Pleh in ženske

Dvanajst brunaric, dvakrat Janko in Metka, ljubezenski labirint, Sneguljčica z razvratnim dekoltejem, knjiga grenke preteklosti in avtoodpad

Vhod na avtoodpad

Vhod na avtoodpad
© Igor Škafar

Če se peljete proti Slovenski Bistrici, boste v bližini odcepa za Oplotnico zagledali grajsko obzidje. In če vas bo "matral firbec" in boste pogledali v turistične vodnike ali na zemljevid, sivega mogočnega obzidja ne boste našli med kulturnimi spomeniki in ostanki veličastne dediščine naših prednikov. Več kot šeststometrski zid z dvajsetimi stolpiči (nekateri so okrašeni z levjimi kipi) boste prej našli v telefonskem imeniku pod oznako "avtoodpad" v Cigonci. Vsak Cigončan pa vam bo znal pokazati pot do avtomobilskega odpada. Čeprav asfaltirana cesta pelje naprej, se zdi, da sta grajsko obzidje in gostilna, ki stoji nasproti, na koncu vseh cest, kraj in prostor, od koder ni poti naprej. Gromozanska vhodna vrata na avtoodpad krasi slovenska zastava. Na levi in desni, kot se spodobi za odlagališče starih avtomobilov, ležijo ostanki jeklenih konjičkov, pred njimi pa stoji vodnjak, obraščen z rožami in okrašen z morskimi deklicami. Na parkirišču samevajo starejša vozila z reklamnimi napisi minikampa Mostiščar, avto brez napisa pa je v celoti namazan z betonom, na katerega so v slogu kakega obzidja nalepljeni ploščati kamenčki - vozilo za Kremenčkove, ki bo nastopilo na radgonskem sejmu v reklamne namene.

"Veste, enkrat ima človek dosti," je med sprehodom, nenehnimi klici po mobitelu in boju s petimi igrivimi psi razlagal lastnik avtomobilskega odpada Niko Kaiser, "toliko so kradli, da ponoči sploh nisem mogel mirno spati. Potem sem se odločil zgraditi obzidje. Mislil sem, da mi bo pri predelovanju nevarnega odpadka - avtomobilov - pomagala država. Dobil pa sem same inšpekcije." Notranjost za krožnim zidom bi bila lahko spodobna scena za snemanje znanstvenofantastičnega filma o napadu Nezemljanov ali ekološki katastrofi. Avtomobilski okostnjaki ležijo vsevprek, da o različnih avtomobilskih delih, ki so vsak trenutek ogrožali delovnega fotografa, niti ne govorim. Samo avtomobilskih vrat se je v enajstih letih, kar obstaja zid, nabralo na tisoče. "Tukaj," je široko zamahnil z roko Niko, "sem nameraval postaviti neke vrste tekoči trak. Na enem delu bi odstranjevali plastiko, nato tekočine itd. Na koncu pa bi stiskali ostanke v kocke."

"A kaj, ko država samo zahteva in nič ne daje. Zdaj nameravam zunaj zgraditi bazen s plažo za 'normalne', notri pa bo plaža za nudiste s pokritim odrom za nastopanje kake Helene Blagne. Vendar avtoodpadarstva kakšnih pet let še ne bom mogel opustiti," je govoril. Ko smo stopili v neskončno dolg, ampak res zelo dolg pretežno črn prostor s policami na desni in levi, je Niko ob razkazovanju brezštevilnih mehanskih "draguljev" iz svojega imetja dodal: "Računalniškega sistema beleženja, kaj vse imam in česa nimam, si nikoli nisem 'zrihtal'. Vse urejam na pamet." Poleg yugov, zastav, starih tovornjakov in drugih so se pod milim nebom zvrstili kopalnik krompirja in drugi zelo stari in težko prepoznavni stroji, ki so jih pred kakimi sto leti uporabljali uspešni kmetje. "V mislih imam načrt za ureditev muzejskega parka stare mehanizacije, zato odkupujem take stvari," je pojasnil Niko, ki se je, preden je od staršev podedovano zemljišče obdelal po svojem okusu, ukvarjal z marsičim. Bil je kmet, kovač, delavec v tovarni cokel, prodajalec, odvažal je tudi fekalije. Toda početja v preteklosti se spominja z grenkobo: "Imam celo štiri leta delovne dobe. Pa kaj mi to pomaga? Rad bi dve leti prepisal na hčerko, ki se uči v gostinski šoli, in dve leti sinu. Za pokojnino pa bom imel hišici 'Janko in Metka'." Ti sta nastali po tem, ko je Niko zgradil gostilno na zunaj v nekakšnem kitajskem slogu. "Med delom na odpadu nisem imel časa niti piti niti jesti. Tako sem prišel do lokala," je pojasnil. Dvonadstropno gostilno Mostiščar je postavil na robu gozda, čez cesto, nasproti grajskega zidu in svoje hiše. Za gostilno, skrit v gozdu, pa se začne najbolj neverjeten del Nikovega imetja.

Labirint za srečno poročene

Najprej vas že med drevesi preseneti skrita, več kot dva metra visoka živopisana Sneguljčica z nesramnim dekoltejem - betonski kip je Niko ustvaril sam. Sneguljčini joški veselo štrlijo v pozdrav vsakomur, ki si upa pokukati za vogal gostilne. Še nekaj korakov naprej boste zagledali dinozavra v naravni velikosti, narejena iz betona in ploskega kamenja. Dinozavroma sledi že omenjeni objekt "Janko in Metka" s tremi garažami. Hišica je dvignjena nekaj centimetrov nad zemljo (to ji daje pravljični videz), ima štiri spalnice z zakonskimi posteljami, pokritimi s pisanimi kitajskimi prevlekami, dva WC-ja in dve dnevni sobi za skupinsko zabavo. To, da se v njih res zabavajo, potrjujejo luknjice od cigaret na kavču v skupnih prostorih. Hiša "Janko in Metka II" se še gradi. "Ugotovil sem, da je prva hišica premajhna, zato bo druga veliko večja. Ko pa boste prišli gor, boste videli na tisoče svojih podob," je navdušeno pripovedoval Niko. "Kako to, na tisoče?" smo ga začudeno vprašali. "Ker so strop in stene narejeni iz ogledal. In če bi si kdo zaželel dober seks ..." in ne da bi dokončal, nas je po strmih zavitih stopnicah popeljal gor. Ko smo se skozi luknjo v tleh povzpeli na vrh hiše, je odprtino zakril z delom tal. Na sredi okrogle "ogledalne" sobe je kraljevala velika postelja z rdečo prevleko, z vseh strani pa smo videli sebe - celo majhni okenci sta bili obdelani z ogledali. "No, uležite se," je zahteval Niko. Kot nalašč za popestritev spolnih doživetij v dvoje ali več. "Je izolacija primerna kraju?" sem vprašala Nika. "Ja, ja," in je začel razlagati, kaj vse je dal v zidove. "Tudi ventilator imate za osvežitev. Če pa komu taka hiša ni pri srcu, lahko počiva v eni od dvanajstih brunaric."

Brunarice - hišice s prho, posteljo in kaminom za en parček - so še nedodelane. Ponekod so že postavljene straniščne školjke in nameščena rjava stikala z zlatimi obročki. Med hišicami, vsaka bo imela svoj horoskopski znak, stojijo trije solidni žari. "Če si boste kdaj zamislili piknik, tukaj imate prostor za peko mesa - samo za sabo morate pospraviti," je povedal Niko. Med brunaricami je speljal majhen potok z vodnjakom, a je zaradi suše letos prazen, na dnu pa ležijo drobni avtomobilski deli. Zdelo se je, da atraktivnih poti, na katerih so stale metrske betonske mušnice (kot prave, celo klobučki so nekoliko zeleni), razgaljena betonska Kasandra in "knjiga grenke preteklosti", ne bo ne konca ne kraja. Marmorna knjiga je po Nikovih besedah narejena v spomin na "težko pot, da dokažeš, kaj si sposoben narediti". Na eni strani velikanske knjige je narisano s puščico prebodeno srce, iz katerega kaplja kri. Zgoraj je napis: "Vsi, ki so nasprotovali tej gradnji - rušenje kompleksa 30. 5. 1993." Na drugi strani je datum gradbenega dovoljenja in ime tistega, ki ga je izdal. "Veste, čim starejši postajam, tem bolj sovražim državo," je Niko začel razlagati pomen spomenika. "Država podjetnike, namesto da bi jih podpirala, že od samega začetka zavira. Tako mi ob odprtju lokala niso pomagali, ampak so mi odredili denarno kazen ali 90 dni zapora, ker sem gradil na črno. Odločil sem se, da bom šel v zapor! Ni čudno, da je pri nas toliko brezposelnih! Ovirali so me pri pridobitvi gradbenih dovoljenj, zato sem tri leta živel v nenehni depresiji. A z vztrajnostjo sem le dosegel svoje." Trdi, da je denar zaslužil pri delu na avtomobilskem odpadu, pa tudi gostinstvo mu ne dela izgube: "Vsak petek in soboto imamo živo glasbo, razen v zadnjih dneh, ko so poletne počitnice. Za gradnjo pa uporabljam najcenejšo delovno silo - enkrat plačam s starim popravljenim avtomobilom, drugič se zmenimo kako drugače." Gradi se nenehno. Na koncu sprehajalne poti smo na primer naleteli na svež beton, razdeljen v nekaj delov, dokaj velik krog. "To bo pa ljubezenski labirint za srečno poročene z diskoteko. Na koncu labirinta bodo hišice, kjer se boste lahko spočili," se smeje Niko. Njegova nadaljnja razlaga, na kakšen način naj bi deloval labirint, se je končala tako, da bosta dva moška lovila eno žensko. Edina ženska, ki je bila v času našega obiska na Nikovem posestvu, pa je bila njegova hčerka Jadranka (žena, kot je pojasnil Niko, počiva na morju), ki bo, po očetovih besedah, podedovala vse imetje. "Če bi živela tukaj, bi se občasno počutila kot princesa iz pravljice," sem se obrnila na Jadranko, medtem ko je nekemu obiskovalcu ponudila pijačo. "Tako si lahko mislite, ko pridete na obisk, če pa ste tukaj rojeni in tu živite, je malo drugače," mi je odgovorila, stoječ za lesenim šankom v gostilni, kjer dela med poletnimi počitnicami. Gostilna je v nasprotju z gozdnimi objekti zelo svetla, tu in tam naletite na že znane morske deklice. Za eno je Niko rekel, da upodablja inšpektorico, ki je pred leti ukazala podreti objekte. Po njenem telesu bo nekoč tekla kokakola ali kakšna druga pijača - temu bi lahko rekli "sladko maščevanje". V strehi gostilne je narejenih nekaj lukenj za drevesa, ki jih lastnik med gradnjo ni hotel posekati in zato rastejo sredi gostilne. Okna krasijo pozdravni napisi v nemščini - saj Niko med drugim pričakuje tudi nemške goste. V zgornjem nadstropju je posebna miza za petdeset gostov, posebna zato, ker jo sestavljajo prozorni kvadrati, ki se bodo, kot si je zamislil Niko, premikali. Iz lukenj naj bi se dvignilo darilo za rojstni dan, ženska na moški zabavi ali moški na ženski zabavi - po želji.

Zamisli Niku ne manjka, glede na že zgrajeno tudi denarja ne. V mislih ima še postavitev dodatnih objektov za avtokamp - nekaj starih tovornjakov je že nadgradil z leseno strešico, nekoč pa jih bo postavil na zemljo, da bodo nekaj časa opravljali še drugo, "brezkolesno" službo. In kako na vse to gledajo sosedi? Eden od njih je sporočil, da ga Nikovo početje moti. Na vprašanje, kaj konkretno ga moti, je odgovoril "vse" - od avtoodpada do gostinske dejavnosti -, vendar stanja ne more spremeniti. Tudi drugi sosedi so pritrdili, da bi v Cigonci raje videli prašičjo farmo ali koruzni nasad kot uresničenje Nikovih zamisli. Ena najbližjih sosed je bila pri pojasnjevanju motečega natančnejša, pa tudi dejavna (obrnila se je na več institucij): "To je navadna kurbarija! V petek in soboto je tukaj prava norišnica! Že pri prvem odpadnem avtomobilu bi morali ukrepati, saj je bila tu nekoč prvorazredna kmetijska zemlja, zdaj pa je najbolj onesnaženo okolje daleč naokrog!"