Ko se v nas rodi metulj

Zgodba nekdanje Slovenke leta je z vsem svojim samaritanstvom, moralno integriteto in kasnejšim izstopom iz cerkvenega okrilja nedvomno ena bolj zanimivih življenjskih zgodb v novejši slovenski zgodovini. Danes bivša sestra Vida zase pravi, da živi preprosto terapevtsko življenje pomoči mladim narkomankam, se ukvarja z razvojem udarnih terapevtskih pristopov, ki med drugim kombinirajo tako medicino in globinsko analizo kot hipnozo ter atomsko fiziko, v prostem času pa uživa v kulturi, športu in srečevanju novih ljudi. Cerkve, pravi, da ne pogreša, saj je tudi ni radikalno zapustila: njen odhod so mnogi doživeli, kot bi se obenem odrekla tudi veri, kar ne bi moglo biti dalj od resnice, saj je storila izključno to, da je zapustila institucijo v njenih najožje začrtanih okvirjih. Pripadnost evangeliju in dialog s cerkvijo je ostal - nikakor ni bila izobčena, saj cerkev sprejema in spoštuje posameznikovo svobodno odločitev - nekateri načini sodelovanja in komunikacije z izpostavo nebeške oblasti na Zemlji pa naj bi se kot posledica celo izboljšali.

Trenutno jo najbolj zanima, kako ljudem pomagati doseči tisto temeljno življenjsko Preobrazbo, po kateri bodo odkrili, da so največje bogastvo oni sami. Kot idejni vodja "društva dobronamernih, druščine vedoželjnih in družine prijaznih ljudi" namerava v prihodnjih mesecih delovati med obema trenutnima domovoma - prvi je Slovenija, drugi je Torino - in prek konkretno zastavljenih delavnic in predavanj pomagati napotkov potrebnim. Po njenih besedah naj bi oseba, ki bo z njeno pomočjo uzrla tiste pomembne reči v življenju, spremembo opazila že prvo jutro, ko se bo zbudila doma: ko bo življenje in sopotnike pozdravila na drugačen način, ko ji bo na svetu preprosto lepše in jo bo manj strah, ko bo začela vse bolj verjeti sama vase, obenem pa spoštovati druge v njihovi drugačnosti ter jih čim bolj "izkoriščati" za nove pozitivne dosežke, ko bo čutila čedalje manj potrebe po napadu, ko se bo znala sila konstruktivno razjeziti, ko se ji bosta povečali volja po igri in zmožnost udeležbe pri kvalitetni zabavi - skratka, ko bo odkrila, da je v resnici srečno bitje, le da je morda lastno srečo nekje vmes pozabila.

Kako namerava vse to doseči, se je namenila pred že dolgo ne tako nabito razprodano Linhartovo dvorano Cankarjevega doma tudi nakazati, ampak res samo nakazati, saj je otvoritveno predavanje naslednjega koraka v njeni terapevtski karieri mnogo bolj kot na neki koherenten program rehabilitacije spominjalo na kolaž številnih citatov razsvetljenskih modrecev, nemalo tistih preprostih ljudskih anekdotic in obdobij skupinskega zibanja ob čistih zvokih naše lepe pesmi posebej za to priložnost uvoženega ljutomerskega pevskega zbora.

Po izvirnem teoretskem uvodu (mnogokrat nam je težko zato, da na površje izplava tisto najboljše in najmočnejše v nas, življenje je pretok in nas spreminja iz enega diha v drugega, upajmo si onkraj!) se je v jedru svojega izvajanja razgovorila recimo o dihotomiji med zaznavanjem in intuicijo, o vsestranski pomembnosti družbenega konteksta ("Samo predstavljajte si Tibetanca v Švici!"), o tem, kako se drugačnosti pogosto privlačijo ("Zakaj se znanstveniki, tehnologi tako radi odpravljajo na dopust v Indijo ali na vročo Kubo, kjer je spolni turizem?"), pa o tem, da se tistega, kar nam ostane neznano, praviloma bojimo, da lahko ironične besede bolijo celo bolj kot klofuta, da je strah pred bolečino zelo zdrav, ker deluje kot alarmni sistem, da je bolečina efekt zorenja, da potrebujemo vsi z ljubeznijo prepojeno radirko, imenovano odpuščanje, da bi bilo življenje vendar toliko manj zabavno, če se ne bi znali motiti, da si je greniti vsakdan s tem, kaj si o nas mislijo drugi, popolna izguba časa, da bi bili brez energije napetosti in živčnosti kot školjke, ki bi v življenju bore malo dosegle.

Ob vseh teh šokantnih svežih razkritjih se zdi, da so lahko od tako predočenega bogatega humanističnega zaledja najbolj profitirali recimo tisti, ki jim iz tega ali onega razloga ni bilo omogočeno dokončati srednje šole (in si miselnega horizonta kasneje pač niso uspeli doplemenititi s prebiranjem zbranih del Paula Coelha), če pa bi se iz tega kaotičnega meteža večnih resnic vendarle potrudili izluščiti neko terapevtsko agendo, bi bila bržčas podobna tejle: iz spodnjega predala zavesti si izberite sanje, iz njih skujte cilj in ga vsak dan zalivajte s trdno voljo, naredite načrt, ga zapišite na papir, določite ceno, ki ste jo za uresničitev pripravljeni plačati, vtisnite si ga globoko v podzavest, ne bojte se neuspehov, pa boste kot Edison!

Kakorkoli že, večini je bilo všeč, mnogi so jedli iz roke. Pri vsem skupaj lahko pozornega opazovalca zmoti predvsem neka cifra, ki je na vidnem mestu objavljena nekje v sklopu lične brošurice za Vidino terapevtsko društvo. Ta številka je devetdeset tisoč: toliko tolarjev namreč velja udeležba na prvi delavnici - za katero z bučnim aplavzom nagrajena predavateljica pravi, da sicer ne more biti neki dobesedno čudežni preobrat, da pa za posameznika vsekakor pomeni konec enega in začetek drugega obdobja - ki se bo dogajala v sklopu Term Banovci v Ljutomeru. Trajala bo tri dni in dala "možnost, da postaneš član društva in sodeluješ pri vseh njegovih dejavnostih". Prepričan sem, da se teh devetdeset prešernov za neko za zdaj še vedno vsaj delno nebulozno obljubo lepše, bolj zavedne prihodnosti tudi vam ne zdi ravno mačji kašelj, Vida Žabot pa pravi, da gre pri tem zgolj za "simboličen zbirek lastne pripravljenosti dati, da lahko sprejmeš".

Sam besedo simbolično recimo raje uporabljam pri mnogo manjših cifrah - recimo pri tistih bednih stotih tolarjih, ki jih človek iz čiste pekoče vesti vsake toliko časa rad stisne v razparani žep potepuha - nekoč Slovenka leta pa pravi, da gre pri zadevi za po vseh praktičnih izkušnjah nujen del t. i. terapevtske pogodbe, brez katere so rezultati vsestranskega okrevanja bistveno manj opazni. V tujini da so te dajatve tudi po štirikrat večje. "Nobenemu pa ne bomo ustavili poti, če si res želi." In dodaja: "Denar je namreč samo eno izmed sredstev." Vsakdo, ki si tretmaja iz tega ali onega razloga ne more privoščiti, jo lahko pokliče, da se bosta skupaj dogovorila za kakšno drugo vrsto prispevka.

"Veste, devetdeset tisočakov ni za mnoge ljudi nič, navadna igrača!" je končala nedvomno karizmatična dama najin pogovor, k čemur je bilo moč navreči samo to, da tisti pomoči niti ne potrebujejo oziroma vsaj bistveno manj kot vsi tisti, za katere pomeni številka devetdeset nepremostljivo bariero. Je pa bivša sestra Vida obljubila, da bo šel ta denar naprej v promocijo dobrega, kot povezovalni člen v verigi med tistimi, ki si lahko privoščijo, in tistimi, ki si ne morejo. Na svoji dolgoletni samaritanski poti je teh slednjih nedvomno spoznala toliko, da ne bi smelo ostati v končni bilanci prav nobenega presežka.