Mateja Hrastar

 |  Mladina 37  |  Družba

Trda romanca

Ali obstaja pornografija za ženske?

Ženski porno sajt?

Ženski porno sajt?

Začelo se je popolnoma nedolžno. Ko je zadnjič spet tekla debata o porno starletah, je v ženske glave šinilo vprašanje: "Ej, zakaj je ta pornografija tako moška?" "Kako moška?" so vprašali moški kolegi. Ja, zvezde so porno igralke, ne porno igralci. Vsi klišeji, ki se rolajo v porno materialih, so vizualizacija moških seksualnih fantazij s poudarjenim principom videti in penetrirati. Porno starlete so personificirana oblika fatalk, o katerih sanjajo moški. Pa se pri tem sploh ne bi spraševali, kako je do teh stereotipov sploh prišlo. Zaradi moških ali pa zaradi industrije. "No in?" so spraševali še naprej. Kaj nič, ali obstaja pornografija za ženske? Ali so odkrili tržno nišo ženske pornografije? Ali so ženske lahko konzumentke pornografije? Konec koncev - ali smo res že toliko emancipirane, da lahko zahtevamo tudi žensko pornografijo?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Mateja Hrastar

 |  Mladina 37  |  Družba

Ženski porno sajt?

Ženski porno sajt?

Začelo se je popolnoma nedolžno. Ko je zadnjič spet tekla debata o porno starletah, je v ženske glave šinilo vprašanje: "Ej, zakaj je ta pornografija tako moška?" "Kako moška?" so vprašali moški kolegi. Ja, zvezde so porno igralke, ne porno igralci. Vsi klišeji, ki se rolajo v porno materialih, so vizualizacija moških seksualnih fantazij s poudarjenim principom videti in penetrirati. Porno starlete so personificirana oblika fatalk, o katerih sanjajo moški. Pa se pri tem sploh ne bi spraševali, kako je do teh stereotipov sploh prišlo. Zaradi moških ali pa zaradi industrije. "No in?" so spraševali še naprej. Kaj nič, ali obstaja pornografija za ženske? Ali so odkrili tržno nišo ženske pornografije? Ali so ženske lahko konzumentke pornografije? Konec koncev - ali smo res že toliko emancipirane, da lahko zahtevamo tudi žensko pornografijo?

Moški kolegi niso hoteli razumeti, kaj naj bi bila pornografija za ženske. Padale so ideje o romancah. Češ, ženska pornografija bi bila mehka erotika s poudarjeno romanco, ki se manifestira v dolgih sprehodih po plaži in sladkih besedah. Neee! To so že papirnati ljubiči! Moške ideje o ženski pornografiji so padale še naprej: potem bi pa to lahko bile reklame za pralni prašek, kjer bi perilo obešajočo gospodinjo sosed ruknil od zadaj, ona pa bi rekla: "Ko sem uporabljala ta in ta pralni prašek, se mi to ni dogajalo!" In razvoj ideje je hitro narasel v scenaristične ambicije. Sicer je res, da so reklame za pralni prašek zelo ženski žanr - še dobro, da se niso spomnili reklam za vložke - toda gospodinjski seks nikakor ni nekaj, kar bi si želela povprečna ženska. Včasih za popestritev že, ampak ...Kakorkoli, fantje nikakor niso hoteli razumeti, kaj naj bi bila ženska pornografija oz. pornografija za ženske. Ni in ni jim kapnilo v glavo, da ne govorim o romanci in sončnih zahodih, temveč o aktu samem in različicah, ki bi bile bolj usmerjene v zadovoljitev ženske seksualnosti. Ni jasno, ali so se samo delali neuke ali so neuki dejansko bili. V to slednje nikakor ne morem verjeti. Toda ker se je nekaj, kar se je meni zdelo popolnoma normalno vprašanje, sprevrglo v nerazumljeno temo, sem si zadala nalogo, da raziščem, kaj je to ženska pornografija.

Najprej o žanru. V principu je delitev na ženske in moške žanre vprašljiva. Ker je razliko tako težko definirati. Kaj recimo je ženska umetnost, ki jo furajo na primer v Mestu žensk? Najlažje bi lahko rekli, da je ženska umetnost tista, ki jo ustvarjajo ženske umetnice. Nemara so v to definicijo zaobjete tudi specifično ženske teme. A kaj naj bi bil ta ženski pogled na svet? Senzibiliteta, čustva, otroci? Morda. Toda če bi trdili, da je ženska umetnost tako zelo specifična, se take in podobne vsebine ne bi smele pojavljati v umetninah moških umetnikov.

Potem imamo žensko literaturo. Tu bi lažje, saj je ženska pisava že literarno zgodovinsko dejstvo. Ja in res je - specifika žanra so ljubezenske zgodbe in ostale čustvene zadeve in to tam od Sapfo naprej. Konec koncev se je žanr ženske knjige v zadnjem desetletju tako razmahnil, da je pljusknil v elektronske medije in postal opazen celo moškim. Čeprav ga ne razumejo najbolje. Ni frke - me tudi ne razumemo Sopranovih, ki kot osrednjo figuro prikazujejo moškega srednjih let s krizo identitete in depresivnimi napadi, kar je očitno blizu sodobnim moškim.

Nazaj k pornu. To, da se moška in ženska spolnost razlikujeta, je menda jasno že osnovnošolkam. Za osnovnošolce si tega ne bi upala trditi. Toda ali se res tako razlikuje, da si ženske ne želijo vizualne stimulacije? Zakaj se ženske ne morejo zadovoljiti z moško pornografijo? Zato ker ne prenesejo stupidnih izrazov na facah porno igralcev. Zato ker svojo skrito željo po ceneni filmski produkciji zadovoljijo s tv-novelami in za to ne potrebujejo še cenenih porničev. Zato ker je nenehno ponavljanje istih scen dolgočasno. Zato ker ne pristanejo na foro, da je veliko dobro, še večje pa najboljše. Fotke velikih delov telesa pač niso vse, kar potrebuje ženska. Pa naj še kdo reče, da nismo zahtevne! Če bi pa res hoteli definicijo ženske pornografije, bi bila najprimernejša ta, da je razlika med moškim in ženskim porničem v tem, da v ženskem porniču tip ne bi nikoli - NIKOLI!!! - med seksom bejbo vprašal: "A sem dober?"

Ampak kljub vsemu se zdi, da se ženske premalo zavedajo svoje seksualnosti. Še vedno. Hm, sedaj bi feministično usmerjene teoretičarke zakričale, da je to tako, ker je bila ženska seksualnost tako dolgo tabu, ki se je lahko dogajal samo v ženskih glavah. In da je zatorej popolnoma normalno, da se je razvila le moška oblika pornografije. Zveza med žensko in pornografijo se vzpostavi le v smislu izkoriščanja ženskega telesa kot objekta zadovoljitve moških pornografskih želja, kakor to formulirajo antiporno feministke, recimo Andrea Dworkin in Catherine MacKinnon. Enakost med spoloma naj bi dosegli šele takrat, ko ne bi bilo pornografije, katere edini namen je poniževanje žensk. Proporno feministke se borijo proti takim pogledom na pornografijo in trdijo, da tudi ženske lahko uživajo v pornografskem materialu, le narejen mora biti tako, da ustreza ženski fantazmi popolnega seksa. Kaj natančno bi bilo to, pa ne ve nihče. Annie Sprinkle, porno umetnica, pravi, da je porno za ženske takrat, ko "pokaže, da ženska dejansko uživa v seksu, in to na način, ki ga manistream pornografija ne prikaže". Annie Sprinkle se je po končani karieri porno starlete odločila, da postane kraljica porno šika. Seks je prenesla v umetnost in med drugim je s svojo seksi predstavo pred leti nastopila tudi v Ljubljani. Producira, režira in igra v filmih, zato da bi imeli "film, ki so ga naredile ženske za ženske". Kathryn Hoyle, lastnica londonske ženske erotične trgovine Sh!, je prepričana, da so ženske seksualno nesamozavestne in nezaupljive do pornografije: "Kako naj ženske vedo, ali jim je všeč pornografija, če pa je tako težko priti do dobrega materiala." V svoji trgovini ima posebno sobo, v kateri si lahko ženske pred nakupom film ogledajo, da ugotovijo, ali jim sploh ustreza.

Virtualna ponudba

Ja, saj očitno moramo poskrbeti same zase. Na spletu obstaja precej strani, ki so posvečene ženski pornografiji. Recimo www.womenporno.com se hvali s tem, da je to končno stran, ki je namenjena samo ženskam. Uvodno stran krasita dve fotki, na večji je hudokurčnež z dolgimi lasmi, na manjši nag par, ki se sprehaja po plaži. Vse skupaj je videti kot hard varianta naslovnice povprečnega trafikarskega ljubiča. Tako pravijo: "Womens Porno je stran, ki je ustvarjena posebno za ženske. Zato zbiramo fotografije moških in parov, za katere se nam zdi, da se bodo ženskam zdele seksi, romantično in celo kinky. Predvsem slike moških in parov." Posebna ponudba je seksi big brother - DudeDorm je šest mačotov, ki jih reklamirajo kot najbolj vroče tipčke na svetu v vsakdanjem življenju, ko se tuširajo, in to baje tako hot, da "boste takoj postale odvisne". Tipi niti slučajno niso tako dobri, da bi povzročali odvisnost. Sploh ponudba ne presega povprečne pornografske vsebine - fotke naoljenih mišičnjakov, dolgolasih, hudokurčnih, nemarnih in poleg njih žensk s silikonskimi joški. Pa se igrajte slači poker. Hm, kaj je to res tisto, kar si želijo ženske?

Podobno ponudbo imajo na straneh http://www.porno4women.com/, kjer so se tudi usmerili na nage moške in heteroseksualne pare. Najbližje temu, kar bi si ženska predstavljala kot pornografijo, je http://www.herporn.net/. Fotke so nekaj takega kot erotične slikice s starinskih razglednic. "Če iščete seksualno eksplicitne fotografije, ob katerih uživajo heteroseksualne ženske, preverite našo zbirko heteroseksualnih parov, ki se poljubljajo, v predigri, oralnem seksu." Če nas ne zadovoljijo te "ne samo tehnične, ampak senzualne scene", nam ponujajo še slečene moške "maksimalnega seksapila in velikosti tičev". Ne morem trditi, da so seksi, da vzburjajo, da bi se ženske ob teh fotkah igrale same s seboj. Ampak če ne drugega, ženskah vsaj niso odvratne, tako kot so klasične pornografske fotke. Očitna razlika - ženske so normalne. Niso tiste moško fantazmične porno starlete, velikih jošk in sramnih ustnic. Stran se ponaša s tem, da gre za estetske fotografije.

Ponujajo tudi izbor filmov z "atraktivnimi igralci, dobro produkcijo in dobrimi zgodbami, skratka porno filmi, v katere se lahko vživijo tudi ženske". S pripisom, da naj dame pozabijo na sram, ki jih preveva, kadar stopijo v videoteko in zahtevajo porno film. Za diskretnost je tukaj poskrbljeno.

Stran www.hardcore4her.com je bolj direktna - "vemo, da imajo tudi ženske rade vroče fotografije, tako kot moški. Ponujamo vam veliko slik penetracij, v kombinaciji z veliko dozo senzualnosti". Glede na to, da se očitno nenehno ponavlja kombinacija seksa in senzualnosti, se zdi, da to definira žensko pornografijo. Posebnost strani, posvečenih ženski pornografiji, je tudi to, da vse ponujajo erotične zgodbe. Menda zato, ker imajo ženske poudarjeno razvito verbalne možganske centre in jih pisana beseda bolj vzburja kot vizualni material. Ne verjamem sicer, da je branje seksi zgodb na računalniškem monitorju stimulativno dejanje, ampak vsaj trudijo se. Pa čeprav vas potem vse mine, ko si preberete ta pretresljivi erotični odlomek: "Njen partner - njen partner! - se je nagnil proti loku njenega vratu in se mu posvečal kot bi častil versko relikvijo. 'Ching-Mai, od prvega dne, ko sem te zagledal sem zaljubljen vate,' je zašepetal. Usločila se je od zadovoljstva: 'Ko sem te prvič zagledala, sem vedela, kaj je čutila Julija, ko je videla Romea.' 'Toda, ti ne boš umrla, moja Julija. Naredil te bom tako živahno in živo, kot nisi bila še nikoli do sedaj.'" In tako naprej ... Ob tem pa fotografija objemajočega para. Porno romanca?

Candida

Ampak ker nas virtualije ne zadovoljijo povsem, so tu še porno filmi. Ekspert Max je po napornem pregovarjanju le prinesel film, ki naj bi zadovoljil tako moške kot ženske. Hard Evidence oz. po naše Nedokazana krivda, v glavni vlogi Jeanna Fine, zvezda nad zvezdami, ki med drugim v Hustlerju kot Dear Slut stresa seksi nasvete. Hard Evidence ponuja "skrivnosten umor in veliko seksa". Hm, umor je tako skrivnosten, da vam je v prvi sekundi jasno, kdo je storilec. Seks pa - no, recimo, da je minutaža predigre malo daljša in da se moški malo bolj posvečajo raziskovanju ženskega telesa, ampak zahtevne ženske so po podrobni skupinski analizi ugotovile, da to ni to. Da je v najboljšem primeru to pornič, ki bi ga gledale s tipom, same pa ne.

Podoben tip porno filmov nastaja v Femme Productions, produkcijski hiši, ki jo je leta 1984 ustanovila Candida Royalle, pionirka porno produkcije za ženske. "Želela sem ustvariti erotične filme iz ženske perspektive, ki bi promovirali pozitivne seksualne vloge." Tudi njena produkcija temelji na predpostavki, da ženske poleg seksa hočejo tudi romanco. Glavna zvezda filmov njene produkcije je Jeanna Fine. V njeni ponudbi pa so filmi romantično-psiho-seksi zgodbe My Surrender, za katerega je Jeanna dobila nagrado za najboljšo igro. Ali pa npr. The Gift, ljubezensko-ghost film z lažjim seksom. Filme tudi režirajo ženske, recimo Veronica Hart, tudi bivša porno zvezdnica, gledalke pa so navdušene: "Navdušila me je razlikovanje med seksom in ljubljenjem." Candida ženskam predlaga, naj se opogumijo in si same ogledajo erotične filme, ker naj bi bil to najboljši način, da se soočijo s svojimi fantazijami in ugotovijo, kaj jih vzburja, ne da bi jih pri tem motilo to, kaj si bo mislil partner. "Pomembno je tudi, da ljudje ugotovijo, da jih ne vzburjajo igralci, ampak to, kaj drug drugemu delajo," razlaga Candida. Še podrobnost - film The Pick Up reklamirajo tudi s tem, da v vseh seksi scenah uporabljajo kondom.

V zadnjem času pa je največ prahu dvignil film Baise Moi (Posili me), posnet po romanu leta 1974 rojene Virginie Despentes, ki je bil v Franciji nagrajen s prix de Flore. Virginie je film tudi režirala in pri tem jo je zanimalo, da "bi pokazala, da seksi scene niso samo zato, da bi vzburile moške. V seksi scenah fukajo. In pika." Ok, v Baise Moi še ubijajo. Glavni junakinji Nadine, prostitutka, in Manu, posiljena, seks razumeta kot orodje relaksacije. Na svojem road tripu sta seksualno izjemno aktivni, njuna posebnost pa je, da ko končata, svoje seksualne objekte ubijeta. Človeški bogomolki, ki ju kmalu lovi ves svet. Baise Moi niti ni klasičen pornič, temveč bolj art movie. Če ne zaradi drugega, zato, ker je v nekaterih državah tako rekoč prepovedan, recimo v Kanadi, kar se porničem redko zgodi. Seks scene pa so posnete brez dublerk in dublerjev, kar pomeni, da vidimo avtentičen seks v filmu, ki v izhodišču ni pornografski. In bejbi pri tem še uživata.

Ne bi sicer mogli trditi, da je Baise Moi zaradi tega ženski pornič. Kay Armatage, programska direktorica mednarodnega filmskega festivala v Torontu in profesorica na tamkajšnji univerzi, je prepričana, da je to film, ki "bo odprl razpravo o ženski seksualnosti". Tako da bomo čez kakšnih pet let lahko končno sploh vedele, kaj hočemo, če si zaželimo ženskega porniča.

povezava

povezava

povezava

povezava