Slovenija do Tokia

"Za Beograd, za Beograd, firmom Krstić", verz iz naslovne pesmi znamenitega Šijanovega filma Ko to tamo peva se je v ponedeljek zvečer razlegal po ljubljanski železniški postaji in oznanjal še eno veliko selitev množice zaljubljencev v slovensko nogometno reprezentanco, ki je po popolnem debaklu košarkarjev na evropskem prvenstvu med navijači ostala brez konkurence. Velikih 2 : 1 proti Rusom za Bežigradom je Slovenijo za velik korak približalo "mundialu". Naslednja resna ovira so bili Jugoslovani. V dosedanjih dveh spopadih jim kaj več kot neodločen rezultat proti nekdaj nogometno najbolj nerazviti jugoslovanski republiki ni uspelo doseči. Za "plave" pa je upanje na Tokio oziroma svetovni prvenstvi na Japonskem in Koreji pomenila le še zmaga proti Sloveniji.

Že lansko leto so Slovenci presenetili z množičnim odhodom na evropsko prvenstvo, ki je doseglo vrhunec s skoraj deset tisoč navijači na amsterdamski Areni. Amsterdam je bil s svojimi coffe shopi in rdečo četrtjo vedno magnet za slovenske pohajkovalce, toda Beograd ni bil prejšnji teden nič manj privlačna lokacija. Pohod Slovencev na Beograd naj bi bila največja mora srbskih policistov in kondukterjev na vlakih, s katerim je na tekmo potovala večina. "Najtiražniji jugoslovenski dnevnik" Blic je že v ponedeljek pisal o prihodu 8000 "zmajčekov" v Beograd, pa tudi drugi časopisi niso nič manj evforično stopnjevali pomena zgodovinske tekme, ob kateri naj bi se poleg nogometašev na terenu med seboj na ulicah pomerili tudi navijači enih in drugih.

A strah vzbujajoča jugoslovansko-hrvaška meja, kjer naj bi potnike za Beograd pričakale legije policistov in carinikov, ki naj bi premetali vse, kar se premetati da, se je izkazala za vse prej kot strašno. Veliko bolj so bili striktni njihovi hrvaški kolegi, ki so vso pot proti srbski meji neprestano zbujali potnike in pregledovali karte in potne liste. Na srbski strani je vlak pričakala zgolj deseterica carinikov in policistov, ki so zvedavo povpraševali, kdaj pridejo tisti najhujši. Toda na koncu se je izkazalo, da nobena navijaška skupina ni bila ravno huda in da "odpor" policistov ni bil potreben. Vse skupaj je dalo slutiti, da gre predvsem za medijsko napihovanje dogodka, kar je pokazalo tudi poznejše vzdušje v Beogradu.

Prestolnica Jugoslavije je bolj dihala za svoje košarkarje v Turčiji kot pa za nogometno reprezentanco Jugoslavije na stadionu Partizana. V kafičih po beograjskem centru so vsi razpravljali le o tekmi plavih z Latvijo, največjem presenečenju košarkarskega prvenstva. Šele ko so zaslutili slovensko govorico, je beseda natakarjev, prodajalcev, taksistov in gostov lokalov stekla o nogometni tekmi. "Kje imate rekvizite, a ?" nas je v prihodu v hotel neposredno pod Terazijami napadel receptor. "Rajši jih skrijte, ker lahko nabašete na kakšne idiote." Sam sicer ni bil kdove kako evforičen, seveda pa prepričan o zmagi Jugoslavije. "Dober je sicer tisti vaš Zahovič. Pa naš (Zvezdin) Ačimovič, samo on hitro crkne." Ampak nato je bila spet na vrsti košarka in to, kakšni carji so Jugoslovani. Plavi se bodo v košarki spet vrnili na tron Evrope, nogometaši pa pač lahko o tem samo sanjajo. Saj trepetajo že pred Slovenijo. "Jebeš Jugo v fuzbalu. Nimajo pojma, naša liga je brezvezna," je pripovedoval debelušasti taksist srednjih let s popolnoma razsuto stoenko. "Fuzbal bi bil v redu le, če bi imela Srbija svojo reprezentanco. Nobeden ne mara Jugoslavije," mu je uspelo izustiti med trobljenjem vsakomur, ki ni imel beograjske tablice, in sočasnim zmerjanjem.

A? Pri košarki se vsi enačijo s plavimi, plavi in Jugoslavija, pri nogometu pa le Srbija? Podobne pobožne želje po odcepitvi od španske nogometne reprezentance imata sicer tudi Baskija in Katalonija. Toda Srbija je v Jugoslavija tako ali tako dominantna, poleg tega pa je tudi črnogorskih nogometašev v jugoslovanski reprezentanci zgolj za vzorec (kapetan Mijatovič, vratar Kralj ...). Skrivnost, zakaj takšen odnos do Jugoslavije, se najbrž skriva v privrženstvu Crveni zvezdi in njenim Delijam, ki se vedno derejo "Zvezda - Srbija, nikad Jugoslavija." "Dvomim, da bo stadion poln, saj igrajo na grobarskem (Partizanovem) terenu," je še pripomnil taksist. Za tekmo je bil izbran stadion Partizana namesto prvotno napovedanega stadiona Crvene zvezde. Tega naj bi množica na koncertu Zdravka Čolića kakšnih deset dni pred tekmo povsem razrila in bi ga bilo nemogoče usposobiti za tekmo. Glede zamenjave stadiona so seveda krožile številne govorice, da Crvena zvezda nima niti toliko denarja, da bi lahko na hitro popravila teren, do tega, da si je igranje na stadionu Partizana zaželel Dejan Savičević, eden od trojice jugoslovanske selektorske komisije, svojevrstnega jugoslovanskega izuma. Stadion Partizana naj bi imel namreč ožje igrišče, toda takšno bi bolj ustrezalo Slovencem, saj se je na takšnem terenu lažje braniti kot pa igrati na zmago.

Sredino jutro vsaj za obiskovalce tekme ni napovedovalo nič dobrega. S turobnega neba nad Beogradom se je ulil dež, kar je vplivalo tudi na navijače, saj se po ulicah ni razlegalo vpitje "Kdor ne skače, ni Slovenec" in drugi navijaški vzkliki, ki so lani polnili amsterdamski Dam pred tekmo s Španijo. Tudi slovenska horda ni bila tako množična, kot so napovedovali. Po Terazijah, Knez Mihajlovi in okolici je bilo sicer videti kakšne skupinice, oblečene v slovenske drese, ki so se med seboj pozdravljale z vzkliki in v pričakovanju odhoda na stadion posedale po tamkajšnjih lokalih. O nasprotnih navijačih ni bilo ne duha ne sluha. Lažje je bilo opaziti kakšne mrke mladce z majicami "Radovan Karadžič Serbian Hero" ali pa "Knin punks" kot pa jugoslovanske drese in šale. Navijaška vojna se je v resnici začela šele na stadionu Partizana.

Nekdanji stadion JLA, v bivši državi končni cilj štafete mladosti ob praznovanju Titovega rojstnega dne, se je preimenoval v stadion Partizana po zadnji prenovi. Ime naj bi izbrali njegovi najzvestejši privrženci. Slovenski ljubitelji nogometa, ki bentijo nad udobjem bežigrajskega stadiona, so se na Partizanovem počutili kot doma. Močan dež in nepokrite tribune. Edina resna renovacija so se zdeli novi sedeži v precej nepartizanovski plavo-rumeni barvi. V primerjavi z novinarsko tribuno oziroma kabino, namenjeno novinarjem, pa je še tista za Bežigradom z leseno montažno streho videti luksuzno. Novinarske kabine so namreč nad častno tribuno, do njih pa vodi le ena sama ozka in strma kovinska lestev, kar je povzročalo precej preglavic kamermanom, ki so le stežka spravljali gor številčno opremo. Tudi same kabine so razred zase, saj so pokrite z navadnim prozornim PVC-jem, notranjost pa je bila zaradi dežja popolnoma mokra. Suhi so tako ostali samo tisti, ki so se znašli v častni loži, med katerimi sta bila najbolj eminentna jugoslovanski princ Aleksander in Arkanova vdova Ceca.

Okoli stadiona je mrgolelo vse polno preprodajalcev kart, ki so se očitno ušteli, ko so napovedovali, da bodo vstopnice dosegle ceno do 100 DEM. Tiste, namenjene navijačem na severu in jugu, so ponujali za dobre tri marke. Manjkalo pa ni tudi iznajdljivih trgovcev, ki so poleg obveznih "semenk" prodajali denimo "suhe" kape, otroci pa star časopisni papir za pod rit. Toda biznisa zanje ni bilo, saj je bilo sedenje ob tako hudem nalivu nemogoče. Slovenski navijači so se zbrali pred vhodom na vzhodni del stadiona, kjer je okoli tisoč petstotim pripadel le del stadiona pred ovinkom, tako da je bil najbolj nagneten. Že pred tekmo se je bolj slišalo slovenske navijače z že tradicionalnimi antijugo pesmimi, kot je tista "Juga, Juga, ko te jebe, Slovenija boljša je od tebe." Vendar jugoslovanskih navijačev to ni preveč ganilo. Ti so se precej mirno zgrinjali na stadion, navijači Partizana na tradicionalni jug, navijači Crvene zvezde na sever, kar se je videlo tudi po različnem navijanju na eni in drugi strani ter vzklikanju nekdanjim igralcem. Peščica Delij se je izkazala najbolj provokativno, saj se je nekaterim pozneje na tekmi celo uspelo preriniti skozi policijski kordon do slovenskih navijačev. Rezultat - policijski ščit v rokah slovenskih navijačev, ki je kasneje letel na igrišče.

Jugoslovanski navijači so z žvižgi pozdravili tako slovensko kot svojo himno. Toda kmalu je cel stadion obnemel. Po mojstrskem Zahovičevem strelu iz kota je slovenski del stadiona v evforijo spravil gol Željka Milinoviča, ki so ga na semaforju prekrstili v Milanoviča. Bakle in nato slovensko prepevanje so v prvem polčasu povsem preglasili jugoslovanske navijače, ki so našim vračali le s precej hecnim zmerjanjem Slovencev z ustaši. Eden izmed jugoslovanskih navijačev ob mojem kolegu se je zato vprašal "Kaj jim je, pa kaj ne vejo,da Slovenci še bolj sovražijo Hrvate?" Toda ker naj bi bili jugoslovanski reprezentanci bolj privrženi begunci iz BiH in Hrvaške, je izraz ustaš pač največji možni gnev do nasprotnika, ki ima zmago v žepu. Jugoslovanske navijače sta sicer na noge dvignili izenačenje na začetku drugega polčasa in upanje, da bodo plavi le še spravili skupaj kakšen gol, še posebej ker je moralo kar nekaj slovenskih ključnih igralcev zaradi poškodb zapustiti stadion: tisti večer nenadkriljivi Mladen Rudonja, njegova eminenca Zlatko Zahovič in zanesljivi Marko Simeunovič. A Katančevi so vzdržali do konca. Slovenski transparent Slovenija do Tokia v cirilici, kot parodija na nekdanje srbske sanje, tako postaja skoraj že resničnost. Ovira naj bi bili le še Ferski otoki in Romunija, ki prav tako ni nepremagljiva.

Jugoslovanski navijači, ki so obljubljali, da bodo naše po tekmi počakali zunaj, so po tekmi besno navalili na okna tušev jugoslovanskih igralcev pod tribunami in jih oblegali z vsemi možnimi kletvicami. Svoje tovariše je branil le Savo Milošević, ki se zadrl: "Šta vam je? Sasvim smo izgoreli na igralištu." Navijaški dvoboj pred stadionom pa so preprečili tudi policisti, ki so tako dolgo zadrževali slovenske navijače, da so se jugoslovanski že zdavnaj raztepli. Slovenske navijače je pričakalo le nekaj mladcev v dresih jugoslovanske reprezentance, ki so iz Slovenije prišli navijat za Jugoslavijo in so pač čakali, da s stadiona spustijo njihove kolege. Zmagoslavje v deževnem Beogradu se je začelo ...