Balkanski MTV

V Ulici neznanega junaka 20, sredi beograjskega naselja Dedinje, kjer prevladujejo enonadstropne družinske hiše, se vzpenja v zrak supermoderna trinadstropnica iz aluminija, ki spominja na vesoljsko ladjo. Zgradba, ki je vredna najmanj 20 milijonov nemških mark, je sedež televizijske postaje Pink in je verjetno najsodobnejši takšen objekt v Evropi. S svojim "cyber" videzom nikogar ne pušča ravnodušnega. Nebotičnik, ki ga je projektiral petintridesetletni Saša Spajić, prijatelj lastnika TV Pink, je dobil nekatere pomembne arhitekturne nagrade, sočasno pa se v medijih neprestano vrstijo kritike, češ da moderna poslovna zgradba v elitni četrti, zgrajena brez vseh potrebnih gradbenih dovoljenj, nikakor ni v skladu z mestnimi urbanističnimi načrti. Zgradba, ki izstopa iz okolice skromnih hiš in kioskov, vsekakor najbolj nazorno ponazarja ogromne družbene kontraste v postmiloševičevski Srbiji in je eden od prvih statusnih simbolov razreda novih bogatašev, ki so se v ZRJ pojavili v desetletju Miloševićeve vladavine. TV Pink, najbolj gledana televizijska postaja na Balkanu in v jugovzhodni Evropi, in njen lastnik Željko Mitrović poosebljata to vrsto uspeha. Balkanski MTV pa se od svojega vzornika ne razlikuje po uspehu, temveč po glasbenem profilu, kjer tradicija stopa z roko v roki s kičem. Kljub temu pa je finančna moč TV Pinka, zbrana v senci avtoritarnega režima in vladavine turbofolka postala eden od temeljev nove demokratične oblasti. Ob prevratu petega oktobra lani so opozicijski voditelji prvič spregovorili prav prek TV Pink, kljub temu da je bil lastnik Pinka vse do prevrata eden od članov ožjega vodstva Jugoslovanske levice, stranke soproge Slobodana Miloševića.

Formula uspeha

Program TV Pink v Srbiji spremlja 6,5 milijona ljudi, skupno pa več kot 25 milijonov ljudi. V Jugoslaviji TV Pink pokriva 96 % ozemlja, v Bolgariji in Sloveniji pa to postajo prek kabelskih operaterjev lahko spremlja 60-70 % gledalcev. V Bosni njen program prevzema 17 lokalnih televizij. V Makedoniji je TV Pink prek kabelskih sistemov viden v polovici domov, prek satelita in kabelskih sistemov pa pokriva praktično ves svet od Danske in Švedske do Avstralije. Pokrito ni le območje južne in severne Amerike, kjer pa bo TV Pink viden kmalu. TV Pink je tako dobro znan tudi slovenskim gledalcem. Tisti, ki niso priključeni na kabelske sisteme, lahko programe spremljajo prek satelita, prodaja dekodirnih kartic (ki letno stanejo 399 DEM) prek tujih podjetij v Sloveniji pa je že nekajkrat sprožila polemike v slovenskih medijih.

Zaradi natančnosti je ob tem treba pojasniti, da pravzaprav obstajata dva Pinka. Prvi je program televizije Pink, ki ga oddajajo z antenskega stolpa v Beogradu, drugi program pa je Pink plus, ki ga je mogoče videti prek satelita. Razlika med obema je velika. Zemeljski TV Pink ima številne pogodbe s hollywodskimi podjetji, kot sta 20 Century Fox in Warner Brothers, od katerih neposredno nabavljajo nadaljevanke in filme. Mesečno predvajajo okoli 80 ameriških filmov in prikazujejo šest serij dnevno, od tega veliko svetovnih premier. Gledanost redno preverjajo prek podjetij z mednarodnim ugledom, kot je na primer Strategic Marketing, in so na svoje uspehe ponosni. "Serija Dosjeji X je imela v Srbiji največjo gledanost na svetu. V določenem trenutku je serijo gledalo okoli 25 % populacije petkrat na teden, vsak večer," pojasnjuje Ivan Vlatković, ki v TV Pink skrbi za komercialno plat televizije. Tudi zato je bil TV Pink prvi v Evropi, ki je dobil sedmo sezono te nadaljevanke - razen zadnjih dveh delov sezone, ker jih v ZDA še niso zmontirali.

Že ob prvi navezavi stikov z ameriškimi korporacijami se je seveda takoj zastavilo vprašanje ilegalnega prikazovanja ameriških filmov in kršitve avtorskih pravic. V času sankcij so namreč televizijske postaje v Srbiji redno prikazovale najnovejše filme in serije, ne da bi za to plačale en sam cent. Ivan Vlatković priznava, da se je to res dogajalo. "V Pinku smo le ob samem začetku dela televizije, v času sankcij, nekaj časa nepooblaščeno prikazovali nekatere filme. Vendar smo vso škodo v zvezi s tem že poravnali," pojasnjuje Ivan Vlatković.

Poleg tuje na Pinku predvajajo tudi okoli 30-35 odstotkov lastne produkcije. Ta seveda ni na povsem holywoodski ravni. Kljub temu so tudi domače oddaje popularne. Od 35 najbolj gledanih oddaj na področju ZRJ jih kar 24 oddaja TV Pink. To so oddaje Svet plus, City, Info top, Dnevni fonto, Zam in podobne. Voditeljice teh oddaj, ki jih izbirajo med uspešnimi manekenkami, so v zadnjem letu postale prave medijske zvezde. Ni nenavadno, da je povprečna starost okoli 400 zaposlenih 26 let.

TV Pink v zadnjem času uvaja tudi nekaj novosti. Ker se je zanimanje za turbofolk v zadnjem času vendarle nekoliko zmanjšala, postaja počasi spreminja program in poskuša uvajati tudi drugačne zvrsti glasbe, nedavno pa so zaradi "prebegov" gledalcev na druge programe v času poročil uvedli tudi kratka, nekajminutna poročila. Vztrajanje pri različnih zvrsteh narodne in zabavne glasbe kljub temu ostaja Pinkova formula uspeha. Kar je seveda nenavadno že vsaj zato, ker je večina tistih, ki so skupaj z Željkom Mitrovićem ustvarili Pink, pripadala generaciji rokerskih in pop glasbenih skupin. Mnogi so to ostali vse do danes in še naprej producirajo za Bajago, Električni orgazem in druge znane bende. Kljub temu pa tega povprečen gledalec v vsebini programa ne bo zaznal. "Kot televizija smo pričeli delovati leta 1993, takrat pa je turbofolk že kraljeval povsod. Dilema je bila preprosta: ali bi morali predvajati džez in klasično glasbo in bankrotirati ali pa predvajati to, kar ljudje radi poslušajo. Nismo mi tisti, ki bi določali okus. Pink Plus je zato namenjen predvsem našim ljudem, ki živijo v drugih deželah po vsem svetu. Vendar je zanimivo, da je na primer v Bolgariji, kjer ni naše emigracije, TV Pink zelo gledana postaja," zagovarja Pinkovo politiko uspeha Ivan Vlatković.

Akumulacija kapitala

Zgradba TV Pink je pravi multimedijski center. Na poti do Željka Mitrovića smo si na romanju skozi labirint steklenih in aluminijastih površin ogledali tri podzemeljske studie, enoto za računalniško animacijo, dve radijski postaji (Radio Pink in radio Pingvin) in vrsto tehnično brezhibno opremljenih prostorov. V tem trenutku najslabše kaže le radijski postaji Pink, ki je bila nekoč zelo dobičkonosna, danes pa dela "skoraj na ničli", vendar so jo zadržali "kot simbol našega začetka". V hiši je tudi diskografska hiša City Records, ki izdaja pop in rock glasbo. Njihovi najpopularnejši izvajalci so Luna, Željko Josimović, Ceca Slavković, Marina Perazić, pravkar pa se pogajajo s hrvaško skupino Colonia za odkup avtorskih pravic za območje nekdanje Jugoslavije.

Željko Mitrović nas je pričakal v veliki, sodobno opremljeni pisarni z velikanskim displejem karte sveta in s satelitskim signalom pokritih območij, na katerih je vidna njegova televizijska postaja. Njegova biografija spominja na osladno ameriško zgodbo o uspehu. Mitrović je rojen leta 1967 v Beogradu, kjer je študiral na pravni in kmetijski fakulteti. Od leta 1984 je igral baskitaro v skupini Oktober 1864, leta 1986 pa je v svoji sobi naredil majhen studio in ga imenoval Pink studio. Na idejo, da bi se ukvarjal z mediji, je prišel popolnoma po naključju. "Moja biografija se nikjer ne križa s turbofolkom. Kot glasbenik sem pričel z rokom. Zbiral sem denar za glasbeno akademijo v Berkeleyju. Potem ko sem ga zbral, me je zamikalo, da bi poskusil z radiom. Profit me je zamikal in tako se je začelo," pripoveduje Željko Mitrović.

V začetku leta 1988 si je s svojimi sredstvi in posojilom tri tisoč nemških mark, ki mu jih je "za nakup osemkanalnega magnetofona in mikserja posodila teta Milojka iz Sesveta blizu Zagreba", uredil profesionalni studio. V začetku devetdesetih je Pink Studio prerasel v najbolj popularen glasbeni studio v Beogradu. Leta 1994 je registriral Radio Pink, eno prvih zasebnih radijskih postaj v Srbiji. Kmalu mu je prinašala toliko denarja, da mu je samo v enem letu uspelo zbrati 100.000 nemških mark, s katerimi je ustanovil prvo zasebno televizijo v Srbiji. "Bili smo prvi v tem poslu. Zakaj to poudarjam? Zato ker je v Beogradu zmeraj uspel tisti, ki je bil prvi v določenem poslu. Trenutno smo zvezde na medijskem nebu Srbije in konkurenco presegamo nekajkrat. Imamo 70 odstotkov hollywoodske produkcije, in to takšne, ki je ne morete videti niti na POP TV," je ponosen Željko Mitrović in se pohvali, da TV Pink letno kupi štirikrat več hollywoodske produkcije kot hrvaška ali slovenska javna televizija. Čeprav v Sloveniji ni bil že od začetka devetdesetih, nas nato prosi, da vsekakor zapišemo še to, da se "prav zaradi slovenskih gledalcev" na Pinku "trudijo dvigniti kvaliteto". "Če nas sodijo zgolj po našem satelitskem programu, potem si del gledalcev v Sloveniji o nas verjetno ne more misliti kaj pohvalnega," samokritično prizna Željko Mitrović

Po letu 1996 so se začeli na Mitrovića pritiski, zaradi katerih se je moral, kot trdi sam, angažirati v tedanji oblasti. Ta del svoje življenjske zgodbe Mitrović, ki danes prijateljuje z mnogimi "demokratičnimi" politiki in jim tako ali drugače tudi "pomaga", ne opisuje s kakšnim posebnim veseljem. "Moje politično življenje se je pričelo leta 1996, ko svojih poslov nisem več mogel razvijati, ne da bi se na neki način vključil v politiko. Angažiral sem se v JUL-u, stranki Mirjane Marković. Bil sem žrtev politike, vendar mi je tako uspelo obdržati neodvisnost televizije. Trudil sem se, da moja politična vloga ne bi bila v napoto mojim poslovnim načrtom, in teh dveh vlog nikoli nisem mešal. Imam veliko prijateljev v različnih strankah in moje politično življenje nikoli ni ogrozilo moje poslovne kariere, čeprav je bilo pri ljudeh, ki mi želijo slabo, to dejstvo velikokrat izkoriščeno zato, da bi me očrnili. Vendar pa moja vloga v JUL-u ni bila niti bistvena. Kakšnih mojih izjav iz tistega časa sploh ni. Prepričan sem, da smo poslovneži in politiki delali podobne stvari. Politiki so zahtevali demokracijo, mi pa smo ljudem predstavljali svoboden trg in jim pojasnjevali, da je Pampers boljši od na primer Boni.'" In kaj bi se zgodilo, če ne bi postal del Miloševićevega establišmenta? Bi mu ukinili televizijo?"Zgodilo bi se lahko še kaj hujšega, ker tako velikega sistema ni tako preprosto ukiniti," je danes prepričan Željko Mitrović.

Koliko je bil lastnik Pinka res "žrtev politike", koliko pa je bil podpornik Miloševićevega režima iz koristoljublja, je vprašanje, na katero seveda ni enoznačnega odgovora. Vsekakor pa je res, da je vrsta zasebnih lastnikov podjetij dolga leta - drug podoben primer je korporacija Braće Karić - na podoben način podpiralo prejšnji režim in so se po vetru obrnili šele neposredno pred prevratom pred letom dni ali po njem.

Demokratične spremembe bodo težke tudi za zasebne televizije v Srbiji. V Jugoslaviji je danes registriranih 800 elektronskih medijev, med katerimi je okoli 250 lokalnih televizijskih postaj. Poleg TV Pink so med večjimi postajami še TV Palma, TV Politika, TV Braća Karić in RTV B-92. Od šestih večjih naj bi uradna dovoljenja za delo kmalu dobile štiri zasebne televizije, saj vse še zmeraj poslujejo z zelo pomanjkljivimi dokumenti. Politika bo tudi tokrat sprejela najpomembnejše odločitve, zato so uvidevne izjave na račun sedanje oblasti več kot razumljive. Če bi bila gledanost programov edino merilo, potem za TV Pink seveda ne bo težav. Toda to še ni povsem gotovo. In četudi bo TV Pink preživel ta prvi politični test, bo potrebna še vrsta prizadevanj za vsesplošen vzpon kakovosti programov. Zakonitosti domačega trga so pač krute - ko smo odhajali iz poslopja, smo v enem od kletnih studiov naleteli na televizijsko ekipo, opremljeno z nekajletnimi malčki, ki je pravkar snemala reklamo. Za plenice Boni.

povezava