27. 8. 2001 | Mladina 34 | Družba
"Albanci so beneficirani"
Protor Stojan Pajkovski, inštruktor za religiozna vprašanja makedonske pravoslavne cerkve
© Boštjan Slatenšek
Danes ima makedonska pravoslavna cerkev velike težave, povzročajo pa jih teroristi, ki so napadli našo državo. Ne poznajo človekovih pravic. Ni večjih človekovih pravic od tistih, ki so zapisane v bibliji ali koranu. Ena izmed njihovih zahtev je sprememba 19. člena ustave Republike Makedonije. Zahtevajo, da se izbriše ime makedonska pravoslavna cerkev in namesto tega napiše verske skupnosti v Makedoniji. To je skregano s pametjo. Mi drugega imena kot makedonska pravoslavna cerkev nimamo, naša stolica je tukaj, v Makedoniji. Ne zahtevamo, nismo proti, da se v ustavi omeni še na primer katoliška cerkev, ampak stolica katoliške cerkve je v Vatikanu. Tam je papež ... Mi tega nimamo v Bolgariji, nimamo v Ameriki, niti v Evropi. Mi imamo to samo tukaj, na tej mali krpici zemlje. To moramo ohraniti, saj je to naše ozemlje - makedonska pravoslavna cerkev je srčika, od katere ne bomo odstopili niti za ceno življenja ... To je naše ime. Ne morete me dati v ustavo, ne da bi mi dali ime, to pomeni, to je makedonska pravoslavna cerkev, ki je soustvarjala to skupnost od začetkov, od njenega nastanka pa do danes. To ne preprečuje, da se v ustavi omenijo še katoliška cerkev, islamska skupnost, protestantska cerkev ... Vsi živimo skupaj, vsi smo državljani te države. To je institucija makedonske pravoslavne cerkve in verskih skupnosti v Makedoniji ... Ampak vse to so zelo majhni problemi za ljudi, ki imajo vero in ljubezen do svojega bližnjega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 8. 2001 | Mladina 34 | Družba
© Boštjan Slatenšek
Danes ima makedonska pravoslavna cerkev velike težave, povzročajo pa jih teroristi, ki so napadli našo državo. Ne poznajo človekovih pravic. Ni večjih človekovih pravic od tistih, ki so zapisane v bibliji ali koranu. Ena izmed njihovih zahtev je sprememba 19. člena ustave Republike Makedonije. Zahtevajo, da se izbriše ime makedonska pravoslavna cerkev in namesto tega napiše verske skupnosti v Makedoniji. To je skregano s pametjo. Mi drugega imena kot makedonska pravoslavna cerkev nimamo, naša stolica je tukaj, v Makedoniji. Ne zahtevamo, nismo proti, da se v ustavi omeni še na primer katoliška cerkev, ampak stolica katoliške cerkve je v Vatikanu. Tam je papež ... Mi tega nimamo v Bolgariji, nimamo v Ameriki, niti v Evropi. Mi imamo to samo tukaj, na tej mali krpici zemlje. To moramo ohraniti, saj je to naše ozemlje - makedonska pravoslavna cerkev je srčika, od katere ne bomo odstopili niti za ceno življenja ... To je naše ime. Ne morete me dati v ustavo, ne da bi mi dali ime, to pomeni, to je makedonska pravoslavna cerkev, ki je soustvarjala to skupnost od začetkov, od njenega nastanka pa do danes. To ne preprečuje, da se v ustavi omenijo še katoliška cerkev, islamska skupnost, protestantska cerkev ... Vsi živimo skupaj, vsi smo državljani te države. To je institucija makedonske pravoslavne cerkve in verskih skupnosti v Makedoniji ... Ampak vse to so zelo majhni problemi za ljudi, ki imajo vero in ljubezen do svojega bližnjega.
Ste zadovoljni z makedonskim političnim vodstvom?
Nas nihče nič ne vpraša. Imamo enake težave, kot smo jih imeli pred petdesetimi ali sto leti. Razlika je, da so danes ti, ki vladajo, večji mojstri besede. Ta vlada nam ni dala nič, enako kot tudi prejšnja ne. Mi od nje tudi nič ne zahtevamo. Nam ni do tega, da se kot cerkev lotimo politike. Cerkev mora biti nad politiko. Ne opredeljujemo se za nobeno stranko. Oni so le za enkratno uporabo, mi pa bomo ostali.
V Srbiji je patriarh Pavle nastopil kot opozicija proti Miloševiću, ko je ugotovil, kam vodi njegova politika. Kakšno je vaše stališče, tudi Makedonija se je znašla v zelo težkem položaju?
Naša cerkev se razlikuje od drugih pravoslavnih cerkva, ki nosijo velik nacionalistični naboj. V teh težkih razmerah se moramo izogibati temu, da podpremo katerokoli stran. Prej ali slej bo tudi ta izgubila.
Pred vojno v Bosni so se katoliška, pravoslavna in islamska cerkev pogovarjale, kako bi lahko poskusile preprečiti vojno. So bili podobni poskusi tudi v Makedoniji? Kakšen je vaš odnos do islamske skupnosti?
Makedonska pravoslavna cerkev je pozvala k dialogu vse verske skupnosti, katoliško, pravoslavno, tudi islamsko. A žal vodje islamske skupnosti spretno prikrivajo svoje namene in lepo govorijo, hkrati pa delajo slabo. To je tragedija. In enaka tragedija, kot se dogaja v cerkvah in džamijah, je tudi v parlamentu. Tam se vsak dan pogovarjajo. Ne morejo reči, da ljubijo boga, hkrati pa sovražijo svojega brata, ki ga gledajo vsak dan. Mi smo jih nekajkrat pozvali k dialogu. Moramo se pogovarjati. Ampak morali bi govoriti resnico, govoriti to, kar je vredno človeka. Govoriti bi morali o tem, kar je možno, ne pa fantazirati. Ne moremo recimo zahtevati, naj damo bencin teroristom, ko ga ti potrebujejo. Lahko pa damo svoj prispevek za lepši jutri. Naša usoda je, da živimo skupaj. Če imajo kak kraj, kamor lahko odidejo, če je zanje prostor v Albaniji, jim bomo rekli, srečno pot. Pojdite. Mi nimamo kam. Naši bratje nimajo druge domovine kot Makedonijo. Imamo le to krpico zemlje. Ne zahtevamo velike Makedonije, kot smo jo včasih že imeli, enainpetdeset odstotkov makedonskega ozemlja je ostalo v Grčiji. Ne moremo zahtevati tega ozemlja. Zelo se trudimo, da bi nam uspelo prepričati ljudi. Tudi sam živim v kraju, kjer je polovica prebivalcev Albancev. Sprašujem jih, ali jim ni dobro. Makedonska država je največ vlagala v kraje, kjer žive Albanci. V etnično čistih makedonskih vaseh vlada neverjetna beda. Vas, ki ima sto dvajset hiš, nima niti litra vode na dan na prebivalca. Ljudje živijo kot v skvotih. Ne boste pa našli albanske vasi, ki bi bila brez vode ali elektrike. Pri njih je biznis. Oni so v boljšem položaju kot vsi Makedonci. Njihovi otroci imajo prednost pri vpisu na fakultete, ne plačujejo šolnin. Albanci v Makedoniji že deset ali petnajst let ne plačujejo računov za elektriko. So pa lahko kupovali puške in bombe. Makedonci elektriko morajo plačevati. Albanci so beneficirani v tej makedonski državi in mogoče je prav, da so svetu naposled pokazali, kakšni so v resnici. Tega res ni več mogoče trpeti. Makedonski narod vse to ve in je zelo revoltiran. Če se to ne bo nehalo, sem prepričan, da bo velika balkanska vojna.
Albanska stran pravi, da med boji ne skruni pravoslavnih cerkvenih objektov. Bilo pa je uničenih veliko džamij ...
Oni sami so v tej vojni onečastili džamije. Pokazali so, da niso pravi verniki. Ta, ki strelja iz minometa, da bi ubil nasprotnika, ni vernik. Mislim, da naša vojska ni imela druge izbire, kot da strelja na sovražnika. Oni niso zahtevali pravic prek legalnih institucij. Mislim, da je to zanje velika šola, da bodo naposled razumeli, da se nič na svetu ne da doseči s silo. Povsod, kjer so imeli džamije, so bile to teroristične baze in skrivališča. Kako lahko torej govorijo, da ljubijo boga? Kje je ta islamska morala? Ne more islam hkrati po vsem svetu povzročati težav. V Afganistanu rušijo budistične kipe, povsod osvajajo, ne morejo reči, da imajo le oni prav. Mi od tukaj nimamo kam drugam, oni pa imajo. Če so nezadovoljni, če nimajo pravic, naj jih poiščejo drugje. A pravic se ne da najti s puško. Poleg pravic pa obstajajo še dolžnosti. Zakoni veljajo po vsem svetu. Če nočejo spoštovati makedonskih, naj gredo drugam.
Kakšna bo prihodnost, kaj je rešitev?
Upamo, da bodo vodje terorističnih skupin spoznali, da se morajo odločiti za iskrena pogajanja v interesu naroda, ne pa v interesu svojega položaja. Kot cerkev pozivamo albanske voditelje, naj si malo ohladijo glave. Naj realno premislijo, kaj imajo naši bratje v Albaniji. Kaj imajo Albanci drugje, v Ameriki ... Čez dve leti bodo prišli še v Črno goro. To je tifus. Naši politiki morajo najti pravo rešitev, da bo zagotovljeno spoštovanje zakonov. Oni so v Makedoniji. Narod je lahko voditi. Dober pastir lahko odpelje čredo, kamor želi. Tu lahko pomagajo mednarodne institucije, ki so zdaj končno pokazale malo dobre volje za naše težave.