Pet pujskov išče pravega

Nedvomno veste, kako neskončno magneten učinek ima na oči povprečnega couch krompirčka tako imenovana real TV, torej bogata družina televizijskih oddaj, kjer se praviloma pošteno bizarni ljudje odrečejo levjemu deležu svoje zasebnosti za par mesecev dvomljive svetovne slave, in če imajo srečo, odobravanje milijonov ljudi. Ker je z gledalčevega vidika poanta tovrstnih ekshibicij tako ali tako predvsem v tem, da se odrasli ljudje obnašajo kot navadni prašiči, se je skupina inovativnih amaterskih producentov odločila preprosto eliminirati človeški faktor. Dobrodošli v PigBrother, reality show, v katerem igrajo glavno vlogo pravi pravcati prašički.

Naslov spletne strani se glasi pigbrother.co.uk, in odkar je od prve septembrske sobote vsesplošno lomastenje in riganje prek nje dostopno širši javnosti, jo je obiskalo krepko čez milijon radovednežev. Sama ideja je pronicnila v zavest somersetskega farmerja Richarda Counsella v času, kot pravi sam, "vse prej kot treznega pubovskega večera", obenem pa dodaja, da ni niti sredi najhujšega delirija pričakoval, da se bo zadeva potem prijela v tolikšnem obsegu. "Sprva sem razmišljal izključno o tem, da bi postavil v svinjak eno samo kamero in potem na podlagi posnetega materiala pobiral stave s par prijatelji, ki delajo v Londonu. Rekel bi, da je od takrat koncept še kako napredoval, saj smo zbrali skoraj štiri milijone funtov sponzorskega denarja, na uro pa nas obišče tudi po osemdeset tisoč ljudi."

Skupaj z ekipo entuziastičnih somišljenikov je Richard zgradil prava prašičja nebesa, ki vključujejo pravljični grad z obveznim jarkom in dvižnim mostom, tropsko plažo in seveda orgiastično blatno kopel. Celodnevnega dela je bilo za poldrugi mesec, sama lokacija pa je za zdaj še skrivnost - Counsell trdi, da je nekje v severnem Somersetu. Na ravno prava mesta postavljene kamere voajerskemu surferju omogočajo neposredni dostop v samo srž pujsjega vsakdana, informacijsko avtocesto do vozlišča kompleksnih interakcijskih silnic in večnega hlastanja po novem grižljaju koruze.

Samih zvezdnikov je pet, s tem da so planerji zadevo zastavili na vižo sistema eliminacije, kar pomeni, da se bo moral vsak petek zvečer eden izmed njih za vedno odreči sojem svetovnih žarometov. O tem, kateri, bodo tako kot v celi plejadi podobnih človeških nanizank vedno znova odločili gledalci, ki bodo svoj glas lahko poslali prek interneta ali pa kar po telefonu. V zvezi s tem je treba navesti, da bo velik delež vsega zbranega denarja namenjen v podporo angleškim in valižanskim kmetom, ki so zaradi zadnjega resnega izbruha slinavke in parkljevke februarja zgubili praktično vse. Denar bo razdeljen med štiri dobrodelne organizacije, med njimi Rural Stress Information Network, ki kmetom neposredno pomaga iz najhujših zagat, in The Samaritans, ki skrbijo za posebno telefonsko številko za pomoč ljudem, ki razmišljajo o samomoru.

Pujski se imenujejo Blair, Brown, Beckett, Portillo in Widdecombe: tisti, ki vam britanski otok ni španska vas, ste nedvomno opazili, da gre za izjemno znana imena iz angleškega političnega življenja, kar daje zadevi nedvomno še dodatni alegorični draž. Kdor je posebej samozavesten, da se bo njegov ljubljenček najbolj prikupil tudi največjemu številu ostalih gledalcev, lahko nanj celo stavi poljubno vsoto denarja, za stave namreč skrbi londonsko podjetje William Hill. Trenutni uradni favorit je kdo drug kot dobri stari Blair, precej redko berkshirsko prase, za prvega najbolj nepriljubljenega pa so profesionalni gamblerji netočno napovedali Portilla. Netočno zato, ker je prvi petek s klavrnimi dvanajstimi odstotki vseh prejetih glasov (ki jih je prišlo vsega skupaj okrog pol milijona!) izpadla prikupna merjaščevska damica Beckett. Ostali štirje nad izgubo ne kažejo vidnih znakov pretresenosti, Richard Counsell pa je gledalcem svečano obljubil, da se tako velika poraženka kot soigralci po koncu nadaljevanke ne bodo spremenili v suhomesno gonilo peristaltike.

Če se zdi vse skupaj komu vrhunski dokaz dementirane in v svojem lastnem inertnem gnoju trohneče moderne družbe ter hkrati višek zlorabe osebnega časa, ki bi se ga dalo tako zlahka prijetneje ali vsaj učinkoviteje porabiti za kaj drugega, se bo moral s tem pač sprijazniti, saj dobivajo producenti čedalje več klicev in e-mailov, prek katerih jim ljudje zelo različnih starosti in družbenih razredov sporočajo, da so postali na vsakodnevno svinjoramo dobesedno adiktirani. Neka londonska tajnica jih je recimo obvestila, da imajo v njeni banki po cel dan prižgano eno izmed statičnih kamer in da vsakič, ko čez kader pritopota kak izmed malih vražičkov, celotni delovni kolektiv dobesedno zavrešči od navdušenja. Neki grafični oblikovalec iz Avstralije je sporočil, da pričakuje v svojem najljubšem baru vsak petek zvečer resen in nič kaj nežen pijan ravs, ko bo iz dogajanja brcnjen nov pujsek. Sam Richard Counsell pravi, da v resnici nima pojma, zakaj so ljudje tako neverjetno navdušeni: "Saj, svinje so čisto zabavne, ampak dejansko cel dan šopajo naokrog kot totalni norci. Prav motene so."

povezava