil nekdo, ki mu je kasneje pogosto grozil z maščevanjem. "Bal sem se za otroka in v želji, da bi se izognil človeku, ki so ga obsodili na pet let zapora, kasneje pa izpustili po dveh letih in pol, sem se umaknil v Maribor in začel delati s psi." Poleg Rite sta v Sloveniji samo še dva takšna psa - špringer španjelka in nemški ovčar -, delata pa na letališču Brnik. Iskalci drog, ko zavohajo denimo tabletko ekstazija, to nakazujejo s praskanjem, psi za iskanje eksploziva morajo ob eksplozivu mirovati, da se ne poškodujejo. Za motivacijski trening z žogico ima Robert poln kovček vzorcev razstreliva - od pentrita, semtexa do mešanic, z vonjem katerih se prepoji tkanina ali lesena paličica in se nato skrije. Sam vzorec preveč smrdi za vajo, tkanino pa nameščajo s posebno pinceto, da nima lastnikovega vonja. Ena najnapornejših "resnih" akcij je bil za Rito in Roberta obisk predsednikov Busha in Putina, med katerim sta ovohala vsako vozilo, ki je bilo na Brdu. Nato so iste avtomobile prevohali še ameriški psi, a tako kot slovenski kolegi niso našli ničesar.
Najdi zebro
Če smo že pri psih, ki jim teče delovna doba, potem ne moremo mimo tistih, ki so vsakodnevni spremljevalci slepih. Labradorka Lola je od vseh psov v članku najbolj umirjena in zamišljena. Pri svojih spoštljivih desetih letih je bila sedem let oči Darka Kisovca iz Škofje Loke. "Najprej sem bil nezaupljiv do psa, ki ga zdravstveni zavod financira kot tehnični pripomoček za slepe. Enostavno sem bil postavljen pred izbiro: ali lahko zaupam svoje življenje psu ali ne," je pojasnil Darko. Po odločitvi za psa vodnika je dobil prvega psa zasebne šole, ki je kasneje razpadla. "Bila je stara 18 mesecev in že izurjena, vendar me kot novega vodnika ni ubogala." Kasneje pa je Darko le rekel "gremo v službo" in mu je Lola najprej prinesla ovratnico. Nato ga je vodila do avtobusne postaje, med potjo se je izogibala avtomobilom in se ustavljala pred vsako stopnico ali oviro. Na avtobusni postaji je mirno čakala na bus, nato poiskala vrata in že notri nakazala prosti sedež za lastnika. Po vožnji je Darka vodila do vrat v stavbi, kjer je delal kot telefonist, med odmorom ga je peljala tudi do menze. "Ljudje so bili v službi najpogosteje prijazni. Tega pa ne morem reči o svojih sosedih, ti so enkrat pobrali vse pasje iztrebke naokrog in jih stresli na naš vrt. Zanje sva dežurna krivca, ki morata odgovarjati za vse pse, ki kakajo v naselju. Saj razumem, da je treba pospravljati za psom, vendar jaz njenih iztrebkov ne vidim!" Darko je bil prizadet, ko je Lola, ki je enkrat ušla na prost sprehod, pritekla nazaj vsa objokana, ker jo je nekdo udaril po hrbtu, ona pa se ne zna braniti, saj je tako naučena. "Čeprav nameravam po Lolini upokojitvi vzeti drugega psa, bom, če bo šlo tako naprej, prisiljen opustiti pasje prijateljstvo ..." se je razburil Darko. "Največji nesmisel pa je, da s psom ne smem v domove za slepe! Lahko se dogovorim z marsikaterim hotelom, grem v lokal, kjer bodo Loli ponudili pijačo. V dom za slepe v Piranu ali Izoli pa ne smem, ker naj bi jim psi delali težave pri pospravljanju!"