Nevarnost onstran Karavank

Majhni in šibki si idole navadno iščejo med velikimi in močnimi. Slovenci smo si zato omislili Petra Klepca, Avstrijci pa so ga celo udejanili v obliki "štajerskega hrasta", kakor so ljubkovalno poimenovali rojaka Arnolda Schwarzeneggerja. Da bi bila avstrijska sreča še popolnejša, se je prav v času grozečega zatona najuspešnejšega avstrijskega mišičnega izvoza pojavil nov primerek nepremagljivega Homo Austriacusa, in to celo v njihovem nacionalnem športu - smučar Hermann Maier. Mladenič iz Flachaua je skoraj idealno poosebljenje vsega, kar si sodobni avstrijski človek želi videti: z domačim dialektom zavijajočega fanta, ki na dilcah avstrijske proizvoidnje in turistično vabljivih domačih poljanah vijugajoče ter neusmiljeno premaguje tekmece iz vseh držav. Pri Maierju pa je bilo še nekaj: s svojo silino se je vedno znal izvleči tudi iz najbolj kočljivih težav. Spomnite se le njegovega neverjetnega padca na olimpijskem smuku leta 1998 v Hakubi, ki ga je kot po čudežu preživel skoraj nepoškodovan, tako da je kasneje lahko pobral načrtovani zlati medalji v superveleslalomu in veleslalomu. Maierja je prav ta dogodek (in kasnejši uspehi) pri Avstrijcih dvignil v božanske višave. Mnogi so, v pomanjkanju prepričljivosti drugih malikov, celo pričenjali verjeti v njegovo nedotakljivost.

Po prometni nesreči pri Radstadtu pred dobrim tednom, ko je motorist Hermann Maier v trčenju z mercedesom 73-letnega nemškega upokojenca Wolfganga S. utrpel hude poškodbe desne noge, so se omenjene predstave v trenutku razblinile. Šok v javnosti je bil tako velik, da so z nasveti morali na pomoč celo psihologi. Položaj sicer ni bil primerljiv z dogodkom pred dobrimi petimi leti v Veliki Britaniji, ko je razpadla glasbena skupina "Take That". Najobčutljivejši mladostniki so se tedaj ob nenadnem sestopu idolov znašli v brezizhodnem položaju in v nekaterih primerih je lahko le hitra strokovna pomoč preprečila samomore. A vendarle... Avstrijska nacija, ki v svoji duši še naprej neguje zlati mit o srečnih letih velike habsburške monarhije (ta naj bi se namesto z vojnami širila s premetenimi ženitvami in možitvami - "Bella gerant alii, tu felix Austria nube"), se je morala ponovno soočiti s kruto realnostjo: da so namreč tudi avstrijski nacionalni junaki le ljudje iz krvavečega mesa in lomljivih kosti.

Pri Maierju, ki bo rane in zapleten zlom še najmanj dva tedna celil v bolnišnici, je bilo javno sočutje še posebej veliko. 28-letni športnik je bil sredi priprav za drugi nastop na olimpijskih igrah, na katerih je načrtoval predvsem zmago v smuku, se pravi v disciplini, ki ga je na zadnjih igrah tako brutalno izstrelila s proge. Vse kaže, da je Maier nameraval svojo enkratno športno pot marca prihodnje leto (s smukaškim zlatom v žepu) na finalu svetovnega pokala v domačem Flachauu nameraval celo končati. Zdaj so odprte vse možnosti: potem, ko je zdravnikom uspelo omejiti nevarnost amputacije noge (sledove rdečega laka mercedesa so menda našli na zlomljeni kosti), je nadaljevanje Maierjeve kariere še pod vprašajem. Specialisti menijo, da Maier gotovo ne bo mogel nastopati približno leto (dokler se s pomočjo vsadkov dokončno ne zaceli zlomljena kost), direktor avstrijskih alpskih reprezentanc Hans Pum pa optimistično napoveduje, da bi lahko Maier kljub nesreči in zaostanku treninga nastopil že na februarskih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju. Pri njegovem proizvajalcu smuči gotovost ni tako očitna. Že dan po nesreči je vodstvo podjetja poslovalnicam po vsem svetu v posebnem dopisu naložilo, naj v prihodnjih oglaševalskih akcijah poudarjajo, da s to znamko smuči nastopa še vrsta drugih odličnih tekmovalcev. Pomembna tema avstrijskih časopisov je bil konec prejšnjega tedna tudi Maierjev zavarovalniški izkupiček po nesreči. Ta naj bi znašal okroglo 100 milijonov šilingov (nekaj manj kot 15 milijonv mark). Maier se je namreč med drugim zavaroval tudi za primer izpada načrtovanih dohodkov (na tekmovanjih in iz oglaševanja), da o posameznih delih svojega telesa niti posebej ne pišemo.

Marsikaj, tudi del odškodnine, pa je odvisno tudi od tega, kdo je na zapletenem krišišču pri Radstadtu 25. avgusta dejansko zakrivil prometno nesrečo. Neprevidni nemški penzionist iz Münchna, ki naj bi v nepremišljeno (in nepravilno?) zavil na levo, ali pa je bil kriv motorist Maier, ki je po levi prehiteval avtomobilsko kolono in se zaletel v sprednji levi del nemčevega mercedesa. Preiskovalci za zdaj še niso z gotovostjo potrdili, s kakšno hitrostjo je vozil Maier? Ocene, da je bil svojim posebej ustrojenim motociklom na poti z 80 kilometri na uro (kar bi bilo v skladu z omejitvijo na mestu nesreče), namreč še niso dokazane. Dejstvo je, da je Maierja po trku in skoraj 30-metrskem letu odbilo v obcestni jarek, življenje in nogo pa mu je rešilo hitro ukrepanje prve pomoči. Znana pa je tudi njegova zgodovina prometnih prekrškov, ki so bili večinoma povezani s prehitro vožjo, na primer lani, ko je z avtom skozi avtocestni tunel drvel z več kot 200 km/h...

V času okrevanja bo Maierju medijska prisotnost zagotovljena, tako da ga z njim že tako in tako obsedena avstrijska javnost vsaj nekaj časa ne bo pozabila. Maier pa je s svojo nesrečo pomagal utrgati pozabi še druge podobne (ali še veliko bolj tragične) nesreče. Denimo v avstrijskih cestnih tunelih (številne nesreče v zadnjih letih) ali železnicah (posebej v Kaprunu). Da lahko za nevarne označimo tudi avstrijske avtoceste, pričajo skoraj dnevna poročila o tako imenovanih "Geisterfahrerjih", se pravi voznikih, ki hote ali nehote, pod vplivom alkohola ali drog (ali celo s tega vidika trezni), drvijo v napačni smeri... Je že mogoče, da veliko nesreč in tovrstnih neumnosti povzročijo zmedeni nemški nedeljski vozniki tipa "Wolfgang S.", utrujeni "Gastarbeiterji" z juga Evrope, ki se utrujeni vračajo v domovino ali pa nazaj na gostujoče delo. Pri čemer pa ne bi smeli pozabiti niti prepotentnih in pogosto alkoholiziranih domorodcev, ki za volanom za ceno nevarnosti lastnih in drugih življenj zdravijo osebne ali celo nacionalne komplekse...

Pri tem pa je šokantno dejstvo, da so avstrijske športne osebnosti očitno še posebej izpostavljene nesrečam, tako na cesti, kot tudi na tekmovališčih. Če upoštevamo samo predstavnike smučanja, lahko ugotovimo, da je od leta 1984 v nesrečnih okoliščinah umrlo kar 15 avstrijskih tekmovalk, tekmovalcev in trenerjev. Črno serijo je začel nekdanji svetovni prvak v smuku Sepp Walcher, ki si je zlomil tilnik na turističnem tekmovanju v rodnem Schladmingu. Kasneje je pred televizijskimi kamerami pri padcu na treningu smuka v Wengnu izkrvavel obetavni Gernot Reinstadler, na treningu se je smrtno ponesrečil še en up - Peter Wirnsberger, izvrstna tekmovalka Ulrike Maier je umrla ob padcu na tekmovanju za svetovni pokal v Garmisch-Partenkirchnu, trikratnega svetovnega prvaka v slalomu in veleslalomu Rudija Nierlicha, pa je tako kot sotekmovalce Richarda Kroella, Aloisa Schwarza ter trenerja Aloisa Kahra in letos pozimi še skakalnega šefa Aloisa Lipburgerja vzela cesta. Za nameček je julija na poletnem dopustu v Turčiji umrla še legendarna Christl Haas, olimpijska zmagovalka v smuku leta 1964. Avstrijo so vedno znova pretresale tudi nesreče priljubljenih voznikov formule ena - svetovni prvak Jochen Rindt (Monza) ter manj uspešna Jo Gartner (Le Mans) ali Roland Ratzenberger (Imola) jih niso preživeli, Niki Lauda (Nürburring), Gerhard Berger (Imola) in Karl Wendlinger (Monaco) pa so imeli več sreče. Lahko se vprašamo, zakaj prav Avstrijci? Gre le za smolo, ali pa so naši severni sosedi za uspeh in slavo vendarle pripravljeni tvegati preveč? Prvi odgovor je bržkone pretirano fatalističen, drugi pa je gotovo preveč enostaven. Dejstvo je, da smučarji (in še posebej vozniki formule ena) živijo hitro. Njihova življenja so praviloma usmerjena v čim hitrejšo pot od točke A do točke B, tako na tekmovanjih in treningih, kot tudi na potovanjih iz kraja v kraj. "To pride v kri," je v teh dneh priznal predsednik Avstrijske smučarske zveze (ÖSV) Peter Schröksnadel. Prav zato se je navade hitre vožnje očitno tako težko otresti tudi ob koncu kariere. Ne kaže pa pozabiti niti na precejšnjo mero prirojene drznosti, ki je praviloma sploh pogoj, da se nekdo odloči za tekmovalno (alpsko) smučanje ali avtomobilizem.

Vse to pa prav gotovo ni le avstrijska posebnost. Zato bi morala biti Maierjeva nesreča tudi opozorilo za vse druge. Vzrok, da je v drugih državah teh nesreč (vsaj navidez - glej okvir) manj, bolj kot v mešanici avstrijske smole in lahkomiselnosti kaže iskati v srečnih okoliščinah onstran avstrijskih meja. Čeprav imamo na primer v Sloveniji nekoliko drugačne novodobne Petre Klepce ter da sta značaj in odziv javnosti pri nas malo drugačna kot v Avstriji, so so to le zanemarljive podrobnosti. Bistvo je, da pri nas zaradi vsega tega nismo nič bolj nedotakljivi in manj ranljivi. Žal nas že sicer preštevilne prometne nesreče bolj ali manj anonimnih rojakov kaj malo izučijo. Kot, da bi tudi mi čakali na kakšnega domačega ponesrečenega Maierja.