Nov podvig "čudodelnika" iz Bajine Bašte

Nogometni trener Velibor "Bora" Milutinović je v svetovnem nogometu pravo poosebljenje čudeža. Ker je od 7. septembra 57-letni mož z bolj ali manj stalnim prebivališčem v Mehiki eden izmed najbolj zvitih ljudi svojega ceha, se vzdevka "The Miracle Worker" ("Čudodelnik"), ki so mu ga v času kariere nadeli novinarji, ne brani. Na popotovanju po nogometnem svetu, zanj to velja tako rekoč dobesedno, je novinarska domislica postala njegov zaščitni znak, vizitka in najboljše možno priporočilo. Ni slabo za fanta, rojenega sredi vojne vihre v Bajini Bašti v Srbiji, ki je pozneje žogo kot branilec in zvezni igralec beograjskega Partizana več kot desetletje brcal globoko v senci starejšega brata Miloša, tudi jugoslovanskega državnega reprezentanta. Veliborju, pod izvirnim imenom ga prepoznajo le redki, bi seveda storili krivico, če bi mu kot igralci očitali sivo povprečnost. Slovesa brata Miloša sicer ni dosegel, a bil je vsaj toliko dober, da se je kot 24-letnik znašel v tujini. Najprej v Švici (Winterthur), pozneje v Franciji (Monako, Nica, Rouen). Da (poznejša) sreča res spremlja hrabre, kakor trdi pregovor iz njegove domovine, je pokazala njegova ključna odločitev leta 1972, ko je Evropi obrnil hrbet in odšel igrat v - Mehiko. Milutinović ni bil edini Evropejec, ki je v deželi mundiala 1970 poskušal srečo, je bil pa tako rekoč edini, ki mu je uspela velika kariera. V dresu kluba UNAM iz Ciudad de Mexica se je kljub visoki nadmorski višini v treh letih uveljavil kot igralec, pozneje pa tudi kot trener. Ko je Mehika leta 1986 ponovno gostila svetovno prvenstvo, je bil Bora Milutinović že povsem integriran v mehiško družbo - tekoče je govoril špansko, bil poročen z domačinko in bil tudi selektor domače reprezentance.

Čeprav so nekateri Mehičani potihem pričakovali celo naslov svetovnih prvakov, je bilo Milutinovićevo vodenje domače vrste na SP 1986 ocenjeno kot uspešno, saj se je ekipa prebila v četrtfinale, v katerem je šele po streljanju enajstmetrovk izpadla v dvoboju s poznejšimi finalisti iz (Zahodne) Nemčije. O Borovem uspehu priča tudi dejstvo, da so se mu s tem dosežkom kot trenerju odprla vrata v tujino. Odmeven je bil naslov argentinskega prvaka s San Lorenzom, kar mu je prineslo poetični naslov "kralja dveh Amerik".

Bora je ponovno presenetil svet leta 1990, ko je kratkoročno prevzel vodenje državne reprezentance Kostarike, ki se ji je uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo v Italiji. Z odličnim poznavanjem razmer v Srednji Ameriki ter ustrezno motivacijo nogometašev je Milutinović iz svojega moštva neznanih posameznikov ustvaril pravi strah in trepet favoritov prvenstva: Kostaričani so premagali tako Škote kot Švede ter le z 0 : 1 izgubili z Brazilci. Nagrada je bila senzacionalna uvrstitev v osmino finala, kjer pa je Borova magija na srečanju s tedanjo Češkoslovaško izgubila moč, tako da so po porazu z 1 : 4 njegovi varovanci morali domov. Toda medtem so postali nacionalni junaki, Borova slava pa večja kot kdaj prej.

A najboljše je šele prišlo: že leto pozneje je Nogometna zveza ZDA Milutinovića povabila k vodenju reprezentance za naslednje SP na njihovih tleh. Prav v ZDA je Milutinović v odsotnosti pravega ameriškega naglasa z velikim uspehom uporabil tudi svoj šarm, s katerim je po začetnih težavah pridobil na svojo stran večino skeptikov, predvsem pa javnost. Ameriške reprezentance po srečni zmagi v predtekmovanju nad Kolumbijo ni popeljal le do osmine finala, pač pa je postavil tudi temelje za razvoj strokovnega dela z mladimi nogometaši v ZDA. A ko so mu Američani hoteli naprtiti preveč dela in odgovornosti na tem področju, je raje odšel. A ne daleč ...

Prve trenutke vrnitve v Mehiko leta 1995 so mu sicer malce zagrenili slovenski nogometaši, ki so na gostovanju v Hermosillu decembra tistega leta z 2 : 1 na prijateljskem srečanju premagali domačo vrsto (za zdaj edini gol za reprezentanco je prav tedaj dosegel zdajšnji kapetan Aleš Čeh), a "Bora" je stvari še pravočasno uredil z odliko, saj se je dve leti pozneje z Mehiko ponovno uvrstil na SP - tokrat v Francijo. A tu se je nepričakovano zapletlo. Po uspešnih kvalifikacijah je Milutinovića namreč z mesta selektorja, menda zaradi neprivlačne igre, odstavila - televizija oziroma domači medijski gigant Televisa, ki nadzoruje najmočnejše tamkajšnje klube in tudi okus mehiških gledalcev. Z menjavo trenerja so hoteli vplivati na izbor svojih igralcev v Francijo.

A takrat že pregovorna Milutinovićeva čudežnost se je že toliko prijela, da se je tudi SP 1998 za Boro srečno razpletlo. Potem ko so nigerijski nogometaši, razdeljeni v številne interesne klane, po uvrstitvi v Francijo nagnali nizozemskega trenerja, je nogometna zveza iz te afriške države iskala nekoga, ki bi "orle" spet spravil skupaj. "Čudodelnik" se jim je zdel očitno najprimernejši in tako je Milutinović sodeloval še na četrtem SP zapored. Spet je klonil šele v osmini finala z Danci.

In potem ko je že kazalo, da Borova zvezda ugaša - izleta na trenerski klopi New York/New Jersey MetroStarsov ter reprezentance Peruja sta bila precejšnja poloma, se je v zvezi z Milutinovićem ponovno zgodil še en "čudež". Predstavniki Kitajske, ki so lani mrzlično iskali trenerja za kvalifikacije za SP 2002, so dobili jasen namig s prestola Mednarodne nogometne zveze. Joseph "Sepp" Blatter je v silni skrbi za največjo državo na svetu Kitajcem svetoval "čudežno" ime: "Bora". Ker je bil pripravljen plačati tudi večji del njegove letne plače (okroglo tri četrt milijona dolarjev), so prijeli za vabo. Po Srednji, Južni in Severni Ameriki in še po afriški izkušnji se je "Bora" odlično znašel celo na Kitajskem. Oborožen z nasmehom ter kitajskimi prevajalci, poln presenečenj za domače igralce in javnost ter predvsem za azijske tekmece v kvalifikacijah, je Kitajski nedavno že dve koli pred koncem zagotovil sploh prvo udeležbo na zaključnih turnirjih svetovnih prvenstev. Kitajska je nogometno obnorela, Mednarodna nogometna zveza ter prireditelji pa v pričakovanju iztržka iz tega milijardnega navdušenja nič manj.

Ali bo Milutinović zares kot prvi trener petič vodil reprezentanco na SP, je sicer še vprašanje. Takoj po odločilni zmagi nad Omanom so v Pekingu namreč začele krožiti govorice, da naj bi Kitajce zaradi ponosa in prestiža države na prvenstvu vendarle vodil kateri od domačih strokovnjakov. Milutinović je (brez prevajalcev) na takšne trditve odgovoril z nasmehom. Tudi v primeru kitajske odpovedi zanj SP še ne bi bilo izgubljeno. Njegov ameriški varovanec Alexi Lalas je nekoč menil, da bo Milutinović na katerem koli naslednjem prvenstvu gotovo vodil kakšno ekipo, "v najslabšem primeru z Lune", je še dodal.

Je temu mogoče oporekati? "Borov" življenjepis pa vendarle kaže, da ima Milutinović morda le še en velik cilj. Da bi na prvenstvo kdaj popeljal kakšno evropsko ekipo. V beograjski Politiki so že zapisali, da se zanj zanima rodna Jugoslavija. Kot da bi po zadnjih kvalifikacijah končno celo v njegovi domovini začeli resnično verjeti v njegovo čudežno moč. Pa naj še kdo reče, da Bora Milutinović kot nogometni trener ni uspel!?