Z glavo skozi zid

Slovenci se lahko neskromno pohvalimo, da se s športnimi dosežki uvrščamo v svetovni vrh najboljših in najbolj cenjenih narodov. Menda nas tujina najbolj pozna prav po športnikih in njihovih uspehih ... Pa ne samo po "ustaljenih" športih, ki nas v primernih sezonah trumoma privabljajo pred televizijske zaslone, pač pa tudi po "drugačnih" športnih panogah in športnikih, ki so pripravljeni tvegati in dokazati smisel svojega brezmejnega početja. Žal adrenalinski športniki oziroma ekstremisti v javnosti pogosto naletijo na nerazumevanje.

Adrenalinski športniki so v svojem početju velikokrat pravi samotarji. Kljub temu da za najuspešnejšimi stojijo številčne in dobro uigrane ekipe, ki skrbijo, da vse teče po načrtu, so posamezniki vseeno odvisni le od svoje psihične in fizične pripravljenosti. Najtežji del morajo opraviti sami. Nihče ne bo namesto njih plezal, smučal, se potapljal, plaval ... Tega se dobro zaveda tudi sedeminštiridesetletni Martin Strel, po izobrazbi glasbenik - kitarist, doma in po svetu pa znan kot neustrašen plavalec, ki v šali rad pravi, da je voda njegovo drugo domovanje ... Pravzaprav ta šala ni daleč od resnice. Martin je namreč maratonski plavalec, ki je najprej tekmoval v svetovnem pokalu, pozneje pa se je posvetil solo plavanju, kar so mu svetovali plavalski kolegi in drugi športni strokovnjaki. Tudi sam priznava, da brez njih in brez sistematičnega in vztrajnega dela zagotovo ne bi mogel doseči tolikšnih uspehov. Trenirati začne že ob šesti uri zjutraj, do osmih ponavadi plava, čez dan se ukvarja še z drugimi dejavnostmi. Je to naporno? "Seveda je naporno, ampak to je postal način življenja. Ne predstavljam si, da ne bi bil športnik, da ne bi bil tak športnik, kakršen sem. Moji vrstniki so povečini videti veliko starejši, plavanje mi pomaga, da ostajam mlad in vitalen," meni Strel, ki se je kot otrok ukvarjal z gimnastiko. Čeprav se z vztrajnostnim plavanjem ukvarja že več kot triindvajset let, mu je največji ekstrem uspel lani, ko je preplaval celotno dolžino evropskega veletoka Donava (3004 km), se vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov in postavil pomemben mejnik v zgodovini najdaljšega človeškega plavanja. Ko mu je nenavadni podvig uspel in je po oseminpetdesetih dneh v romunski Konstanci ob Črnem morju dokončno stopil iz vode, je, kot pripoveduje, samo še globoko zavzdihnil: "To je ubijalsko! V teh dolgih kilometrih sem ugotovil, da je Donava v nasprotju s pričakovanji zelo čista voda." Morda je prav nečistoča rek glavni vzrok za dejstvo, da se z maratonskim plavanjem ukvarja tako malo ljudi ... Če so vzdolž reke navijači, je vse skupaj nekoliko lažje. Njihovo spodbujanje pozitivno vpliva na psiho. Poleg tega je Martin postavil še en rekord. Presegel je najboljši rezultat v neprekinjenem plavanju, saj mu je uspelo neprekinjeno preplavati približno petsto kilometrov dolgo progo na Donavi. S tem dosežkom je za dobre tri minute in pol izboljšal prejšnji rekord Argentinca Ricarda Hoffmana, ki je pred leti preplaval nekoliko krajšo razdaljo na Parani. Plavanje Martina Strela ima tudi globlji pomen, saj želi opozoriti svet, da so reke ogledalo naše ekološke zavesti in da še zdaleč ni vseeno, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Kljub temu poudarja, da se noče z nikomer primerjati. "V svojem športu sem absolutni svetovni rekorder. Plavam daljše razdalje, kar zahteva kompleksnejšega in bolj premišljenega človeka. Ne da se kar z glavo skozi zid. Slovenci smo za šport, a z leti postanemo leni in zavaljeni. Kdor kaj da nase, mora biti pri petdesetih po zunanjosti takšen, kot je bil pri dvajsetih ali tridesetih ... " Trenutno Martin že kuje nove plavalne načrte, samozavest ga žene naprej. Prihodnje leto bo z Američani plaval projekt Mississippi (štart bo na ameriški dan neodvisnosti) in začel nadgrajevati število premaganih kilometrov. V celotni karieri jih je namreč nabral že več kot dvainštirideset tisoč.

V nasprotju z Martinom se Dušan Mravlje, najboljši slovenski ultramaratonec in eden izmed najboljših tekačev na dolge razdalje na svetu, raje drži kopnega. Za zdaj mu to odlično uspeva. Oseminštiridesetletni oče treh otrok iz Kovorja pri Tržiču, po poklicu diplomirani inženir strojništva, je zaposlen v vrstah Slovenske vojske, odlično pa se je izkazal tudi kot menedžer znane atletinje Brigite Bukovec. Prvi omembe vredni rezultat je dosegel leta 1980, že leto pozneje pa je osvojil svojo prvo zmago na maratonu v Varaždinu. Potem je šlo samo še navzgor. Zmaga in svetovni rekord na ultramaratonu v avstrijskem Hirtenbergu, jadranska magistrala iz Portoroža v Ulcinj in nazaj, Maraton treh src v Radencih, supermaraton od Aten do Šparte, Colac, dirka okoli Tasmanije ... Vse Dušanove podvige je zares težko našteti, precej je tudi ponovitev. Najbolj znani pa so prav gotovo njegovi "celinski" teki. Dušan je uspešno pretekel in zmagal na štiri tisoč sedemsto kilometrov dolgem etapnem teku čez ZDA, odlično se je odrezal na lanskem najdaljšem in najtežjem ultramaratonu na svetu TransAustralia, ki je potekal od Pertha do Canberre. Tek, ki bi pravzaprav moral trajati celih šestinšestdeset etap (štiri tisoč osemsto kilometrov), so pozneje nekoliko skrajšali zaradi nemogočih razmer, predvsem pa zaradi tragične smrti ljubljenca avstralskega občinstva, sedeminpetdesetletnega domačina Bryana Smitha. "Njegova smrt nas je zelo potrla. Osebno sem Bryana poznal že dalj časa, tudi prej sva na nekaterih maratonih tekla skupaj, in čeprav sva bila tekmeca, sva bila zares dobra prijatelja," pripoveduje Dušan. Priznava, da se ob tovrstnih izkušnji vsakdo zamisli nad sabo in svojim početjem, a da bi nehal teči ... ne, to pa ne! Kljub temu da je v Avstraliji na cilj pritekel tretji, je bil zelo zadovoljen. Pomembno je bilo sodelovati in ne zmagati. Mravlje je ob tem povedal: "Že pred odhodom v Avstralijo sem dejal, da bom zadovoljen, če bom uvrščen med prvih pet. To mi je tudi uspelo. Ne nazadnje sem lani v Dolini smrti za Kruglikovim, ki je v Avstraliji blestel, zaostajal samo devet minut. Vseeno bi zanj lahko dejali, da je z drugega planeta ... " Za marsikoga je tudi Dušan človek z drugega planeta. Kljub temu da se s tekom ukvarja že dobri dve desetletji, nikako ne misli odnehati. V glavi že načrtuje tekaško osvojitev Evrope. "Letos še ne, kmalu pa zagotovo. Če sem pretekel že dva kontinenta, Ameriko in Avstralijo, potem mi lahko verjamete, da bom tudi Evropo," pravi prepričljivo. Po dosedanjih rezultatih sodeč o uresničitvi njegovih napovedi niti najmanj ne dvomimo.

Med "ekstremnimi osamelci" je treba omeniti še našega najboljšega motorista Mirana Stanovnika z Loga pri Brezovici. Javnost mu je nadela ime "puščavski lisjak". Menda zato, ker največ dirk prevozi v puščavah. Da premagaš tovrstne vztrajnostne preizkušnje, pa je potrebno znanje številnih, kot sam pravi, "lisičjih ukan". No, Stanovnik, ki je sicer zaposlen v športni enoti Slovenske vojske, ima v svoji kategoriji kar nekaj prestižnih odličij. Tekmovanje za svetovni pokal Dubai mu je predlani prineslo zmago, na rallyju Pariz-Dakar, ki se ga je udeležil že šestkrat, je bil pred štirimi leti drugi ... "Najslajši rezultat oziroma priznanje, ki sem ga dobil, pa je bila nagrada 'fair play', ki sem jo dobil na rallyju Pariz-Dakar leto pozneje. Takrat sem bil novinec, poleg tega je ta nagrada nekaj najboljšega, kar lahko dobiš." Nazadnje je zmagal na enem izmed najtežjih vztrajnostnih rallyjev na svetu, ki je potekal v pokrajini Aragon v Španiji. V kategoriji standardnih motociklov (marathon) je Miran najhitreje odpeljal 817 kilometrov zahtevnih poljskih poti, kar mu je v skupnem seštevku prineslo uvrstitev na osmo mesto, kar ga je zelo razveselilo. Po dirki je priznal, da je na zmago računal, še zdaj pravi, da si jo je pravzaprav zaslužil ... "Dirka je bila nevarna, hitra, zelo težka, predvsem pa dolga, saj smo se vozili od jutra do večera na polno. Po vzoru najtežji dakarskih etap. Ena sama napaka in že si globoko v prepadu." Tudi sam se ni mogel izogniti težavam. Enkrat mu jo je zagodla globoka reka, v vplinjač mu je vdrla voda, nekje na polovici dirke pa mu je mu je spodneslo kolesi, pri čemer si je pretegnil oziroma natrgal stegensko mišico, kar mu je v nadaljevanju povzročalo hude bolečine, zaradi katerih je nekaj časa razmišljal celo o odstopu. Kljub vsemu je težave uspešno prestal, no, v času našega pogovora pa si je le privoščil manjši bolniški počitek.

Sive skrivnosti vabljivih gora

V alpinizmu imamo kar nekaj bleščečih imen, od Silva Kara, Vikija Grošlja, Pavleta Kozjeka (prvi Slovenec, ki je na Mount Everest zlezel brez uporabe dodatnega kisika) do Staneta Klemenca, odličnega alpinista, gorskega reševalca, vodnika in fotografa, ki ne more brez severnega tečaja. Ekstremista, ki sta v zadnjem času pritegnila največ pozornosti, pa sta prav gotovo Tomaž Humar, ki se je proslavil s projektom Daulaghiri, in Davo Karničar, ki je osupnil svet s smučanjem z vrha najvišje gore sveta. Ugotavljati, kateri izmed njiju je dosegel večji uspeh, je nesmiselno. Oba sta šla čez mejo mogočega, oba so različni mediji izbrali za Slovenca leta, oba sta po vrnitvi v domače kraje še dolgo promovirala mobilno telefonijo ... Medtem ko se je Humar pogreznil v udobno družinsko življenje, Davov uspeh ni ostal brez škandala. Tega je v največji meri povzročila knjiga, ki jo je napisal vodja odprave Ski Everest in urednik revije Grif Tadej Golob. V njo je vključil tudi nekaj intimnih podrobnosti iz Davovega zasebnega življenja, nadobudnemu smučarju pa to ni bilo po volji. Alpinista še zdaj nista v prijateljskih odnosih, vendar se Davo s tem ne obremenjuje. Pravi, da mu več pomeni tisto, kar mislijo ljudje, ti pa imajo o njem zagotovo dobro mnenje. Ne nazadnje je bilo njegovo smučanje odlična promocija naše države. Z ekstremnim smučanjem želi Davo nadaljevati, zato že načrtuje nove projekte, ki zajemajo najvišje vrhove vseh celin. Na Jezerskem, kjer je sicer doma, želi nadaljevati šolo smučanja, če se bodo uredile denarne zadeve, pa naj bi smučarsko poučevanje steklo tudi v Nepalu.

O dvaintridesetletnem Kamničanu Tomažu Humarju smo v zadnjem času slišali bolj malo. No, z alpinizmom se je Tomaž začel ukvarjati razmeroma pozno. Doma ni nihče zahajal v hribe, zato mu še zdaj ni jasno, kako se je znašel v plezanju in alpinizmu. Javno prepričanje, da Tomaž, ki ne mara, da ga kličejo vrhunski alpinist ("samo alpinist je dovolj"), izhaja iz družine Metoda Humarja, znanega alpinista prve povojne generacije, je torej zmotno. Njegova pot se je začela naključno. Leta 1987 je postal član alpinističnega odseka Kamnik, kar ga je popolnoma zasvojilo. Od takrat je namreč opravil več kot tisoč dvesto vzponov v domačih in tujih gorah, od tega precej prvenstvenih. S svojimi odpravami se je vpisal v zlato zgodovino slovenskega in svetovnega alpinizma. Še zdaj je prepričan, da naključja ne obstajajo. Potrebni sta dobra telesna pripravljenost in psihična zmogljivost, kar Tomaž dosega z vztrajnostnimi treningi, pri prehrani pa niti najmanj ne pazi. "Nekoč sem poskušal z makrobiotično prehrano, vendar mi ni in ni šlo. Tisto je mučenje. Vsako jed moraš odmeriti centrimetre in mililitre, na natančno odmerjene količine, to pri meni preprosto ne gre. Jem tako, kot mi paše, včasih kranjske klobase in cel kup pršuta, naslednji da pa mogoče nič ... Odvisno, kako se počutim in kakšne želje imam. Živeti je treba tako, kot želiš, kaj se bom zdaj 'nazaj držal'." Tomaž Humar pravi, da napisan recept, kako premagate ovire v gorah, ne obstaja. "Govoriti je namreč lahko, ko si daš na hrbet tridesetkilogramski nahrbtnik, odpadejo vse teorije o vegetarijanski prehrani. To je za tiste, ki plezajo v umetnih stenah in morajo biti lahki." Po resnem premisleku pravi, da bo Daulaghiri še kar nekaj časa ostal eden od vrhuncev alpinizma. "Daulaghiri kotira zelo visoko, pa ne mislim samo na težave, ki so me ob tem doletele, pač pa na splošno, kako sem se ga lotil, kako sem začel ... Vendar moraš vedeti, da ga ne bi več ponovil. Ker je Daulaghiri dokončen. Najprej ne gre. Kar mi je bilo dano, sem naredil, kaj več pa nimam za popraviti." In dodaja, da pomembni in manj pomembni vzponi ne obstajajo. Za njega so pomembni vsi. "Težko govorim o tem, ker se ne morem odločiti, kateri vzpon se mi zdi najpomembnejši. Naj se sliši še tako smešno, ampak Daulaghiri niti slučajno ni krona mojega življenja. Na koncu je pomemben vsak vzpon. Tukaj je težko govoriti tudi o cifrah. Povsod so zabeležene drugačne. Saj niti ne vem, koliko vzponov imam. Gre za stvari, ki sem jih zlezel sam, drugače pa se mi niti ne sanja ... Mogoče bi izpostavil Nuptse." Zaradi poškodb - pri gradnji domače hiše v Kamniški Bistrici se je Humar huje poškodoval - mora še zmeraj počivati. Čakata ga še dve operaciji (doslej jih je imel že pet), potem še nekaj okrevanja, nato pa novi izzivi. "Z zdravjem je že malce boljše, pred kratkim sem bil celo na Kamniškem sedlu, vendar sem porabil celo večnost, da sem prišel gor in potem spet dol. Vendar želim nadaljevati. 'Lačen' sem postal." V glavi ima že izdelan načrt, česa se bo lotil, ko se mu bo zdravje popolnoma povrnilo. In ko ga bo stena poklicala. A o tem noče govoriti ...

Poleg že omenjenih moških alpinistov imamo v Sloveniji tudi nekaj pogumnih žensk, ki si prav gotovo zaslužijo vsaj omembo. Prva je Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki se je povzpela na Mount Everest, med mladimi rodovi pa trenutno najpogumneje korači mlada Gorenjka Tina Di Batista, ki so jo izbrali za najboljšo alpinistko pretekle sezone. Pri šestindvajsetih letih je opravila več kot sto petdeset vzponov, na El Capitanu je lani zlezla smer The Shield, letos pa je z Mojco Žerjav in Anjo Bervar pohajkovala po Aljaski, kjer so smučale in "bordale". Odprava je bila zanimiva tudi zato, ker so jo sestavljale same punce, to pa je v alpinizmu prava redkost. Sicer Tina pravi, da bi se težko odločila, kdo izmed slovenskih ekstremistov je postavil največji dosežek v svetovnem merilu. Osebno najbolj ceni uspehe Andreja Štremflja in Marka Prezlja.

Alpinizmu sorodna panoga je še športno plezanje, kar številni pogosto poistovetijo, vendar gre za dve popolnoma različni zadevi. Tudi v športnem plezanju imamo imena, ki močno odmevajo v javnosti. Žal so v tujini naši plezalci bolj prepoznavni kot pa doma. Poleg tega so legende, kot je Marko Lukič, vajeti predale mlajšemu rodu. Trenutno so, poleg Martine Čufar, ki jo trenira legendarni Tomo Česen, najuspešnejši Jure Golob, Aljoša Grom in Urh Čehovin, prvi domačin, ki je pred kratkim preplezal prvenstveno smer "Za staro kolo in majhnega psa" (težavnostna ocena: 11-) dr. Tadeja Slabeta. Ta jo je postavil leta 1992 in od takrat je veljala za najtežjo smer v Sloveniji. Vendar se je tudi to pred kratkim spremenilo. Letos spomladi je Jure Golob v Mišji peči postavil novo najtežjo smer in jo poimenoval "Martin Krpan" (ocenjena z 11).

Obetavno letenje in skoki v smrt

Če smo uspešno osvojili kopenske in vodne adrenalinske izzive, nam ostaja le še eden: z majhnim, ultralahkim letalom v osemdesetih dneh okoli sveta ... Ekipa World Transsiberia, ki ji načeluje Matjaž Lenarčič, je po manjših zapletih pred kratkim le dobila dovoljenje za polet čez Rusijo, pa čeprav šele maja prihodnje leto. Če bi začeli polet že letos, bi se lahko to slabo končalo. Avgusta se začne ozračje ohlajati, nad morjem se dviguje sloj megle, možnosti za nastanek viharjev so večje. Kot pravi Lenarčič, želijo projekt izpeljati v mejah razumnega, vse skupaj pa bo možno spremljati tudi prek interneta. Če bo polet uspel, se bo projekt World Transsiberia vpisal v zgodovino. Lenarčič sicer ni prvi, ki bo poslušal preleteti svet z ultralahkim letalom (do zdaj so uspeli že trije taki poleti), vendar pa je prvi, ki bo letel popolnoma sam, brez pomoči drugega pilota. Ravno to je največji izziv - nihče še ni obletel sveta brez dodatne pomoči in nihče še ni preletel Sibirije ...

Pravzaprav vsebuje skorajda vsaka športna panoga elemente, pri katerih si lahko lažje ali huje poškodujemo določene dele telesa. Pri adrenalinskih športih, kjer si izmislijo vedno nekaj novega, pa sploh. Za tiste, ki slišijo prvič: B.A.S.E. jump je šport, ki vodi naravnost v smrt! Že kratica B.A.S.E. nam pove, da gre za skakanje z različnih podlag oziroma odskočišč - Buildings, Anthenas, Spanings, Earth. B.A.S.E. je "izumil" Carl Boemish, ki je prvi opravil nekaj skokov, med iskalci adrenalina pa se je panoga kmalu prijela. In kako je vse skupaj videti? Pravzaprav zelo preprosto. Skakalec se povzpne na visoko točko, zgradbo ali goro, počaka na ugodne vremenske razmere, pri katerih je pomemben vsak piš vetra, in skoči ... Kar se dogaja med skokom, je srh vzbujajoče. Skakalec je odvisen samo od poprejšnjih izračunov o skoku, saj med samim skokom ne more narediti več nič. Tudi rezervnega padala nima, ki bi mu, če bi se kaj zataknilo, lahko rešilo življenje ... In vse to je verjetno dovolj dober razlog, da je "bejsanje" v številnih državah prepovedano. "Base jump" je za zdaj legalen samo v Italiji in Švici. Ker v Sloveniji in na Hrvaškem še vedno velja star jugoslovanski zakon, B.A.S.E. pri nas ni uradno prepovedan, roka pravice pa skakalce vseeno obravnava kot potencialne samomorilce. Kljub temu da smo Slovenci navdušeni privrženci ekstremizma, se z "bejsanjem" ukvarja zelo malo ljudi. Med njimi sta najbolj znana Svit Kraigher (dolgolasec, ki v Mobitelovi reklami lovi kovanec, a mu ta vseeno uide skozi talno režo ...) in Stane Kranjc, svetovno znani izdelovalec padal za B.A.S.E in legenda skorajda vseh letalnih in padalnih športov na slovenskem nebu. V naši bližini se največkrat skače v Limski Dragi v bližini Vrsarja, Svit pa je skočil tudi s Sfinge v severni Triglavski steni. "Zelo pomemben je pravilni odskok, exit, no, pravzaprav je to najpomembnejši del, ki te lahko stane življenje. Pogled moreš upreti v horizont, kajti če pogledaš dol, v globino, te lahko zavrti in obrne na glavo. To pa je lahko usodno," na kupček vprašanj o "bejsanju" kratko odgovarja Svit. In pravi, da je to to, da kaj preveč tako ali tako ne moreš filozofirati. Skočiš ali pa ne skočiš. Za lastno življenje Svita ni strah. No, malo že, kanček strahu samo potrjuje domnevo o normalnosti tovrstnega početja. A navsezadnje ima Svit že toliko izkušenj, da "zagotovo" ne bo skočil v smrt ... Pa tudi izraz ekstremizem je zelo relativen pojem. Da greš čez mejo "dovoljenega" in mogočega, da pogledaš smrti v obraz, ni treba ravno smučati z Everesta ali skakati s Triglava ... Dovolj je že, recimo, vožnja z avtomobilom ...