22. 10. 2001 | Mladina 42 | Družba
Bush oče, Bush sin in sveta nafta
Boj proti mednarodnemu terorizmu je samo propaganda za zavajanje množic in Osama bin Laden je le primeren povod za vojno s povsem drugačnimi cilji
© Delo
Ob koncu 70. let so se skrajne verske skupine - mudžahidi - v Afganistanu pričele upirati centralni (socialistični) oblasti v Kabulu; nasprotovali so namreč sekularizaciji države, spolni enakopravnosti in drugim “hudičevim” idejam, ki so bile v nasprotju z njihovim pojmovanjem islama. Predsednik Babrak Karmal je trdil, da upornikom pomaga CIA, in konec leta 1979 je kabulska oblast Sovjetsko zvezo zaprosila za “bratsko pomoč”. ZDA so seveda zanikale vmešavanje v Afganistanu, a Karmal in Sovjeti so govorili resnico: Carterjev svetovalec za državno varnost Zbigniew Brzezinski je v intervjuju za pariški Le Nouvel Observateur januarja 1998(1) potrdil, da je predsednik Jimmy Carter že 3. julija 1979 odobril operacije CIE v korist mudžahidom. Kot pravi Brzezinski, so se za potezo odločili, da bi Sovjetsko zvezo zvabili v afganistanski konflikt in ji zakuhali “njen Vietnam”. Trik je uspel in sovjetske sile so 24. decembra 1979 pričele izgubljeno vojno, ki je zahtevala 1,5 milijona življenj in bistveno prispevala k propadu ZSSR.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 10. 2001 | Mladina 42 | Družba
© Delo
Ob koncu 70. let so se skrajne verske skupine - mudžahidi - v Afganistanu pričele upirati centralni (socialistični) oblasti v Kabulu; nasprotovali so namreč sekularizaciji države, spolni enakopravnosti in drugim “hudičevim” idejam, ki so bile v nasprotju z njihovim pojmovanjem islama. Predsednik Babrak Karmal je trdil, da upornikom pomaga CIA, in konec leta 1979 je kabulska oblast Sovjetsko zvezo zaprosila za “bratsko pomoč”. ZDA so seveda zanikale vmešavanje v Afganistanu, a Karmal in Sovjeti so govorili resnico: Carterjev svetovalec za državno varnost Zbigniew Brzezinski je v intervjuju za pariški Le Nouvel Observateur januarja 1998(1) potrdil, da je predsednik Jimmy Carter že 3. julija 1979 odobril operacije CIE v korist mudžahidom. Kot pravi Brzezinski, so se za potezo odločili, da bi Sovjetsko zvezo zvabili v afganistanski konflikt in ji zakuhali “njen Vietnam”. Trik je uspel in sovjetske sile so 24. decembra 1979 pričele izgubljeno vojno, ki je zahtevala 1,5 milijona življenj in bistveno prispevala k propadu ZSSR.
ZDA niso nič spraševale o skrajnih verskih stališčih mudžahidov: ameriški mediji so upornike prikazovali kot plemenite borce za svobodo, CIA jim je dobavljala orožje in logistično podporo - celotna operacija je Američane stala prek 3,5 milijarde dolarjev. Brez ameriške podpore bi afganistanski verski skrajneži ostali le marginalna skupina, s katero bi oblast v Kabulu najverjetneje lahko sama obračunala.
Savdski milijonar Osama bin Laden se je afganistanskim upornikom pridružil leta 1979. Z denarjem iz družinskega gradbenega podjetja je gverilcem kupoval humanitarno pomoč in orožje. CIA je usposabljala njegove vojake. V svojih stikih z afganistanskimi gverilci je Osama bin Laden sestavil začetni seznam imen, s katerimi bi lahko sodeloval v bodočih dejavnostih; iz seznama se je razvil El Kajde, “mreža”, ki ji danes ZDA pripisujejo krivdo za napade v New Yorku in Washingtonu(2).
Leta 1989 so morale sovjetske sile priznati poraz in se umakniti iz Afganistana. Oblast v Kabulu so prevzele sile pod poveljstvom generala Masuda, ki so zastopale predvsem interese manjšinskih Uzbekov in Tadžikov. Osama bin Laden pa se je vrnil v Savdsko Arabijo.
Irak 1990
Med iraško-iransko vojno (1980-88) je bil Sadam Husein ameriški zaveznik, ki se je trudil ustaviti prodor skrajnega šiitskega islama iz Homeinijevega Irana na Arabski polotok. ZDA so mu pomagale z orožjem in obveščevalnimi podatki. Vojna, ki je zahtevala prek milijon žrtev, se je sicer končala brez zmagovalca, a Irak je zrasel v regionalno silo z lastnimi ambicijami. Opogumljen s pomembnostjo svojih zaveznikov je Husein najprej želel dokončati star spor s Kuvajtom: vprašanje suverenosti nad delom puščave, pod katerim se skrivajo velike zaloge nafte. Husein je Američane najprej v diplomatskem jeziku povprašal, ali bi imeli kaj proti “odločnejšemu nastopu”. Šele po koncu Puščavskega viharja je javnost dobila vpogled v magnetogram pogovora z dne 25. julija 1990 med Sadamom Huseinom, iraškim zunanjim ministrom Tarikom Azizom in takratno ameriško ambasadorko v Bagdadu April Glaspie(3). Ambasadorka Glaspiejeva je diktatorju med drugim povedala: “Imam neposredno navodilo predsednika, da si prizadevam za boljše odnose z Irakom,” in “Nimamo nikakršnega stališča do arabsko-arabskih konfliktov, kot je vaš obmejni spor s Kuvajtom.” V diplomatskem jeziku je bilo to mogoče razumeti, kot da se Iraku v primeru napada na Kuvajt ni treba bati ameriškega posredovanja - in Glaspiejeva ni na noben drug način nakazala, da bi ZDA takemu posegu nasprotovale. Iraškemu vpadu v Kuvajt je sledila operacija Puščavski vihar, ki je izničila Huseinove sanje o regionalni dominaciji in Iraku prinesla drakonske mednarodne sankcije. Vendar ZDA Sadama Huseina niso uničile: dokler obstaja kot grožnja, pomeni izgovor za stalno navzočnost ameriških sil v Savdski Arabiji. 13
ZDA so si vedno želele naseliti svoje sile v bližnjo okolico največjih svetovnih zalog nafte. Bližnjevzhodna nafta je v rokah peščice arabskih bogatašev, ki si s prisvojenimi prihodki kupujejo mercedese, palače v Evropi in najdražje umetnine, velika večina prebivalstva pa živi v revščini; zato režimom naftnih milijarderjev vedno grozi upor lastnih podložnikov. In če bi oblast v Savdski Arabiji ali Arabskih emiratih kdaj izbiralo ljudstvo, bi lahko ameriške naftne družbe izgubile svoj vpliv ter poceni koncesije za črpanje črnega zlata. Ameriška vojaška navzočnost v Savdski Arabiji zato utrjuje oblast skorumpiranega, a ZDA naklonjenega režima in zagotavlja še nadaljnji ameriški nadzor nad arabskimi zalogami nafte.
Strateški interesi
Navadili smo se že, da so ZDA vedno pripravljene sprožiti odkrito ali prikrito vojno zaradi nafte. Kako pomemben je revni Afganistan v ameriški naftni enačbi, nam bo pomagal razumeti upokojeni generalporočnik William E. Odom s svojo študijo o politiki ZDA do osrednje Azije in južnega Kavkaza(4). General Odom ve, o čem govori: strateško študijo je napisal kot direktor oddelka za nacionalnovarnostne raziskave v inštitutu Hudson(5); pod Jimmyjem Carterjem je bil asistent predsednikovega svetovalca za nacionalno varnost Zbigniewa Brzezinskega; v času predsednika Ronalda Reagana pa je delal kot direktor Nacionalne varnostne agencije, NSA.
Po razpadu Sovjetske zveze je v Podkavkazju in osrednji Aziji nastalo osem novih držav. Za Odoma so posebno zanimivi Kazahstan in Azerbajdžan z velikimi zalogami nafte ter Turkmenija z obsežnimi nahajališči naravnega plina. General poudarja, da so vse tri države naklonjene “zahodnim vrednotam”, vendar so v težavah, kako nafto in plin na demokratičen način pripeljati do porabnikov v demokratičnem svetu.
Lahko bi uporabljale obstoječe naftovode ter plinovode skozi Rusijo do Evrope in Črnega morja, ampak nafta je huda skušnjava. Reakcionarne politične sile v Rusiji so odločene, da ponovno vzpostavijo hegemonijo nad izgubljenimi “kolonijami”, poudarja Odom; ob tem si ruske naftne družbe prizadevajo doseči monopol nad izvozom nafte in plina iz Kaspijskega bazena. Poglavitno orodje “neoimperialistov” je ruska vojska, ki pod “lažno zastavo” mirovnih operacij vzpostavlja trajno vojaško navzočnost v novonastalih demokracijah: na primer vlado v Azerbajdžanu brani pred armenskimi separatisti iz Gorskega Karabaha, gruzinsko samostojnost lahko kadarkoli ogrozijo ruski uporniki v Abhaziji in Južni Osetiji. Še huje: naftna skušnjava ogroža celo razvoj demokracije v sami Rusiji, poudarja Odom, ker bi v primeru uspeha močno zrasel politični vpliv ruskih “neoimperialistov”. “Imperij in demokracija sta nekompatibilna,” preroško pravi Odom.
V dobro demokracije je torej treba najti novo pot za kaspijsko nafto in plin, mimo Rusije. Seveda tudi morebitni naftovodi in plinovodi skozi Kitajsko ali Iran ne pridejo v poštev, kajti oba sta vsaj regionalni velesili z lastnimi, ne povsem demokratičnimi interesi.
Pogled na zemljevid območja nam pokaže, da so preostale možnosti močno omejene.
Azerbajdžanska nafta ne more na zahod do demokratične Turčije skozi Armenijo, ker sta Azerbajdžan in Armenija v sporu zaradi armenske manjšine v Gorskem Karabahu. Tudi pot skozi Gruzijo ni zanesljivo demokratična, saj je Gruzija preveč odvisna od ruske dobre volje. In končno, tudi sam Azerbajdžan je pod ruskim vplivom. Kazahstanska nafta torej ne more demokratično teči prek Kaspijskega morja in skozi Gruzijo ali Azerbajdžan. Turkmenski plin bi lahko šel na zahod le prek Kaspijskega morja skozi Azerbajdžan ali Gruzijo, ali na sever v Kazahstan.
Za demokratičen pretok kazahstanske nafte ter turkmenskega plina ostaja torej le ena pot: na jug, skozi Afganistan in Pakistan do Indijskega oceana. General Odom zato ZDA predlaga, da svojo “tretjo varnostno cono” (Arabski polotok in Perzijski zaliv) razširi v južni Kavkaz ter osrednjo Azijo, demokratično stabilizira oblasti v območju in ameriškim naftnim družbam omogoči, da udejanijo demokratične poti za nafto ter plin iz Kaspijskega bazena.
Afganistan 1992-1998
Afganistan se je sicer osvobodil sovjetskih imperialistov, a država je bila do leta 1992 v popolnem razsulu. Vlada severnega zavezništva Uzbekov in Tadžikov je brezskrupulozna ropala večinske Paštune. Orožje je še vedno pritekalo v Afganistan in nova državljanska vojna je bila v zraku. Na čelo paštunskega upora proti oblastem v Kabulu so se postavili talibani, študenti islamskih verskih šol z vzhoda države in sosednjega Pakistana. Leta 1996 so talibani vkorakali v Kabul in vzpostavili nadzor nad 95 % države.
Osama bin Laden se je povezal s skupinami, ki skušajo zrušiti oblast Fahdov, in leta 1991 je moral zapustiti Savdsko Arabijo - po mnenju poznavalcev mu je uspelo s seboj odnesti 250 milijonov dolarjev. Leta 1994 mu je Savdska Arabija uradno odvzela državljanstvo in Afganistan je bila ena redkih držav, kamor se je še lahko zatekel.
Bin Laden je postal sovražnik Američanov: dokler so v Savdski Arabiji ameriške sile, nikakršen upor proti Fahdom ne more uspeti in bin Laden bo ostal izgnanec. Kot samooklicani imam (islamski verski učitelj) je bin Laden leta 1996 izdal fatvo (verski ukaz) vsem muslimanom, naj napadejo ameriške vojake v Savdski Arabiji in Somaliji. Leta 1998 je bin Laden razglasil svojo drugo fatvo, ki je muslimane pozvala, naj napadajo tudi ameriške civiliste. Po napadu na ameriško ambasado v Keniji in Tanzaniji, ki naj bi jo izvedli pripadniki njegovega El Kajdeja, se je bin Laden prebil na prvo mesto seznama najbolj iskanih zločincev FBI.
Afganistan je dobil tudi novega gosta: ameriško podjetje Unocal(6), ki je v državljanski vojni finančno in logistično podpiralo talibane, seveda ne iz čiste dobrote: načrtovalo je namreč plinovod od plinskih polj v turkmenskem Dauletabadu prek južnega Afganistana in Pakistana do Indijskega oceana(7). Za realizacijo 2 milijardi dolarjev vrednega projekta je Unocal organiziral podjetje CentGas, v kateri ima 46,5-odstotni delež(8). Po podatkih ameriškega DOE (Department of Energy) je Unocal januarja 1998 z vlado v Kabulu sklenil sporazum o gradnji 1430 kilometrov dolgega plinovoda skozi Afganistan, po katerem bi se pretakalo 53,8 milijona kubičnih metrov naravnega plina dnevno. ZDA sicer ne priznavajo talibanske vlade, a sporazum vseeno obravnavajo kot veljaven - lahko še prav pride, če oblast v Kabulu prevzamejo bolj demokratične sile.
Unocal se je 4. decembra 1998 vsaj navidezno(9) umaknil iz Afganistana. Za javnost so predstavniki Unocala povedali, da so posel opustili zaradi talibanskega kršenja človekovih pravic(10) - Unocal je sicer povsod po svetu, od Indonezije do Mehike, redno zapleten v dejavnosti, ki jih spremljajo grobe kršitve človekovih pravic(11). Američani pač v Kabulu niso bili več dobrodošli: v povračilo za napade na veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji so ZDA 21. avgusta 1998 na domnevna teroristična oporišča v Afganistanu izstrelile več manevrirnih raket. Nekateri poznavalci ocenjujejo, da je Osama bin Laden napadel Američane zato, ker naj bi ocenil, da bi lahko Unocalovi dolarji talibane zapeljali v zavezništvo z ZDA, kar bi ga izgnalo iz njegove rezervne domovine. A Unocal je s svojim uradnim umikom iz Afganistana čakal še dobre tri mesece po napadu - morda je talibane ocenil kot nezanesljivega partnerja ter se odločil, da počaka na boljše čase in predvsem na interesom naftne industrije bolj naklonjenega ameriškega predsednika: Unocal je skupaj z največjimi ameriškimi naftnimi družbami Texaco, Arco in Exxon ter britansko-nizozemskim Shellom reden podpornik predvolilnih kampanj družine Bush(12).
Afganistan 2001
Najbrž je marsikdo težko razumel, da ameriške obveščevalne službe pred 11. septembrom niso ničesar vedele o načrtovanem napadu na New York in Washington. A še bolj presenetljivo se zdi, da so ameriški preiskovalci že nekaj ur po napadu iz vsega predhodnega neznanja izluščili nesporne dokaze, da je krivec Osama bin Laden. ZDA so jih obljubile predstaviti Varnostnemu svetu ZN v dokazilo, da bodo njihove vojaške operacije le upravičen odgovor na napad iz Afganistana, a so ostali zaradi "varnostnih razlogov" skriti.
Vendar lahko tudi brez vpogleda v ameriško dokazno gradivo ugotovimo, da je Osama bin Laden edini možni krivec. Kajti Osama bin Laden se skriva v Afganistanu, pod zaščito talibanov - in Američani so napad na Afganistan z namenom, da zrušijo oblast talibanov, načrtovali že vsaj dva meseca pred usodnim 11. septembrom!
Nekdanjemu zunanjemu ministru Pakistana Niazu Naiku so Američani julija 2001 povedali, da se bo vojaška akcija proti Afganistanu pričela sredi oktobra(13). Naik je medijem izdal, da so ga višji ameriški uradniki o načrtovanem napadu obvestili na srečanju kontaktne skupine za Afganistan, ki je v Berlinu potekala pod pokroviteljstvom Združenih narodov. Povod za napad naj bi bila zahteva za izročitev Osame bin Ladna, ki bi jo talibani zavrnili, kar bi ZDA ponudilo izgovor, da zrušijo vlado v Kabulu in vzpostavijo prehodno oblast, najverjetneje pod vodstvom nekdanjega afganistanskega kralja Zahirja Šaha. Kopenske sile naj bi v Afganistan vstopile iz oporišč v Tadžikistanu, kjer so bili že julija ameriški vojaški svetovalci.
Z bombardiranjem Afganistana so Američani 7. oktobra pričeli izvajati načrt, ki so ga pripravljali dolgo pred 11. septembrom in bi ga uresničili tudi z drugačnim izgovorom, če napadov na WTC in Pentagon ne bi bilo.
Vnetljiva nafta
V ameriški "vojni proti terorju" gre za nafto (in naravni plin) - danes gori Afganistan, da bi kaspijska nafta in plin našla demokratično pot do potrošnikov v demokratičnih državah, in plameni lahko sežejo še povsod tja, kjer je nafta. Libija, Alžirija, Irak, Sirija, Iran, Sudan, Jemen in Egipt naj bi pomenili poglavitne vire podpore bin Ladnovemu El Kajdeju - ameriški predsednik George W. Bush ml. je jasno povedal, da v svoji vojni proti teroristom ne priznava nevtralnega terena: kdor ni z nami (beri: se ne podredi vsem našim zahtevam), je proti nam (beri: ga bomo bombardirali). Ocenjene zaloge nafte v območju, ki ga general Odom svetuje kot razširjeno “tretjo varnostno cono” ameriških strateških interesov, znašajo 800 milijard sodčkov - za primerjavo, vse evropske in ameriške zaloge (Severno morje in Aljaska) ne presegajo 160 milijard sodčkov. V razširjeni "tretji varnostni coni" je danes 65 % vseh svetovnih zalog nafte - po napovedih strokovnjakov bo črno zlato z "ogroženega" območja leta 2050 pomenilo kar 80 % svetovnih zalog.
“Vojna proti terorju” je črno-bela zgodba o boju dobrega proti zlu le v propagandi ameriške administracije in poročilih medijskih hiš, ki so kapitalsko povezane z naftno industrijo, kot na primer Time-Warner (lastnik CNN) z Mobil Oil; ABC s Texacom; NBC z British Petroliumom(14).
