1. 10. 2001 | Mladina 39 | Družba
Alter samohodka
Igor Vidmar, ljubkovalno poimenovan Darko
© Denis Sarkić
Zimzeleni alternativec, megamulti mahatma slovenskega koncertiranja, lep čas naš vodilni trendsetter, eden žolčnejših oporečnikov, boter in babica prenekaterega kasneje ponarodelega ansambla, večni mobilizator, stripovski connoiseur, meje zdravja raztegujoči žurer, konstruktivni dekadent in racionalni konzervativec, prvi panker v Ljubljani, prvi darker v Ljubljani, prvi prvi prvi. Nekateri ljudje za to, da se piše o njihovi zgodbi, tako ali tako ne potrebujejo nobenega povoda, in ker je Igor letos spustil čelno Abrahamu, javnosti tole fenovsko rekapitulacijo v letih nabranih facet in perjanic brez pretiravanja dolgujemo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 10. 2001 | Mladina 39 | Družba
© Denis Sarkić
Zimzeleni alternativec, megamulti mahatma slovenskega koncertiranja, lep čas naš vodilni trendsetter, eden žolčnejših oporečnikov, boter in babica prenekaterega kasneje ponarodelega ansambla, večni mobilizator, stripovski connoiseur, meje zdravja raztegujoči žurer, konstruktivni dekadent in racionalni konzervativec, prvi panker v Ljubljani, prvi darker v Ljubljani, prvi prvi prvi. Nekateri ljudje za to, da se piše o njihovi zgodbi, tako ali tako ne potrebujejo nobenega povoda, in ker je Igor letos spustil čelno Abrahamu, javnosti tole fenovsko rekapitulacijo v letih nabranih facet in perjanic brez pretiravanja dolgujemo.
Rojen v Ljubljani je otroštvo preživel v Novi Gorici, kjer ga je travmatična nošnja očal kot tarčo vsemogočih zlorab in napadov za vedno senzibilizirala za sovraštvo vsakršnih in še posebej osebnih krivic, nenehne male vojne med novogoriškimi staro- in novoselci, ki so potekale na zavidljivo visokem organizacijskem nivoju s številnimi iztaknjenimi očesi in vsakovrstnimi brutalnimi obmetavanji, pa so ga pripravile na življenje, polno konfliktov. V deških letih komunističnega režima ni doživljal kot jekleni jarem, prve sence sreče na njegov odnos s socializmom so padle skozi pridobivanje teoretskih podlag v srednji šoli in se potem še podaljšale med študijem na FSPN. Še danes sicer pravi, da ni hotel biti prav noben hujskač in nergalo, da se mu je zdel sistem na trenutke malodane popoln in da ni skušal prav nič besneti nanj, a kaj ko mu tista rigidna tvorba čustev ni vračala in vsakič, ko je Igor omenil kako izmed vprašanj, ki so ga motila, kot na primer slabo urejene študentske razmere, pobesnela nanj.
Študentska problematika je danes morda reševana celo slabše kot tedaj, Igorjevo ljubezensko razmerje s komunizmom pa se je dokončno izpelo leta 1974 z njegovo provokativno udeležbo na zadnji novolevičarski poletni šoli na Korčuli, zaradi katere so ga potem vrgli iz partije. O zanesljivi izključitvi v primeru udeležbe je bil obveščen že vnaprej, tako da bi lahko v tem primeru delno govorili celo o premišljenem izstopu iz partije; o taki potezi je namreč razmišljal že dalj časa, le da se mu ni ljubilo izmisliti povoda. Sama izključitev ga sicer ni prizadela, se je pa nanjo neuspešno pritožil, in sicer izključno zato, ker je imel to možnost in si je želel ogledati, kako bi bila potem reč videti praksi.
Celotna zadeva se mu je zdela zelo krivična, predvsem ko je svoje s strani Avtoritete ostro zavrnjene ideale primerjal z življenjskimi modusi vseh tistih debeloritih karieristov, ki so študentske organizacije s pridom izkoriščali predvsem za plezanje po oblastniški lestvici. Sicer mu je postalo zelo kmalu jasno, kako majhen je domet vsakega posameznika, je pa vseeno relativno dolgo še vedno verjel v neka pravila igre in ogrodje vrednot in norm, o katerih so vsi na veliko trobentali in jih obenem na vsakem koraku brez milosti teptali v prah. Številni poznavalci takratne scene so si danes edini, da je Igor jugoslovanskemu dinozavru prek radijskih valov nadvse gajstno jebal mater med prvimi v Sloveniji, vsekakor bistveno prej kot večina člankov krožka žametnih frajerjev, ki se s svojimi takratnimi oporečniškimi dosežki važijo danes.
Kot fenomenalen podij za širjenje svojega takrat unikatnega miksa avantgardne godbe in rezke politične kritike mu je služil Radio Študent, takrat nasploh eno izmed glavnih legel sprevrženih atak na tekovine velike revolucije. Miha Kovač, na začetku osemdesetih odgovorni urednik na tej častitljivi radijski postaji, se ga po eni strani spomni kot verjetno najbolj ključnega glasbenega sodelavca, ki je vse po vrsti preorientiral na pank (Študent da je bil na tem področju poprej precej puritanski in prek njega so se na silo forsirali določeni žanri, še posebej jazz), po drugi pa kot političnega agitatorja par excellence.
"Igor je v svoji osnovi protirežimski človek!" pravi danes Kovač. "In bi se verjetno upiral prav vsakemu režimu. Ja, seveda, kot uredniku mi je večkrat povzročil sive lase: vedno sem imel občutek, da me bo s svojimi prispevki spravil v težave - pa ne samo od zunaj, zoprn je bil tudi nekaterim članom delovnega kolektiva -, obenem pa se mi ga je vedno zdelo vredno pustiti, naj počne, kar hoče, saj je to vendar počel tako zelo dobro." Vidmarja se kot zelo konsistentnega, izjemno načitanega človeka in absolutnega obvladača radijskega medija iz tistih časov spomni tudi kot trideset kil lažjega fanta s košato grivo nagajivih las. "Ko si takrat spreminjal glasbeni okus, si moral seveda spremeniti tudi zunanjo podobo, in mislim, da je predstavljal za Igorja takrat enega ključnih problemov, kako se čim bolj neopazno postriči. Zato se je strigel fazno." S takim pristopom je morda preslepil nekatere, vseh pa gotovo ne, saj je sredi neke že bistveno bolj gologlave faze eden izmed sodelavcev na vrata snemalnega studia nalimal fotografijo iz časov ponosne rokerske žime, kar naj bi naslovnika potem tako vrglo na rit, da je z lastnimi nohti ukrivil pleksi steklo, za katero je bila sličica zataknjena, da bi jo lahko zbezal na plano.
Igor je bil, preden je njegovo dušo preplavila plima subverzivnega in tudi drugače precej všečnega kruljenja, po duši namreč progresivni roker, poleg tega pa je dosegal vrhunce estetske naslade tudi ob prebiranju stripov, ki jih je doživljal kot nekonvencionalno in svobodno obliko izražanja, ki ga zatohli sistem preprosto ni znal nikamor umestiti in se je tako lahko precej uspešno izmikal omejitvam cenzurne giljotine. Ker je bil samemu mediju izpostavljen že od osnovne šole, je zelo hitro prebolel začetno fascinacijo s trash superjunaki, kot sta Zagor in komandant Mark - fascinacijo, ki jo, mimogrede, nekaterim izmed nas verjetno ne bo uspelo preboleti vse življenje, posebej z Zagorjem -, prav tako pa ga ni pretresel za mnoge strip vseh stripov, Alan Ford, ki ga je dolgo časa jemal predvsem kot neko serijo obsežnih praznin, kamor so potem lahko zapriseženi oboževalci v svojih beticah limali metafore za vse, kar so si na tistih malih straneh pač želeli videti. Sam je mnogo raje tripal na Kostjo Gatnika, ki je včasih živel v istem novogoriškem bloku, in na ameriški underground strip z vsemi njegovimi terorističnimi in eksotičnimi ekscesi, ki v nasprotju s ceneno italo produkcijo globinsko ne pristaja na osnovne odnose gospodarjev in podložnikov.
Igor je nasploh gorel za alternativno kulturo in ni varčeval z džuli, da jo je lahko na vse možne načine širil. "Žal se mi zdi, da se skuša včasih njegova vloga iz tistih dni reducirati na organizatorski aspekt koncertov, pa je šlo še za marsikaj drugega." pravi danes Peter Lovšin, nekoč zvest in pogumen soborec na prvi liniji bruharskih časov rušenja vsega zatohlega. "Njegov prispevek je bil prelomen tudi zato, ker je bila njegova organizatorska vloga vedno še kako podprta z izredno široko ideološko-filozofsko podlago, tako da lahko rečem, da je bil Igor ključnega pomena za razvoj drugačnega izražanja v Sloveniji konec sedemdesetih. In to ne samo za pank in Laibach, temveč mnogo širše. Še najbolje ga lahko opišem kot fenomenalnega mobilizatorja: organizirat, migat, analizirat, razčiščevat pojme, natanko vedet, zakaj kdo ja in zakaj nekdo drug niti pod razno ne ... Te reči je imel zmeraj v malem prstu."
Ker ima posamezna številka Mladine omejeno število strani, nima nobenega smisla naštevati vseh projektov, ki jih je Igor v osemdesetih izpeljal, samo za okus navedimo, da je na vse možne načine pomagal ustvariti lik Pankrtov, da je pripeljal v Slovenijo praktično vse zanimive malce bolj alter jugobende in da si je enkrat vmes izmislil Novi rock. Obenem se je vseskozi grizel z režimom in bil leta 1983 prisiljen odsedeti mesec dni v zaporu, ker je naokrog skakljal z bedžem NAZI PUNKS FUCK OFF ter prečrtanim kljukastim križem. Pustimo sicer ob strani patetičnost ideoloških plašnic sistema, ki prek svojih primitivnih služabnikov vidi izključno tisto, kar ga moti - na koncu koncev ni izjavil sporni bedž ničesar, česar ne bi Bata Živojinović z rezultatom masovnega orgazma s svojim šarcem po zamaščenih kinodvoranah od Žužemberka do Đevđelije izjavljal že desetletja -, zanimivo je, da je vzel prvo arestantsko izkušnjo ta disidentski prankster za precej pozitivno.
Ker nismo bili več v svinčenih časih, si je lahko do neke mere sam izbral čas odsluženja kazni (poleti, dan po jazz festivalu, tako da je lahko prišel potem ves svež na jesensko koncertno sezono), poleg tega so ga dali v polodprti oddelek Povšetove, kjer je veljal življenjski standard za izjemno solidnega, nasilja ni bilo nobenega, sam režim pa je bil nekako tak kot v vojski, na kooperativnem principu. Ko so ga leto kasneje v čuzo ruknili drugič, ko je na Študentu rolal Nico in Deutschland über alles, je bilo doživetje neprimerno mrakobnejše, saj so ga kot povratnika butnili v prvo nadstropje, med pijance, razgrajače in norce, kjer mu je najboljšega prijatelja predstavljal mali radio s slušalkami, prek katerega je lahko poslušal Radio Študent.
Čeprav bi lahko na podlagi tehtnosti svojega oporečniškega pedigreja danes z lahkoto prevzel kako pomladansko parlamentarno stranko, o svojih letih rvanja s socializmom izjemno nerad govori. Pravi, da so bili zaporniški dnevi takrat zanj vsekakor travmatični, ker ni bil nihče od znancev in prijateljev nikoli v zaporu, obenem pa ga je pretreslo, da so bile njegove provokacije moteče tudi za velik del "levičarskega" tabora s cinično distanco, ki mu je bilo vseskozi vse jasno: meje sicer presegamo, vendar se z režimom direktno ne bomo bodli, ker je neumen - kaj torej ti Vidmar serješ?
Tudi zaradi razočaranosti nad reakcijami s "svoje" strani se je nekaj časa manj posvečal politiki in toliko bolj kulturi, za čas osamosvojitve tako recimo pravi, da je bil preveč vpet v glasbeno-umetniško srenjo, da bi se mu ljubilo zares ukvarjati z nacionalnimi projekti. Instinktivno je bil sicer za, ni pa bila to zanj prav nobena prioriteta. V devetdesetih je potem Igor, ki je vseskozi kazal nemajhno strast za organizacijo koncertov, na tem področju eksplodiral v pravo supernovo, nekateri bi rekli celo megalomanskih razsežnosti. Na vprašanje, koga vse je pripeljal v Slovenijo, bi se najučinkovitejši odgovor bržkone glasil, da bo bistveno lažje našteti tistih par, pri katerih mu to ni uspelo.
Njegova motivacija v zvezi s tem naj bi bila po lastnih besedah vedno "narediti nekaj" za razliko od "o nečem razmišljati", predvsem naj bi mu šlo vedno za to, da se bendi pojavijo. "Stvari je treba poleg videti in slišati tudi vohati in otipati, tega pa po internetu ne moreš. Življenje prek interneta je v bistvu življenje sensory deprivationa, kar lahko vodi v resne deformacije značajev."
Kar se tiče organizacije koncertov, je ena kompetentnejših oseb za formiranje vrednostnih sodb Marjan Ogrinc, s katerim sta si z Igorjem, pravijo, v preteklosti večkrat skočila v lase, vendar danes o njem vseeno ne želi izreči žal besede. "Če gledamo v celoti, je bil njegov prispevek k tej sceni od pojava panka naprej res ogromen, čeprav je treba pri tem vedno ločiti med njegovim začetnim, srednjim in poznim obdobjem."
Na začetku naj bi šlo tako dejansko izključno za promocijo neznanih skupin in vsakovrstne drugačne ponudbe, kasneje pa je začelo čedalje bolj preraščati v koncerte večjih razsežnosti z večjimi vložki in posledično tudi neprimerno večjimi tveganji. "Vsekakor ni v zadnjih dvajsetih letih nobena oseba v Slovenijo pripeljala toliko novih in tudi že preverjenih skupin. Zelo uspešno je pokril neko koncertno luknjo, za katero brez njega sploh ne bi bilo nujno, da bi se pokrila." Najbolj vesel je bil Ogrinc ob prihodu velikih Ramonesov, Iggyja Popa in ZZ Top, med tistimi bolj alter nastopi pa se ga je najmarkantnejše dotaknil koncert Cosmic Psychos. "Zelo pomembno se mi zdi izpostaviti, da je bilo na ta račun mnogo lažje priti v stik s prenekatero skupino - z njo napraviti intervju, dobiti odločilno globlji vpogled v njeno delovanje, kot bi bilo to sicer."
Kadar Igor ni prirejal koncertov, se je s prijatelji zelo rad udaril glede praktično katerekoli teme, vredne razburjanja in tehtnejšega premlevanja. Med posamezniki, ki si ruvanje z njim štejejo v največji privilegij, sodi Peter Božič, s katerim se najraje grizeta na sestankih PEN kluba. "Igor Vidmar je inteligenten fant, zanesljiv in prav noben lopov, ima pa, vsaj kar se mene tiče, eno veliko težavo!" se glasi njegovo mnenje, ta težava pa naj bi bila tako ali tako značilna za celo generacijo. "Občutek imam, da živijo vsi ti ljudje še vedno za okoli dvajset let v preteklosti, da imajo do vseh novih stvari, ki jih je prinesel čas, natanko isti odnos, kot so ga imeli v svojih najbolj udarnih časih."
V zadnjem obdobju se najraje zravsata glede odnosa do urbane kulture v najširšem pomenu tega pojma, Božiča pa najbolj pogreje Vidmarjeva apriorna nastrojenost do vseh institucij, ki se mu zdi izrazito arhaična in obenem plod neke ideologije, ki očitno zelo peša na področju osnovne samorefleksije. "Je pa kot sogovornik izjemno zanimiv in vedno tudi malo bizaren, kar se mi še kako dopade. Midva se neprestano kregava, obenem pa sva velika prijatelja. Kregava se, ker ima neke svoje provokativne, obenem pa tudi praviloma originalne, sveže poglede na reči. Ima neki svoj prav posebni jezik, nedvomno pa lahko računaš, da bo vedno drugačen od ostalih."
Trditev, ki bi jo nedvomno podpisal marsikateri prijatelj in znanec, med temi pa smo za mnenje poprosili Petra Mlakarja, enega naših vodilnih impresarijev bizarnega, ki je bil nad idejo tako navdušen, da je za naše potrebe v čast nenadkriljivemu žurerskemu kolegu spisal pravi krajši filozofski traktat. "Igor je zvest političnim načelom," je med drugim zapisal vanj: "ki niso v nasprotju z ljudsko svobodo, vendar pa ob sočutju s ponižanimi in v sklopu boja za odpravo vsakršnih krivic vidi napredek in blagostanje tudi v spoštovanju moči, brez katere ni ničesar." Njegova gorečnost pri neizprosni kritiki zlorab in pokvarjenosti najbrž izvira iz značaja dobrega človeka, smrtnega sovražnika sprenevedanja, laži in sebičnosti, ki vodijo v uničenje. "Če pa konec sveta že pride, ga ne bo priznal, če ne bo to dejanje resnice in ekstaze."
Poleg tega naj bi bil Igor, s katerim sta v vseh teh letih svečo za razgrajaško svečo dožgala do samega podstavka, vedno pripravljen za zabavo, nikoli manjkajoči udeleženec in pa tudi redni iniciator vseh stvari, kjer se podira karkoli starega, znucanega in zdolgočasenega. Kadar delujejo njegovi pogledi nekoliko bolj konzervativno, ima za to vedno zelo dober razlog, njegov več kot izraziti čut za dekadenco pa naj bi bil v svoji obisti pravzaprav obenem tudi smisel za vse konstruktivno, saj gre pri vsaki udeležbi znotraj posameznih ritualov razkroja v prvi vrsti za iskanje nečesa novega v službi zdravih sil, v najslabšem primeru za poskus v slabem prepoznavati čim več dobrega.
Nedvomno je bilo tako tudi v primeru hecne anekdotice, ki je spodaj podpisanemu biografu na uho pridonela iz nekega drugega vira in vključevala določeno grajsko klet, partizanske harmonikarske viže, dve brhki mladenki in bič, ustvarjen iz bikovega kurca, vendar je takim govoricam ponavadi pretežko priti do dna, zato se vanje ne bi šlo zares spuščati. Poleg organizatorja koncertov in strastnega žurerja bi bila njegova tretja najopaznejša faceta devetdesetih brez dvoma faceta političnega komentatorja, ki je z radijskih presedlal na televizijske valove. Kolikor se je trudil, se mamljivo trohnobnemu dražu čiste politike vendarle ni znal povsem izmuzniti.
Leta '96 je tako celo poskusil z neposrednim vpadom na parlamentarno sceno, in sicer na listi Peršakovih Demokratov. "Ja, takrat sem bil že zelo zelo deziluzioniran glede liberalne demokracije ..." pravi danes. "Saj ne, da sem kdaj zares verjel vanjo, ampak to so bili vseeno vse neki moji sodelavci in prijatelji, za katere sem menil, da imajo vendarle kak projekt razen osnovne promocije pragmatizma in vzdrževanja statusa quo." V državni zbor seveda ni bil izvoljen, je bil pa s svojim volilnim skorom kar zadovoljen, če nič drugega, je izvolitev preprečil Milošu Pavlici. In zakaj prav Demokrati? "Takrat so mi bili simpatični, ker so bili še vedno del izvornega Demosa in obenem že očiščeni najhujših oportunistov."
Osebno se mu zdi, da je trenutno edini politični komentator na TV Slovenija, kjer da so komentarji tako rekoč prepovedani. Na živce mu grejo naši najbolj angažirani intelektualci, ki se grejo vsi po vrsti nekakšen abstraktni humanizem, po možnosti čim dalj stran, medtem ko obstajajo čedalje močnejše skupinice ljudi, ki se nas trudijo potisniti v tisti najbolj killerski ameriški način funkcioniranja družbe. Za zdaj rad živi v Sloveniji: "Ne rečem, da ne bi moglo biti še bolje, a imamo zelo dobre možnosti, ki pa se jim kar naprej odrekamo na račun nekega zgrešenega kozmopolitanstva." Na bruhanje mu grejo cele kaste ljudi, ki parazitirajo na ustvarjanju občutka lokalne manjvrednosti in ki v bistvu služijo kot "podporne enote za Ruple in Bavčarje, ki nas želijo čim prej spraviti v Evropo, in to uspavane, omamljene". Obenem sta mu tuja tako pojma cinične distance kot emocionalne inteligence, slednjo tako ali tako vidi predvsem kot neki dodatek dominantni drži materialističnega pragmatizma, ko je ta odkril, da je šel predaleč in da potrebuje neki navidezni korektiv. Sam bi se označil za bitje razuma: krivice ga sicer silovito motijo, a mu do živega pridejo predvsem tiste, ki ga tudi osebno zadenejo, za vse ostalo pa je seveda potrebna velikanska domišljija.
Dandanes ga izpolnjuje cela vrsta stvari, od posameznih sončnih vzhodov do kakega dobrega koncerta, od trgatve do nogometne tekme. Igor je namreč velik ljubitelj nogometa in tudi strasten navijač slovenske reprezentance: "Skačem sicer ne, ker je to malo naporno, nisem pa zato nič manj ... državljan Slovenije." Vsako nedeljo je vesten obiskovalec rekreativnega starega pankerskega žogobrcanja, kjer je zadolžen za bolj obrambne naloge, ocene njegovih sposobnosti pa so v premem sorazmerju s stopnjo prijateljstva, ki jo do njega čuti posamezni ocenjevalec. Človeku, ki je v življenju realiziral toliko za prenekaterega vrstnika praktično nezamisljivih ambicij, ni bilo o prihodnosti nikoli preveč udobno razmišljati, želi pa si predvsem dobrega zdravja, da bi Ljubljana dobila neko spodobno večnamensko dvorano srednje velikosti in da bi se Kolosej podrl, "kar se bo itak sam od sebe".
Podobnih negativnih želja ima bojda še na tone, vendar pravi, da jih bo raje prihranil za prihodnjič. V bližnji prihodnosti želi dokončno odpreti private eye agencijo za raziskovanje rock'n'roll prevar in zapletov od Marylina Mansona prek Julia Iglesiasa nazaj, poleg tega pa bi rad legendarnim Laibachom nekako pomagal soustvariti memorialni kanzlei gori na Ljubljanskem gradu. Kakršnakoli že bo njegova pot, smo lahko v zvezi z njo glede na sprehajalca, za katerega prav vsi - pa naj so to prijatelji, sodelavci ali dušmani - izpostavljajo predvsem njegov izraziti individualizem, o eni stvari absolutno prepričani: po njej bo hodil sam.