Novodobni hašašini

Davy Crockett je za mlade jenkije osebnost mitoloških razsežnosti, dobro znan je tudi v Evropi. Ta pravični junak je širil meje ZDA najprej tako, da je krčil indijanska ozemlja, potem pa padel, ko je leta 1836 v legendarnem Alamu angleško govorečim priseljencem pomagal odcepiti Teksas od Mehike. Ljudje ameriškega juga in Divjega zahoda, podobni Davyju Crockettu, revolveraši v službi ameriškega načina življenja in zahodnega pojmovanja pravičnosti, so eden od temeljev ameriške mitologije. Predsednik Bush je nedavno rekel: "Kot so nekoč na Divjem zahodu, govorim sedaj: Osamo bin Ladna hočemo živega ali mrtvega." Rekel je tudi: "Temelji nekaterih naših poslopij so se porušili, temelji ZDA pa so trdni." Mar nas to ne spominja na nacistične parole iz zadnjih mesecev druge svetovne vojne: "Naši zidovi se rušijo, naša srca pa ne!"? Najbrž gre pri tej Bushevi izjavi le za stereotipen odziv voditelja v težavah. Prav tako je, upajmo, le prazna domneva, da bodo porušene stavbe Bushu koristile podobno kot Hitlerju požgani Reichstag. Gotovo pa se bo povečal vojaški in policijski aparat ZDA. Napad na eno od central ameriškega kapitalizma v očeh njegovih promotorjev pomeni tudi simbolni udarec njihovi religiji, na raven eshatologije povzdignjeni grabežljivosti.

Hasana i Sabo pozna le malo Zahodnjakov. Vendar brez poznavanja islamske vere in zgodovine ni mogoče razumeti tega, kar se je pravkar zgodilo v New Yorku in se bo še naprej dogajalo.

V desetletjih po Mohamedovi smrti (632) se je militantni islam pod vodstvom prvih petih kalifov, Mohamedovih naslednikov, razširil v Severno Afriko, Sirijo in Perzijo. Islam je bojeval svoj džihad, sveto vojno, da bi uničil oblast nevernikov po svetu. Četrti kalif, Ali (656-661), je bil Mohamedov sorodnik in zet. Tedaj je boj za oblast razdelil Arabce na dva tabora in oba sta bila sovražna Aliju. Tega je leta 657 zapustila in kasneje ubila sekta karidžitov. Na jugu Arabskega polotoka so se karidžiti ohranili do danes. Zmagovalec v državljanski vojni (fitna) je bil Muavija, vodja enega najmočnejših klanov v Meki. Leta 680 je vojska njegovega sina pri Kerbali v Iraku pobila skupino upornikov, ki jim je poveljeval Alijev sin Husein. Od takrat je Kerbala pomembno muslimansko svetišče. Tja prihajajo žalujoče množice šiitskih romarjev in prosijo Alaha za maščevanje. V neki drugi bitki je bil ubit Alijev sin Hasan in tako je nastajajoča šia (sekta) dobila tretjega mučenika. Danes je med muslimani šiitov slaba desetina; večinoma živijo v Iranu in Afganistanu. Šiiti so bili tudi Mohamedovi potomci po hčeri Fatimi, ki so kot kalifi vladali Egiptu v letih med 909 in 1171 in se bojevali proti križarjem.

Večina šiitov priznava samo dvanajst imamov. Dvajseti je leta 873 skrivnostno izginil in se bo baje nekoč vrnil kot mahdi, združitelj muslimanov in zmagovalcev nad neverniki. Posebna verska skupnost v okviru šiitstva so še danes izmaeliti pod vodstvom Age Kana. Ob koncu 8. stoletja so nastali kot skupnost tistih, ki so se odločili priznati Izmaela in njegovo potomstvo za legitimne dediče imama Džaferja. Skupnost je bila organizirana po načelu tajnega delovanja in prostozidarstvu podobnih hierarhičnih stopenj. Na vsaki stopnji se je članu odgrnila zavesa novih ezoteričnih skrivnosti, ki so bile pod vplivom perzijske gnoze in zahodnega neoplatonizma. Poseben izziv za mislece je bil nauk o dvojnem pomenu koranskih verzov, očitnem in skritem, preprostejšim in gorečim dušam pa je izmaelitstvo ponudilo možnost agresivnega, danes bi rekli terorističnega delovanja. Izmaeliti so vsaj v začetkih uvajali nekakšen komunizem. Neko arabsko besedilo govori o njih takole: "... dolžnost skupnosti je bila v tem, da so morali zbrati vse svoje premoženje in ga skupno uživati, in da nihče ne bi obdržal nobene zasebne lastnine, ki bi mu lahko dala prednost pred drugimi ... Misijonarji so v vsaki vasi postavili primernega človeka, da bi zbral tisto, kar so vaščani imeli v posesti: živino, ovce, dragocenosti, živila in drugo. On je oblačil gole in zadovoljil vse njihove potrebe in ni pustil, da bi bil kdo reven med njimi ali česa potreben in nemočen. Vsak človek je pridno delal na svojem mestu in tekmoval z drugimi, da bi dobil visok položaj zaradi koristi, ki jo je prispeval. Ženske so prinašale tisto, kar so zaslužile s tkanjem, otroci zaslužek od odganjanja ptic. Nobeden ni ničesar imel v posesti, razen svojega meča in orožja. Ko je izmaelitski oblastnik to uredil, ko je vsakdo privolil, da se temu prilagodi, je ukazal misijonarjem, naj neke noči zberejo vse ženske in jih pomešajo, da bi mogle občevati z vsemi moškimi brez razlike. To je, je govoril, pravo medsebojno prijateljstvo in bratstvo."

Izmaelitsko gibanje je začelo odkrito delovati v prvih letih 10. stoletja. Skupaj z vojsko sorodnih karmatov so izmaeliti opustošili Sirijo, Palestino in severni Irak. Karmati so potem v Bahrajnu na vzhodni obali Arabskega polotoka ustanovili oligarhično republiko, ki so jo branili vsi za boj sposobni svobodnjaki in kjer baje ni bilo desetine in drugih davkov. Poljedelstvo je temeljilo na delovni sili črnih sužnjev, cveteli pa sta obrt in trgovina. Denar, ki so ga uporabljali, je imel nominalno vrednost (kako sodobno se to sliši) in torej ni bil iz dragih kovin. Karmatska država je skrbela za mošeje in tudi za reveže iz zasebnih donacij. Očitno ni nafta edino bogastvo Bahrajna, kot se morda zdi danes.

Ob koncu 11. stoletja je razpadla velika seldžuška država, ki je obsegala Malo Azijo, Sirijo in Palestino, Irak, Perzijo in Turkestan. Izmaelit Hasan i Saba, baje sošolec slovitega perzijskega pesnika Omarja Hajama, je skušal preprečiti vsestransko propadanje bojevitega islama po krivdi sebičnih in nesposobnih vladarjev, ki so si razdelili dediščino seldžuških šahov. V gorski trdnjavi Alamut (Orlovsko gnezdo) je ta plemeniti islamski orel vzgajal mladeniče v fanatične bojevnike in atentatorje. Preden so šli v akcije, jih je, omamljene s hašišem, peljal v Alahov raj, dišeči vrt z lepimi dekleti, dobro hrano in nežno glasbo. Kdor upa na raj, mu ni težko umreti, in brez strahu pred smrtjo so se potem, zagledani v onstranstvo, žrtvovali za ideje svojega vodje. Muslimanski oblastniki in najvišji križarski plemiči so padali pod njihovimi noži. Zelo spretno, posebej izurjeni in maskirani, so se znali vtihotapiti na dvore velikašev. Anekdota pripoveduje, kako sta dva stražarja iz najožje telesne straže sultana Saladina dejala, da sta ga pripravljena tudi ubiti, če bo tako ukazal starec z gore, vodja hašašinov. Beseda asasin v nekaterih evropskih jezikih še danes pomeni morilec. Pisatelj Vladimir Bartol je napisal zanimiv roman o Hasanu i Sabi z naslovom Alamut. Bartol je v svojem svetovljanstvu že v mladosti postal pozoren na islam, z Alamutom pa je namigoval tudi na tedaj aktualne svetovne probleme, fašizem, nacizem, stalinizem, ki so zlasti med mladino širili iluzije o bodočem raju na Zemlji. Hašašine so v 13. stoletju v Siriji porazile mongolske in v Perziji vladarjeve sile. Vendar se je islamski, zlasti šiitski fanatizem občasno pojavljal vse do danes. Od začetka 16. stoletja je mogoče razpoznati nov odnos med islamom in zahodnim svetom. Zahod je napredoval v tehniki, tudi v izdelovanju orožja. Obnovila sta ga humanizem in renesansa. V sicer fevdalni družbi sta se krepila trgovina in podjetništvo. Absolutizem in centralizacija oblasti sta izboljšala davčno ureditev in okrepila vojsko. Evropske države so začele kolonialno ekspanzijo, ki je do začetka 20. stoletja privedla skoraj ves svet pod evropski vpliv. V istem obdobju so se razmere v islamskem delu sveta slabšale. Zmanjševal se je vpliv vere kot moralne sile in gospodarski zastoj je še povečal korupcijo upravnih ustanov, na oblasti so bili grabežljivi in apatični vladarji. V 19. stoletju in zlasti po propadu Otomanskega imperija ob koncu prve svetovne vojne so Arabci in drugi muslimani večinoma prišli pod oblast zahodnoevropskih držav. Neodvisno je bilo le Saudovo kraljestvo na Arabskem polotoku. Pod oblastjo kolonialnih sil so nastala uvožena nacionalna in socialistična gibanja, ki so le delno ohranjala islamsko tradicijo. Tudi po razglasitvah neodvisnosti se je v arabskih državah ohranil evropski vpliv, ponekod pa ga je zamenjal ameriški ali sovjetski. Nekatere države, na primer Huseinov Irak ali Gadafijeva Libija, so poskušale uveljaviti doktrino bojevitega in ekspanzivnega islama. Pri tem se niti prva niti druga nista izogibali stikom z Zahodom in koristim zahodne tehnike in sta torej še naprej odvisni od nekdanjih kolonialistov. V dveh močnih arabskih državah, Egiptu in Alžiriji, so se vladajočim nacionalnim krogom in socialističnim idejam postavili po robu fundamentalisti, ki hočejo islamsko teokracijo namesto zahodne demokracije. Za zgled jim je lahko Iran iz Homeinijevih časov. Turčija je primer laične države kljub muslimanski večini prebivalstva, Savdska Arabija pa ima proameriško zunanjo politiko in hkrati goji strogo vahabitsko smer islama. Neenotnost muslimanov je torej velika.

Seveda ne moremo dogodkov našega časa razlagati s puhlico o ponavljanju zgodovine. Vendar je za islamski miselni model enako kot za zahodnega značilnih nekaj temeljnih okvirov, ki jih ne eden ne drugi ne moreta spregledati. Šiitski terorizem izhaja iz resentimenta, občutka prizadete pravoverne pravičnosti, in se bojuje proti krivičnemu in zatiralskemu svetu nevernikov in nevrednih muslimanov. Zahod skuša s svojim pojmovanjem pridobitništva in demokratičnih svoboščin osvojiti zemeljski globus. Ameriški kapital namerava ravnokar sprožiti križarsko vojno proti skrunilcem zahodnih vrednot, ti pa bodo združevali muslimane pod zastavo džihada. Nas čaka Huntingtonov boj civilizacij? Na žalost morda res. Čeprav se ne bodo bojevale civilizacije v pozitivnem pomenu besede, ampak njihovi militantni izrastki. "Bog blagoslovi Združene države Amerike," kličejo eni, "Alah je velik," odgovarjajo drugi. Fukuyama je mrtev.