Krasni umetni svet

Referendumsko vprašanje o umetni oploditvi samskih žensk je bilo za Slovenijo pretežko. Odgovor je bil napačen. In glede na paniko, ki jo je povzročilo to vprašanje, si je težko predstavljati, kaj bi se šele zgodilo, če bi na glasovnico dodali še dve vprašanji. Prvič, ali naj imajo pravico do umetne oploditve tudi ženske, ki so že krepko v menopavzi? In drugič, ali lahko žensko, ki je že v menopavzi, umetno oplodijo s spermo, ki jo daruje njen biološki brat? E, to bil šok. Obstaja celo verjetnost, da bi Sloveniji to dokončno izbilo dno, tako da bi se udrla vse tja do Kitajske in Tajvana. Vprašajte Francoze, ki so kmalu po slovenskem referendumu zvedeli, da je 62-letna "Jeanine", upokojena samska učiteljica, postala najstarejša francoska mati, da ni zanosila z božjo intervencijo, ampak z biomedicinsko pomočjo, in da ji je spermo dal njen brat. Čudna reč, ne. Kako je to sploh mogoče, so se zgražali Francozi. So ji biomedicinsko pomoč nudili v Franciji? Ne. In zakaj ne? Ker ženske, ki so že v menopavzi, v Franciji nimajo pravice do umetne oploditve. Je šla pač v Ameriko, kjer tovrstna umetna oploditev ni prepovedana. Je zdravnikom v Ameriki povedala, da je donator sperme njen brat? Ne, rekla je, da je to njen mož.

Vse čudenje in zgražanje je povsem odveč. Šlo je le za samsko žensko, ki je hotela zanositi z biomedicinsko pomočjo, pa ni mogla, ker ji zakoni to pravico odrekajo, tako da je morala lagati, blefirati, odpotovati v tujino in v shemo vključiti celo svojega brata. Ker do umetne oploditve ni mogla po legalni poti, ji ni preostalo drugega, kot da se zateče k "incestu". Ni šlo sicer za klasični incest, saj je bratova sperma oplodila jajčece neke Američanke, toda v referendumski Sloveniji bi tisti, ki so udrihali po umetni oploditvi samskih žensk, le zmagoslavno kriknili: no, vidite, kaj smo vam rekli - umetna oploditev samskih žensk vodi v incest! Ja, drži, res so nas svarili, da samske ženske ob umetni oploditvi nehote tvegajo incest, toda "francoski primer" v resnici potrjuje čisto nekaj drugega: namreč to, da do "incesta" in incesta prihaja prav zato, ker umetna oploditev samskih žensk ni legalizirana. Ker je prepovedana. Ker so samske ženske izobčene in tako prepuščene divjini. Če bi imele ženske pravico do umetne oploditve, jim ne bi bilo treba lagati, blefirati, potovati v tujino ali pa sperme nabavljati prek interneta. Če bi bile do biomedicinske pomoči upravičene tudi samske ženske, ne bi tvegale incesta. V incest torej vodi le zakon, ki samskim ženskam prepoveduje umetno oploditev.

In če je samskim ženskam tako težko zagotoviti že pravico do umetne oploditve, kako težko bi bilo potem pravico do umetne oploditve zagotoviti šele samskim ženskam, ki so v menopavzi! Ja, spet bi morali poslušati staro cerkveno zgodbo o bednem, grešnem, nemoralnem človeku, ki misli, da je Bog. Zakaj umetna oploditev žensk velja za nemoralno imitiranje Boga, umetna oploditev poročenih žensk pa ne, ni jasno. In seveda, tu bi nov spin dobila tudi stara zgodba o tem, da otroci niso le manufakturno blago, ki ga je mogoče "producirati", obenem pa bi slišali še vse običajne pomisleke: prvič, da ni moralno, da imajo tako stare ženske otroke, drugič, da so tako stare ženske prestare za rojevanje otrok, in tretjič, da lahko tako stare ženske nenadoma umrejo in potem otroci ostanejo sami na svetu. Umrejo? Tudi mlajše ženske umirajo. Nenadoma. In množično. Da to ni moralno in da so prestare? Kaj pa še. Mar nimajo babice do svojih vnukov precej bolj topel in precej bolj starševski odnos kot starši? Mar ni res, da se babice z vnuki razumejo bolje kot pa njihovi starši? Je torej treba samskim babicam omogočiti umetno oploditev? Vsekakor.

V Sloveniji bi rekli: oni Francozinji manjka le to, da bi bila za nameček še lezbijka! Ironično, v istem času kot Francozinja ni nič manjše količine prahu dvignila 51-letna Američanka, lezbijka v menopavzi, ki so jo doktorji na univerzi Columbia umetno oplodili z bratovo spermo, ker pač ni hotela, da bi otroka spočela v klasični heteroseksualni zvezi. He! Nič, ženska, ki hoče spolno občevati le z ženskami, ima tako legitimno pravico do umetne oploditve kot ženska, ki hoče spolno občevati le z moškimi. In tako kot ima ženska, ki hoče spolno občevati le z ženskami, povsem legitimne razloge, da noče spolno občevati z moškimi, ima ženska, ki hoče spolno občevati le z moškimi, povsem legitimne razloge, da noče spolno občevati z ženskami. In njen socialni "incest"? Rekla si je verjetno takole: če že jajčece, iz katerega bo nastal moj otrok, ne bo moje, potem naj bo "moja" vsaj sperma, ki bo to jajčece oplodila - odtod bratova sperma. Odtod "incest". V otroku, ki ga je rodila, je tako tudi njena kri. Podobna logika verjetno vodi tudi 47-letno Angležinjo, ki so ji te dni britanske zdravstvene oblasti končno uradno odobrile umetno oploditev, pri kateri bo donator sperme njen brat. Kar je mnoge šokiralo, še toliko bolj, ker gre za prvo tovrstno umetno oploditev v Evropi. "Drugod po Evropi so obremenjeni s filozofskimi in religioznimi problemi, v Britaniji pa smo bolj pragmatični," je rekel Bob Edwards, ki je leta 1978 "kreiral" Louise Brown, prvega otroka iz epruvete, ki je medtem dobila tudi sestro, Natalie. Šur, "incest", do katerega prihaja pri umetni oploditvi, je šokanten, toda le v kontekstu zakona, ki samskim ženskam prepoveduje umetno oploditev. Če tak zakon ne bi obstajal, to ne bi bilo nič šokantnega in škandaloznega, ampak nekaj povsem normalnega, samoumevnega in rutinskega. Tako pa Slovenija vedno tvega, da se bo od šoka udrla do Kitajske. In Tajvana.

Grozljivke patriarhata

Tajvan je kot Slovenija - umetno oploditev samskih žensk je izobčil. In to že davno. No, te dni je tajvanska vlada svoje ljudstvo, predvsem kakopak samske ženske, nežno in zelo prijateljsko opomnila, da je umetna oploditev samskih žensk še vedno ilegalna. Vlada tega niti ne bi storila, če se ne bi pripetilo nekaj zelo hecnega, absurdnega pravzaprav. 37-letna Lee Yung-ping, ki jo Stranka za ljudi (People First Party) rine med kandidate za decembrske parlamentarne volitve, je namreč medijem razkrila svoj boj z endometrozo, ki ji povzroča hude, neznosne bolečine v maternici, še posebej med menstruacijo, se razume. Nobeno zdravljenje ni pomagalo. Prej narobe - kljub zdravljenju se ji je stanje le še poslabšalo. No way out. Potem so ji zdravniki predlagali, da zanosi z biomedicinsko pomočjo. Umetno. Zakaj? Ker je to edini način, da ublaži bolečino. Kot so ji povedali zdravniki, klinične raziskave kažejo, da hormonske in fizične spremembe, ki se zgodijo med nosečnostjo, blažijo endometrozo. Bolečine izginejo. Maternica se čudovito sprosti. In taka, čudovito sproščena, ostane še leta po porodu. A tu nastopi še hujša bolečina, še večji problem: Lee Yung-ping je samska. Aha. Kaj zdaj? Kot pravi, je bila spočetka tudi sama ostro proti temu, "da bi otroka rodila zato, da bi ubila bolečino", toda ko so vsa zdravljenja odpovedala, ji ni preostalo drugega, kot da začne resno razmišljati o umetni oploditvi. Kar pa je ni pripeljalo daleč, vsaj ne na Tajvanu. Zdravniki, ki so ji rekli, da je umetna oploditev edina rešitev, so ji obenem rekli, da ji pri tem ne morejo pomagati, ker je samska. Zakon je zakon. Jakost bolečine je tu nebistvena. Le stranski učinek zakona. In Lee? Nič, po volitvah bo šla overseas, v tujino. In se dala umetno oploditi.

Pred nami je ženska, ki je hudo bolna, potemtakem ženska, ki jo mučijo peklenske bolečine in ki bi ji lahko pomagala le umetna oploditev, toda do umetne oploditve nima pravice - pa ne zato, ker je umetna oploditev prepovedana, ampak zato, ker je samska. Referendumska ženska! In ker ji zakon jemlje pravico, da bi umetno zanosila doma, na Tajvanu, bo to storila v tujini. Zdravljenje z biomedicinsko pomočjo zanjo pač ne pride v poštev - ker je samska. In ker je samska, ni le prikrajšana in uklenjena, ampak tudi obsojena na bolečino. Na hudo, neznosno bolečino. In da smo si takoj na jasnem - te bolečine ne olajša niti Bridget Jones. Kdo je zdaj tu nemoralen - samska ženska, ki si hoče z umetno oploditvijo olajšati bolečine, ali zakon, ki samskim ženskam jemlje pravico do umetne oploditve?

Okej, boste rekli: za to žensko je otrok le izhod v sili! Otrok ji je le sredstvo, ne pa cilj! Otroka hoče le zato, da se bo znebila bolečine! Otrok bo le njen sedativ, njen prozac, njen painkiller! Lepo prosim, kdo pravi, da za poročeno žensko otrok ni le sredstvo, le izhod v sili, le painkiller - nikar ne pozabite, koliko poročenih žensk skuša z otrokom rešiti zakon, pritegniti izgubljeno moževo pozornost in podobno. Okej, boste vztrajali: toda ta ženska hoče otroka zlorabiti! Da bo zlorabila otroka? Lepo prosim, patriarhalna družba, ki si izmišljuje boleče, represivne, diskriminacijske zakone, res ne more soditi o tem, kajti prav patriarhalna družba temelji na represivni vzgoji otrok - prav patriarhalna družba otroke uči podrejenosti, odvisnosti in bogaboječnosti. Ja, prav patriarhalna družba je ta, ki otroke zlorablja. Okej, izbran je bil preveč ekstremen primer! Lepo prosim, ko pridemo do umetne oploditve samskih žensk, so vsi primeri ekstremni. In boleči. Zakaj? Oh, ne zato, ker bi bili ekstremni in boleči kar sami po sebi. Kje neki. Razlog je bolj banalen: ko enkrat sprejmeš zakon, ki samskim ženskam prepoveduje umetno oploditev, je namreč vsak "primer" ekstremen. Samska ženska, ki hoče umetno zanositi, je le še ekstremni stranski učinek zakona. Le še stranski učinek ekstremnega zakona. Tajvanski primer je v resnici zelo slovenski primer. In ekstremen je le zato, ker umetna oploditev samskih žensk ni legalizirana. Kaj bo storila samska Slovenka, ko jo bo začela endometroza ubijati? Odšla bo overseas. Zbežala bo v tujino.

Zakon, ki samskim ženskam jemlje pravico do umetne oploditve, je pač represiven. In ekstremen. Samske ženske kaznuje. Do krvi. In to tako, da boli. Nalaga jim bolečino. Točno, ta zakon nima nobene zveze z etiko ali pa z bojem proti morebitni zlorabi biomedicine - to je preprosto patriarhalen zakon. Ideološko skrpucalo. In tak zakon potrebuje le družba, ki temelji na kaznovanju in diskriminiranju ženske in ki si lahko ženske predstavlja le v odvisnem položaju. Ta zakon si lahko izmisli le družba, v kateri ima ženska pravice le kot privesek moškega. Le družba, v kateri je trpljenje žensk literarni žanr. Le družba, v kateri je agonična, trpeča ženska vrhunska spolna fantazija. Ženska, ki trpi, je afrodiziak. Le družba, ki po eni strani referedumsko sprejema zakone, s katerimi ženske meče v srednji vek, na drugi pa skuša ženske "osvoboditi" z idejami kot - oh, mar ne bi bilo fino, če bi porodniški dopust trajal tri leta. Hej, ali pa deset let! Magari celo življenje! Da bi se žensko ja čim manj videlo. Da bi bila ja čim bolj neopazna. Da bi se ja čim manj silila v ospredje. Da bi ja izgubila čim več izvršne moči. Le če je ženska v kuhinji ali pa na dolgem porodniškem dopustu, pomeni, da družba funkcionira.

Ne preseneča, da se je slovenski patriarhat ob referendumu o umetni oploditvi samskih žensk tako razburil, da se je praktično znašel na robu živčnega zloma in da se mu je že sama misel na to samoumevno pravico samskih žensk zdela srhljiva, nepojmljiva in nezaslišana. Hej, kot da ni že dovolj velik šok to, da ženske uporabljajo vibratorje - zdaj hočejo še umetno oploditev! Srhljivo. Nepojmljivo. Nezaslišano. Ni kaj, vibratorji in umetna oploditev ogrožajo patriarhat. Zakaj, je na dlani - ker zmanjšujejo žensko odvisnost od moškega. Au! Ne znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi v času referenduma kdo vsem tem paničnim segmentom slovenskega patriarhata razdelil najboljše citate iz knjige Konec moškega (The End of Man), ki jo je napisala ameriška feministka Angela Rosenstein. Kot pravijo gospa Angela, so v krsto moške tiranije zabiti že vsi žeblji: "V človeški evoluciji je ženska moškega potrebovala le zaradi sperme in njegove sposobnosti, da ji nudi zavetišče in hrano, medtem ko je sama 24 ur na dan skrbela za zelo krhko potomstvo. Naša evolucija je stopila v novo dobo. Ženska moškega ne potrebuje več zaradi zavetišča in hrane - vse osnovne reči si zna priskrbeti sama. Moška pomoč v prvih tednih po porodu je sicer dobrodošla, toda zaradi nekajtedenske pomoči še ni treba, da ženska moškega prenaša celo življenje."

Vidite, grozljivkam, ki plašijo patriarhat, ni konca. Hej, kaj pa mož in žena, ki sta dala svoj zarodek zamrzniti, ker hočeta družino spočeti kasneje, ko bosta preskrbljena, ko ne bosta mogla reči, da otrok ni bil rojen v pravem času, in ko otroku ne bosta mogla očitati, da jima je uničil kariero? Kaj pa ženska, ki je hotela zanositi s spermo svojega mrtvega moža? Kaj pa zakonski par, ki hoče klonirati svojega mrtvega sina? Vse to so zgodbe iz paralelnega sveta, ki počasi spodriva patriarhat. In huh, da ne omenjam standardne grozljivke o parih, ki v privatnih semenskih bankah izbirajo spol in barvo oči svojih bodočih otrok. Šokantno, ne. Nacizem! Hitler! Mengele! O, mar res? Mar ni pravzaprav res, da ljudje že s tem, ko izbirajo svoje življenjske partnerje, izbirajo svoje otroke? Vsak frajer hoče imeti seksi bejbo. In vsaka bejba hoče imeti seksi frajerja.