Aidsa ne dobiš, ampak ga vzameš

Vemo, da je virus HIV smrtonosen in da se mu lahko izognemo le s pravilnimi preventivnimi ukrepi. Vse drugo je neznanka. Tudi izvor virusa ...

Točnega izvora virusa res ne poznamo, imamo pa tri zanimive teorije oziroma domneve, ki zelo nazorno kažejo, kako ljudje funkcioniramo v kriznih razmerah. Krivdo vedno pripisujemo drugim. Večina Evropejcev ima v glavi filmsko fikcijo, da je virus nastal v ameriških vojaških laboratorijih in da jim je tam preprosto ušel izpod nadzora ... Po mnenju Američanov pa je virus nastal v Evropi, v Parizu na Pasteurjevem inštitutu, zato menda sploh ni čudno, da so ga najprej odkrili ravno tam ... Tretja teorija, za katero osebno menim, da je še najverjetnejša, pravi, da je v subsaharski Afriki prišlo do mutacije podobnih virusov, ki jih sicer zasledimo pri opicah. V nekaterih tamkajšnjih plemenih opisujejo obrede, pri katerih si moški med plesnimi rituali plodnosti prebadajo goleni z ostrimi predmeti, ki jih prej namakajo v kri zelenih opic. In ravno pri njih so odkrili tip virusa, ki je zelo podoben virusu HIV. Ampak ta virus je značilen samo za človeško vrsto, to pomeni, da prenos z živali na človeka ni možen. Torej obstaja verjetnost, da je prišlo do mutacije tega podobnega virusa, tako da je postal dojemljiv za človeško obliko. Subsaharska Afrika pa je še dandanes eno izmed največjih kriznih žarišč aidsa v svetu.

Kaj pa razmere v Sloveniji? Pretiravamo, če govorimo o skrb zbujajočem položaju?

Nikakor ne. Čeprav je položaj zdaj pri nas pomirjujoč, nas to ne bi smelo zavesti. V naši neposredni bližini, v vsej srednji in vzhodni Evropi, se virus nezadržno širi. Tudi na območjih, kjer sicer ni ne duha ne sluha o aidsu, se lahko stanje bliskovito spremeni. Vzemimo za primer Ukrajino, kjer so še pred kratkim trdili, da je okuženosti zelo malo, v pičlih osemnajstih mesecih pa se je število okuženih povzpelo na več kot trideset tisoč. Tudi na zasedanju generalne skupščine OZN, ki je pred kratkim potekalo v New Yorku, so strokovnjaki med kriznimi žarišči omenjali Afriko in Azijo, toda na prvo mesto so vseeno postavili predvsem vzhodno Evropo, kjer se je aids v zadnjih letih neverjetno razširil. Balkan je dejansko ogrožen. Slovenci imamo pravzaprav neverjetno srečo, da nismo del te pogubne epidemije, ki se dogaja v naši neposredni bližini. To je tema, o kateri bi lahko sociologi na dolgo in široko razpravljali. Nekateri pravijo, da smo Slovenci rahlo spolno zavrti, deloma pa se zagotovo poznajo tudi dolga leta preventivnega delovanja. Inkubacijska doba je zelo dolga, v povprečju traja deset let, lahko pa tudi dlje. To pomeni, da poznamo le število bolnikov, ki dobijo klinično diagnozo, ta številka pa govori samo o tisti peščici ljudi, ki so iskali zdravniško pomoč in so v Sloveniji dobili diagnozo, da imajo aids. Nekoliko drugače je pri okuženosti z virusom HIV. Tukaj imamo podatke o primerih okužb, vendar je treba poudariti, da je to spet le število znanih primerov, ker so se pač ljudje prišli prostovoljno testirat. Podatki so torej odvisni od obsega testiranja za okužbo z virusom HIV, ta pa je v Sloveniji, v primerjavi s številnimi drugimi evropskimi državami, razmeroma majhen. Tako je pri nas gotovo več okuženih, kot kažejo podatki o prijavljenih primerih, vendar je zagotovo okuženih precej manj kot eden na tisoč prebivalcev. Morebiti pa je to le vrh ledene gore. Natančnih številk ne poznamo. Okuženih je lahko bistveno več, pa tega ne vemo. To se sliši kot zlajnana floskula, ampak tako je.

Kakšna je potemtakem statistika prijavljenih okužb v naši državi?

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS v Sloveniji živi najmanj sto ljudi, okuženih z virusom HIV, od tega osemindvajset bolnikov z aidsom, drugi pa imajo diagnosticirano okužbo z virusom HIV, vendar se obolenje aids še ni razvilo. Letna incidenčna stopnja aidsa, ki jo vodimo od leta 1986, je bila od 0,5 do 7,5 na milijon prebivalcev. Raziskave, ki so jih opravili v svetu, pa kažejo, da do devet desetin ljudi niti ne ve, da so okuženi, in tako bolezen nevede prenašajo naprej. Torej je smiselno ljudi spodbujati k testiranju, ne samo zato, da bi strokovnjaki dobili statistiko, pač pa zato, da bi lahko čim prej začeli zdravljenje.

Številni še zmeraj mislijo, da je aids bolezen nekaterih skupin ljudi, ki so z drugačnim načinom življenja izpostavljeni večjemu tveganju.

No, pri nas so večinoma okuženi moški, ki so imeli homoseksualne in biseksualne spolne stike. Vedeti pa je treba, da ne gre samo za deklarirane homoseksualce, temveč tudi za heteroseksualne in celo poročene moške, ki imajo na videz srečno družinsko življenje, poleg tega pa si vseeno privoščijo še kakšno homoseksualno avanturo. Vendar to ne pomeni, da so moški homoseksualci bolj ogroženi od drugih. Razmere v svetu kažejo, da aids najbolj narašča ravno s heteroseksualnimi nezaščitenimi odnosi. Okuženost žensk narašča. Te so biološko ranljivejše. Vse bolj izstopajo tudi primeri okužb Slovencev, ki so imeli nezaščitene heteroseksualne odnose v državah, kjer je velik delež prebivalcev že okužen in kjer so deleži okuženih prostitutk zelo veliki. Zato ne moremo govoriti samo o rizičnih skupinah. Ljudje v pogovoru pogosto rečejo 'nisem peder, nisem džanki, meni se to ne more zgoditi', ampak to kajpada ni res. Ta mit je treba razbiti, ker gre za lažno prepričanje o narkomanih in homoseksualcih. Poznamo kar nekaj primerov moških, ki nimajo homoseksualne identitete ali pa se je še ne zavedajo. V zaporih, recimo, se je večkrat pokazalo, da je izražanje homoseksualnih nagnjenj lahko posledica spolne potrebe v posebnih okoliščinah. Tudi če gre za heteroseksualce. Na začetku, v osemdesetih letih, ko so bili objavljeni podatki o prvih primerih bolezni, pa je bil aids resda označen za bolezen rizičnih skupin, kar je potrjevalo teorije o božjem biču ...

Mislite, da se bo z resolucijo, ki so jo sprejeli na skupščini OZN, glede boja proti aidsu kaj spremenilo?

Mislim, da je generalna skupščina naredila premik naprej. Predvsem v političnem smislu. Na začetku so se z aidsom ukvarjali predvsem aktivisti in posamezni strokovnjaki, zdaj je pritisk zajel tudi vlade, da sodelujejo. Sploh pa je bilo zdaj prvič, da so se ZN posvetovali o zdravstveni temi. Pričakujem, da ne bodo ostali samo pri lepih izjavah, ampak da bomo dobili tudi kaj konkretnega. Mogoče bodo namenili več sredstev tej problematiki, mogoče bodo bolj podprli strokovnjake in organizacije, ki delujejo v preventivi. Ravno tukaj je glavni paradoks. Vsi ljudje bi podprli preventivo, ko pa pridejo v konkretno situacijo, recimo v stik z bolnikom, se iz strahu odzovejo odklonilno. Tako je tudi pri donacijah. Vsi pritrjujejo, da je aids grozna bolezen, ko pa pošiljamo prošnje raznim podjetjem, ki sicer sponzorirajo cel kup drugih stvari, za nas nimajo posluha. Mogoče drugo leto. To je odgovor, ki ga najpogosteje slišimo. Ponavadi pa niti odgovora ne dobimo. Tudi sodelovanje z ministrstvom za zdravje je bilo do sedaj precej slabo, zdaj se sicer izboljšuje, ampak lani niso prispevali niti za igle, ki smo jih v Aids fundaciji Robert v okviru projekta zmanjševanja škode Stigma razdelili zasvojencem. In to čeprav smo mi pogosto edini, na katere se lahko ljudje, ki so v stiski zaradi aidsa, obrnejo. Mi izvemo zelo veliko stvari iz anonimnega svetovanja in s terena, zato dobro vemo, kaj se "na sceni" dogaja.

Vas je presenetilo, da je katoliška cerkev, ki sicer nasprotuje uporabi kontracepcije, na tokratni skupščini OZN podprla preventivo oziroma razdeljevanje kondomov?

Zelo. Kar skočila sem pokonci, nisem mogla verjeti lastnim ušesom in sem dvakrat vprašala, ali dobro slišim. Čeprav cerkev ne bo delila kondomov - njena podpora je bolj deklarativna -, je med drugim priznala, da je preventiva smiselna. Ob tem je bila izrečena prav beseda kondom. To je napredek, kajti ravno naši stroki očitajo, da preveč govorimo o promociji kondoma. Ampak naša stroka izhaja iz dejstev in po raziskavah vemo, da so mladi spolno aktivni, da se tvegano obnašajo, in če imajo več partnerjev ali kakorkoli že, je kondom edino zaščitno sredstvo. Sicer imamo več načinov preventive, od vzdržnosti do monogamije, ampak to je spet stvar zaupanja. V času seksualnega turizma, ko so predvsem nemški poslovneži hodili na Tajsko k prostitutkam, so se tam okužili in bolezen prenesli še na svoje stalne partnerke v Nemčiji oziroma svoje žene, ki so mislile, da se jim kaj takega ne more pripetiti, ker so heteroseksualne in monogamne ... Načinov zaščite je torej več, dejstvo pa je, da je kondom edino sredstvo, ki pomaga. Neutemeljeni očitki ne morejo ustaviti preventive. Tudi Aids fundaciji Robert, predvsem projektu Stigma, so očitali, da z razdeljevanjem igel spodbujamo narkomanijo ... Gre za stereotip, ki ne sprejema in ne razume koncepta zmanjševanja škode, ravno tako kot je bila pred leti tabu spolnost. Spet lahko navedem raziskavo, ki so jo opravili v tujini. Primerjali so šole, kjer so mladi imeli spolno vzgojo, in šole, kjer te vzgoje niso bili deležni. Ugotovitve so bile pričakovane. V šolah, kjer se je govorilo o spolnosti, so mladi kasneje imeli prve spolne odnose, imeli so manj spolnih partnerjev, njihovo vedenje je bilo odgovornejše. To pomeni, da govorjenje o spolnosti mladih nikakor ne spodbuja k dodatni spolnosti, ampak jim poskuša vcepiti občutek za odgovorno ravnanje. Podobno je pri kondomih. Dosegljivost kondomov ne poveča števila spolnih odnosov in partnerjev, ampak spodbuja segment varnosti. Tako je tudi pri iglah. Dosegljivost igel ne poveča števila uživalcev drog, ampak poveča, pri teh, ki že uživajo mamila, varnejše vbrizgavanje. V Ameriki so na začetku epidemije aidsa ugotovili, da je bilo med uživalci diabetiki bistveno manj obolenj, ker so ti imeli na voljo čiste igle. In to je podlaga za deljenje igel. Človek, ki si hoče vbrizgati drogo, si jo bo tako ali tako vbrizgal, ne glede na to, kaj mu bomo rekli. Bo že našel svoj način. In če ga ne moremo odvrniti od tega, mu lahko vsaj pomagamo, da to naredi na varen način.

Se vam zdi, da so mladi v Sloveniji dovolj osveščeni, kar zadeva aids?

Rekla bi, da je raven zadovoljiva. Ravno zdaj na Inštitutu za varovanje zdravja RS pripravljamo program spolne vzgoje za zdravstveni in šolski sistem. Mlade je treba učiti. Njim je veliko laže vcepiti to, da se je treba zaščititi, da je treba kaj narediti za varno spolnost, kot pa nekomu, ki je star štirideset let in ima ustaljene vzorce obnašanja. Cilj preventivnih programov je, da mlade opozorimo na tveganje že pred vstopom v svet spolnosti. Raziskave v Sloveniji so pokazale, da je delež mladih, ki že ob prvem spolnem odnosu uporabijo kondom, razmeroma velik. Lahko pa bi bil še večji. Če uporablja kondom šestdeset odstotkov mladih, je to še vedno premalo. Mladi se spoprijemajo tudi z nedosegljivostjo kondomov, saj so ti še vedno predragi, pa tudi lokacijska nedosegljivost je velik problem. V vaseh je to najteže, saj vsi vse poznajo, občutek sramu je še vedno prisoten, sploh pa v najstniških letih.

Kaj pa mreža kondomatov?

Tukaj imamo cel kup težav. V Sloveniji imamo samo enega proizvajalca teh aparatov, ki so zelo dragi, poleg tega so izkušnje iz tujine potrdile, da so prava vaba za vandale. Težava je tudi valuta. Če daš v Nemčiji v kondomat marko in dobiš ven škatlico kondomov, je to v redu, pri nas pa bi moral imeti, recimo, kakšnih deset kovancev po deset tolarjev, in nerealno je pričakovati, da bo kdo nosil s sabo cel kup kovancev za en kondom. Z našo valuto si tukaj pač ne moremo pomagati. Razmišljali smo o posebnih žetonih, ampak tudi te bi bilo treba prej kupiti. Pa smo spet pri problemu anonimnosti ... Pred leti smo se končno dogovorili s Telekomom, da bi z žetoni za telefon lahko dobili tudi kondome. Komaj smo se to dogovorili, so se pojavile telefonske kartice in žetoni so šli iz uporabe, zato stvar ni zaživela. Tukaj moramo še dobro premisliti, kako se bomo lotili problema.

Vsakih nekaj mesecev slišimo, da znanstveniki preizkušajo novo cepivo, da učinek kmalu bo ... Bo res?

Na začetku sem tudi jaz naivno poslušala obljube, zdravilo bo čez pet let, pa čez pet let, pa čez deset let ...

Ja, ampak nazadnje je bilo slišati obljubo, da bo že prihodnje leto ...

Papir vse prenese. Znanstveniki so že veliko preizkusili, ampak zdaj priznavajo, da je treba iskati popolnoma nove koncepte, tudi na ravni genetskega inženiringa, kajti ko se virus vgradi v genom oziroma DNA, je okužba dosmrtna. Potem je samo še stvar časa, kdaj se bo aktiviral in razmnoževal. Virus HIV je naravnost genialen, saj napade točno sistem, ki naj bi se boril proti njemu, torej imunski sistem. Poleg tega se HIV na površini ves čas močno spreminja. In mi preprosto ne poznamo sistema, ki bi mu prišel do živega. Je pa res, da je bil napredek dosežen. Strokovnjakom je uspelo zmanjšati prenos aidsa pri nosečnicah. Delež okuženih mater, ki so prenesle infekcijo na otroke, se je med nosečnostjo in porodom bistveno zmanjšal. Poleg tega nam uspeva s kombinacijo različnih zdravil podaljšati stanje HIV-pozitivnosti, pa tudi po tem, ko aids že izbruhne, lahko življenje še podaljšamo oziroma povečamo kakovost življenja okuženih. To pomeni, da okuženi živijo vedno dlje. In ker se jih vedno več okuži, jih vedno več živi tudi v naši neposredni bližini. Zato je "pravilen" oziroma normalen odnos do bolezni zelo pomemben za medsebojno sožitje. Torej strpnost in razumevanje do okuženih in obolelih. In v vseh drugih pogledih.