Smrt bogokletnežem!

Shaikh Mohammed Younus v samici v pakistanskem Ravalpindiju čaka na usmrtitev. Reši ga lahko le še pakistansko vrhovno sodišče, ki je pred leti tovrstne obsodbe zavračalo, v zadnjem času pa jih potrjuje. Profesor Younus se je pregrešil zoper pakistanski zakon o blasfemiji, ker je, po navedbah njegovih tožnikov, žalil preroka Mohameda.

Dr. Younus je na univerzi v Ravalpindiju predaval zgodovino. Med eno učnih ur so ga študenti pričeli spraševati, kakšne so bile življenjske navade prebivalcev danes islamskih dežel pred prihodom preroka. In Younus jim je razložil, da si, na primer, ženske pred Mohamedom niso brile pazduh in drugih telesnih dlak in da moških niso obrezovali - da je bil celo sam Mohamed obrezan šele po štiridesetem letu starosti; vse to so v priznanih dokumentih zapisani zgodovinski podatki. A eden od slušateljev je Younusovo "žalitev" obelodanil, islamski skrajneži so mu pričeli groziti in oblasti so ga priprle. Med sojenjem so pred sodiščem demonstrirali verski fanatiki in grozili, da bodo ubili sodnika, če bogokletneža ne bo obsodil na smrt. Younusa so po kratkem postopku obsodili na najstrožjo kazen, ki jo predvideva pakistanska zakonodaja.

Profesor Younus ni edina žrtev pakistanskih verskih zakonov - dejansko čaka na sojenje več sto liberalnih intelektualcev in predstavnikov manjšinskih veroizpovedi. Zakon o blasfemiji sicer velja že od leta 1981, vendar ga pred letom 1998 praktično niso izvajali, v redkih primerih drakonskih sodb lokalnih sodišč pa je vrhovno sodišče smrtne kazni redno razveljavljalo. Avgusta pa so v Lahoreju obsodili na smrt Ayuba Masiha, ki se je zapletel v spor s svojim stanodajalcem in (predvidoma) v prepiru izrekel besede, kakršne v jezi marsikomu uidejo. Vrhovno sodišče je pod pritiskom skrajnežev sodbo v rekordnem času potrdilo.

V sosednjem Afganistanu so talibani uvedli skrajno obliko šeriatskega prava. V njihovih zaporih sedi vrsta predstavnikov humanitarnih organizacij, obtoženih, da so skušali afganistanske muslimane spreobrniti v krščanstvo. Lahko, da trditev vsaj za nekatere obtožene drži, saj poznamo vrsto primerov, ko so krščanske humanitarne organizacije v Sudanu, Somaliji, Čadu in drugje razdeljevale pomoč (plačano med drugim tudi z denarjem Združenih narodov) samo tistim, ki so redno obiskovali njihove verske obrede - in morda kdo celo poreče, zakon je zakon. A vendar se nam zdi v začetku 21. stoletja najmanj neobičajno, da humanitarnim "evangelistom" in njihovim afganistanskim pomočnikom grozi celo smrtna kazen - čeprav je najbolj verjetno, da bodo z življenjem plačali le obtoženi Afganistanci, tujce pa bo talibanska oblast (ki nujno potrebuje humanitarno pomoč) najbrž samo izgnala.

V Iranu lahko žensko, ki si drzne pojaviti se v javnosti z odkritimi lasmi, obsodijo zaradi prešuštva; kot v Savdski Arabiji in še nekaterih drugih državah je najstrožja kazen kamenjanje. Celo v razmeroma liberalnem Egiptu so sodišča v zadnjem času obsodila na dolge zaporne kazni profesorje, zdravnike in novinarje, ki so v svojih bolj ali manj javnih nastopih tako ali drugače prekršili prerokove zakone.

Zaverovani v mit o evropski strpnosti in sodobnosti pravzaprav niti nismo presenečeni, da se v islamskih državah izražajo skrajni verski predsodki - pri tem seveda radi pozabimo, da je bila blasfemija v večini evropskih držav kaznivo dejanje še pred 2. svetovno vojno. Vendar verski fundamentalizem tudi na zahodu ni le stvar zgodovine. Z versko dogmo pogojena zakonodaja se danes vriva tudi v pravni sistem države, ki se ima za najbolj demokratično na svetu.

Med ameriško razpravo o državnem financiranju raziskav s človeškimi izvornimi zarodnimi (HES) celicami so nasprotniki dejansko navajali en sam "etični" argument: ker dobimo HES celice iz oplojenih jajčnih celic, temeljijo take raziskave na umoru. Po mnenju ameriških konservativcev je oplojena jajčna celica že človek, ker ima dušo - kar izhaja iz enega mnogih "prebliskov" pred kratkim beatificiranega papeža Pija IX., ki je ugotovil, da vstopi duša v zarodek v trenutku oploditve (pred Pijem IX. je v rimskokatoliški cerkvi veljalo pravilo, da pridobi moški zarodek dušo 60. dan po oploditvi, ženski pa 90. dan). Glede na dejstvo, da obstoja duše niti pri odraslem človeku ni mogoče dokazati in da imajo nekatera druga verstva povsem drugačne poglede na to metafizično vprašanje (na primer, po budističnem verovanju pridobi otrok dušo šele 15. dan po rojstvu), je očitno, da pomeni ugovor ameriških konservativcev le verski predsodek. Če bi torej v ZDA kdo prekršil Bushev zakon o omejeni uporabi človeških izvornih zarodnih celic v državno-financiranih raziskavah, bo lahko obsojen po zakonu, ki dejansko temelji na katoliškem verskem predsodku - kot je bil profesor Younus obsojen po zakonu, ki temelji na islamskih verskih predsodkih.

Tudi Sloveniji verski fundamentalizem diha za ovratnik. Odkriti nekatoliki dobivajo v klerikalnih okoljih anonimna grozilna pisma, nekatere primere je dokumentirala tudi Mladina. Iz groženj anonimnežev, ki se imajo nedvomno za pravoverne katolike, lahko sklepamo, da bi z drugače mislečimi najraje ravnali tako kot pakistanski skrajneži s profesorjem Younusom. No, morda bi ravnali malo bolj "evropsko": slovenski metropolit je že povedal, da je lahko pravi Slovenec le katolik - slovenska desnica pa bi Neslovencem kar odvzela državljanstvo.

Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji zahteva s konkordatom utrjen privilegiran položaj. Katoliški kanonski zakonik naj bi bil najmanj enakopraven slovenski zakonodaji, če ne kar nadrejen. Potem bi lahko nadškof Rode pravično opravil s posamezniki in mediji, ki žalijo verska čustva (katoliškega) prebivalstva ter napadajo Cerkev in samega nadškofa; v kanonskem zakoniku je namreč za "nekdanje komuniste", v katerih rokah naj bi bili (za RKC žaljivi) veliki mediji, predvideno: "Kdor na javnem prostoru, v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti ali, uporabljajoč sredstva družbenega obveščanja, bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere in Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir, naj se kaznuje s pravično kaznijo." (Kanon 1369)

Zato se ne smemo slepiti, da smo trajno demokratična država, strpna do vseh prepričanj: v slovenskem prebivalstvu in politiki ne manjka verskih skrajnežev, ki hočejo oblast in tudi jasno povedo, kako bi to oblast izvajali, če bi jo imeli. Kakšno je bilo življenje v Evropi. ko ji je vladala rimskokatoliška cerkev, smo delno opisali v Mladini št. 16/2001.

V Pakistanu, Afganistanu, Savdski Arabiji in še kje vladajo verski skrajneži, v Sloveniji pa (še) ne - a to razliko lahko odpravijo že naslednje volitve.