Hočemo provokatorja!

Včasih se vam v življenju dogajajo stvari, za katere ste prepričani, da se vam ne bodo nikoli zgodile. Nenavadne, bizarne, hude štorije, polne dramatičnih obratov, žalosti, besa, ironije, grotesknosti ... Ampak ko se vam zgodijo, si mislite "jebi ga, to je lajf, a ne?". In greste naprej. Zato bi bilo čudno, da vam takih "življenjskih" zgodb ne bi ponudili tudi tisti, ki skrbijo za vašo zabavo - ups, razvedrilo - v medijih. Konec koncev to od njih tudi pričakujemo. Vse najboljše medijske zabave so le bolj ali manj redizajnirana realnost.

Tole se je sedaj res slišalo morda preveč zateženo. Toda zamislite si dve situaciji. Prvi primer. Pogovorna oddaja. V studiu je moški, voditelj vpraša: "No, Tine, kaj bi radi povedali svojemu dekletu?" Tine resno razloži: "Torej, moje dekle Urša - zelo jo imam rad, skupaj sva tri leta, vse delava skupaj, ampak sedaj je odkrila postmarksistično politično teorijo in od takrat ne morem več biti z njo. Sem tradicionalni racionalist in sem prepričan, da je jaz osnova metafizike. Ne morem hoditi z žensko, ki je prepričana, da je jaz konstrukt socialne interakcije." Primer dve: ista pogovorna oddaja. Isti Tine, ki hoče zapustiti isti Uršo. Le razlog je drugačen. "Zelo jo imam rad, ampak ne morem biti z njo, ker imam razmerje tudi z njeno mamo." Zdi se, da je vaša odločitev hipna: številka dve je bolj zabavna, ker je bolj realna, ker je vsaj mogoča. Razen če niste študent filozofije. Zato smo lahko samo neizmerno hvaležni, da se je na naši televiziji končno pojavila tudi oblika pogovorne oddaje, ki nam ponuja to drugo, obsceno, seksi zabavo. Jerry Springer Show, ki so ga začeli predvajati na Kanalu A. Springer sicer velja za kralja trash televizije in nekako iz principa bi morali mi, ki nas pregovorno skrbi za kakovost televizijskih programov, vsaj malo protestirati. Toda očitno slovenska televizijska publika nikakor ni tako puritanska kot ameriška.

Za formalni začetek trash tv velja leto 1988, ko je na pogovornem šovu Geraldo prišlo do prvega pretepa. Oddaja je gostila ultrarasiste in zagovornike pravic temnopoltih. Predstavnik Ameriške nacistične stranke je Geraldu zlomil nos, poletelo je tudi nekaj stolov in oddaja je še vedno rekorderka gledanosti na epizodo med vsemi ameriškimi talk showi. Vseh časov. Nekaj dni pozneje je Newsweek na naslovnici objavil "Trash tv is born!" Razmah pogovornih šovov, ki se kvalificirajo v kategorijo trash televizije, se je začel v začetku devetdesetih. Geraldo, Sally Jessy, Oprah, Jerry Springer, Ricky Lake, Jenny Jones ... vsi so vse bolj odpirali tabu teme, recimo seks in rasizem. V začetku je bila njihova ciljna skupina mlajša, od 18 do 34 let, sčasoma so se sprofilirali in si razdelili publiko. Do konca leta 1995 je trash tv zavzela večino ameriških gospodinjstev, s prodajo licenc je pljusknila tudi v Evropo. Hkrati so se pojavile moralistične reakcije, češ da bo taka televizija uničila kulturo, ter znanstvene raziskave fenomena. Pogovorne oddaje so postale del ameriške pop kulture in pika. In to kljub temu, da je denimo senator Lieberman celo lobiral, da bi veliki oglaševalci, denimo Proctor & Gamble, umaknili reklame v času neprimernih šovov trash televizije. Toda šele ko se je zgodil incident s šovom Jenny Jones, ki naj bi bil povod za umor, so trash talk showi počasi zamrli. Razvil se je trend "očiščevanja televizije", ki naj bi spet postala zabavna. Kot da do sedaj ni bila zabavna? V drugi polovici devetdesetih so kraljevale Rosie O'Donnel, Donny in Marie Osmond, Roseanne in Oprah, ki so furale obliko svetovalnih talk showov. Ampak trash se ne da. Jerry ostaja princ gledanosti.

Naš medijski prostor ni poznal oblik trash televizije. Ok, tisto, kar med slovenskimi gledalci velja za trash, bi v ZDA veljalo za kakovostni tv-program. Recimo razni polnočni pogovori. Slovenci smo bili vedno željni nebrzdane tv-zabave, pa nam je nikoli niso čisto zares ponudili. Aha, pa v kategorijo trash televizije v Sloveniji sodijo še tv-prodaja, ki na vseh programih zaseda enormno količino časa, namesto da bi ji posvetili poseben kanal. Pa tv-novele, ki smo jih že sprejeli za svoje. Pa še razni Ježek šovi na Trojki, ampak to je povezano tudi z vprašanjem tv-estetike. Tako, mal' poden, nekaj komično zastarelega. V kategorijo pravega trasha pa nedvomno sodi novi Ekstra magazin na Kanalu A, ki je tv-poskus rumenega tiska, za zdaj še nebogljen, potencialno pa zanimiv. Nasploh se zdi, da Kanal A spreminjajo v "trač" postajo. Nekaj takega smo že napovedali ob prevzemu in upali, da se jim ne bo zgodilo isto kot z Gajbo, s katero so v začetku tudi imeli podobne ambicije, pa se je izkazalo, da je kljub vsemu le poptevejevski odpad.

Ampak gremo nazaj, k edini svetli točki trenutne slovenske tv-scene - Jerry in njegov varnostnik Steve. Čeprav je Jerryjev format že malo pase, je šok, ki ga slovenski gledalci doživljajo ob gledanju Springerja, razumljiv. Reakcije segajo od skoraj obscesivnega oboževanja do impulzivnega zavračanja. Od krohotanja pogovornemu vrestlingu do bruhanja ob pogledu na transseskualce. Toda če Springerja gledamo z distanco, se moramo zabavati - dovolj ciničen, dovolj zaigran, tako predvidljiv, da bi začetek pretepa lahko napovedala tudi Pink jasnovidka Kleopatra, in dovolj bizaren, da so tamkajšnje kreature fascinantne. Samo pomislite na epizodo Invasion of the Little People! Ste že kdaj videli na kupu toliko pritlikavcev, da bi dahnili, pa saj to ni mogoče? Hkrati pa lahko tudi pomislite - kako naj vemo, da tv-realnost ne prehiteva dejanske realnosti? Saj veste, posebni efekti, avioni in stolpnice ...

Pojav Jerry Springer Showa na naših ekranih je pozitiven najmanj zaradi treh stvari: pomeni novo stopnjo v medijskem izobraževanju Slovencev; imamo lepo priliožnost, da se na lastne oči prepričamo, da smo čisto normalni; in tretjič, nemara nam bo poslej jasno, da je naša velika napako to, da si ne upamo biti predrzni. Da si naši tv-voditelji ne upajo biti nesramni, do konca brezkompromisni in provokativni. Tako lahko upamo, da se bo našel kdo, ki si bo upal. Namig: Springerju pogodba poteče leta 2002. Želi si, da bi postal profesor politologije. Morda se bi ga dalo prepričati, da spremeni načrte.