Letalo, v katerega so zaljubljeni

"Le kje ste ga našli?" je bil navdušen Milivoje Milovanović, nekdanji pilot "lovec" Jugoslovanske ljudske armade. Našli smo, in to ne eno, ampak celo dve razpadajoči letali SABRE F-86D. Stojita na vojaškem območju brniškega letališča. Še najteže je bilo izvedeti, kako sta se ameriški letali, ki sodita med najuspešnejše lovce prve generacije reaktivnih letal, tekmece ruskih migov v korejski vojni (1950-53), znašli na Brniku. Predstavnik Slovenske vojske nas je sicer prijazno spremljal ob ogledu sabrejev, toda kako sta se znašla na ozemlju Slovenije - tako kot tudi nihče na ministrstvu za obrambo -, ni znal natančno razložiti. Američan Duncan Curtis, ki je o sabrejih napisal več kot 200-stransko knjigo in ima v fotografskem arhivu tudi oba brniška sabreja, pa je prek spleta zatrdil, da sta bila narejena leta 1953 v ZDA, v podjetju North American Aviation v Los Angelesu. Nato je United States Air Force od leta 1954 do 1960 namestila sabre na več lokacijah v Evropi (Francija, VB, Nemčija, Španija). Ko Američani niso več potrebovali že izrabljenih letal, so ju skupaj s še okrog 130 sabreji prodali jugoslovanskemu vojaškemu letalstvu. "Odločitev je bila politično naravnana," je dejal Milivoje, ki se je za pilota izšolal v Mostarju in se nato specializiral za sabre v tedanjem Titogradu. "Po letu 1948 je Jugoslavija prekinila odnose s Sovjetsko zvezo, zato smo kasneje izjemno poceni dobili letala od Američanov - po kakih 150 tisoč mark. Američani so sicer naredili lepo gesto, a potem je bil pravi cirkus z nadomestnimi deli, saj so zanje zahtevali milijone mark. Leta 1955-56 so se odnosi s SZ izboljšali in dobili smo ruske mige, sami pa smo začeli proizvajati galebe, jastrebe itd.," je Milivoje nadaljeval razlago v svojem stanovanju v Brežicah, v stolpnicah, ki so bile nekoč last vojske.

Milivojev sošolec iz pilotske šole Božom Ulčarjem je imel krajšo pilotsko kariero od Milivojeve: "Med vajo v zraku se je zgodila nesreča. Padel sem z višine štiri tisoč metrov, zrak se je prebil v pljuča. Imel sem veliko srečo, ker sem bil v položaju, ko je levo pljučno krilo potisnilo proti trebuhu. Če bi se premaknilo proti srcu, bi bil mrtev." Potem so mu v zagrebški bolnišnici dva meseca črpali zrak iz pljuč, dvajset let pa ni smel leteti. "Bilo je mučno, saj je letenje hujše od droge," je izjavil Božo, ki je bil vseh dvajset let vdan letalstvu na zemlji - v zračni kontroli. "Med drugo svetovno vojno se je morala moja družina seliti z Jesenic v Nemčijo. Napade letal sem gledal tako rekoč vsak dan. In ko me je učiteljica kasneje v šoli vprašala, kaj bom, ko bom velik, sem ji odgovoril, da bom pilot, da se bom poročil in imel dva otroka. Vse to mi je uspelo." Oba, Božo in Milivoje, sta za ženi vzela Brežičanki, zato sta se tudi ustalila v Brežicah. "Leta 1959 so ves polk iz Zagreba preselili v Brežice. Bil sem majhen delček velikega sistema armade. Nikoli nismo vedeli, kje bomo naslednji dan. Tako so nam dan pred odhodom sporočili, da gremo ... Kam gremo, nismo vedeli," je pripovedoval Milivoje, ki je po prihodu v Brežice kmalu ugotovil, da domačini niso preveč naklonjeni vojakom. Kajti v sosednjih krajih je bilo po "vojaškem gostovanju" rojenih veliko nezakonskih otrok. "Prej nismo smeli živeti v mestu, zato so bile Brežice za nas pravo velemesto." Milivojeva žena pa se spominja, kako jo je bodoči mož osvajal: "Z letalom je naredil nekaj krogov okrog naše hiše! Jaz sem stekla v sobo, pobrala bel prt in z njim mahala z okna. On se je kasneje smejal, češ da sem mahala s hlačkami."

V podobnih položajih, ko se je pilot oddaljil od naloge in začel leteti prenizko ter se hvaliti z akrobacijami pred znanci, ali pa zaradi napak vodstva in izrabljenosti letal je življenje izgubilo že veliko pilotov. O tem, da jih ni bilo malo, pričajo tudi fotografije iz Milivojevih albumov - največ posnetkov je s pogrebov. "Imeli smo primer, ko je pilot strmoglavil na hišo staršev - umrli so vsi trije. Največ pa jih je umrlo v Skopju, ko so se učili leteti z novimi letali." Kot pravita oba pilota, adrenalin, ki zasvoji pilota, ni le stvar mladosti, tudi starejši se ne morejo upreti skušnjavi. "Eden od naših, ki je imel že družino in otroke, se je 'preizkušal'. Letel je prenizko in letalo je udarilo v električno napeljavo nad železniškimi tiri. Čudež, da je sploh preživel, saj je puščal za sabo rep goriva," se spominja Milivoje. Ko je pilot le pristal, je hotel narediti samomor, saj je bilo njegove kariere konec. "Rekel sem, da napaka ni vredna življenja, in ga pomirjenega poslal domov. Poklical sem železnico, kjer so delavci rekli, da so tako navdušeni nad pilotom, da bodo, če bo prišel mednje, delali zastonj." Pilot je bil kaznovan, toda ni umrl. Železnica med Krškim in Zidanim Mostom pa je začela ponovno delovati že čez nekaj ur.

Hitrost v ogledalu

Letala iz petdesetih in šestdesetih let le od daleč spominjajo na sodobne zverine, napolnjene z elektroniko. Sabre z vsemi naslednjimi različicami je bil prvenec nove letalske dobe. Razlika med njim in drugimi veterani iz druge svetovne vojne je podobna razliki med konjem in avtomobilom. "Ko sem prvič preizkušal sabreja, mi nihče ni povedal, da ima tako močan zagon. Pritisnilo me je v sedež in nisem mogel premakniti niti prsta. Tudi blizu letala je bilo nevarno stati, kajti ljudi je kar vsrkavalo noter." Obremenitev je bila precejšnja že pri starih krilatih "konjih", s katerimi je letel Božo: "Vedel sem, da hitrost preoblikuje pilotovo telo. Iz radovednosti sem vzel ogledalo, da bi videl, kakšen sem v zraku. Prvič sploh nisem mogel dvigniti roke, da bi potegnil ven ogledalce. Drugič sem ga posebej nastavil. Sploh si nisem bil več podoben: oči so šle dol, lica so se premaknila, nos ... Kaj se je dogajalo šele v sabreju, ki je letel skoraj dvakrat hitreje." Elektronske opreme v sabreju je bilo toliko, da je postal hkrati dnevni in nočni lovec, pilot pa je bil kot del letala, združen z njim. Na letalih, ki so jih v Jugoslaviji uporabljali predvsem na vajah, so bile nameščene tudi posebne kamere, na razvitih filmih pa se je potem videlo, kdo je zadel koga. "Ko sem se navadil na sabreja, sem se zaljubil vanj. To je bilo letalo za pilota, ki uživa v letenju, in posebej dobro za akrobacijo. Takšnih letal sploh ni več," je zavzdihnil Milivoje, ki meni, da uspešno letenje v sabreju ni stvar pameti, ampak sreče. "Mislim, da je v meni bog - nekaj, kar me je izvleklo iz sedmih situacij, v katerih bi lahko izgubil življenje." Ena od sedmih nesreč se je zgodila na vaji v Istri. Milivoje je vzletel skupaj s kolegom nasprotnikom. V trenutku sta oba izgubila zavest - stemnilo se jima je in namesto da bi šla drug drugemu v rep, sta se približevala čelno. Le nekaj centimetrov je manjkalo, pa bi treščila. "Ko sva prišla dol, so se obema tresle noge in nisva hotela ugotavljati, kako je nastala napaka. Zato je nesmiselno spraševati, kako je umrl pilot. Nikoli se ni vedelo. Lahko smo le ugibali." Z leti je začela izdajati tudi tehnika. Milivoje se spominja, da je nekoč na letališču opazoval, kako je šlo letalo namesto dol gor. Pilot se je moral reševati s padalom. "Strah se je razširil med pilote, bali so se stare tehnike. Takoj je bilo manj kandidatov za letenje. Zato so se odločili, da bodo organizirali 'zrakoplovno gimnazijo'. Iz otrok so delali bodoče pilote, v njih so že od malih nog gojili ljubezen do letenja in patriotizem." Vendar med piloti kljub propagiranju domoljubja ni bilo enotnosti.

Grozeča pehota

Četverica kolegov je po dolgotrajnih pripravah pobegnila v Grčijo. Bili pa so tudi nepripravljeni "izdajalci". "Imeli smo prosto in smo vso noč pili v hotelu. Ob treh zjutraj mi je prijatelj predlagal, da bi šla v Italijo, na 'šverc'. Vprašal sem ga, ali je nor. Saj je to za vojaškega pilota preveč tvegano. Dva sva ostala, dva pa sta šla čez mejo. Ko sta se vračala, ju je zasačila policija, ustrašila sta se in pobegnila nazaj v Italijo. Na meji pa je bil preplah, poostrili so nadzor, tako da sta za vselej ostala tam." Med piloti so bili tudi gostje iz Afrike. "Kolegi iz Sudana so zelo dobro 'šprehali' srbohrvaško. Kasneje so doma postali generali," je pojasnil Milivoje serijo fotografij s temnopoltimi piloti. "No, ta pa je bil sin nekega afriškega poglavarja," je kazal s prstom na vitkega mladeniča, "bil je peder, ujeli so ga z mladoletnikom in poslali nazaj v domovino." Izstopanja v spolni in politični naravnanosti so bila prej izjema kot pravilo - saj je bila selekcija med piloti prehuda že med urjenjem. Učenje je bilo zahtevno ne samo teoretično, ampak tudi fizično. "V prvih mescih smo se po 5-6 ur plazili v blatu kot deževniki. Do nas so se obnašali kot do zločincev, preizkušali so, koliko ponižanja prenesemo. Vročo juho so nam po težaškem dnevu vzeli izpred nosa in nas ponovno poslali na vajo," se z grozo spominja Milivoje. In ko so že imeli nove uniforme, so jih sklicali v menzo. "Sporočili so nam, da bo učenje podaljšano za šest mesecev. Nekatere je to tako prizadelo, da so odstopili. In ne boste verjeli, čez šest mesecev se je zgodba ponovila - učenje so nam podaljšali še za šest mesecev. Od 183 sprejetih jih je šolo končalo samo 84." Vmes se je mladi Milivoje skoraj znašel v pehotni enoti. "Za konec šolskega leta je komandant šole (drugače narodni heroj iz druge svetovne vojne) hotel preveriti našo usposobljenost. Izbran sem bil za najboljšega. Bil sem višji od drugih, zato je bilo treba sedež prestaviti na nižjo višino. Ravno ko sva se usedla v letalo, se je mehanizem na sedežu pokvaril in nisem mogel spremeniti višine. Sram me je bilo povedati narodnemu heroju, da ne morem leteti zaradi sedeža. In sem poletel! Toda vsa slika okrog mene je bila drugačna kot ponavadi. Sploh nisem znal naprej in sem seveda naredil več napak." Ko sta pristala, je komandant takoj izdal ukaz o premestitvi Milivoja Milovanovića v "pehotno četo". "Naenkrat so se razblinile moje sanje. Čez sedem dni sem izvedel, da so se vsi predavatelji sprli s komandantom in le dosegli, da postanem pilot," se je nasmehnil Milivoje, ki je po ženinih besedah kupil celo avtomobil, po videzu podoben sabreju.

"Nekateri so bili prav nori. Tekmovali so med sabo, kdo med zračnim bojem zdrži dalj časa v nezavesti," se spominja Milivoje, ki je bil priča vrtoglavemu pogumu enega od izkušenih pilotov. "Tri dni zapored nisem pravilno pristajal. Učitelj je šel z mano." Ko je šel proti stezi in že hotel pristati, je tik za ušesom in ne po radiu slišal: Ne še! "Grem še enkrat proti stezi in spet zraven ušesa: Ne še!" Ko je šel tretjič, jih je dobil po glavi. "Izkazalo se je, da se je inštruktor odpel s sedeža in priplezal do mene - če bi spremenil položaj letala le za nekaj centimetrov, bi učitelj takoj letel dol. To je bil pravi agresor, hotel je letalo podrediti sebi, hotel ga je zlomiti." Od 84 izšolanih pilotov jih je pokojnino dočakalo le 46. Od 130 sabrejev sta dva v Sloveniji, kamor so ju pripeljali kot razstavna eksponata - nekaj časa sta celo stala pred stavbo letališča, zdaj pa jima je usojena počasna smrt.