Del Pontejeva na obisku

"Slobo - Svoboda, Slobo - Svoboda," je kričala skupina osmih žensk, postavljena v uglašen zborček. Vse so bile ovešene s plakati v obliki src, s katerih se je smejal Slobodan Milošević iz svojih boljših, predsedniških časov. Skupina je bila samo ena izmed gruč v nekajtisočglavi množici, ki se je tretjega septembra zvečer zbrala na Trgu svobode v Beogradu, da bi protestirala proti prihodu haaške tožilke Carle Del Ponte. "Znova prihaja po srbske glave. Toda mi ne damo nikogar. Jutri bomo to delali tudi za Momčila Perišića, če bo treba," je mlad socialistični govornik kričal v mikrofon in ponujal zaščito bivšemu generalu, sedanjemu voditelju DOS, ki se je neslavno proslavil v Zadru in Mostarju. Množica je navdušeno ploskala in kričala: "Srbija!", takt pa ji je dajal fantovski podmladek v črnih majicah, na katerih je bil Miloševićev stavek, izrečen pred haaškim sodiščem: "To je vaš problem!. Borbeni duh se je počasi polastil tudi bolj krotkih duš.

Da zbrana množica vendarle ni tako homogena, se je pokazalo že čez nekaj trenutkov. Ko se je skozi ploskajočo množico prebijal novi lider socialistov SPS Bane Ivković, je zbor na levi pričel skandirati: "Ivković, p..., Slobota si izdal!" Ivković je eden od članov stranke, ki ga je Milošević v "telefonski" seji predsedstva svoje stranke poskusil odstaviti. Milošević, ki je poklical iz Scheveningena, je svojih sedem minut dnevno dovoljenih pogovorov uporabil za to, da je prek mobilnega telefona, priključenega na zunanje zvočnike, zahteval od članov predsedstva razrešitev svojega konkurenta. Menda zaradi nediscipline, dejansko pa zato, ker je postal preveč priljubljen in nevaren Miloševićevi soprogi Mirjani Marković. Večina članov predsedstva SPS se je tej zahtevi uprla, kar je prvi resni partijski poraz pripornika Slobodana Miloševića. Bane Ivković, ki sem ga prestregel na poti z govorniškega odra, spora s priprtim šefom ni želel komentirati. Na vprašanje, ali ne bi bilo bolj smiselno, če bi socialisti raje zahtevali enaka merila za izročanje vseh zločincev haaškemu tribunalu, namesto da vztrajajo pri očitno neuspešnem zavračanju sodelovanja z njim, je odvrnil, da "se SPS zavzema točno za to" in da se v primeru, če bi bil haaški tribunal res objektiven, "ti ljudje tukaj sploh ne bi upirali". Trenutek pozneje se je že znova rokoval s simpatizerji, ki so ga želeli pozdraviti. "Ljudje, verjemite, nismo, nismo izdali Slobota!" je miril starejšo gospo, ki ga je jezno obtoževala "izdaje". Pod vzajemnim učinkom spremembe oblasti in svobode medijev se je število privržencev politike, ki jo pooseblja Slobodan Milošević, v samo letu dni drastično zmanjšalo. Odkar je Milošević v Haagu, so tudi odnosi med haaškim tribunalom ter srbskimi in jugoslovanskimi oblastmi veliko bolj prisrčni. Neprepričljiv nastop tožilstva na sodišču v Haagu bi bil namreč zelo slaba popotnica na volitve tudi za večji del strank DOS, ki so se strinjale z izročitvijo Miloševića. Carla del Ponte boljših odnosov na svojem drugem obisku v Jugoslaviji ni skrivala. Že takoj po prihodu v Beograd je poudarila, da prihaja čas "dvostranskega sodelovanja", in napovedala konec politike tajnih obtožnic. Kot znak dobre volje je okrožnemu tožilcu, ki v Beogradu raziskuje Miloševićeve finančne zlorabe, izročila seznam Miloševićevih tajnih računov v tujini. Predsednik srbske vlade Zoran Đinđić je po srečanju s tožilko znova potrdil, da je pregon zločincev tudi v interesu Srbije in da je od tega odvisna "hitrost približevanja Srbije Evropski uniji". Njegov namestnik Nebojša Čović pa ni skrival zadovoljstva nad izjavo tožilke, da bodo obravnavali tudi domnevne zločine kosovskih Albancev.

Kljub temu je bilo iz krogov DOS slišati, da so bili pogovori Carle Del Ponte v Beogradu naporni. Na seznamu srbskih osumljencev, ki jih pričakujejo v Haagu, so namreč nekdanji poveljnik jugoslovanske vojske, general Dragoljub Ojdanić, nekdanji srbski notranji minister Vlajko Stojilković in srbski predsednik Milan Milutinović. Srbska vlada je predvsem izročitev Milutinovića zaradi predsedniške imunitete zavrnila. Komentatorji v Beogradu so si bili enotni v oceni, da je bila javna zavrnitev bolj propagandne narave in na pol dogovorjena s haaškim sodiščem, saj so na haaški prioritetni listi sedaj druge osebe. Predvsem Radko Mladić in Radovan Karadžić ter 15 drugih obtožencev iz Srbije, med katerimi je najbolj znana "vukovarska trojka" na čelu z Veselinom Šljivančaninom, ki naj bi bila odgovorna za poboj 260 civilistov iz vukovarske bolnice. Njegov nedavni televizijski nastop ob predstavitvi knjige "To je moja dežela", na katerem je novinarjem pojasnil, kako sploh "ni bil tam, kjer naj bi se zgodili zločini," ter da je zgolj vodil "operacije proti teroristom", je javno obsodil celo predsednik države Vojislav Koštunica. Ker Koštunica ščiti načelnika generalštaba Nebojšo Pavkovića, ta pa haaškemu tribunalu ne bi rad izročal aktivnih oficirjev, je Koštuničeva kritika razumljiva. Manj razumljivo je to, da jugoslovansko vojaško pravosodje ni presekalo tega vozla. Proces proti Veselinu Šljivančaninu se je namreč pričel tudi pred jugoslovanskimi sodišči, vendar se je sprevrgel v farso, ko je bil Šljivančanin namesto v vlogi obtoženega poklican na zaslišanje kot priča. Te dni znova predvajani posnetki enega od radijskih pogovorov Veselina Šljivančanina z branilcem Vukovarja Miletom Dedakovićem - Jastrebom, v katerem Šljivančanin izreka ultimate in trdi, da ne ve, kako bo v primeru njihove neizpolnitve lahko "obvaroval življenja ujetnikov", so nazoren indic, česa je bil sposoben ta aktivni oficir jugoslovanske vojske, ki se naokoli menda sprehaja z ročnimi bombami v žepih.