Maškarada šovinizma in kiča

Rumeno-rdeče-črne deželne zastave, ki so 10. oktobra ponosno vihrale s skoraj vseh hiš ob cesti, ki se od Ljubelja spušča navzdol po severnem pobočju Karavank, so že zgodaj zjutraj jasno dokazovale, da naši severni sosedje praznujejo. Vsaj nekateri. Deseti oktober, obletnica koroškega plebiscita, na podlagi katerega je Koroška leta 1920 z 59,04 odstotka za Avstrijo in 40,96 odstotka za državo SHS dokončno pripadla Avstriji, je bil tudi tokrat praznik brez velike večine koroških Slovencev.

Komorno razpoloženje

Proslava 81. obletnice plebiscita se je tega jutra v Celovcu pričela v bolj komornem, toda tudi nekoliko intimnejšem ozračju. Že od lani med predsednikom deželne gospodarske zbornice in deželnim glavarjem Haiderjem poteka odkrit spor o naravi koroškega praznika. Haider meni, da bi ta dan moral biti dela prost dan za vse zaposlene, predsednik gospodarske zbornice Franz Pacher pa, da je to le praznik za nekatere. Kompromis o poldnevnem dopustu iz lanskega leta letos ne velja več. Vsakega 10. oktobra je sicer že tradicionalno prost dan za vse učence, dijake in profesorje. Za vse druge uslužbence pa je bil letos 10. oktober navaden delovni dan. Le koroška deželna uprava je dobila dve uri dopusta. Za sodelovanje na proslavi. Tega pristojni sicer niso preverjali, vendar so napovedali, da bodo, "če bo nastal dvom, vsak primer raziskali". Zato ni nenavadno, da so včasih veličastni mimohodi zavednih Korošcev, na katerih so brambovci na vozičkih pred seboj potiskali makete koroških vasi, "podarjenih" materi Avstriji, in podobne umotvore, že nekaj let številčno podhranjeni. Proslave ob 10. oktobru je v boljših časih spremljala množica 30.000 ljudi. Lani jih je bilo ob 80. obletnici in velikem pompu samo 6000. Letos se jih je skupaj z vojaki in veljaki zbralo le kakšnih 200. Za Haiderja, ki rad nastopa pred množicami privržencev, to gotovo niso dobre novice.

Že uro pred proslavo so se na prostorno dvorišče celovškega deželnega zbora zgrinjale množice zavednih državljanov. Gospodje v irhastih hlačah ali pumparicah so se sprehajali z damami v tradicionalnih narodnih nošah. Fotografi so nameščali nekajletne otroke poleg spomenika z železnim križem, za katerim je pražnje oblečen heimatdienstovec razpel velikanski prapor. Gospodične z roženkranci so kramljale z gospodi v velikih klobukih, sivolasi vojni veterani pa so fotografom ponosno nastavljali z odlikovanji ovešena oprsja. Eden izmed njih, Eduard Almuller, mi je hitro priznal, da črni in sivi železni križci na njegovem suknjiču pravzaprav nimajo veliko opraviti z vojaškimi zaslugami v boju proti "južnjakom", pač pa bolj z njegovo starostjo. "Leta 1920 sem se komaj rodil. Prva vojna, v kateri sem bil, je bila druga svetovna vojna. Bil sem na zahodu, v Normandiji. Angleži in Američani so streljali po nas, mi po njih, bilo je hudo in izgubil sem veliko prijateljev. Ampak najboljše je bilo, ko sem padel v ameriško ujetništvo. Hrano so imeli super. Odlikovanja pa dobivam zaradi članstva v Kameradschaftu vsakih nekaj let. Mogoče tudi danes dobim kakšno," mi je prijazno zaupal. In priznal, da mu je je edino potovanje v tujino organiziral Wermacht leta 1941 in da sicer nikoli ni bil niti v Sloveniji niti kjerkoli zunaj Koroške.

Vsi pripadniki koroškega Heimatdiensta (KHD) in organizacije vojaških veteranov seveda niso bili tako prijazni. "Od kod pa je pravzaprav ta? Za koga pa piše?" se je s prstom, uprtim proti moji malenkosti, zanimal rdečeličen heimatdienstovec pri gospodu Almullerju, ki mi je celo prijazno ponudil svoj hrbet za pisalno podlago. Ampak gospodu Almullerju je bilo očitno vseeno, od kod sem. Želel je le Makovo fotografijo svojega oprsja, pa čeprav poslano s tiste strani meje, na katero ni nikoli stopil. Tudi starejšemu ne prav konvencionalnemu heimatdienstovcu z nenavadnim hipijevskim čopom, ki je poslušal pogovor, se to vprašanje ni zdelo zelo pomembno. Priznal je, da med z lentami in s prapori opremljenim članstvom KHD-ja skorajda ni več tistih, ki bi doživeli boje s slovenskimi prostovoljci in vojsko SHS leta 1919 in 1920, in se pozanimal, kako je s tem v Sloveniji. "To vam rad verjamem," je suho pripomnil, ko je slišal, da vsaj Maistrovih borcev ni več med živimi.

Vsiljivci z juga

Nato se je pričelo zares. Vojaka redne avstrijske vojske sta se, oprtana z resnimi, čeprav nekoliko nenavadnimi plastičnimi avtomati, previdno vzpela na nekakšna trinožnika, s katerih sta nato stražarila stebre spomenika "Koroške enotnosti" vse do konca proslave. Tisti, ki so prišli prvi, so si dogajanje mirno ogledovali iz naslanjačev bližnjih kavarn. Minuto pred enajsto je z druge strani zaropotalo in na trg se je s stopicljavimi koraki in pod poveljstvom brkatega častnika zgrnila najprej vojaška plehmuzika, nato pa še regiment golobradih vojakov. Glasen aplavz je napovedal prihod deželnega glavarja Jorga Haiderja s spremstvom.

Potem se je začelo klasično desetooktobrsko plebiscitno retorično tekmovanje. Sestavine so znane: malce formalne strpnosti in ljubezni do bližnjega, garnirane s prikrojeno zgodovino in geopolitiko. Predsednik deželnega zbora, predsednik Heimatdiensta in predsednik veteranske organizacije so nastopali kot uigrana predskupina, v kateri je vsak od govorcev v čustvenem nastopu osvetlil svoj delček dolge in mračne koroške zgodovine. Vendar je že prvi, nastop predsednika "Landtaga", jasno nakazal, da so nastopi namenjeni predvsem južnim sosedom.

"Priznati moramo, da je Slovenija danes demokratična država, ki se trudi stopati po težki poti reform. Tudi v Avstriji vedno več pripadnikov slovenske manjšine sodeluje v družbenem življenju. Vendar prav zato prosim Slovenijo, da odpravi tista pravna določila, ki kršijo človekove pravice. Razširitev Evropske unije na vzhod je za nas pomembno vprašanje, s katerim se je deželni zbor že velikokrat ukvarjal. Ob tem se postavlja tudi vprašanje odnosa do meje na jugu, ki je bila določena 10. oktobra. V Evropi morajo veljati enaki standardi za vse. Zato je vprašanje pravic staroavstrijske manjšine in Krškega še zmeraj nerešeno," je bil jasen predsednik deželnega parlamenta.

Predsednik Heimatdiensta Feldner je govor pričel s slikami napada na New York, ob katerih se je zgrozil svet. "Poglejte spontani nacionalizem v ZDA. Ljudje so se nenadoma zavedli patriotizma, pričeli izobešati zastave, se zavedli pozabljenih vrednot in se zbrali okoli voditeljev. Ta spontani odziv dokazuje, da smo imeli ves čas prav v našem boju. Ni treba, da nas je strah. Naši borci so se borili prav za vrednote, ki so danes napadene po vsem svetu, proti agresorjem in vsiljivcem z juga, ki so nam hoteli vzeti našo kulturo, jezik in način življenja ... Mi smo miroljubna organizacija in menimo, da bodo vse rešili politiki. Toda to naj vas ne zavede ... Politikom sporočamo, da se ne bomo pustili speljati na led, da ne bomo privolili v pretirane pravice slovenske manjšine. Kakšna enakopravnost naj bi bila to, če bodo v dvojezičnih šolah, kjer je 80 odstotkov nemško govorečih učencev, le slovenski ravnatelji? Ne bomo dovolili pretirane zastopanosti slovenske manjšine v medijih! Mi smo se Slovencem opravičili za krivice, storjene v času nacizma. Ampak sedaj morajo Slovenci pokazati pripravljenost na dialog in odpraviti določbe, ki kršijo pravice staroavstrijske manjšine v Sloveniji! Stran s starimi ranami in zamerami! Hočemo čisto mizo za prihodnost!" je vzklikal gospod Feldner in z rokami mahal po zraku, medtem ko sta ga huronski aplavz in navdušeno kričanje publike "Bravo! Tako je!" za trenutek prekinila.

Nadaljevanje je bilo približno v enakem slogu. Predsednik vojaških veteranov je spomnil prisotne, kako so preprosti kmečki sinovi, revni kot cerkvene miši, ki so si želeli le miru, morali ponovno vzeti orožje v roke in se boriti proti "agresorjem in vsiljivcem z juga", ki so leta 1920 in 1945 pokazali jasne ozemeljske zahteve do Koroške. In kako so enote kraljevine SHS z desetkratno premočjo premagale nemške brambovce, kako je nova oblast odstavljala nemške ravnatelje v šolah in prepovedala nemško besedo. Kako grdo so zavedne Slovence, ki so pravzaprav Vindišarji in "le Vindišarji so glasovali za Avstrijo, ne pa Slovenci", in je to resnica, ki boli, pa jo je "treba povedati".

Takoj po uvodnih nastopih se je na govorniški oder povzpel zvezdnik dneva. Jorg Haider je pričel govor s spomini na bogato 1000-letno zgodovino zgradbe deželnega zbora Koroške, ki je "starejša celo od Avstrije". Nato je spomnil, kako je samostojna politika Koroške, ki tudi leta 1920 ni poslušala Dunaja in je organizirala boj, pripeljala do zmage. Zato je praznovanje tega dne potrebno, to naj bi dokazovala tudi "velika množica ljudi", ki se je zbrala na majhnem trgu. "Že vidim nasmeške na obrazih tistih novinarjev, ki me že leta spremljajo in v svojih časopisih lažejo o meni!" je Haider grozeče zaostril uvod in pogledoval nekam na levo, kjer je bilo očitno nekaj poročevalcev. Med poslušalstvom je neprijetno završalo.

Haider je zatem hitro umiril strasti in zlagoma prešel s spoštovanja pravic in tradicije do sprememb v koroški okolici in tega, da se Koroška že deset let na svojih mejah ne spoprijema s komunizmom. Toda to pomeni tudi nove obveznosti za južne sosede. Kajti "ne more biti dobrega sosedstva, če se ne popravijo krivice, storjene Staroavstrijcem". "Slovencem smo leta 1920 obljubili enakopravnost in s tem mislimo resno. To pomeni enake pravice pri uživanju sadov gospodarskega napredka, kulture, ne pa privilegijev. Toda enkrat je treba narediti konec tem vprašanjem, ki nam jih nekateri mediji neprestano postavljajo. Dvesto dvajset milijonov šilingov vsako leto za podporo manjšinskim organizacijam je več, kot bi želela dati katerakoli evropska država. In tudi razprave o dvojezičnih napisih si ne bomo več pustili vsiliti! Nočemo vrnitve v konfliktni čas sedemdesetih let! Enkrat je že treba narediti konec zadevam, o katerih drugje v Evropi niti ne razpravljajo!" je Haider ostro in med glasnim ploskanjem in vzklikanjem prisotnih končal govor.

Pevski zbori so umirili publiko z nekaj domoljubnimi, pri čemer je ubrano petje vseh prisotnih jasno razkrilo vse nenemške in nezavedne vsiljivce. Potem je deželni glavar ob spremljavi vojaške godbe k spomeniku koroškim junakom položil vence. Brkati častnik je salutiral in gospoda glavarja obvestil, da je prireditev končana in da "čaka njegova povelja". V rjavi suknjič oblečeni Haider je za trenutek požel nekaj smeha in nato v vlogi vojaškega poveljnika ukazal umik regimenta. Potem je prijazno delil avtograme in se neformalno pogovarjal z znanci in novinarji. Haider je seveda star znanec; leta 1990 smo v intervjuju za Mladino napovedali, da kmalu ne bo "vrag", temveč le "Haider naš mejak". "Se spomnim," je Haider pripomnil v kratkem pogovoru in med drugim dodal, da se zapleta s Slovenijo predvsem zato, ker se "ne spoštujejo dogovori". Zgolj podpis kulturnega sporazuma z Avstrijo se zdi politikom na Koroškem premalo. Da je nedavna ustanovitev "zgodovinske komisije" obeh držav nasploh "metanje peska v oči", pa so v pogovorih dali jasno vedeti tudi številni drugi deželni politiki in brambovci, ki so se tega dne zbrali na dvorišču koroškega deželnega zbora.

Zaostritev besednjaka

V Sloveniji ta dogodek, razen nekaj zelo skopih poročil, skorajda ni bil omenjen. Po svoje je to razumljivo. Haiderjevi nastopi pred vse maloštevilnejšim občinstvom rjavosrajčnikov in njihovih intelektualnih sopotnikov se zdijo kot relikt iz nekega polpreteklega časa, ki Slovenije ne zanima prav posebno. Vendar je ta maškarada šovinizma in kiča izjemno pomembna za Slovenijo. Haiderjev zadnji nastop, vsiljiva ponovna invencija "Vindišarjev", goreči govori brambovcev in pridušanja o tem, da ne bo širitve EU brez tega, da Slovenija izpolni zahteve, jasno dokazujejo, da se je Haider odločil za zaostritev svoje politike. To je po zadnjih neuspehih na volitvah in v času, ko se bo odločitev o širitvi EU časovno ujela z avstrijskimi zveznimi volitvami, vsekakor pričakovana poteza. Manj pričakovano je, da slovenska zunanja politika medtem tišči glavo v pesek in se dela, kakor da vprašanje odnosov z Avstrijo sploh ne obstaja, kakor da bo s pogovori s prijaznejšo zvezno avstrijsko administracijo lahko dosegel še kakšen sprejemljiv kompromis do trenutka, ko se bodo dogovori znova sesuli v novem političnem vrtincu, ki mu bomo brez dvoma že kmalu priča. Kakor da avstrijske politike ne bi iz sence, udobno rešen odgovornosti in z neomejeno močjo, vodil prav avstrijski deželni glavar. Kakor da Koroška ne bi bila seizmograf, ki natančno napoveduje, kako se bo v prihodnje obnašala avstrijska zvezna politika.

Besede Jorga Haiderja ob 81. obletnici plebiscita so bile izrečene pred manj številno publiko kot prejšnja leta, toda zato ostreje in bolj naravnost. To, kar v njegovem govoru preseneča, niso nekatera popačena in enostransko prikazana zgodovinska dejstva, pač pa vztrajnost, s katero je bil "sovražnik" brez zgodovinske distance preseljen v sedanjost. Med predstavo, v kateri - drugače kot ob podobnih srečanjih v preteklosti - ni bilo slišati niti ene slovenske besede ali pesmi, je vse spominjalo na sestanek zarotnikov, ki so zaspanemu članstvu po desetih letih zmedenosti in dvomov brez olepševanj in dolgovezenja končno poslali jasen znak. Znak, da je nasprotnik znova tu.