Prisad kolektivne histerije

2. oktobra so na Floridi v bolnišnico pripeljali Roberta Stevensa, 63-letnega foto-urednika tabloida The Sun, ki ga izdaja medijska hiša American Media, sicer založnica mnogih najbolj razvpitih ameriških tabloidov (National Enquirer, Globe, Star). Stevens je imel zelo visoko temperaturo - bruhal je, blodil in vidno pešal. Naslednji dan so zdravniki ugotovili, da je fasal vranični prisad. Antraks. Vrgli so ga na respirator in penicilin. Uslužbencem hiše American Media so šefi poslali okrožnico: Brez panike, antraks ni nalezljiv! Toda obenem so šefi tega tabloidnega imperija Center za kontrolo in preprečevanje bolezni vprašali, če naj svojo poslovne prostore evakuirajo. Šefi tabloidov, ki že tradicionalno v vsaki muhi vidijo potencialnega slona, so pač razmišljali poslovno... ee, tabloidno: evakuacija bi iz njih naredila nacionalno senzacijo. Še več, tabloidi, ki veljajo za neresne medije in ki v resnih situacijah, kot je vojna, izgubijo pozornost nacije, bi s tem avtomatično ujeli priključek s fronto - postali bi del velike, nacionalne, epske zgodbe o obrambi domovine. Tabloid kot patriot! Tabloid kot narodni heroj! Toda Center je rekel ne, potrebe po evakuaciji ni. Še isti dan - dva dni po hospitalizaciji Roberta Stevensa - sta floridski Zdravstveni urad in Klinični center JFK sklicala tiskovno konferenco, potrdila, da gre res za antraks, in obenem poudarila, da gre za izoliran primer. Center za kontrolo in preprečevanje bolezni je naslednji dan preiskal tudi Stevensovo stanovanje, njegovo pisarno in nekatere njegove kolege, toda o kakem antraksu ni bilo niti sledu. Ker se zadnje dni ni pojavil noben nov primer antraksa, so lahko le še enkrat potrdili, da gre za izoliran primer. Panika je bila odpovedana.

Ponoči je Stevens umrl.

Lažni alarm kot fakt

Njegova smrt je postala senzacija, velika zgodba, nacionalna tragedija, prvi signal, da je Amerika res sredi biokemične vojne. Da bo njegova smrt dobila nacionalne dimenzije, se je videlo že z Marsa. Prvič, že od leta 1976 ni v Ameriki nihče umrl za antraksom. Drugič, Amerika je sredi protiteroristične histerije. In tretjič, Bushevi mediji ameriško javnost že od dneva 0 strašijo z biokemičnim napadom, ki da tako rekoč že poteka, huh, as we speak. Šur, antraks je takoj ponarodel. Novi trije primeri antraksa na Floridi, so razglasili mediji. Bush in mediji so si podajali mikrofon - ni kaj, antraks je bil izvršeno dejstvo. In zdaj se širi! Zdelo se je, kot da ni rešitve. Somrak bogov! Armageddon! Zadnji udarec! Izraz anthrax craze je postal nov medijski headline. In to v vseh smislih besede craze - norost, manija, prismojenost, konjiček, velika moda. Ko so testi pokazali, da so bili tisti "novi trije primeri antraksa na Floridi" le lažni alarmi, to ni prišlo na naslovnice, prej narobe, nihče ni rekel, ljudje, ustavite se, kaj blaznite, to so bili le lažni alarmi, ampak so vsi ponavljali le antraks... antraks... antraks. Vsi ti lažni alarmi so sprožili nacionalni alarm - in ustvarili vtis, kot da Ameriko tepta biokemični škorenj.

Potem so se začele dogajati še bolj čudne reči. Specifično, 7. oktobra je Center za kontrolo in preprečevanje bolezni oznanil, da so na Stevensovi tipkovnici našli sledove antraksa in da so še pri nekem uslužbencu tabloidne hiše American Media odkrili sledove izpostavljenosti antraksu. Stavbo so končno evakuirali in zapečatili, med uslužbence razdelili antibiotike, David Pecker, šef tega rumenega medijskega giganta, pa je javnosti - via CNN, via Larry King, se razume - razkril, da zanesljivo ve, da je to delo "teroristov", ki so zagrešili tudi napad na WTC in Pentagon: "Najprej so napadli ameriško politiko (Pentagon) in ameriško ekonomijo (WTC), zdaj pa so napadli še ameriške medije!" Šur, razlog za biokemični napad na tabloidni imperij, ki vsak teden užali, prizadene, onečasti in diskreditira trumo ljudi, ima le Osama bin Laden. Ko neznanci pretepejo novinarja, krivcev ne iščemo v Afganistanu, ampak med tistimi, o katerih je novinar pisal. No, Steve Coz, glavni urednik vseh teh tabloidov, je naslednji dan, 8. oktobra, dodal še zrno histeriji in teoriji o povezavi med Osamo bin Ladnom in antraksom: Mohamed Atta in drugi teroristi so med pripravljanjem atentata na WTC in Pentagon "stanovali le nekaj milj od naše poslovne stavbe". Quod erat demonstrandum, bi rekli sholastiki. Dokazano. Le komu to ne bi vzelo sape? Le koga to ne bi pognalo v lekarno? Le koga to ne bi prestrašilo?

In seveda - le koga ne bi prestrašili ti čudni sklepi tabloidnega uma? In le koga ne bi prestrašila ta histerija, ki je bolj nevarna kot antraks! Antraks v poslovnih prostorih tabloidnega giganta American Media je fakt, nespodbiten fakt, fatalen fakt, toda ta fakt je v obratnem sorazmerju s histerijo, ki jo je povzročil. V hudo obratnem sorazmerju, huh. Do 12. oktobra so namreč sledove izpostavljenosti antraksu odkrili le pri osmih osebah - in vseh osem je službovalo v hiši American Media. Stevens in še sedem drugih. Vse ostalo so bili le lažni alarmi, le sadovi histerije, le prisadi kolektivne halucinacije.

Črni petek

A potem je prišel tisti famozni "črni petek". 12. oktober. Antraks se je preselil v New York. Mediji so z vsem pompom sporočili, da je tudi Judith Miller, novinarka New York Timesa, prejela pismo z antraksom. Zgodba je v hipu postala nacionalna in globalna senzacija, ki je histerijo vrgla v višjo prestavo. Poti nazaj zdaj ni bilo več. Še toliko bolj, ker je šlo za koavtorico zelo odmevne in dobro prodajane knjige o biokemičnem orožju, terorizmu in ameriški tajni vojni (Germs), za novinarko, ki jo je bilo zadnje čase povsod polno - s svojo ekspertizo je namreč osvajala TV občinstvo, predvsem via CNN. V napadu na vrhovno avtoriteto za krucialna vprašanja biokemičnega orožja so vsi videli dokaz, da je panika upravičena in da so se teroristi vrnili na kraj zločina. Bombardiranje Afganistana je dobilo na teži in pomenu. Toda potem se je izkazalo, da je bil tudi to le lažni alarm. Nič, gospo si je le nekdo privoščil. Kaj se je v resnici zgodilo? Po pripovedovanju nje same se je vse skupaj odvrtelo takole:

1. Judith Miller sedi v svoji pisarni, mirno telefonira in prebira pošto - v roke ji pride tudi pismo, poslano s Floride.

(Pazite, ekspertke za krucialna vprašanja biokemičnega orožja ne moti, da je prišlo pismo s Floride, kjer so imeli svojo "bazo" tipi, ki so napadli WTC in Pentagon.)

2. Gospa pismo odpre, pa četudi je naslovnik neznan - povratnega naslova ni.

(Pazite, ekspertka za krucialna vprašanja biokemičnega orožja v času pisemske histerije povsem mirno odpre anonimno pismo.)

3. Ko pismo odpre, iz njega bušne bel prah.

(Pazite, ekspertka za krucialna vprašanja biokemičnega orožja v času pisemske histerije anonimno pismo odpre tako, da se bel prah posuje po njej.)

4. Gospa zdaj resda izgleda tako kot Al Pacino v Brazgotincu, toda še vedno ji ne potegne.

(Sedi, gleda okrog sebe in se čudi.)

5. Da je nekaj hudo narobe, ji kapne šele, ko na TV takoj zatem sliši, da so pri uslužbenki TV mreže NBC odkrili sledove izpostavljenosti antraksu.

(Gre za uslužbenko, ki je odprla pismo, namenjeno Tomu Brokawu, slovitemu voditelju poročil na tej mreži.)

6. Gospa zažene vik in krik, tako da ji nekateri priskočijo na pomoč.

(Točno, ekspertka za krucialna vprašanja biokemičnega orožja tega ne bi smela storiti, saj bi lahko s tem antraksu izpostavila tudi druge.)

7. Gospa takoj preide na antibiotike, toda testi kasneje pokažejo, da v pismu ni bil antraks, ampak nekaj drugega, belega in praškastega - otroški puder! Šur, poslal ji ga je Osama bin Laden.

Antraks na TV mreži NBC je fakt, še toliko bolj, ker so sledove izpostavljenosti antraksu potem odkrili še pri treh agentih, ki so preiskovali prostore te mreže, toda tudi antraks v prostorih časopisa New York Times je bil fakt - dokler se ni izkazalo, da gre le za otroški puder. In tudi mnogi drugi primeri antraksa so bili fakti - dokler se ni izkazalo, da gre le za lažne alarme. V nekem ameriškem mestecu so našli sumljiv paket z belim praškom - sledila sta rdeči alarm in preplah, toda potem se je izkazalo, da je šlo le za pepel, za ukradene posmrtne ostanke. Potniško letalo Northwest Airlines je predčasno pristalo, ker so v njem našli nekaj belega - nič, spet le lažni alarm. Histerija je naglo butnila tudi na druge konce sveta. Antraks je bil povsod. V Britaniji, na borzi in v canterburyjski katedrali - lažna alarma. V Italiji, na vlaku - lažni alarm. V Litvi, na uradu predsednika, na ameriški ambasadi in na časopisu Respublika - lažni alarmi. V Izraelu, na letalu - lažni alarm. V Franciji, na vesoljski agenciji in na univerzi - lažna alarma. V Estoniji, na pošti - lažni alarm. V Kanadi, pred ameriškim konzulatom - lažni alarm. V Nemčiji, v uradu kanclerja Schroederja - lažni alarm. V Švici, na Portugalskem, v Južni Koreji in Avstraliji, na Češkem, v Hongkongu, celo na Gibraltarju - lažni alarmi. In jasno, tudi v Sloveniji, na vrhovnem sodišču in na sedežu Hmezada - lažna alarma. Mediji so vsak "primer izpostavljenosti antraksu" napihnili v fakt, ki je zabil nov žebelj v cerkev vse hujše histerije. Ko se je izkazalo, da je šlo le za lažni alarm, tega niso oglaševali. In tudi če bi, ne bi pomagalo - histerija je tedaj že imela hurikansko rotacijo, ki je bila močnejša od faktov.

Potegavščine

Leta 1999 je bilo v Ameriki 81 groženj z antraksom - v vseh primerih je šlo za potegavščine. Lani je bilo "napadov z antraksom" manj, le 34 - toda v vseh primerih je šlo spet le za potegavščine. Za race. Za lažne alarme. Nobenih sledov antraksa. "Teroristi" so vedno uporabili pisemsko pošiljko in običajno kar sami dopisali ali pa kako drugače opozorili (npr. po faksu), da je v kuverti antraks. In kdo je bil naslovnik? V glavnem klinike, zdravstveni centri in razno razne socialne ustanove, ki jim je skupno eno - da opravljajo abortuse. Kdo je stal za napadi? Očitno pro-life fundamentalisti, menda tudi tisti, ki so pred tem dve izmed teh "grešnih" klinik napadli že z bombami, pravimi bombami. Ključen je bil 3. januar, ko je pisma, v katerih naj bi bil antraks, dobil dober ducat klinik. V naslednjih dneh se je val nadaljeval, ostal še nekaj časa omejen le na inštitucije, ki opravljajo abortuse, potem pa so se grožnje z antraksom razširile - "bela" pisma so dobile tudi neka srednja šola, židovska skupnost, neka turistična agencija, floridska firma Cape Coral in tako dalje. Jasno, valu pisem je avtomatično sledil tudi huronski val histerije, huh, tsunami. Podobno kot zdaj. Eksperti Montereyskega inštituta za mednarodne študije (Monterey Institute of International Studies), ki šteje, beleži in analizira vse biokemične in jedrske incidente v Ameriki, so tedaj poudarili: "Strah in razrvanost, ki sta spremljala prvi val potegavščin, napihnjenih s senzacionalističnim poročanjem medijev, sta verjetno navdihnila številne imitatorje, ki so poskrbeli za pomnožitev incidentov. Ko so te potegavščine postale stara novica, tudi mediji o njih niso več poročali tako pogosto kot prej. Obenem pa so se te potegavščine tudi samim avtorjem zazdele manj atraktivne, ker niso imele več pravega političnega učinka." Z eno besedo: dokler o antraksu senzacionalistično poročajo, obstaja - ko o njem nehajo senzacionalistično poročati, izgine.

Do 14. oktobra so sledove izpostavljenosti antraksu odkrili le pri dvanajstih osebah, toda po novih, dodatnih testih se je dva dni kasneje število še zmanjšalo - na osem. Ja, na 8! In seveda, sledove antraksa so našli le na štirih lokacijah (stavba medijske korporacije American Media v floridskem Boca Ratonu; poštni urad v Boca Ratonu; NBC; urad Microsofta v nevadskem Renu). Fakti so bili v prehudem nesorazmerju s histerijo. Kar je bilo nerodno, predvsem za FBI, ki je od začetka oktobra prejel 2.300 prijav. Ja, 2.300! Kot je 16. oktobra poudaril Robert Mueller, direktor FBI: "Velika večina teh prijav je bila lažnih alarmov ali pa potegavščin." Vsekakor, velika večina. Recimo - 2290! Ker je postala histerija nepregledna, pravosodnemu ministru Johnu Ashcroftu ni preostalo drugega, kot da je vsem avtorjem potegavščin besno zagrozil s tožbami in strogim zaporom. "Te potegavščine v času legitimne zaskrbljenosti ustvarjajo nelegitimen alarm." Tipe, ki so si v Connecticutu, Mississippiju in Arizoni privoščili potegavščine, so takoj priprli. Na milijone dolarjev je šlo v nič. Vse skupaj je že dišalo po blamaži.

Lovska sezona je odprta

Histerija s tem ni pojenjala. Le zgodba o bioterorističnem napadu se je malce restrukturirala: antraks s Floride je bil zdaj le še drugotna zgodba, glavna pa je postala zgodba o antraksu v kongresu, specifično, pismo z antraksom, ki ga je dobil senator Tom Daschle, vodja demokratov, medtem ko je zgodbo o antraksu na TV mreži NBC pri življenju držalo le še dejstvo, da je bil rokopis na pismu, ki ga je dobil senator Daschle, zelo podoben rokopisu na pismu, ki ga je dobil Tom Brokaw. To je pomenilo, prvič, da jim napada na American Media in napada na kongres ni uspelo povezati, drugič, da je bilo avtorjev vseh teh napadov in "napadov" preprosto preveč, da bi lahko vse obesili enemu, tretjič, da se je sled preveč razpršila, in četrtič, da je bilo motive vseh teh napadov in "napadov" nemogoče zvesti na skupni imenovalec. Kaj šele na skupno ime. Razen če ne verjamete, da Osama bin Laden in Sadam Husein novinarjem pošiljata otroški puder. Jasno je bilo le eno: da so se v tej histeriji pomešali lažni alarmi, medijski senzacionalizem, potegavščine, osebna maščevanja, medijski šaljivci, pisemski teroristi, kopisti, lunatični "samotni volkovi" in bioteroristi - in da so se pomešali do nepreglednosti! Zdaj je bilo vse mogoče. Ko so naslednji dan oznanili, da so pri enaintridesetih uslužbencih kongresa odkrili sledove izpostavljenosti antraksu in da so sledove antraksa našli tudi na uradu Georgea Patakija, guvernerja New Yorka, je bila zgodba že restrukturirana, histerija pa pripravljena na prehod v novo agregatno stanje. Lovska sezona je odprta.