Ljudje z roba

Po uradnih podatkih v slovenski prestolnici životari okoli šestdeset brezdomnih odvisnikov od heroina. Skrb zbujajoča številka ves čas narašča. Kajti v Ljubljano prihajajo tudi brezdomci in zasvojenci iz bližnje in daljne okolice. Razlog je preprost: v večjem mestu je lažje izginiti v množici, ki rada obsoja "drugačne". Kakor koli že, življenja teh ljudi so v zadnjem stadiju brezupa. Večina nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja in zdravstvene izkaznice ... V kakšnih razmerah živijo in kakšne so njihove življenjske tragedije, sem se prepričala tudi sama. Mlajši in starejši uporabniki heroina, ki se ponavadi izogibajo pojavljanju v javnosti, so me tokrat prijazno sprejeli v prostorih dnevnega centra oziroma projekta Stigma v središču Ljubljane. Pripravljeni so bili spregovoriti. Številni so priznali, da je javna izpoved in razkritje njihovega sedanjega položaja edina rešitev, saj se le tako lahko zmanjša beda brezdomcev in zasvojencev.

Zadnje upanje

Odvisnost od heroina ni samo odvisnost od trde droge, pač pa odvisnost od načina življenja. S tem se strinja tudi triindvajsetletni Sladjan Milenković, ki že od rojstva živi v Sloveniji, a še vedno nima slovenskega državljanstva. Ko je razpadla Jugoslavija, ko se je Slovenija odcepila od drugih republik, je bil Sladjan še mladoleten. Na birokracijo se ni spoznal, odrasli pa se niso preveč brigali zanj. In tako je ostal brez dokumentov. Pred petimi leti je prvič slišal za heroin in se odločil, da ga bo poskusil ... "Prej resnično nisem slišal za heroin. No, slišal že, toda vedno sem mislil, da je hora na voljo samo v Los Angelesu, ne pa v tej majhni Ljubljani. Ko sem imel osemnajsti rojstni dan, sem si pritisnil prvo šprico. Ne vem, zakaj. Ne spomnim se več. Očitno mi je že vse življenje nekaj manjkalo, vendar ne vem, kaj. Vedno sem bil vsem v breme," pripoveduje skrušeno. Oči ima krvave in svetleče se, zenice razširjene. Deluje bledo in utrujeno. Kriza, ki jo povzroča heroin. Pravi, da bi razloge za svojo nesrečo morda lahko iskal v slabem otroštvu, ki ga je preživljal pri rejnikih na kmetih. Veliko je moral delati, v zameno pa so mu na teden dali le dve škatlici cigaret. Nobenega žuranja in nobenih punc. Heroin mu je pokazal nov in, vsaj na začetku, lepši svet. "Potem sem spoznal še punco, ki je bila narkomanka, in vse je šlo naprej. Seveda v smeri droge, v smeri heroina. Zašel sem tudi v kriminal, in to me je pripeljalo v zapor. V zaporu sem se odločil, da se bom spremenil in zaživel drugače. Ko sem prišel ven, sem bil clean. Spet sem šel k rejnikom in spet se je zgodba ponovila. Tam so videli samo garanje, jaz pa sem se želel tu in tam tudi zabavati. Saj ni nujno, da bi se zabaval z drogo, želel sem iti samo na pijačo s prijatelji, pa me niso pustili! Potem smo se nekoč za vikend zelo skregali. Rekli so, da lahko grem ven, toda potem naj se nikar več ne vračam ..." To je bila pika na i. Odšel je in pred tremi meseci spet pristal med brezdomci in zasvojenci. Heroin si ponovno vbrizgava že osem tednov. Denar dobi s tatvinami in krajami, zato mu je policija stalno za petami. "Ne gnjavijo me samo zaradi tega. Največ težav imam seveda zaradi državljanstva, ki ga nimam! Veste, kaj naredijo policaji, ko me primejo? Vsakič me strpajo v prehodni dom za tujce, čeprav jim stalno dopovedujem, da nimam tam kaj iskati. Saj sem vendar Slovenec." Za pomoč se je obrnil na številne institucije, a mu nikjer niso hoteli pomagati. Oči in ušesa si je zatisnil tudi varuh človekovih pravic. "Naj vam opišem, kako poteka moje enolično in bedno življenje. Rad bi to povedal vsem, mogoče me bo potem kdo razumel ... Spim na Metelkovi, v kasarni. Tam je grdo, gnusno umazano. Povsod ležijo dotrajane narkomanske igle. Hrupno je, zato je težko zaspati. Tudi nasilja je veliko. Starejši, večji in močnejši izsiljujejo mlajše, manjše in šibkejše. 'Alter' kultura nas zavrača ... Ponoči je hudo, podnevi pa še hujše. Ko se zjutraj prebudim, začnem takoj razmišljati, kje in kako bi prišel do droge. Kaj bi lahko ukradel, da bi si nabavil heroin. Potem hlastam naokoli kot pes, dokler tega ne uredim. In potem je nekaj časa v redu. Grem na Stigmo in naokoli. Zvečer pa me najdete na Miklošičevi, kjer vsak preljubi večer beračim in prosjačim mimoidoče neznance, da mi kupijo burek. Pogosto je to edino, kar pojem. Ponižujem se in sram me je. Rad bi živel drugače," poudarja v raztrganih stavkih. Rešitev pozna, a ne ve, kako naj si jo izbori. Če bi dobil državljanstvo, bi se ponovno vključil v vzdrževalni metadonski program, poskušal pa bi si najti tudi prebivališče in službo. Pravi, da bi rad našel razumevajoče ljudi, ki bi mu bili pripravljeni pomagati.

Kljub slabim izkušnjam z okolico ostaja Sladjan optimist. Zanimivo je, da njegovi "stanovski" tovariši razmišljajo podobno. Tudi tisti, ki so na cesti že celo večnost, so še vedno prepričani, da bo nekoč bolje. Slabše tako ali tako menda ne more biti ... Enainštiridesetletni Fredi (ime ni pravo) je brezdomec že celih dvajset let in sodi med tiste ljudi, ki v Sloveniji uradno ne obstajajo. Razen v policijskih kartotekah, kajpada. "Nimam osebne izkaznice, nimam nobenega osebnega dokumenta. Tako preprosto je to. Ni me, za druge ne obstajam," razloži jedrnato. Tudi njegova življenjska zgodba se je začela dokaj nenavadno. Čeprav je Fredi precej manj zgovoren kot drugi sogovorniki, je na kratko le pripravljen razložiti svojo kalvarijo: "Nekoč sem imel lepo življenje. Dokler nisem odslužil vojaškega roka. Ko sem se po služenju državne dolžnosti želel vrniti domov, mi je mama preprosto zaprla vrata in me zaklenila ven. Še dandanes, po dvajsetih letih, mi ni jasno, zakaj je to naredila. Imel sem službo, bil sem priden, toda medtem ko sem bil v vojski, si je mama našla novega moškega, mojega očima, in si uredila življenje. Zame pa ni več hotela slišati. Potem sem nekaj časa spal v službi, kasneje sem si našel stanovanje, toda vse to me je preveč grizlo. Tudi v službi nisem bil več srečen. Najprej sem delal kot skladiščnik, kasneje sem se posvetil mizarstvu. Takrat so bili še komunistični časi, s katerimi se nisem nikoli strinjal. Ker nisem dvigoval roke, kot je oblast želela, sem postal izobčen. Vse skupaj sem pustil in postal brezdomec." Najprej je še prespal pri znancih, tu in tam je poprijel tudi za kakšno priložnostno delo, toda pravega smisla življenja ni več našel. Tonil je vedno globlje in globlje. Nazadnje je posegel še po heroinu, ki se na ulicah ponuja kar sam od sebe. "Zdaj sem na dnu. Dvomim, da lahko padeš še nižje. Ničesar nimam. Spim v stari zapuščeni hiši v središču mesta, stežka se kje umijem. Želim si, da bi bilo kdaj bolje, v konkretno rešitev pa skorajda ne verjamem več. Dvajset let je dolga doba, v kateri doživiš marsikaj. Napogosteje lakoto." No, želodce si lahko odvisniki včasih napolnijo tudi v Stigminih prostorih. Kakšne sladkarije so vedno na voljo. Iz bližnjih slaščičarn jim dostavijo tortice - tiste, ki jim je rok trajanja že zdavnaj potekel ... Fredi pravi, da bi morala imeti družba več posluha za ljudi, ki "ne zmorejo teči s čredo". To velja še posebej za policijo; ta Fredija - najpogosteje brez razloga - legitimira vsaj dvakrat na dan.

Brez vseh pravic

Peter (ime ni pravo) je star šestinpetdeset let in prihaja iz okolice Kočevja. Pred sedmimi leti je bilo njegovo življenje še povsem normalno. Imel je urejene družinske razmere, v službi je bil eden izmed najboljših in najbolj cenjenih, prijatelji so ga poznali kot prijetnega možakarja ... Potem je v njegovo idilo treščila nesreča, ki je še danes ne more preboleti. Njegovega šestindvajsetletnega sina so za prazen nič ustrelili. Čeprav je najprej kazalo, da bo preživel, je natančen strel v glavo opravil svoje. Fant je po šestih mesecih vegetiranja v bolnišnici umrl. Policija je morilca sicer izsledila, sodišče pa ga je obsodilo na štiri leta zapora. Ker se je lepo obnašal, so ga po dveh letih izpustili ... Peter pravi, da je to samo še dolilo olja na ogenj. "Nisem si mogel pomagati. Poiskal sem tega strašnega človeka in ga povozil. Tako je tudi on dobil svoje, tisto, kar si je zaslužil. Kazni se seveda nisem mogel izogniti niti sam. Dobil sem dve leti zapora, ki sem ju želel odslužiti in nadaljevati normalno življenje. Kolikor bi bilo to možno. Toda, kako ironično, v zaporu so me seznanili s heroinom, in ta je postal moj stalni prijatelj," pripoveduje s ponarejenim nasmeškom. Razlogov za iskren nasmeh pač nima. In naj se sliši še tako nenavadno - heroina v slovenskih zaporih ne manjka! Peter pravi, da je celo cenejši kot zunaj in zato zelo primeren za preprodajo: "Številni so heroin v zaporu kupovali in ga potem zunaj, ko so dobili izhod, prodajali naprej. V zaporu je bila cena bistveno nižja. Če si zunaj dobil gram za sto mark, si noter plačal samo sedemdeset mark za enako količino. Seveda se je to marsikomu splačalo." Pa so pazniki vedeli, kaj se dogaja, so bili morda celo sami vpleteni v zanimivo izmenjavo? "Če so bili vpleteni, ne bi vedel. Zagotovo pa so morali vsaj slutiti, da se dogajajo nečednosti z drogami. Ampak saj veste, kako je v zaporih ... Paznikom in upraviteljem je ljubše, če so jetniki zadeti, kajti potem vsaj ne delajo galame. Zadet človek miruje v svojem svetu. Dokler seveda ne zaspi. To pa je paznikom ljubše kot tečnarjenje." Ko je Peter prišel iz zapora, je bil že dodobra zasvojen. Doživljal je krizo za krizo, zato se je vključil v vzdrževalni metadonski program. Ni mu uspelo. "Metadon je še hujši. Prepričan sem, da je še nevarnejši od heroina, ki je le nekoliko bolj 'naraven'. Številni mislijo, da jim metadon lahko pomaga, toda to so le prazne marnje. To ne gre tako, tudi metadon je droga, z drogo pa se ne da odvaditi od droge." Kljub vsemu zatrjuje, da mu je v zadnjih šestih mesecih to vsaj delno uspelo. Na mesec je zadovoljen z enim šutom, to pomeni, da si heroin vbrizgava le še rekreativno. Toda z odvisnostjo se spoprijema še vedno. Zdaj kot za stavo golta apavrine. Če jih ne zaužije, se počuti depresivno, zaradi česar je nekoč skorajda umrl. Samomorilske misli so ga pripeljale do tega, da je pojedel večjo količino tablet ... Zamisel mu je dala bolniška sestra, ki jo je spoznal med krajšim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici! Kakor koli že, zdaj je njegovo stanje zelo zmedeno: izgublja spomin, težko se osredotoči na kar koli. Včasih spi v hiši na Dolenjskem, včasih v stanovanju v Ljubljani. Včasih tudi zunaj. Policija ga ima stalno na očeh. Nazadnje so ga obdolžili, da naj bi bil ukradel en ženski in en moški desni ortopedski čevelj. "Ne glede na to, kaj se zgodi, če se zgodi v moji oziroma naši okolici, vedno obdolžijo mene. Nimam več volje do življenja. Včasih jo imam, toda takrat, ko se vsaj za silo poberem, me krivične obdolžitve in žalitve ponovno podrejo. Enkrat bi morali videti, kakšen odnos ima do nas policija. Še do potepuških psov so prijaznejši." Sicer pa je Peter eden izmed redkih brezdomnih odvisnikov, ki dobiva denarno pomoč. Petdeset tisočakov prejme kot nadomestilo za invalidnost tretje stopnje. Prepričan je, da bi se moral varuh človekovih pravic bolj posvetiti osnovnim pravicam odvisnikov od trdih drog. Šele potem bi lahko govorili o uspešno zastavljenih programih zdravljenja in odvajanja.

Da heroin ni šala, je spoznala tudi štiriinštiridesetletna Mojca (ime ni pravo), ki se je, kot pravi sama, začela drogirati iz čiste "zajebancije". "Hotela sem poskusiti. Za foro. Na začetku mi je droga dajala samozavesten in presenetljivo dober občutek. Da je to le farsa, spoznaš šele kasneje. Ko je pogosto že prepozno. Sicer pa je vse življenje bolj ali manj enako. Sama sem prej živela v tujini, bila sem na jugu in najraje bi šla takoj nazaj. Preživela sem vojno na Balkanu, to je bilo zame usodno. Zaradi neurejenih dokumentov sem se morala vrniti v Slovenijo, tukaj pa je šlo samo navzdol. Zdelala me je huda bolezen, umrl mi je oče. Jaz pa sem bila odvisna od heroina. Lepa kombinacija, kajne?" Ko je prišla v krizo, se je odločila za odvajanje. Za nekaj časa se je preselila k prijatelju v Prekmurje, kjer se je prepustila zdravemu načinu življenja. Prepričana je bila, da je s heroinom opravila. "Vendar nisem vzdržala. Takoj, ko sem sedla na vlak za Ljubljano, sem si pripravila šprico. Komaj sem čakala, da smo prispeli v Ljubljano, da sem se lahko piknila. To je bilo narobe. Pa saj je vse narobe. Videla sem že precej žalostnih zgodb. Ženske 'na igli' lahko potonejo še globlje. Nanje preži prostitucija. No, sama se tega nikoli nisem lotila, poznam pa kar nekaj primerov, ki so zabredli tako globoko. Seks za drogo. Jaz bi v resnici zelo rada nehala, toda za odvajanje potrebujem primerno okolje, tega pa mi nihče ne more ali noče ponuditi. Ne morem se odvaditi, če nimam doma, kamor bi se lahko v krizi zatekla." Pod "primerno okolje" in "dom" razume predvsem prenočišče oziroma nekakšen nočni center, tega pa pri nas še ni. Da misli resno, kaže tudi njeno zavzeto šolanje. Mojca se izredno izobražuje za bolničarko, izpite opravlja z odličnimi ocenami. Po šolanju bi rada odšla na morje in začela znova. Brez heroina. Ali ji bo uspelo, nima pojma.

Psihična odvisnost in osnovna rešitev

Stereotipno razmišljanje, da pristanejo med brezdomci in drogeraši samo pripadniki najnižjih in najmanj izobraženih slojev, je vsekakor zmotno. Idealen dokaz za to je enaintridesetletni Samo, diplomirani ekonomist, ki je hkrati končal še glasbeno akademijo za kitaro in saksofon. Poleg tega odlično govori deset tujih jezikov! Prepotoval je večino sveta, spoznal različne kulture. Kako je torej možno, da človek, kot je Samo, pristane v breznu brezdomcev, ki si s težavo nabavijo še toaletni papir ... "Oče mi je umrl, ko sem bil še zelo majhen. Pri dvanajstih je umrla še mama. Takrat sem si dal prvi šut. Za dvanajsti rojstni dan. Ne vem, zakaj. To je bila prva taka 'grda' reč, ki sem jo napravil. Prej nisem nikoli kadil, nikoli pil, niti navadne kave se nisem dotaknil, potem pa kar naenkrat hora. Šok za telo. Dva meseca se nisem streznil, toda vleklo me je noter. Začel sem se pikati in pohajati naokoli. Na heroinu sem že devetnajst let. Ves ta čas samostojno skrbim zase," razlaga samozavestno. Stanovanjski problem bi sicer lahko rešil, vendar ne ve, kako bi se ga lotil. Samo si z očimom deli stanovanje v Ljubljani, a ker njuni odnosi niso pretirano dobri, je veliko raje na cesti. "Stanovanje je uradno moje, zato bi očima lahko postavil ven, pa nimam srca. Mislim, da lahko mladi na cesti še nekako poskrbijo zase, šestdesetletnik pa bi se verjetno izgubil." Življenje na ulici ni preprosto. Če želiš preživeti, si prisiljen krasti in početi še druge "nečednosti". "Mislim, da so me policaji aretirali le trikrat. Enkrat so me dobili na kraju dejanja. To je bilo zelo zanimivo ... Vlomil sem v trgovino, toda bil sem tako močno zadet, da nisem mogel ničesar ukrasti. Namesto tega sem v trgovini zaspal. Policaji so me našli spečega." Pred kratkim se je Samo sklenil spremeniti. Vključil se je v metadonski program, v podjetju Tobačna v Ljubljani pa si je poiskal zaposlitev. V službi so ga imeli radi, kot pripoveduje, so mu nadrejeni že po nekaj dneh pokazali, da tako pridnega in sposobnega uslužbenca že dolgo niso imeli. Zapletlo se je pri zdravniškem pregledu. "Za službo sem moral opraviti zdravniški pregled. Tam so takoj ugotovili, da sem na metadonu. Zato so me odpustili. Vse tisto, kar so mi prej naložili, kako me imajo radi, ker sem priden, ni bilo več pomembno. Džankija pa res ne bomo imeli, so si očitno rekli ..." Zanimivo je, da se Samo želi rešiti iz krempljev odvisnosti, droge pa noče popolnoma opustiti: "Fiksam se samo, kadar sem v Ljubljani. V tujini nikoli. Precej hecen pojav, ne? Tako mi paše. Preden kušnem domačo zemljo, se moram zadeti." Pravi, da bi se rad psihično osamosvojil, to pa mu lahko uspe le z omejitvijo uživanja heroina. To je njegova osebna izbira, ki jo je treba spoštovati. Kar zadeva Tobačno, se zaveda, da se mu je zgodila huda diskriminacija, toda zoper tovrstne težave je težko ukreniti kar koli. V Sloveniji so droge nelegalne, uživalci so označeni za izmečke.

Največja težava, ki pesti brezdomne odvisnike od heroina, pa ni navezanost na drogo, pač pa stanovanjski problem, meni Janko Belin, diplomirani socialni delavec in strokovnjak na področju drog, ki je pred nedavnim tudi sam nehal uživati heroin. "Stanovanje je nuja za vsakega človeka. Za brezdomce in odvisnike, ki želijo nehati uživati droge, pa je stanovanje ključnega pomena. Odvisniki se sicer lahko vključijo v vzdrževalni metadonski program ali pa začnejo kakšno drugo odvajanje, toda neprimerno okolje jih vedno znova prisili v ponovno vbrizgavanje. Recimo, pozimi pri nas kdo zboli ... Pride zdravnica in mu da antibiotike in misli, da je težava rešena. Pa ni. Kako lahko antibiotiki pomagajo človeku, ki mora takoj po pregledu spet na mraz, kjer bo prebil vso noč?!" Belin, ki je bil pred slabim tednom še zaposlen pri projektu Stigma, je že pripravil nov, in to svoj projekt, ki se bo ukvarjal z zavetišči za brezdomne odvisnike. Ustanovil je društvo Areal, ki si bo kmalu začelo prizadevati za izboljšanje sedanjega položaja. "Zbirali bomo denar za najetje stanovanj. Do novega leta jih bomo zagotovo nekaj že priskrbeli. V stanovanja bomo naselili brezdomne odvisnike, ki se bodo takoj začeli odvajati. Skratka, stvar bo delovala kot nekakšen nočni center. Delo bo potekalo tudi podnevi. Odvisnike bomo zaposlili, že načrtujemo recimo kataloško prodajo na domu in podobne stvari. Z zasluženim denarjem bodo odvisniki lahko sami plačevali najemnino in se počasi privadili na normalno življenje. Nekateri bodo heroin zagotovo uživali še naprej, vendar ne bodo več odvisni od njega, in to je poanta našega socialnega programa. Da ljudem omogočimo normalen ponovni začetek. Osnova pa je dom."